Jedro

Vloge tožnika kot fizične osebe, na zahtevo katerega je v obravnavanem primeru začet postopek, ni mogoče zavreči na podlagi ZUP, niti te možnosti, da organ zavrže namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito, ne določa ZMZ-1 ali sekundarno pravo Evropske unije na področju azila.

Izrek

I. Tožbi se ugodi tako, da se sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-802/2018/9 (1312-13) z dne 4. 9. 2018 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka, v nadaljevanju toženka, zavrgla namero tožeče stranke, v nadaljevanju tožnika, državljana Romunije, Moldavije in Ruske federacije, z dne 30. 8. 2018, za vložitev prošnje za mednarodno zaščito, ki je bila podana na registracijskem listu v Zavodu za prestajanje mladoletniškega zapora in kazni zapora Celje. Iz nje izhaja, da želi tožnik zaprositi za mednarodno zaščito, ker je kazenska zadeva v St. Peterburgu prirejena, boji se za svoje življenje in življenje družinskih članov, izsiljujejo ga za denar in se boji, da sojenje ne bo pošteno.

2. Iz razlogov izpodbijanega sklepa je razvidno, da je toženka vlogo (namero) tožnika zavrgla, ker je tožnik državljan Romunije, kar je bilo nesporno ugotovljeno na podlagi fotokopije njegovega potnega lista in osebne izkaznice. Ker je Romunija država, ki je članica Evropske unije, tožnik v skladu z določili Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) ne more biti stranka v postopku mednarodne zaščite. Toženka je ob predhodnem preizkusu zahteve za začetek upravnega postopka, to je namere za vložitev prošnje za mednarodno zaščito, sklenila, da njegove prošnje ne bo vsebinsko obravnavala. Svojo odločitev je oprla na 2. točko prvega odstavka 129. člena Zakona o upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) v povezavi z 10., 13. in 14. točko 2. člena ZMZ-1. 3. Tožnik je zoper takšno odločitev vložil tožbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, nepopolno in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja ter kršitve pravil postopka in predlagal, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi ter zadevo vrne toženki v ponovni postopek. Trdi, da mu z izpodbijanim sklepom toženka nezakonito onemogoča pridobitev mednarodne zaščite, s čimer posega tudi v njegove človekove pravice in temeljne svoboščine. Ugotovitev toženke, da kot državljan Romunije, torej države Evropske unije, ne bi mogel biti stranka v postopku za priznanje mednarodne zaščite, je pravno zmotna. Sklicuje se na opredelitev pojmov, vlagatelja namere in tretje države v 10. in 13. točki prvega odstavka 2. člena ZMZ-1, in trdi, da ni le državljan Romunije, temveč tudi državljan Moldavije in Ruske federacije. Ti državi pa nista članici Evropske unije, zaradi česar je tudi državljan tretje države v smislu ZMZ-1, s tem pa lahko tudi vlagatelj namere po 10. točki prvega odstavka 2. člena ZMZ-1. Meni, da ZMZ-1 za priznanje položaja vlagatelja namere ne zahteva, da oseba, ki je državljan tretje države, ni obenem tudi državljan Evropske unije. Ravno povezava tožnika z Rusko federacijo je tista, ki je relevantna z vidika potrebe tožnika po mednarodni zaščiti. Toženka je nepravilno uporabila 10. točko prvega odstavka 2. člena ZMZ-1 ter prvi odstavek 129. člena ZUP in namere tožnika za vložitev prošnje za mednarodno zaščito ter vloge z dne 4. 7. 2018, v kateri je navedel številne razloge za priznanje mednarodne zaščite, ni vsebinsko obravnavala niti se v izpodbijanem sklepu ni opredelila, zakaj navedene vloge z dne 4. 7. 2018 ni obravnavala.

4. V odgovoru na tožbo toženka vztraja, da tožnik, ki je nesporno državljan Romunije in s tem Evropske unije, ne more biti stranka v postopku mednarodne zaščite. Dejstvo, da je tožnik obenem tudi državljan Moldavije in Ruske federacije ni pomembno. Ponovno se sklicuje na 129. člen ZUP. Glede na to, da je tožnik državljan Evropske unije, po ZMZ-1 ne more vložiti prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji in posledično ne more biti stranka v postopku mednarodne zaščite. Toženka obenem nasprotuje povrnitvi stroškov tožniku, saj ima tožnik pravnega zastopnika, ki si ga je določil sam in ni naveden v imeniku svetovalcev za begunce.

5. Tožba je utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je toženka tožnikovo vlogo, to je namero za vložitev prošnje z dne 30. 8. 2018, podano na registracijskem listu v Zavodu za prestajanje kazni zapora in mladoletniškega zapora Celje, zavrgla iz procesnih razlogov že v okviru formalnega preizkusa vloge, ker tožnik kot državljan Romunije in s tem državljan Evropske unije ne more biti stranka v postopku za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Pri tem se je oprla na 2. točko prvega odstavka 129. člena ZUP v zvezi z 10., 13. in 14. točko prvega odstavka 2. člena ZMZ-1. 7. V 10., 13. in 14. točki prvega odstavka 2. člena ZMZ-1 so opredeljeni pojmi vlagatelja namere, tretje države in državljana Evropske unije. Vlagatelj namere je tako po 10. točki državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki je v Republiki Sloveniji in je pred uradnimi organi izrazil namen podati prošnjo za mednarodno zaščito. Tretja država je država, ki ni članica Evropske unije (13. točka). Državljan Evropske unije ali državljanka Evropske unije je oseba, ki ima državljanstvo vsaj ene od držav članic Evropske unije (14. točka).

8. V 2. točki prvega odstavka 129. člena ZUP organu nalaga, da v okviru predhodnega preizkusa vlogo zavrže, če vložnik v vlogi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi oziroma, če po tem zakonu ne more biti stranka.

9. Sodišče sodi, da je toženka ob sklicevanju na navedene definicije iz ZMZ-1 zmotno uporabila 2. točko prvega odstavka 129. člena ZUP in na tej podlagi sklenila, da tožnik ne more biti stranka v postopku mednarodne zaščite. Kot izhaja iz 33. člena ZMZ-1, po katerem se v postopkih po tem zakonu uporablja zakon, ki ureja splošni upravni postopek, če s tem zakonom ni določeno drugače, je postopek mednarodne zaščite upravni postopek. V izpodbijanem sklepu uporabljena določba 2. točke prvega odstavka 129. člena ZUP se nanaša na sposobnost biti stranka v upravnem postopku. Kdo je lahko stranka v upravnem postopku, pa ZUP določa v 42. do 45. členu. Za obravnavano zadevo je bistvena določba 42. člena ZUP, po kateri je stranka v upravnem postopku lahko vsaka fizična oseba in pravna oseba zasebnega ali javnega prava, na katere zahtevo je začet postopek ali zoper katero teče postopek. Gre torej za opredelitev stranke v formalnem (procesnem) smislu, ne pa v materialnem smislu, torej kdo ima po materialnem predpisu kakšno pravico, obveznost oziroma kakšno neposredno pravno korist v konkretni upravni zadevi. Vloge tožnika kot fizične osebe, na zahtevo katerega je v obravnavanem primeru začet postopek, zato ni mogoče zavreči na podlagi navedene določbe ZUP, niti te možnosti, da organ zavrže namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito, ne določa ZMZ-1 ali sekundarno pravo Evropske unije na področju azila.

10. Materialnopravno podlago za odločanje o prošnjah za mednarodno zaščito daje ZMZ-1, ki v IV. poglavju določa tudi postopek za priznanje mednarodne zaščite, v okviru tega pa v 51. členu določa tudi razloge za zavrženje prošnje kot nedopustne. Glede na tožnikovo specifično situacijo, to je, da je hkrati državljan Romunije, Moldavije in Ruske federacije, pa sodišče sodi, da v danem primeru morebitne pravilnosti izpodbijane odločitve iz drugih razlogov v smislu določb ZMZ-1 ne more presoditi zgolj na podlagi definicij pojmov vlagatelja namere, tretje države in državljana Evropske unije iz 2. člena ZMZ–1 in ugotovitve, da ima tožnik poleg ruskega in moldavskega državljanstva nesporno tudi romunsko in s tem evropsko državljanstvo, na kar se sicer opira toženka. V navedenih določbah 2. člena ZMZ-1 gre le za opredelitev - definiranje pojmov, uporabljenih v ZMZ-1. Zgolj na podlagi teh definicij, ki pa situacije, kakršna je tožnikova (kot pravilno opozarja tožnik), izrecno ne opredeljujejo, ni mogoče presoditi, ali je izpolnjen kateri od razlogov za zavrženje tožnikove prošnje po določbah ZMZ-1 ob upoštevanju Protokola št. 24 k temeljnim pogodbam Evropske unije, ki razrešuje razmerje med sekundarnim pravom Evropske unije na področju azila in opredelitvijo statusa begunca po Ženevski konvenciji o statusu beguncev (prvi odstavek 78. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije). Po presoji sodišča namreč z vidika tožnikove specifične situacije in zaščite, ki jo uveljavlja, ni nepomembno, katera izmed držav, katerih državljan je, je njegova dejanska izvorna država, niti ni nepomemben položaj, v katerem se sedaj nahaja in zaradi katerega (kot izhaja iz izpodbijanega sklepa) uveljavlja zaščito v razmerju do Ruske federacije.

11. Ker je toženka tožnikovo prošnjo zavrgla že v okviru predhodnega preizkusa na podlagi 2. točke prvega odstavka 129. člena ZUP, da tožnik ne more biti stranka v postopku mednarodne zaščite, ne da bi za to imela podlago v zakonu, je sodišče tožbi na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo ter ob uporabi tretjega odstavka istega člena ZUS-1 zadevo vrnilo toženki v ponoven postopek. Skladno s četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1 je toženka v ponovnem postopku vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in njegovih stališč, ki se tičejo postopka. Zato se bo morala v skladu z določili IV. Poglavja ZMZ-1 in Protokola št. 24 opredeliti in odločiti o prošnji tožnika za mednarodno zaščito.

12. Toženka se v svojem ugovoru zoper uveljavljano povračilo stroškov postopka neutemeljeno sklicuje na določbi 10. in 91. člena ZMZ-1, saj iz njih ne izhaja, da si tožnik za zastopanje ne more izbrati odvetnika, ki ni v imeniku svetovalcev za begunce, vendar pa v tem primeru nosi sam tveganje, da mu v primeru neuspeha stroški odvetnika ne bodo povrnjeni. Ker je tožnik s tožbo uspel, je sodišče o stroških postopka odločilo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem se, če sodišče tožbi ugodi, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s pravilnikom, prisojeni znesek pa plača toženec. Skladno z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, tožniku pripada 285 EUR, kar skupaj z 22 % DDV znaša 347,70 EUR. Kolikor je tožnik zahteval več, je sodišče zavrnilo, saj v predmetni zadevi ni odločalo na glavni obravnavi, znesek v prisojeni višini, pa je pavšalni znesek, kar pomeni, da že vključuje posamezne postavke (npr. materialne stroške).