Jedro

Stroški odkrivanja kršiteljev avtorskih in sorodnih pravic so vključeni v stroške poslovanja kolektivne organizacije. Terenskih kontrol torej tožnik ni izvajal zato, ker je toženec javno priobčeval fonograme, pač pa zato, ker je to njegova zakonska obveznost. Nadzor bi moral opravljati, četudi bi bilo kršilcev zelo malo ali pa nobenega.

Ker ima tožnik pooblastilo, da nadomestila za uporabo fonogramov izterjuje v svojem imenu (vendar za račun proizvajalcev fonogramov), je dolžan obračunati in plačati tudi DDV.

Ker je obveznost obračuna davka vezana na obdavčljivi dogodek, ni bistveno, ali je bila v zvezi s storitvijo – predvajanjem fonograma – sklenjena pogodba ali ne. Ker je tožnik dolžan plačati davek na dodano vrednost, ga je upravičen zaračunati tožencu.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se - v prvi alineji I. točke izreka znesek glavnice zviša za 44,08 EUR, - v drugi alineji I. točke izreka znesek 428,57 zviša za 36,43 EUR, znesek 90,00 EUR pa za 7,65 EUR, - v II. točki izreka znesek 153,78 EUR zniža za 44,08 EUR, znesek 77,35 EUR zniža za 36,43 EUR in znesek 36,43 EUR zniža za 7,65 EUR, - v III. točki izreka znesek 124,12 EUR zviša za 40,38 EUR.

II. Sicer se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 28,00 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, 1.) da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 199814/2013 z dne 11. 12. 2013 ostane v prvem in tretjem odstavku v veljavi za glavnico v višini 518,57 EUR, zakonske zamudne obresti od glavnice 428,57 EUR od 1. 8. 2011 dalje in od 90,00 EUR od 25. 8. 2012 dalje in za stroške izvršilnega postopka v višini 53,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od devetega dne od vročitve sklepa o izvršbi (I. točka izreka), 2.) da se v ostalem delu navedeni sklep o izvršbi razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne (II. točka izreka) in 3.) da mora toženec tožniku povrniti del stroškov postopka, sorazmeren uspehu v pravdi (III. točka izreka).

2. Tožnik v pritožbi zoper II. in III. točko izreka sodba uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa naj sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Odločitev o zavrnitvi zahtevka za plačilo 40,00 EUR po Zakonu o preprečevanju zamud pri plačilih (v nadaljevanju ZPreZP-1) temelji na napačni ugotovitvi, da nista obe strani gospodarska subjekta oziroma javna organa. Toženec je gospodarski subjekt, saj je vpisan v Poslovni register Slovenije in je obveznost nastala v zvezi z opravljanjem njene pridobitne dejavnosti. Napačno je stališče sodbe, da stroški poslovanja kolektivne organizacije vključujejo tudi stroške odkrivanja kršiteljev avtorskih in sorodnih pravic. Tako stališče pomeni, da je drugi odstavek 4. člena Skupnega sporazuma za določitev višine nadomestil za javno priobčitev fonogramov na prireditvah razvedrilne narave, na katerih javna priobčitev fonogramov ni ključnega pomena (v nadaljevanju Skupni sporazum), nezakonit. Po sedmem odstavku 157. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (v nadaljevanju ZASP) so sodišča vezana na veljavni skupni sporazum, o njegovi skladnosti z zakonom pa lahko odloča le Svet za avtorsko pravo. Ker se sodba sama sklicuje na tako stališče, so razlogi med seboj v nasprotju, kar predstavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Stališča sodne prakse, na katera se sklicuje sodba, so bila zavzeta v drugačnih primerih. Poleg tega je odločba VSL I Cpg 835/2013 napačna, kar je ugotovilo že Vrhovno sodišče v odločbah III Ips 141/2014 in III Ips 142/2014, obeh z dne 18. 2. 2015. Napačna je tudi odločitev o zavrnitvi dela zahtevka, ki se nanaša na davek na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV). Ker je sama od navedenega zneska dolžna plačati državi ta davek, je tudi upravičena zahtevati njegovo povrnitev. Odločitev o stroških je napačna, ker je bil strošek kilometrine priznan le za navzočnost na enem naroku in ne v zahtevani višini 22,20 EUR za posamezen narok. Sodba se o nižjih priznanih stroških ni izrekla. Prav tako v njej ni razlogov o tem, zakaj ni priznana nagrada za tri naroke.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Očitek v zvezi z zavrnitvijo zahtevka za plačilo 40,00 EUR ni utemeljen. Odločitev temelji na stališču, da uporaba ZPreZP-1 v razmerju med pravdnima strankama ne pride v poštev, ker nista obe stranki gospodarska subjekta ali javna organa.

6. Stališče je pravilno. Po 3. členu ZPreZP-1 se ta zakon uporablja za pogodbe, ki so sklenjene med gospodarskimi subjekti ali med gospodarskimi subjekti in javnimi organi, kadar mora ena stranka dobaviti blago ali opraviti storitev, druga stranka pa izpolniti denarno obveznost (v nadaljnjem besedilu: dolžnik). Po prvem odstavku 6. člena ZPreZP-1 so gospodarski subjekti po tem zakonu gospodarske družbe, samostojni podjetniki posamezniki in druge pravne in fizične osebe, ki so vpisane v Poslovni register Slovenije in opravljajo pridobitno dejavnost in gre za pogodbe, ki so v zvezi s to dejavnostjo. Tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjeval, da bi vtoževana terjatev oziroma toženčev dolg izviral iz njegove pridobitne dejavnosti, iz oblike organiziranosti subjekta (kot društva) pa to ni samo po sebi razvidno. Trditve, ki jih v zvezi s tem navaja v pritožbi, so nove. Ker ni navedel opravičljivih razlogov za tako pozno navajanje, niso upoštevne (prvi odstavek 337. člena ZPP).

7. Neutemeljen je tudi očitek bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi sodba na enem mestu zavzela stališče, da za presojo skladnosti Skupnega sporazuma z zakonom ni pristojno, v zvezi z odločitvijo o utemeljenosti zahtevka iz naslova stroškov terenskega preverjanja pa se na določbo Skupnega sporazuma ni oprlo. Prvo stališče predstavlja odgovor na toženčev predlog, naj sodišče preveri skladnost Skupnega sporazuma z ZASP, drugo stališče pa je zavzeto v zvezi z delom tožnikovega zahtevka in njegovo utemeljitvijo podlage. Gre za dve ločeni vprašanji, zaradi česar morebiti nasprotna argumenta ne moreta predstavljati nasprotja v razlogih o odločilnih dejstvih, ki bi onemogočalo preizkus sodbe. Ker je prvo stališče zavzeto v okviru odgovora na toženčev ugovor, se o njegovi pravilnosti pritožbenemu sodišču, ki odloča o tožnikovi pritožbi, ni treba izreči. Zadostuje presoja, da je stališče, zavzeto v zvezi s tožnikovim zahtevkom za plačilo stroškov terenskega preverjanja, pravilno.

8. Stališče izpodbijane sodbe, da so stroški odkrivanja kršiteljev avtorskih in sorodnih pravic vključeni v stroške poslovanja kolektivne organizacije, sledi utrjenemu stališču sodne prakse Višjega sodišča v Ljubljani kot izključno pristojnega pritožbenega sodišča za odločanje v avtorskih sporih. V skladu s prvim odstavkom 153. člena ZASP mora kolektivna organizacija prihodek od svoje dejavnosti nameniti tudi za stroške, ki ji nastajajo pri poslovanju, v okviru svojega poslovanja pa mora opravljati tudi nadzor nad uporabo del iz repertoarja kolektivne organizacije (5. točka 1. odstavka 146. člena ZASP). Pod ta nadzor ne spada le preverjanje resničnosti sporočenih podatkov o uporabi, ampak tudi odkrivanje neprijavljene uporabe. Terenskih kontrol torej tožnik ni izvajal zato, ker je toženec javno priobčeval fonograme, pač pa zato, ker je to njegova zakonska obveznost. Nadzor bi moral opravljati, četudi bi bilo kršilcev zelo malo ali pa nobenega.

9. Pritožnikovo sklicevanje na drugačno vsebino skupnega sporazuma ne more privesti do drugačnega zaključka. Sodna praksa Višjega sodišča v Ljubljani je tudi po odločbah VS RS III Ips 141/2014 in III Ips 142/2014, na kateri se sklicuje pritožba, vztrajala pri stališču, da ni podlage za posebno zaračunavanje stroškov terenskega preverjanja.(1) Stališče o pravni naravi Skupnega sporazuma je bilo sicer z odločbo VSL V Cpg 338/2015 nekoliko spremenjeno, vendar pa nobeno od stališč ne pomeni, da se sodišče, ki odloča o utemeljenosti terjatve iz naslova stroškov terenskega preverjanja, kljub drugačni določbi Skupnega sporazuma ne bi moglo opreti neposredno na ZASP. Glede na to, da so sodišča po Ustavi (125. člen) vezana le na Ustavo in zakon in pristojna za presojo skladnosti drugih (splošnih in posamičnih) aktov s hierarhično višjimi akti, določba sedmega odstavka 157. člena ZASP o vezanosti sodišč na skupni sporazum ne more pomeniti, da sodišče pri odločanju ne sme zavrniti uporabe določbe skupnega sporazuma, ki ni v skladu z zakonom. Pomeni predvsem to, da so ga sodišča dolžna upoštevati pri odločanju o tem, kakšna je višina primernega nadomestila za uporabo avtorskih del.(2)

10. Utemeljen pa je pritožbeni očitek zoper odločitev o zavrnitvi dela zahtevka, ki se nanaša na obračunani DDV. Izpodbijana sodba zavzema stališče, da je podlaga zahtevka odškodninska, odškodninske terjatve pa glede na 168. člen ZASP v zvezi s 13. členom Pravilnika o izvajanju davka na dodano vrednost niso predmet obdavčitve.

11. Ne da bi se spuščalo v presojo o pravilnosti zaključka sodbe o podlagi zahtevka, za odločitev o obravnavanem pritožbenem ugovoru zadostuje ugotovitev, da je dolžnost plačila nadomestila za javno predvajanje fonogramov, na katerih so posneta avtorska dela, obveznost uporabnika avtorskih del, ki jo vzpostavlja zakon. Tako Začasna tarifa kot Skupni sporazum, ki določata višino dolžnega nadomestila v obravnavanem primeru, izrecno določata, da so vsa nadomestila v sporazumu opredeljena v neto vrednostih, zaradi česar je potrebno nanje prišteti še znesek DDV (šesti odstavek Začasne tarife in 7. člen Skupnega sporazuma). Tožnik je predložil račun z obračunanim DDV. Toženec ni zanikal, da je tožnik zavezanec za plačilo DDV, da je izdal račun, s katerimi uveljavlja nadomestilo za predvajanje fonogramov javnosti, da je obračunal DDV in po kateri stopnji ga je obračunal. Gre torej za nesporna dejstva, ki jih ni treba dokazovati (214. člen ZPP).

12. Zakon o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1) daje podlago za zaključek, da je tožnik utemeljeno obračunal DDV, četudi nadomestilo uveljavlja na podlagi zakona in ne na podlagi pogodbe. ZDDV-1 določa obveznost plačila DDV za subjekte, ki opravljajo ekonomsko dejavnost. Davek je predpisan za vsako transakcijo – dobavo blaga ali opravljeno storitev (3. čl. ZDDV-1). Uporabo fonograma davčni organ šteje za opravljeno storitev. Predmet obdavčitve je plačilo, do katerega je upravičen proizvajalec fonogramov v primeru javne priobčitve (davčna osnova). Ker ima tožnik pooblastilo, da nadomestila za uporabo fonogramov izterjuje v svojem imenu (vendar za račun proizvajalcev fonogramov), je dolžan obračunati in plačati tudi DDV.

13. Obveznost obračuna DDV nastane, ko ima davčni organ po zakonu pravico zahtevati davek od osebe, ki ga je dolžna plačati. V primeru storitev obveznost obračuna nastane, ko je storitev opravljena (33. čl. ZDDV-1). Izpolnitev pravnih pogojev, potrebnih za nastanek obveznosti obračuna DDV, zakon imenuje "obdavčljivi dogodek". Davčni zavezanec mora za opravljeno storitev izdati račun in DDV obračunati (81. čl. ZDDV-1). Če račun ni izdan, storitev pa je opravljena, se DDV obračuna najpozneje zadnji dan davčnega obdobja, v katerem je nastal obdavčljivi dogodek (šesti odstavek 33. čl. ZDDV-1). Tožnik je bil torej DDV dolžan obračunati skladno s 33. čl. ZDDV-1, saj gre za iz njegove ekonomske dejavnosti izvirajoč dogodek. Glede na ugotovitev, da so bili fonogrami predvajani 18. 6. 2011 in 9. 6. 2012, je tedaj nastala tudi obveznost obračuna davka. Ker je obveznost obračuna davka vezana na obdavčljivi dogodek, ni bistveno, ali je bila v zvezi s storitvijo – predvajanjem fonograma – sklenjena pogodba ali ne. Ker je tožnik dolžan plačati davek na dodano vrednost, ga je upravičen zaračunati tožencu.(3)

14. DDV se obračuna po stopnji, ki velja v trenutku obdavčljivega dogodka (40. čl. ZDDV-1). V trenutku obravnavanega obdavčljivega dogodka je stopnja DDV od nadomestila za uporabo fonograma znašala 8,5 %. Ker dolžni nadomestili znašata 428,57 EUR in 90,00 EUR, znesek davka, ki ga je bil dolžan obračunati tožnik, znaša 44,08 EUR.

15. Toženec se v odgovoru na pritožbo sklicuje na več odločb Višjega sodišča v Ljubljani, v katerih je zavzeto stališče, da kolektivna organizacija v primeru, ko podlaga za plačilo avtorskega honorarja oziroma nadomestila za uporabo avtorskih del ni pogodba, ni upravičena zaračunati DDV. Utemeljeno je opozorilo, da so stališča pritožbenega sodišča o obravnavanem vprašanju deljena. Glede na to, da se Vrhovno sodišče, ki skrbi za poenotenje sodne prakse, o tem vprašanju še ni izreklo, v tej odločbi pa so navedeni razlogi, s katerimi pritožbeno sodišče utemeljuje zavzeto stališče, ne gre za kršitev enakega varstva pravic, zagotovljenega v 22. členu Ustave. Strnjeno povzeto, nasprotno stališče od tu zavzetega upošteva le to, da narava terjatve v civilnopravnem smislu ni pogodbena, v tej odločbi zavzeto stališče pa temelji na zaključku, da je bila tudi v primeru, ko je oseba uporabila avtorsko delo, ne da bi bila sklenila pogodbo s kolektivno organizacijo, opravljena storitev v pomenu "obdavčljivega dogodka" po ZDDV-1. 16. Očitki zoper odločitev o stroških postopka so delno utemeljeni. Po uveljavljenem stališču sodne prakse je v nagradi za narok po Zakonu o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) vključena nagrada za zastopanje na vseh narokih za glavno obravnavo.(4) Znesek potnih stroškov za pristop na narok je izračunan na podlagi dejanske razdalje od kraja odvetnikovega sedeža do sodišča. V sodbi je upoštevana razdalja 22 km in ne 30 km, kot je zahteval tožnik. Utemeljen pa je očitek, da so bili stroški priznani le za pristop na dva naroka, ne pa tudi za pristop na tretjega. Glede na to se znesek priznanih tožnikovih stroškov zviša za 16,28 EUR, tako da skupaj znašajo 228,17 EUR.

17. Upoštevaje tožnikov pritožbeni uspeh je delež njegovega uspeha v pravdi 84 %. Glede na to, da je tožnik upravičen do povrnitve 191,66 EUR, toženec pa do povrnitve 27,16 EUR (priznani stroški po ugotovitvah izpodbijane sodbe znašajo 169,72 EUR), mu je po medsebojnem pobotanju toženec dolžan plačati 164,50 EUR.

18. Zaradi ugotovljene zmotne uporabe materialnega prava je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da se v prvi alineji I. točke izreka znesek glavnice zviša za 44,08 EUR, v drugi alineji I. točke izreka znesek 428,57 zviša za 36,43 EUR, znesek 90,00 EUR pa za 7,65 EUR, v II. točki izreka znesek 153,78 EUR zniža za 44,08 EUR, znesek 77,35 EUR zniža za 36,43 EUR in znesek 36,43 EUR zniža za 7,65 EUR, znesek stroškov, ki jih po III. točki izreka toženec dolguje tožniku, pa zviša za 40,38 EUR (peta alineja 358. člena ZPP). Sicer je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem in nespremenjenem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

19. Ker je tožnik s pritožbo uspel glede približno četrtine izpodbijanega dela, mu je toženec dolžan povrniti takšen delež stroškov, potrebnih za pritožbo (prvi odstavek 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP). Kot potrebni stroški mu gredo nagrada za postopek po tar. št. 3210 (17 EUR x 1,6), pavšalni znesek poštnih in telekomunikacijskih storitev po tar. št. 6002 (20 EUR), oboje povečano za 22 % davek na dodano vrednost, in sodna taksa za pritožbo (54 EUR) ter skupaj znašajo 111,58 EUR. Pri ugotavljanju nagrade za postopek je bila upoštevana vrednost izpodbijanega dela sodbe (prvi odstavek 21. člena ZOdvT v zvezi s tretjim odstavkom 18. člena ZST-1). Upoštevaje pritožbeni uspeh mu je toženec dolžan povrniti 28,00 EUR.

20. Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti od dolgovanih stroškov temelji na 378. členu Obligacijskega zakonika, glede začetka teka zamudnih obresti pa na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. decembra 2006. Op. št. (1): Prim. npr. sodbi VSL V Cpg 2029/2014 z dne 3. 6. 2015 in V Cpg 338/2015 z dne 2. 12. 2015, v katerih so navedeni razlogi za odstop od stališč, zavzetih v navedenih odločbah VS RS, ki jih glede na okvir odločanja v tej zadevi in glede na to, da jih tožnik pozna, v tej odločbi ni treba povzemati.

Op. št. (2): Prim. tudi obrazložitev predloga Zakona o spremembah in dopolnitvah ZASP, Poročevalec DZ, št. 121/2006, str. 20. Op. št. (3): Prim. tudi sodbo VSL II Cp 2617/2015 z dne 9. 12. 2015. Op. št. (4): Prim. sklep VS RS II Ips 56/2011 z dne 14. 4. 2011.