Jedro

Pogoja iz 308. člena ZKP, da povabljeni zagovornik ni obvestil sodišča, zakaj je zadržan, ni mogoče razlagati tako, da zadošča, da je zagovornik navedel razloge, zakaj je zadržan. Taka gramatikalna razlaga je v nasprotju z načelom ekspeditivnosti postopka. Sodišče mora oceniti, ali so razlogi zagovornikove zadržanosti opravičljivi ali ne in na podlagi te svoje ocene sprejeti ustrezne procesne ukrepe.

Izrek

Zahteva zagovornika obtoženega Z.L. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Obt. Z.L. si je v obravnavani kazenski zadevi vzel za zagovornika odvetnika A.R. iz M., ki ga je zagovarjal na več glavnih obravnavah, ki pa so bile preložene. Dne3.6.1997 je predsednica senata razpisala glavno obravnavo za dne 9., 10., 16., 17., 19. in 20.6.1997. Ker omenjeni zagovornik, ki je bil v redu povabljen, ni prišel na glavno obravnavo dne 9.6.1997, je bil obtoženec opozorjen, da si naj za obravnavo za naslednji dan vzame drugega zagovornika, ker če na obravanavo ne bo prišel niti odvetnik A.R. niti drug zagovornik po obtoženčevem pooblastilu, mu bo sodišče postavilo zagovornika po uradni dolžnosti. Na glavno obravnavo dne 10.6.1997 je obtoženec prišel brez zagovornika, zato je senat na podlagi določbe 308. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) sklenil, da se obtožencu postavi zagovornik po uradni dolžnosti in da se bo glavna obravnava opravila na že določen datum - to je 16.6.1997. Na podlagi tega sklepa senata je predsednik sodišča postavil obtožencu za zagovornika po uradni dolžnosti, odvetnika E.B. iz L. (sklep z dne 10.6.1997).

Zoper navedeni sklep senata o postavitvi zagovornika po uradni dolžnosti, je postavljeni zagovornik, odvetnik E.B., dne 23.7.1997 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Meni, da niso bili podani pogoji iz 308. člena ZKP za njegovo postavitev za zagovornika po uradni dolžnosti ter da bi moral biti skladno z določbami 67. člena in 1. odstavka 72. člena ZKP razrešen te dolžnosti, saj je na glavno obravnavo dne 16.6.1997 prišel obtoženčev zagovornik po pooblastilu, odvetnik A.R.. Čeprav je kot zagovornik po uradni dolžnosti zahteval svojo razrešitev, sodišče ni sprejelo takšnega sklepa. Predlaga, da vrhovno sodišče spremeni sklep senata z dne 10.6.1997 tako, da odloči, da se obt. Z.L. ne postavi zagovornika po uradni dolžnosti.

Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. je v odgovoru, podanem po 2. odstavku 423. člena ZKP, menil, da je vložena zahteva za varstvo zakonitosti nedovoljena, ker v zadevi še ni bila izdana pravnomočna sodba, po vsebini pa je neutemeljena, ker je bil sklep predsednika sodišča o postavitvi zagovornika po uradni dolžnosti zakonit, saj je obtoženčev zagovornik A.R. sporočil sodišču, da se glavne obravnave, razpisane za 16.6.1997, ne bo udeležil. Zahteva za varstvo zakonitosti je dovoljena, ker je vložena zoper pravnomočno sodno odločbo, ni pa utemeljena iz naslednjih razlogov: Za postavitev zagovornika po uradni dolžnosti - ko v redu povabljeni zagovornik (po obtoženčevem pooblastilu) ne pride na glavno obravnavo, obtoženec pa si takoj ne vzame drugega zagovornika - morata biti po določbi 308. člena ZKP izpolnjena dva pogoja, kot se to pravilno ugotavlja v vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti. Prvi pogoj je, da povabljeni zagovornik ni obvestil sodišča, zakaj je zadržan, drugi pogoj pa je, da je to mogoče storiti brez škode za obrambo. Prvo navedenega pogoja, po mnenju vrhovnega sodišča, ni moč razlagati tako, da zadošča, da je zagovornik navedel razloge, zakaj je zadržan. Takšna zgolj gramatikalna razlaga, brez upoštevanja drugih določb ZKP, ni sprejemljiva, ker je v nasprotju s temeljnim načelom kazenskega postopka - načelom ekspeditivnosti. Določba 308. člena ZKP je namreč izvedbena določba omenjenega temeljnega načela, predpisanega v 15. členu ZKP - da si mora sodišče prizadevati, da se postopek izvede brez zavlačevanja in da se onemogoči kakršnakoli zloraba pravic, ki jih imajo udeleženci v postopku. Smisel prvo navedenega pogoja v 308. člena ZKP je torej v tem, da sodišče oceni, ali so razlogi zagovornikove zadržanosti opravičljivi ali ne in na podlagi te svoje ocene sprejme ustrezne procesne ukrepe. Zgolj gramatikalna razlaga tega pogoja pa bi pomenila, da bi moralo sodišče vedno preložiti glavno obravnavo, čim bi zagovornik navedel kakršenkoli (tudi povsem nesmiseln) razlog svoje zadržanosti in torej o obtožbi nikoli ne bi moglo meritorno odločiti. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje ocenilo, da razlog, ki ga je navedel obtoženčev zagovornik, odvetnik A.R. (da je angažiran na drugih obravnavah), ni opravičljiv razlog za preklic oziroma preložitev glavne obravnave, ker je šlo za prioritetno priporno zadevo. Te ocene zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti ne izpodbija.

Zagovornik meni, da je bila postavitev zagovornika po uradni dolžnosti v škodo obrambe obtoženca, kar utemeljuje s tem, da je sklep o postavitvi prejel dne 12.6.1997 in da se do obravnave, razpisane za 16.6.1997, ni mogel ustrezno seznaniti z obravnavano zadevo, ki je zelo obsežna in zahtevna. V zvezi s tem vrhovno sodišče ugotavlja, da je sicer res šlo za obsežen spis, vendar pa se pretežni del tega spisa nanaša na obtoženčevo gladovno stavko in ugotavljanje njegove psihofizične sposobnosti za udeležbo na obravnavi, dalje na številne zahteve obrambe za izločitev sodnikov, za prenos krajevne pristojnosti, za odpravo pripora in podobno. Iz spisa je tudi razvidno, da je na glavno obravnavo 16.6.1997 prišel obtoženčev zagovornik po pooblastilu, ki se je udeležil tudi glavne obravnave dne 17.6.1997 (ko se je glavna obravnava dejansko začela), medtem ko je postavljeni zagovornik po uradni dolžnosti, odvetnik E.B., sodeloval šele na glavni obravnavi dne 19.6.1997, na katero zagovornik po pooblastilu ni prišel (ter na kasnejših obravnavah). Zato je bil, po mnenju vrhovnega sodišča, podan tudi drugi pogoj iz 308. člena ZKP - da postavitev zagovornika po uradni dolžnosti v konkretnem primeru ni bila v škodo obtoženčeve obrambe. Z izdajo sklepa z dne 10.6.1997 torej niso bile kršene določbe kazenskega postopka, ki bi vplivale na zakonitost izpodbijane sodne odločbe (3. točka 1. odstavka 420. člena ZKP).

Kot je razvidno iz podatkov spisa (list. št. 952), je o zahtevi odvetnika E.B., da se ga razreši dolžnosti zagovornika po uradni dolžnosti, senat sodišča prve stopnje odločil na glavni obravnavi dne 19.6.1997, ko je sprejel sklep, da omenjeni odvetnik na podlagi določbe 308. člena ZKP "ostane še naprej zagovornik". Senat je torej, po vsebini, s posebnim sklepom zavrnil zagovornikovo zahtevo za razrešitev. Tega sklepa sicer zagovornik izrecno ne izpodbija, saj v uvodnem delu zahteve za varstvo zakonitosti navaja, da jo vlaga zoper sklep senata z dne 10.6.1997 in tudi predlaga samo razveljavitev tega sklepa. Ker pa iz obrazložitve zahteve izhaja, da zagovornik po vsebini izpodbija tudi sklep o zavrnitvi njegove zahteve za razrešitev, je vrhovno sodišče preizkusilo, ali so bile pri tem storjene zatrjevane kršitve določb 67. in 1. odstavka 72. člena ZKP in ocenilo, da te kršitve niso podane, oziroma niso bile v obtoženčevo škodo. ZKP nima izrecne določbe o tem, kdaj mora sodišče razrešiti zagovornika, ki je bil postavljen po uradni dolžnosti na podlagi določbe 308. člena ZKP. Določba 1. odstavka 72. člena ZKP, na katero se sklicuje zagovornik, se namreč nanaša na obratno situacijo, kot je bila v obravnavanem primeru. Po tej določbi si obtoženec lahko namesto postavljenega zagovornika vzame drugega - medtem ko je bil v konkretnem primeru postavljen zagovornik obtožencu, ki je že imel zagovornika (po pooblastilu). Torej bi se lahko le z uporabo analogije omenjene in tudi drugih določb ZKP razlagalo, da je bilo sodišče dolžno razrešiti zagovornika postavljenega po 308. členu ZKP, ko se je njegov zagovornik (po pooblastilu) udeležil glavne obravnave. Toda ker sodišče tega ni storilo, s tem še ni kršilo zakona v škodo obtoženca, niti ni s tem poseglo v obtoženčevo pravico iz 66. člena ZKP do proste izbire odvetnika. Že sama postavitev zagovornika po 308. členu ZKP ima namreč za posledico, da ima obtoženec hkrati dva zagovornika, saj s takšno postavitvijo zagovornika ne preneha veljati pooblastilo, ki ga je obtoženec dal zagovorniku. Zato tudi dejstvo, da sodišče ni razrešilo zagovornika postavljenega po 308. členu ZKP, ko je na obravnavo prišel obtoženečev zagovornik po pooblastilu - in je torej obtoženec imel še naprej dva zagovornika - ne more pomeniti kršitve zakona v obtoženčevo škodo (kar je pogoj za zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo lahko vloži zagovornik). V konkretnem primeru pa se je takšna odločitev sodišča pokazala tudi kot ekonomična, glede na to, da je bila glavna obravnava razpisana za več dni in da odvetnik A.R. ni prišel na obravnave, ki so bile razpisane po 17.6.1997. Po povedanem uveljavljene kršitve ZKP niso podane, zato je moralo vrhovno sodišče zagovornikovo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrniti kot neutemeljeno (425. člen ZKP).