Jedro

Smiselna uporaba določila 212. člena ZPP, po katerem mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoje zahtevke, pomeni, da mora stranka, ki predlaga taksno oprostitev, podati ustrezno trditveno in dokazno podlago za svoj predlog. Torej mora navesti vsa pravno odločilna dejstva, iz katerih izhaja, da sodne takse glede na njeno premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje ne more plačati oziroma da sredstev za plačilo sodne takse nima oziroma jih ne more zagotoviti takoj v celotnem znesku brez ogrožanja svoje dejavnosti. Trditve in ponujeni dokazi morajo biti takšni, da sodišču ob skrbni presoji vseh okoliščin omogočajo ugotovitev, ali so izpolnjeni pogoji za ugoditev taksni oprostitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za delno oprostitev plačila sodne takse za redni postopek (I. točka izreka) ter predlog za obročno plačilo sodne takse za redni postopek (II. točka izreka). Presodilo je, da tožeča stranka ni pojasnila, zakaj premoženja v obliki kratkoročnih poslovnih terjatev v višini 24.284,41 EUR ne more unovčiti in izkupička nameniti za poplačilo sodne takse. Iz obrazložitve tudi izhaja, da tožeča stranka ni izkazala, da bi bilo s takojšnjim plačilom sodne takse ogroženo opravljanje njene dejavnosti.

2. Proti sklepu se je pravočasno pritožila tožeča stranka. Uveljavljala je pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava (druga in tretja točka prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju: ZPP).1 Sodišču prve stopnje je očitala, da je zmotno zaključilo, da lahko tožeča stranka prikazana sredstva v bilanci stanja takoj unovči in poplača sodno takso. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da tožečo stranko delno oprosti plačila sodne takse za tožbo ter ji dovoli obročno plačilo sodne takse.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pogoji za uveljavitev taksnih oprostitev pravnih oseb so navedeni v tretjem odstavku 11. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju: ZST-1).2 Sodišče ugodi predlogu za delno oprostitev taksne obveznosti oziroma za odlog ali obročno plačilo sodne takse, če so kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: 1. plačilo takse mora biti procesna predpostavka, 2. pravna oseba nima sredstev za plačilo sodne takse in 3. pravna oseba sredstev ne more zagotoviti oziroma jih ne more zagotoviti takoj v celotnem znesku brez ogrožanja svoje dejavnosti.3

5. Pri ugotavljanju premoženjskega, finančnega in likvidnostnega stanja stranke v postopku odločanja o taksnih obveznostih se upoštevajo podatki o premoženju stranke, ki obsegajo podatke o stvareh v njeni lasti, njenih terjatvah in drugih premoženjskih pravicah ter stanju na transakcijskem računu stranke in prilivih nanje v zadnjih treh mesecih (prvi odstavek 12b. člena ZST-1).

6. V postopku odločanja glede plačila sodnih taks po ZST-1 se smiselno uporabljajo določbe zakonov, ki urejajo posamezne postopke, torej v tem primeru ZPP (tretji odstavek 1. člena ZST-1). Smiselna uporaba določila 212. člena ZPP, po katerem mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoje zahtevke, pomeni, da mora stranka, ki predlaga taksno oprostitev, podati ustrezno trditveno in dokazno podlago za svoj predlog. Torej mora navesti vsa pravno odločilna dejstva, iz katerih izhaja, da sodne takse glede na njeno premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje ne more plačati oziroma da sredstev za plačilo sodne takse ne more zagotoviti oziroma jih ne more zagotoviti takoj v celotnem znesku brez ogrožanja svoje dejavnosti. Trditve in ponujeni dokazi morajo biti takšni, da sodišču ob skrbni presoji vseh okoliščin omogočajo ugotovitev, ali so izpolnjeni pogoji za ugoditev taksni oprostitvi.

7. Tožeča stranka je v predlogu za taksne oprostitve z dne 16. 9. 2019 (list. št. 8) navedla le, da je imela v letu 2018 24.284,41 EUR sredstev in prav toliko obveznosti do virov sredstev, da je njen čisti poslovni izid nič, da iz izkaza poslovnega izida izhaja, da ima v letu 2018 bilančno izgubo v višini 36.740,91 EUR iz naslova prenesene izgube, da je njeno likvidno stanje zelo slabo in da plačila sodne takse, ne da bi bila njena dejavnost zaradi tega ogrožena, ne more poravnati. Navedla je tudi, da je bil njen edini prihodek posojilo lastnika zaradi poslovanja družbe. Predlogu je priložila izkaz poslovnega izida za leto 2018, bilanco stanja za leto 2018 in izjavo o premoženjskem stanju.

8. Na podlagi povzetih trditev in predloženih dokazov je sodišče prve stopnje v skladu z določilom prvega odstavka 12b. člena ZST-1, ki določa, da premoženje pravne osebe sestavljajo tudi terjatve, pravilno zaključilo, da tožeča stranka ima sredstva v obliki kratkoročnih poslovnih terjatev v višini 24.284,41 EUR. To nedvomno izhaja iz priložene bilance stanja za leto 2018 (priloga A19). Ker so v skladu z računovodskimi pravili kratkoročne poslovne terjatve praviloma izterljive v krajšem obdobju (do enega leta),4 je pravilen tudi nadaljnji zaključek sodišča prve stopnje, da bi tožeča stranka lahko za plačilo sodne takse unovčila navedena sredstva.

9. Glede na obstoj sredstev v obliki kratkoročnih poslovnih terjatev lahko sodišče ugodi predlogu tožeče stranke za oprostitev oziroma odlog plačila sodne takse le, če slednja izkaže, da sredstev ne more zagotoviti (npr. terjatev ne more izterjati) oziroma jih ne more zagotoviti v celotnem znesku brez ogrožanja svoje dejavnosti. Tožeča stranka v predlogu z dne 16. 9. 2019 ni podala nobenih trditev o tem, kaj predstavljajo ta sredstva in niti ni pojasnila, zakaj jih ne more izterjati ter nameniti za poplačilo sodne takse. Posplošeno je navedla le, da bi bila s plačilom sodne takse ogrožena njena dejavnost. Takšna posplošena navedba pa za ugoditev predlogu za taksno oprostitev ne zadostuje, saj bi morala tožeča stranka, kot je zgoraj že obrazloženo, konkretno pojasniti, zakaj kratkoročnih poslovnih terjatev ne more izterjati oziroma unovčiti, in zakaj bi bila s plačilom sodne takse ogrožena njena dejavnost. 10. Pritožbena trditev, da večino kratkoročnih terjatev predstavlja terjatev do tožene stranke, ki jo tožeča stranka vtožuje v sodnem postopku X Pg 1778/2018, predstavlja pritožbeno novoto. Tožeča stranka ni z ničemer pojasnila, zakaj teh trditev ni mogla podati pred sodiščem prve stopnje. Zato pritožbeno sodišče teh trditev pri odločitvi o taksnih oprostitvah ne sme upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP).

11. Ker torej tožeča stranka v predlogu z dne 16. 9. 2019 ni navedla pravno odločilnih dejstev in zanje ni predlagala dokazov, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da tožeča stranka ni izkazala, da sredstev ne more zagotoviti oziroma jih ne more zagotoviti brez ogrožanja svoje dejavnosti (smiselna uporaba določila 212. člena ZPP). Sodišče namreč v skladu z določili ZST-1 ni dolžno samo preverjati in raziskovati premoženjskega, finančnega in likvidnostnega stanja predlagatelja.

12. Glede na vse navedeno pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Ker pa pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa ni zaznalo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).

13. O pritožbi je odločila sodnica posameznica (prvi odstavek 366.a člena ZPP).

1 Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji. 2 Ur. l. RS, št. 37/2008 in naslednji. 3 Glej tretji odstavek 11. člena ZST-1. 4 Kratkoročne poslovne terjatve so poslovne terjatve, ki zapadejo v plačilo najkasneje v letu dni, do kupcev raznih vrst in do drugih oseb; mednje spadajo tudi dane kratkoročne varščine; so del gibljivih sredstev, kratkoročnih sredstev in obratnih sredstev (glej SRS in pojmovnik na spletni strani Zveze računovodij, finančnikov in revizorjev Slovenije).