Jedro

Po določbah 87. člena ZDavP-2 je odlog davčne izvršbe možen samo do odločitve o pritožbi zoper odmerno odločbo. Ker v obravnavani zadevi ne gre za tak primer, saj je tožnik vložil pritožbo zoper sklep o zavrženju njegove zahteve za obročno plačilo dolga (in ne zoper odmerno odločbo), je pravilna odločitev upravnega organa, da se njegov zahtevek za odlog davčne izvršbe do odločitve o pritožbi zavrže.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjski organ tožnikovo zahtevo za odlog davčne izvršbe do odločitve o pritožbi zoper sklep Davčnega urada Maribor št. DT 4292-22684/2012 z dne 21. 11. 2012 zavrgel in hkrati odločil, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. V svoji obrazložitvi navaja, da je tožnik podal vlogo za obročno plačilo davčnega dolga, ki je bila s sklepom davčnega organa z dne 21. 11. 2012 zavržena. Tožnik je zoper navedeni sklep vložil pritožbo in v okviru pritožbe predlagal tudi odlog davčne izvršbe do rešitve pritožbe zoper navedeni sklep. Organ se sklicuje na določbo 87. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2), ki določa, da pritožba ne zadrži izvršitve odmerne odločbe, če ni s tem zakonom določeno drugače ter da lahko davčni organ po uradni dolžnosti do odločitve o pritožbi odloži davčno izvršbo, če oceni, da bi bilo pritožbi mogoče ugoditi. V konkretnem primeru pa je tožnik vložil pritožbo zoper sklep, s katerim se davčne obveznosti ne odmerjajo, zato ne more biti stranka v postopku. Zato je bilo treba, glede na to, da gre za procesno predpostavko, njegov zahtevek zavreči po 129. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP).

Drugostopenjski organ je pritožbo tožnika zoper uvodoma navedeni sklep zavrnil. Meni, da je prvostopenjski organ njegovo vlogo za odlog plačila davčnega dolga pravilno zavrgel, ker je tožnik prosil za odlog davčne izvršbe v postopku, v katerem se obveznosti ne odmerjajo in tako ne more biti stranka v postopku, saj ne uveljavlja kakšne pravne koristi ali pravice. V davčnem postopku, ki se začne na podlagi vloge za odlog plačila davčnega dolga, ne pride do odmere davka, kar posledično pomeni, da izvršba zoper takšno odločbo ni možna in zato tudi odložitev davčne izvršbe do rešitve pritožbe ni smiselna.

Tožnik v tožbi navaja, da tožena stranka svoje odločitve ni z ničemer utemeljila oziroma da utemeljitev nima prave pravne podlage. Ne vzdržijo navedbe tožene stranke, da je tožnik vložil pritožbo zoper sklep urada z dne 21. 11. 2012, s katerim pa se niso odmerile davčne obveznosti tožnika, temveč je urad odločil o zavrženju zahteve za obročno plačilo dolga z dne 3. 9. 2012 iz naslova davka na dodano vrednost. Posledično torej zoper odločbo, ki je izdana v upravnem postopku, ni dovoljena pritožba, v kolikor se odločba ne nanaša na odmerno odločbo oziroma če stranka v pritožbi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi. To pa je v nasprotju z 229. členom ZUP, ki določa, da ima stranka zoper odločbo, izdano na prvi stopnji, pravico pritožbe. Tožnik je kot solidarni dolžnik dne 5. 12. 2012 pri uradu vložil pritožbo zoper odločbo št. 4292-226847012. Tožena stranka z izpodbijanim sklepom ni odločila o vloženi pritožbi, čeprav se v obrazložitvi sklepa sklicuje na vloženo pritožbo in navaja razloge za njeno zavrženje. V izreku sklepa ni odločeno o vloženi pritožbi in zato je obrazložitev v neskladju z izrekom sklepa, tako da se sklepa ne da preizkusiti. Drugostopenjski organ je odločitev prvostopenjskega organa, da tožnik v postopku ne uveljavlja kakšne svoje pravice, samo potrdil, ni pa odločil o vsebini vloge za odložitev oziroma obročno odplačilo davčnega dolga, kot to določa 102. člen Zakona o davčnem postopku. Predlaga odpravo izpodbijanega sklepa in zahteva tudi plačilo stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe tožeče stranke in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb. Tožba ni utemeljena.

Iz upravnih spisov je razvidno, da je tožnik dne 7. 12. 2012 vložil pritožbo zoper sklep o zavrženju njegovega zahtevka za obročno plačilo dolga in hkrati podal prošnjo za odlog davčne izvršbe do odločitve o pritožbi (zoper navedeni sklep).

Prvostopenjski organ je njegov zahtevek za odlog davčne izvršbe do odločitve o pritožbi zoper sklep o zavrženju zahtevka za obročno plačilo davčnega dolga na podlagi 129. člena ZUP zavrgel .

Po določbah 87. člena ZDavP-2 je odlog davčne izvršbe možen samo do odločitve o pritožbi zoper odmerno odločbo. Ker v obravnavani zadevi ne gre za tak primer, saj je tožnik vložil pritožbo zoper sklep o zavrženju njegove zahteve za obročno plačilo dolga (in ne zoper odmerno odločbo), je odločitev upravnega organa, da se njegov zahtevek za odlog davčne izvršbe do odločitve o pritožbi zoper navedeni sklep, skladno s 129. členom ZUP, s sklepom zavrže, ker tožnik ne more biti stranka v postopku, saj ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi, pravilna.

Ker je sodišče v obravnavanem primeru presojalo le pravilnost in zakonitost sklepa o zavrženju tožnikovega zahtevka za odlog davčne izvršbe do odločitve o pritožbi (zoper sklep o zavrženju njegove zahteve za obročno plačilo dolga), se v vsebinsko presojo tožbenih ugovorov ni spuščalo.

Ker je izpodbijani sklep po presoji sodišča pravilen in zakonit, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

Izrek o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1.