Jedro

Stvarne služnosti nimajo zakonsko določene vsebine in, ko gre za omejitev izvrševanja služnosti le na določene dele služeče nepremičnine, tudi ne prostorskih meja izvrševanja služnosti. Zato mora biti oboje natančno opisano. Upoštevaje navedeno je sodišče prve stopnje v okviru materialno procesnega vodstva tožnika pravilno pozvalo k popravi tožbenega zahtevka v smislu opisa služnostne poti. Tožnika sta pri postavljenem zahtevku vztrajala, sodišče prve stopnje pa je nato odločilo, da gre pravica vseh vrst voženj in hoje za potrebe kmetijske obdelave gospodujočega zemljišča v breme vsakokratnega lastnika zemljišča, to je celotnih dveh parcel v lasti tožencev. Kot se je slikovito izrazilo Vrhovno sodišče Republike Slovenije v odločbi II Ips 32/2022, bi imel s tem lastnik služeče nepremičnine (toženca) v zemljiški knjigo vpisano potencialno črno luknjo, ki omogoča nenadzorovano širjenje služnosti in utesnjevanje njegove lastninske pravice. Umanjka namreč opis prostorskih meja služnosti oziroma prostora, na katerem se izvršuje služnost, kar je v nasprotju z načelom restriktivnosti služnosti (prvi odstavek 219. člena SPZ). Le z natančnim opisom je namreč omogočeno varstvo služnostnega upravičenca pred morebitnimi posegi v služnostno pravico po eni strani, kot tudi varstvo služnostnega zavezanca pred prekomerno obremenitvijo njegove nepremičnine.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba (II in III. točka izreka) spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, glede odločitve o pravdnih stroških (IV. točka izreka) pa se spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v višini 1919,53 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti pritožbene stroške v višini 279,99 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se pravdna zadeva P 7/2021 (po nasprotni tožbi) zaradi prestavitve služnosti razdruži s pravdno zadevo P 44/2020 in se nadalje vodi pod svojo številko P 7/2021 (I. točka izreka). Ugotovilo je, da za potrebe gospodujočega zemljišča, dveh parcel, ki sta last tožnikov, vsakega do ene polovice, obstaja v korist vsakokratnega lastnika gospodujoče nepremičnine služnostna pravica vseh vrst voženj in hoje za potrebe kmetijske obdelave gospodujočega zemljišča v breme vsakokratnega lastnika zemljišča, dveh parcel, kot služečih zemljišč, last tožencev, vsakega do ene polovice (II. točka izreka). Toženca sta dolžna v 15 dneh odstraniti betonski zid v dolžini 1,5 metra na trasi služnostne poti po njunem zemljišču, ki sta ga zgradila ob meji z zemljiščem tožnikov (III. točka izreka). Tožencema je tudi naložilo plačilo stroškov postopka.

2. Zoper II., III. in IV. točko izpodbijane sodbe in sklepa sta se pravočasno pritožila toženca, iz vseh pritožbenih razlogov in predlagata, da višje sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo in sklep v II., III. in IV. točki izreka razveljavi, tožbeni zahtevek tožeče stranke pa v celoti zavrne in ji v plačilo naloži plačilo stroškov postopka. Oziroma, predlagata, da višje sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo in sklep v točki II., III. in IV. izreka razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3. Navajata, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da so izpolnjeni pogoji za priposestvovanje stvarne služnosti vseh vrst voženj in hoje za potrebe kmetijske obdelave na služečih nepremičninah. Razlogov izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti, zaradi česar je ta obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka skladno s 14. točko drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Odločitev sodišča prve stopnje je protispisna, saj o odločilnih dejstvih obstoji nasprotje med tem, kar sodišče navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnikov o zaslišanju prič in strank in med dejansko vsebino zapisnikov o zaslišanjih, podana je absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka skladno s 15. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je določene ključne dele izpovedi zaslišanih prič in strank povsem spregledalo in se do njih ni opredelilo. Iz izpovedi prič in tožencev izhaja, da tožnika in njuni pravdni predniki pri izvrševanju vtoževane stvarne služnosti tudi v času, ko so jo dejansko izvrševali, niso bili dobroverni in so bili večkrat deležni jasnega nasprotovanja tožencev. Sodišče prve stopnje ni presojalo vprašanja morebitne dobre vere, poteka priposestvovalne dobe in nasprotovanja s strani takratnega lastnika služečih nepremičnin. Nadalje, sodišče prve stopnje ni pojasnilo, na podlagi česa je zaključilo, da so pravni predniki tožnikov pot uporabljali. Meni, da tožnika nista uspela dokazati obstoja dobre vere. Sodišče prve stopnje se tudi ni izjasnilo o tem, ali je upoštevalo tek 10 ali 20 letne priposestvovalne dobe in ni pojasnilo, na podlagi katerih okoliščin zaključuje, da je potrebna priposestvovalna doba stekla, oziroma je bila izpolnjena.

4. Tožnika tudi nista zatrjevala uporabe celotne nepremičnine oziroma tega, da bi za namen dostopa do svojih nepremičnin koristila celotni nepremičnini. Vseskozi sta zatrjevala, da sta dostopala zgolj po ozkem pasu preko dvorišča. Sodišče prve stopnje je v nasprotju z njunimi navedbami s stvarno služnostjo obremenilo celotni nepremičnini in ne zgolj dela teh, po katerih naj bi potekala služnostna pot. Podlage za obremenitev celotnih služečih nepremičnin ni. Takšna zatrjevana uporaba nepremičnine je tudi skladna z interesi služečih nepremičnin. Služeči nepremičnini predstavljata dvorišče tožnikov, zato ga je treba s služnostjo obremeniti čim manj in tako lastnikoma omogočiti čimbolj nemoteno uživanje njune lastnine. Sodišče je ravnalo v očitnem nasprotju z načelom restrikcije. Sodišče prve stopnje je tožnika na neskladnost med zahtevkom in trditveno podlago opozorilo v okviru materialnega procesnega vodstva, vendar pooblaščenec tožbenega zahtevka kljub pozivu sodišča ni ustrezno modificiral (8. stran zapisnika o glavni obravnavi z dne 22. 9. 2022). Sodišče prve stopnje bi moralo tožbeni zahtevek zavrniti, saj materialnopravni pogoji za obremenitev celotnih nepremičnin niso bili izpolnjeni. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka.

5. Tožnika na pritožbo nista odgovorila.

6. Pritožba je utemeljena.

7. Tožnika sta v obravnavani zadevi trdila, da sta priposestvovala stvarno služnost na dveh (celotnih) parcelah tožnikov. Več kot 100 let naj bi se izvajala pravica poti, to je vseh vrst voženj in hoje za potrebe njunega kmetijskega zemljišča. Iz trditev tožnikov pa nadalje izhaja, da je pot potekala po ozkem pasu preko dvorišča tožencev, tožnika nista zatrjevala, da bi za namen dostopa do svojih nepremičnin koristila celotni nepremičnini.

8. „Stvarne služnosti nimajo zakonsko določene vsebine in, ko gre za omejitev izvrševanja služnosti le na določene dele služeče nepremičnine, tudi ne prostorskih meja izvrševanja služnosti. Zato mora biti oboje natančno opisano.“1 Upoštevaje navedeno je sodišče prve stopnje v okviru materialno procesnega vodstva tožnika pravilno pozvalo (list. št. 166) k popravi tožbenega zahtevka v smislu opisa služnostne poti. Tožnika sta pri postavljenem zahtevku vztrajala, sodišče prve stopnje pa je nato odločilo, da gre pravica vseh vrst voženj in hoje za potrebe kmetijske obdelave gospodujočega zemljišča v breme vsakokratnega lastnika zemljišča, to je celotnih dveh parcel v lasti tožencev. Kot se je slikovito izrazilo Vrhovno sodišče Republike Slovenije v odločbi II Ips 32/2022, bi imel s tem lastnik služeče nepremičnine (toženca) v zemljiški knjigo vpisano potencialno črno luknjo, ki omogoča nenadzorovano širjenje služnosti in utesnjevanje njegove lastninske pravice. Umanjka namreč opis prostorskih meja služnosti oziroma prostora, na katerem se izvršuje služnost, kar je v nasprotju z načelom restriktivnosti služnosti (prvi odstavek 219. člena Stvarnopravnega zakonika). Le z natančnim opisom je namreč omogočeno varstvo služnostnega upravičenca pred morebitnimi posegi v služnostno pravico po eni strani, kot tudi varstvo služnostnega zavezanca pred prekomerno obremenitvijo njegove nepremičnine.2

9. Navedeno pomeni, da iz trditev tožnikov ne izhaja zatrjevana posledica oziroma utemeljenost tožbenega zahtevka, zaradi česar tožba ni sklepčna. Tožbeni zahtevek tako po materialnem pravu ni utemeljen. Višje sodišče je zato ugodilo pritožbi in spremenilo izpodbijano sodbo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (358. člen ZPP).

10. Ker je pritožbeno sodišče spremenilo izpodbijano odločitev, je hkrati odločilo o stroških postopka na prvi stopnji. Odločitev o pravdnih stroških temelji na prvem odstavku 154. člena ZPP. Tožencema na podlagi Odvetniške tarife, v okviru priglašenih stroškov, pripadajo stroški odgovora na tožbo (200 točk), nagrada za sestavo prve pripravljalne vloge (300 točk), druge pripravljalne vloge (225 točk) in tretje pripravljalne vloge (150 točk), nagrada za zastopanje na treh narokih (300, 150 in 50 točk), urnina za čas naroka (50, 200 in 250 točk) in odsotnost za čas potovanja na narok v skupnem številu 36o točk, skupaj torej 2175 točk, povečano za 10% zaradi zastopanja dveh strank 2392,5 točk. Tožencema pripadajo tudi 2% materialni stroški (47,85 točk) in 22 % DDV. Kilometrina v skupnem znesku znaša 133,2 EUR. Ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke 0,6 EUR, vse našteto skupaj znaša 1919,53 EUR. Stroški konferenc s stranko so sestavni del zastopanja, zato jih višje sodišče ni priznalo. Tožnika sta dolžna tožencema stroške povrniti v roku 15 dni od prejema te odločbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.

Toženca sta upravičena tudi do povračila potrebnih stroškov pritožbenega postopka. Za sestavo pritožbe jima pripada priglašenih 375 točk, kar ob upoštevanju materialnih stroškov (7,5 točke) in vrednosti točke 0,6 EUR, povečano za 22 % DDV, znaša 279,99 EUR. Tožnika sta dolžna tožencema stroške povrniti v roku 15 dni od prejema te odločbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.

1 Sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 32/2022. 2 VSK Sodba I Cpg 66/2018.