Jedro

Pri ocenjevanju prispevka tožnika k nastanku škode, je treba upoštevati veliko tveganje za nastanek škode, ki ga prinaša uporaba motornega vozila, zaradi česar je ZOR v 173. členu tudi določil objektivno odgovornost. Upoštevati pa je tudi treba, da je drugi toženec kršil določbo 68. člena ZTVCP, ki določa, da mora voznik uporabiti zvočni opozorilni znak, kadarkoli zahteva to varnost prometa.

Izrek

1. Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje glede glavne obveznosti drugega toženca delno spremeni tako, da se glasi: "Pritožbama se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem obsodilnem delu glede obveznosti drugega toženca tako spremeni, da se glasi: Toženec R. M. je dolžan tožniku plačati odškodnino v znesku 7,299.926,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 4,350.000,00 SIT od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje (17.6.1998) do plačila, od zneska 532.976,00 SIT od 30.8.1993 dalje do plačila in od zneska 2,416.950,00 SIT od 9.11.1996 dalje do plačila - vse solidarno s prvo toženo stranko - zavarovalnico.

Toženec R. M. je dolžan plačati tožniku mesečno rento za čas od 1.5.1994 do 31.12.1994 po 24.680,00 SIT na mesec,za čas od 1.1.1995 do 31.12.1995 po 28.080,00 SIT na mesec, za čas od 1.1.1996 do 31.12.1996 po 33.372,00 SIT na mesec, za čas od 1.1.1997 do 31.12.1997 po 37.024,00 SIT na mesec, za čas od 1.1.1998 dalje in vse dokler bodo za to obstajali zakonski pogoji pa po 35.191,00 SIT na mesec.

Do pravnomočnosti sodbe zapadle rentne obroke je dolžan plačati v 15 dneh, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega rentnega obroka dalje do plačila, v bodoče dospele rentne obroke pa do vsakega 10. dne v mesecu za tekoči mesec - vse solidarno s prvo toženo stranko - zavarovalnico.

Višji tožbeni zahtevek proti drugemu tožencu R. M. se zavrne." V preostalem delu se revizija zavrne.

Obrazložitev

Med pravdnima strankama ni sporno, da je dne 29.9.1992 prišlo do prometne nesreče, v kateri sta bila udeležena tožnik z dvokolesom in drugi toženec z osebnim avtomobilom. Tožnik je v nesreči dobil udarnino desne možganske hemisfere, desna polovica telesa mu je ohromela, zlomil si je levo nadlahtnico, izpahnil levi prsnično-ključnični sklep in si zlomil prvo levo rebro. Drugi toženec je bil zavarovan proti odgovornosti pri prvi toženi zavarovalnici. Tožnik je že v tožbi navedel, da je z 20% soprispeval k nastanku škode. Menil je, da bi bila pravična odškodnina za nepremoženjsko škodo 19,700.000,00 SIT, od tega 4,000.000,00 SIT za telesne bolečine, 600.000,00 SIT za strah, 14,000.000,00 SIT za dupševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in 1.100.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi skaženosti. Glede na svoj 20% prispevek k nastanku škode, je zahteval, naj mu toženca nerazdelno plačata 15,760.000,00 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo in 8,042.932,00 SIT ter mesečno rento v višini 110.141,60 za premoženjsko škodo.

Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je tožnik s 50% prispeval k nastanku škode. Odločilo je, da je tožnik za posamezne oblike škode zahteval pravično odškodnino. Upoštevajoč 50% soprispevek tožnika pa je njegovemu tožbenemu zahtevku ugodilo do višine 14,416.542,00 SIT in mu prisodilo tudi mesečno rento, nazadnje v višini 58.651,00 SIT. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

Proti odločitvi sodišča prve stopnje sta se pritožila oba toženca. Sodišče druge stopnje je pritožbama delno ugodilo tako glede podlage odškodninske odgovornosti kot tudi glede višine prisojene odškodnine. Ocenilo je, da prispevek tožnika k nastanku škode znaša 60%. Odločilo je tudi, da je pravična odškodnina za telesne bolečine tožnika 2,500.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa 11,000.000,00 SIT. Tako je ocenilo, da bi bila pravična odškodnina za celotno nepremoženjsko škodo tožnika 14,500.000,00 SIT, zato je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožniku glede na 60% prispevek k nastanku škode prisodilo 5,800.000,00 SIT. Glede obsega premoženjske škode je pritožbi zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, le prisojeno odškodnino in rento je znižalo, upoštevajoč 60% prispevek tožnika.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je drugi toženec vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je sodišče druge stopnje napačno ocenilo (so)krivdo tožnika za nastanek škodnega dogodka. Opozarja, da je bilo za drugega toženca ravnanje tožnika nepričakovano, izredno in ga ni mogel odvrniti. Kolesar je povzročil konfliktno situacijo, drugemu tožencu pa je mogoče očitati le opustitev zvočnega signala. Zato je po mnenju drugega toženca prispevek kolesarja k nastanku škode večji od 60%. Drugi toženec pa v reviziji iz previdnosti ugovarja tudi višini prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo. Predlaga, naj revizijsko sodišče bodisi tožbeni zahtevek zavrne ali pa spremeni odločitev o odgovornosti drugega tožnika ter prisojeno odškodnino ustrezno zniža. Sodišče prve stopnje je revizijo na podlagi 390. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP/77, Ur.l. SFRJ, št.4/77 do Ur.l. RS, št. 55/92 v zvezi s prvim odstavkom 498. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur.l. RS, št. 26/99) poslalo tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o reviziji ni izjavilo.

Revizija je delno utemeljena.

Revizijsko sodišče je po uradni dolžnosti, na podlagi 386. člena ZPP/77 preverilo, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77 in ugotovilo, da kršitve ni bilo.

Motorno vozilo je nevarna stvar. Zato je imetnik motornega vozila objektivno odgovoren za škodo, ki jo povzroči tretjim, če ti niso udeleženi v nesreči kot imetniki motornih vozil (173. in 178. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR). Zakon o obligacijskih razmerjih v tretjem odstavku 177. člena določa, da je tisti, ki se ukvarja z nevarno dejavnostjo, delno prost odgovornosti, če je oškodovanec deloma prispeval k nastanku škode. Revizijsko sodišče pa preizkuša, ali je sodišče druge stopnje pravilno ocenilo prispevek oškodovanca k nastali škodi na podlagi dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje.

Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili: - da je voznik avtomobila - drugi toženec vozil s hitrostjo 81,3 km/h, pri čemer je bila dovoljena hitrost 80 km/h; - da je začel prehitevati tožnika - kolesarja; - da je kolesar začel zavijati levo, potem ko ga je voznik avtomobila že začel prehitevati, ne da bi pogledal nazaj in z levo roko nakazal nameravano spremembo vožnje; - da je bil avtomobil že s celotno širino na nasprotnem (levem) voznem pasu, ko je voznik avtomobila na razdalji 35 m zagledal, da kolesar zavzema položaj jasnega zavijanja v levo; - da je voznik avtomobila začel zavirati, da pa se trčenju ni več mogel izogniti; - da voznik avtomobila ni uporabil zvočnega signala, čeprav bi uporaba zvočnega signala utegnila preprečiti trčenje; - da je bil tožnik izkušen kolesar, ki se je udeleževal maratonov in tekmovanj za rekreativne kolesarje.

Revizijsko sodišče ocenjuje, da je upoštevajoč navedene okoliščine sodišče druge stopnje zmotno uporabilo določbo tretjega odstavka 177. člena ZOR, ko je odločilo, da je drugi toženec s 40% odgovoren za nastalo škodo. Revizijsko sodišče je odločilo, da je odgovornost drugega toženca manjša in znaša le 30%.

Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je konfliktno situacijo na cesti povzročil tožnik. Tožnik je s svojim ravnanjem kršil določbe 38. in 39. člena tedaj veljavnega Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa (Ur.l. SFRJ, št. 50/88, v nadaljevanju ZTVCP). Prvi odstavek 38. člena ZTVCP določa, da sme voznik, ki ima namen narediti kakšen premik z vozilom na cesti, to začeti samo, če se prej prepriča, da lahko to stori brez nevarnosti za druge udeležence v prometu ali premoženje, pri čemer mora paziti na položaj vozila ter na smer in hitrost vožnje. Prvi odstavek 39. člena ZTVCP pa določa, da mora voznik, preden naredi z vozilom kakšen premik iz 38. člena, jasno in pravočasno nakazati svoj namen drugim udeležencem v prometu tako, da jim da znak s smernikom, če tega nima, pa ustrezen znak z roko. Glede na to, da je bil tožnik zelo izkušen kolesar, je revizijsko sodišče ocenilo, da je ravnal zelo malomarno in je v večji meri kriv za škodo, ki mu je nastala.

Vendar pa revizijsko sodišče ocenjuje, da tožniku ni mogoče pripisati večjega prispevka k nastanku škode od 70% (toženec se namreč v reviziji zavzema bodisi za večji delež odgovornosti tožnika od 60% ali za popolno oprostitev svoje odgovornosti). Upoštevati je namreč treba veliko tveganje za nastanek škode, ki ga prinaša uporaba motornega vozila, zaradi česar je ZOR v 173. členu tudi določil objektivno odgovornost. Upoštevati pa je tudi treba, da je drugi toženec kršil določbo 68. člena ZTVCP, ki določa, da mora voznik uporabiti zvočni opozorilni znak, kadarkoli zahteva to varnost prometa. Revizijsko sodišče je na podlagi primerjave teže oškodovančevega ravnanja s povečano nevarnostjo, ki jo prinaša motorno vozilo in toženčevo opustitvijo zvočnega signala ocenilo, da je tožnik s 70% prispeval k nastanku škode, kar zmanjšuje objektivno odgovornost drugega toženca na 30%.

Revizijske navedbe glede prisojene odškodnine za ugotovljeno nepremoženjsko škodo so skromne. Revizijsko sodišče je preverilo, ali sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili 200. in 203. člen ZOR in tožniku prisodili pravično odškodnino. Drugi odstavek 200. člena ZOR določa, da sodišče pri odmeri odškodnine gleda na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Enako velja glede odškodnine za gotovo bodočo nepremoženjsko škodo po 203. členu ZOR. Sodišče mora, ko odloča o višini odškodnine, upoštevati tudi okvire, ki jih je začrtala sodna praksa in skušajo ohranjati pravična razmerja med škodami določenega obsega in odškodninami zanjo. Revizijsko sodišče je to upoštevalo in ocenilo, da je bila tožniku glede na ugotovljeno stopnjo bolečin in strahu in glede na njihovo trajanje prisojena pravična odškodnina.

Revizijsko sodišče je tako na podlagi prvega odstavka 395. člena ZPP/77 ugodilo reviziji glede odločitve o podlagi odškodninske odgovornosti in v tem delu spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da znaša odgovornost tožene stranke 30%. Glede na večjo oprostitev odgovornosti je revizijsko sodišče odločilo, da je drugi toženec dolžan tožniku plačati 7,299.925,70 SIT odškodnine, ustrezno pa je znižalo tudi prisojene zneske mesečne rente. V preostalem je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP/77 revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

Po določbi drugega odstavka 166. člena ZPP/77 sodišče odloči o stroških vsega postopka, če spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo. Revizijsko sodišče je pri oceni uspeha tožeče stranke enakovredno upoštevalo uspeh tožeče stranke glede podlage odškodninske odgovornosti in glede višine prisojene odškodnine. Glede na to, da je tožeča stranka zatrjevala 80% odgovornost tožene stranka, uspela pa je dokazati le 30% odgovornost, znaša njen uspeh glede podlage odškodninske odgovornosti 18,75% oziroma 19%. Primerjava zahtevane in prisojene odškodnine in mesečne rente pa pokaže, da je glede višine odškodnine uspela z 31%. Skupni uspeh tožeče stranke v pravdi je tako 50%. Glede na to, da je sodišče druge stopnje ugotovilo približno enak uspeh tožeče stranke v postopku, in da drugi toženec ni zahteval povračila stroškov revizijskega postopka, je revizijsko sodišče odločilo, da ne bo poseglo v odločitev sodišča druge stopnje o stroških postopka.

Revizijski stroški niso bili prijavljeni.

Za odločitev o oprostitvi plačila stroškov postopka, ki obsega tudi oprostitev taks, je na podlagi prvega odstavka 173. člena ZPP/77 pristojno sodišče prve stopnje.