Jedro

Kadar se odloča o vrnitvi zemljišča, ki je bilo dvakrat podržavljeno različnima upravičencema sta pomembna argumenta za vračilo v naravi: način podržavljenja in vrstni red podržavljenja.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Revident sam trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 13. 6. 2005, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba zoper delno odločbo Upravne enote Grosuplje z dne 31. 12. 2004. Z navedeno delno odločbo je prvostopenjski upravni organ odločil: da se upravičenki (prizadeti stranki v tem upravnem sporu) vrneta v last in posest nepremičnini parc. št. 15 njiva v izmeri 20.379 m2, travnik v izmeri 1.750 m2 in parc. št. 14 njiva v izmeri 198 m2, travnik v izmeri 107 m2, obe vpisani v vl. št. 20 k.o. C (1. točka izreka); da je zavezanec Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS dolžan obe nepremičnini izročiti upravičenki v roku 15 dni (2. točka izreka); da se bo upravičencu B.B. st. za parc. št. 15 k.o. C določila oblika odškodnine z dopolnilno odločbo (3. točka izreka), da se odločba po njeni pravnomočnosti po uradni dolžnosti posreduje Okrajnemu sodišču – Zemljiški knjigi (4. točka izreka) in da stroški postopka niso bili zaznamovani (5. točka izreka).

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje navedlo, da je bilo zemljišče parc. št. 15 k.o. C. podržavljeno dvakrat. Prvič neodplačno prizadeti stranki, drugič pa tožnikovemu pravnemu predniku, ki je zanj prejel denarno odškodnino. Pri odločitvi, kateri od navedenih denacionalizacijskih upravičencev ima prednost do vrnitve navedenega zemljišča v naravi, sta prvostopni upravni organ in tožena stranka pravilo upoštevala kriterije: stanje nepremičnin v času podržavljenja in način podržavljena, sedanje stanje nepremičnine, prostorsko celovitost zemljišč in funkcionalnost zemljišč, ter dejstvo, kaj obravnavana zemljišča pomenijo upravičencu oziroma njegovim pravnim naslednikom. Primarno je v tem primeru treba upoštevati sam način podržavljenja. Vrstni red podržavljenja sicer ne more biti edino merilo, ga pa je kot razlog treba upoštevati.

3. Tožnik je zoper izpodbijano sodbo dne 15.1.2007 vložil pritožbo. Ker je s 1. 1. 2007 začel veljati Zakon o upravnem sporu – ZUS-1 (Ur. l. RS, št. 105/2006) ga je prvostopno sodišče pozvalo, da se izjavi, ali vztraja pri vloženi pritožbi ali vlaga zoper izpodbijano sodbo revizijo. Tožnik je sodišče obvestil, da naj pritožbo zoper izpodbijano sodbo šteje kot revizijo. Glede dovoljenosti revizije je navedel, da gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, saj v dosedanji sodni praksi namreč ni izoblikovanega jasnega stališča, kako in na podlagi katerih kriterijev odločati v primeru, ko je bila nepremičnina dvakrat podržavljena, in ko oba denacionalizacijska upravičenca vztrajata pri vračilu v naravi. Predlaga, da Vrhovno sodišče revizijo dopusti, jo sprejme v obravnavo in ji ugodi, izpodbijano sodbo pa razveljavi. Prvostopenjsko sodišče je poseglo v dejansko stanje, ugotovljeno v upravnem postopku. Za razliko od upravnih organov je navedlo, da na podlagi kriterija sedanjega stanja nepremičnine, prostorske celovitosti in funkcionalnosti zemljišč ni moč favorizirati prizadete stranke. S tem je odpadel eden izmed kriterijev, ki določajo (domnevno) močnejšo pravico za vrnitev nepremičnine v naravi. S tem je prvostopno sodišče storilo bistveno kršitev pravil postopka v upravnem sporu, saj ni opravilo glavne obravnave, na kateri bi lahko ugotavljalo drugačno dejansko stanje. Obrazložitev izpodbijane sodbe, da predstavlja način podržavljenja v primeru prizadete stranke bolj grob poseg v lastninsko pravico, kot v primeru tožnikovega pravnega prednika, in s tem tudi močnejšo pravico do vrnitve v naravi, pa predstavlja zmotno uporabo materialnega prava. Sodišče si je izmislilo kriterij, ki ga ZDen ne določa oziroma je ravnalo v nasprotju z ZDen, ki določa, da se odškodnina, ki ne presega 30% vrednosti odvzete nepremičnine, ne upošteva. ZDen ne loči med različnimi temelji podržavljenja in jih ne kategorizira in ločuje na tiste, ki so bolj grobo posegli v pravice, in tiste, ki so manj grobo posegli v pravice. Nasprotuje stališču, da je vseeno, na kakšen način sta upravičenca pridobila zemljišče, ki je bilo nato odvzeto obema. Tožnikov pravni prednik naj bi bil manj upravičen do vračila v naravi zato, ker je ob podržavljenju dobil odškodnino. Če je kriterij prejete odškodnine relevanten, bi bilo treba ugotoviti tudi, kako je nepremičnina, ki je predmet tega postopka, prišla v last obeh konkurentov za vračilo v naravi. Sodba je neobrazložena tudi v delu, ko sodišče navaja, da vrstni red podržavljenja ne more biti edino merilo, ga pa je treba kot dodatni razlog upoštevati. Prvostopno sodišče je zagrešilo tudi absolutno bistveno kršitev pravil postopka, saj ni odgovorilo na tožbene navedbe, da prizadeta stranka ne namerava obdelovati zemljišč, ampak jih namerava spremeniti v gradbene parcele, in jih nato prodati. Ne strinja se s stališčem prvostopnega sodišča, da se obvezna razlaga 1. stavka prvega odstavka 27. člena ZDen nanaša le na prednost pri vračanju v obliki nadomestnih zemljišč, ne pa tudi v primeru vračanja zemljišč, ki so bila podržavljena. Priglaša tudi stroške revizijskega postopka.

4. Odgovori na revizijo niso bili vloženi.

K 1. točki izreka:

5. Revizija ni utemeljena.

6. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden izmed pogojev za njeno dovoljenost. Trditveno in dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije sta na strani revidenta. Po presoji Vrhovnega sodišča je podan v obravnavni zadevi razlog za dovoljenost revizije iz 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, saj gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, o katerem Vrhovno sodišče še ni odločalo. Zato je Vrhovno sodišče revizijo vzelo v obravnavo.

7. Revizijo je po določbah 85. člena ZUS-1 mogoče vložiti zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena (prvi odstavek) ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava (drugi odstavek), na katero pa sicer Vrhovno sodišče pazi po uradni dolžnosti (86. člen ZUS-1). Revizije pa ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Vrhovno sodišče zato ni preizkušalo revizijskega ugovora o nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju.

8. Po presoji revizijskega sodišča je bilo na ugotovljeno dejansko stanje materialno pravo pravilno uporabljeno. V obravnavani zadevi gre za dvakratno podržavljenje istega zemljišča (parc. št. 15 k.o. C.) različnima upravičencema na podlagi različnih predpisov. V upravnem postopku je bilo kot nesporno ugotovljeno, da je bilo navedeno zemljišče prvič podržavljeno prizadeti stranki z odločbo Okrajne komisije za agrarno reformo Grosuplje z dne 30. 3. 1946, in sicer na podlagi Zakona o agrarni reformi in kolonizaciji v Sloveniji. J.P. st., tožnikov pravni prednik, je navedeno zemljišče pridobil v last in posest z zamenjavo svojih zemljišč na podlagi odločbe Okrajne komisije za agrarno reformo v Grosuplje z dne 26. 3. 1948. Na temelju Zakona o izkoriščanju kmetijskega zemljišča je arondacijska komisija OLO Ljubljana izdala odločbo z dne 18. 4. 1962, na podlagi katere je navedeno zemljišče postalo splošno ljudsko premoženje, tožnikov pravni prednik pa je zanj prejel odškodnino v znesku 621.756 tedanjih DIN. Sporno v zadevi pa je, kdo od obeh upravičencev ima močnejšo pravico do vrnitve predmetnega zemljišča v naravi.

9. Prvostopno sodišče in pred njim tudi upravna organa sta pravilno ugotovila, da ZDen primera, ko gre za konkurenco dveh ali več denacionalizacijskih upravičencev na istem zemljišču, ki ga oba zahtevata v naravi, ne ureja. Gre torej za pravno praznino, ki jo je treba zapolniti na način, da se ugotovi, pri katerem od denacionalizacijskih upravičencev oziroma njunih pravnih naslednikov je glede na okoliščine primera pravica do vrnitve v naravi močnejša. 10. V tem primeru so bili kot kriteriji za presojo, komu od podržavljencev se obravnavano zemljišče vrne v naravi, pravilno izbrani naslednji kriteriji: stanje nepremičnine v času podržavljenja in način podržavljenja, sedanje stanje nepremičnine, prostorsko celovitost zemljišč in funkcionalnost zemljišč ter dejstvo, kaj obravnavano zemljišče pomeni upravičencu oziroma njegovim pravnim naslednikom (te sta upoštevala upravna organa), dodatno pa je prvostopno sodišče upoštevalo kot kriterij tudi vrstni red podržavljanja.

11. Po presoji Vrhovnega sodišča so bili v obravnavanem primeru pri presoji, komu od obeh upravičencev gre močnejša pravica do vrnitve predmetnega zemljišča v naravi, izbrani pravilni kriteriji. Na njihovi podlagi je bila sprejeta tudi pravilna odločitev, da se predmetno zemljišče vrne prizadeti stranki. Nekaterim kriterijem je bila po oceni Vrhovnega sodišča dana prevelika teža (način podržavljenja), drugim pa premajhna (vrstni red podržavljenja), kar pa ni vplivalo na pravilnost odločitve.

12. Glede na način podržavljenja gre v primeru prizadete stranke tudi po presoji Vrhovnega sodišča za bolj grob poseg v lastninsko pravico, kot v primeru tožnikovega pravnega prednika, s tem pa tudi za močnejšo pravico do vračila v naravi. V postopku je bilo namreč ugotovljeno, je bilo prizadeti stranki navedeno zemljišče podržavljeno neodplačno, tožnikov pravni prednik pa je ob podržavljenju zanj po svoji izbiri prejel denarno odškodnino. Glede vrstnega reda podržavljenja je prvostopno sodišče v izpodbijani sodbi navedlo, da sicer ne more biti edino merilo, da pa ga je kot dodatni razlog treba upoštevati. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča pa je čas podržavljenja oziroma vrstni red podržavljenja, pomembna okoliščina pri oceni, komu izmed obeh upravičencev gre močnejša pravica do vrnitve v naravi.

13. Pri oceni kriterijev sedanje stanje nepremičnine, prostorska celovitost zemljišč ter funkcionalnosti zemljišč je prvostopno sodišče pravilno ugotovilo, da na podlagi tega kriterija ni mogoče favorizirati nobene stranke. Kot je bilo v upravnem postopku ugotovljeno, je prizadeta stranka lastnica nepremičnin, ki ležijo severno, vzhodno in južno od zemljišča parc. št. 15 k.o. C., da pa ima tudi tožnik v neposredni bližini svoje nepremičnine.

14. Tudi pri presoji kriterija, kaj obravnavano zemljišče pomeni upravičencema, oziroma, ali gre za osebe, ki se ukvarjajo s kmetijsko dejavnostjo, ter ekonomski in socialni vidik nepremičnine, je prvostopno sodišče pravilno ugotovilo, da ni pomembno, ali ima tožnik status kmeta, kakor tudi ne, ali kmetijska zemljišča obdeluje sam, ali pa jih daje v najem. Pri tem se je pravilno sklicevalo na Zakon o kmetijskih zemljiščih, ki med drugim ureja varstvo kmetijskih zemljišč ter določa, da je zemljišča treba uporabljati v skladu z njihovim namenom, pri čemer pa iz zakona izhaja, da to lahko opravlja lastnik, zakupnik ali drug uporabnik. S tega stališča pa ni moč ničesar očitati niti prizadeti stranki niti tožniku, saj oba svoja zemljišča oddajata v najem. Ugotovljeno je bilo tudi, da je tožnikova poglavitna dejavnost gospodarska dejavnost - strojna obdelava kovinskih predmetov, zato od kmetijske dejavnosti (obdelave kmetijskih zemljišč) ni eksistenčno odvisen niti on niti njegova družina.

15. Neutemeljen je revizijski ugovor, da naj bi prvostopno sodišče posegalo v dejansko stanje, kot je bilo ugotovljeno v upravnem postopku. Kot že navedeno zgoraj, je v izpodbijani sodbi upoštevalo vse kriterije, ki sta jih upoštevala že upravna organa in se je do njih tudi opredelilo. Neutemeljen je tudi revizijski ugovor, da bi bilo treba pri odločitvi, komu od obeh upravičencev gre močnejša pravica do vrnitve v naravi, upoštevati tudi kriterij, na kakšen način sta pridobila lastninsko pravico na nepremičnini. Vrhovno sodišče se v zvezi s tem strinja s sodiščem prve stopnje, da sam način pridobitve lastninske pravice v ZDen ni opredeljen kot kriterij, ki bi bil relevanten v kakršnikoli dejanski oziroma pravni situaciji in da po ZDen zadošča za ugotavljanje prejšnjega lastninskega stanja na nepremičnini, da sta oba upravičenca imela lastninsko pravico vpisano v zemljiški knjigi.

16. Prvostopno sodišče ni kršilo materialnega prava, ker ni upoštevalo določbe prvega odstavka 72. člena ZDen, ki določa, da se dana odškodnina, ki presega 30% vrednosti podržavljenega premoženja, ne upošteva. V tem primeru gre za vrnitev podržavljenega zemljišča upravičenki v naravi in odškodnina ni predmet tega postopka. Navedeno zakonsko določbo bo upravni organ upošteval v dopolnilni odločbi, ko bo odločil tudi o tožnikovem denacionalizacijskem zahtevku.

17. Že prvostopenjsko sodišče je tožniku pravilno pojasnilo, da se obvezna razlaga prvega stavka prvega odstavka 27. člena nanaša samo na primere vračanja v obliki nadomestnih zemljišč, ne pa tudi na primere, kot je obravnavani, ko je predmet vračanja v naravi zemljišče, ki je bilo podržavljeno.

18. Revizijski ugovor, da prvostopenjsko sodišče ni odgovorilo na tožbeno navedbo, da Župnija ... ne namerava obdelovati nepremičnin, ampak jih namerava spremeniti v gradbene parcele za predmetni denacionalizacijski postopek ni relevanten. Zato se prvostopenjsko sodišče do tega ugovora ni bilo dolžno opredeliti.

19. Prvostopenjsko sodišče ni kršilo pravil postopka v upravnem sporu, ker ni opravilo glavne obravnave, saj samo ni spreminjalo dejanskega stanja in je v zadevi odločalo na podlagi dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku, kjer je bil ugotovljen tudi vrstni red podržavljenja, ga je kot dodaten kriterij za pritrditev pravilnosti odločitve upravnih organov upoštevalo prvostopno sodišče. Glavne obravnave pa tožnik v tožbi niti ni zahteval. 20. Ker niso podani uveljavljani revizijski razlogi, je Vrhovno sodišče zavrnilo neutemeljeno revizijo na podlagi 92. člena ZUS-1. K 2. točki izreka:

21. Odločitev o revizijskih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in prvem odstavku 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.