Jedro

Ker je tožnik nesporno izjavil, da ima središče svojih življenjskih interesov v Sloveniji, ni bilo potrebe, da bi upravni organ o tej okoliščini izvajal dokaze.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Kranj tožnika za davčne namene štel za rezidenta Slovenije od 1. 1. 2009 dalje. V obrazložitvi ugotavlja, da je zavezanec dne 17. 6. 2010 davčnemu organu predložil vlogo za ugotovitev rezidentskega statusa. Iz uradnih evidenc, ki jih vodi davčni organ oziroma so davčnemu organu dostopne, in iz dokumentacije, ki jo je v postopku predložil davčni zavezanec, je razvidno, da se zavezanec šteje za rezidenta Slovenije od 1. 1. 2009 dalje, ker izpolnjuje pogoje, navedene v 6. členu Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 117/06 in naslednji, v nadaljevanju ZDoh-2). Pri tem ga še opozarja, da je dolžan predložiti novo vlogo za ugotovitev rezidentskega statusa, če bi se dejstva in okoliščine, ki vplivajo na njegov status, spremenile.

Ministrstvo za finance kot drugostopni davčni organ, je s svojo odločbo št. DT 499-21-180/2010-2 z dne 27. 5. 2011 pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnilo. V obrazložitvi pojasnjuje, da iz podatkov v spisu izhaja, da pritožnik zaradi stalnega prebivališča izpolnjuje kriterij rezidentstva po določbi 6. člena ZDoh-2. Hkrati iz podatkov v spisu izhaja, da ga tudi Republika Hrvaška šteje za svojega davčnega rezidenta. Ker dve državi po določbah svoje notranje zakonodaje štejeta tožnika za svojega rezidenta, je potrebno uporabiti prelomna pravila iz Sporazuma med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško o izogibanju dvojnega obdavčenja in preprečevanju davčnih utaj v zvezi z davki od dohodkov in premoženja (Uradni list RS, št. 94/05, MP št. 15/05, v nadaljevanju Sporazum). Tudi v skladu z njim je pritožnika potrebno šteti za rezidenta Slovenije. Ob pojmu bivališča, ki izhaja iz 2.a odstavka 4. člena Konvencije, velja poudariti, da pride v poštev vsaka oblika bivališča v tem smislu, da gre za tako bivališče, ki je osebi neprestano na voljo in ne zgolj za občasno bivanje. Pri določanju rezidentstva posameznika glede na okoliščino, s katero državo pogodbenico ima tesnejše osebne in ekonomske odnose, pa se upoštevajo različna dejstva. Predvsem posameznikove družinske in družbene povezave, tako na primer, kje se nahaja njegova družina, v kateri državi se posameznik družbeno udejstvuje, njegove poklicne, politične, kulturne ali druge podobne dejavnosti. Davčno rezidentstvo se po tej točki presoja ob upoštevanju stopnje posameznikovih osebnih in ekonomskih interesov v Sloveniji in v tujini. Gre za vprašanje, s katero državo ima posameznik tesnejše osebne in ekonomske interese oziroma središče življenjskih interesov. Iz podatkov v spisu izhaja, da ima pritožnik v Sloveniji družino in bivališče, ki mu je stalno na voljo. Tudi sam je v obrazcu za ugotovitev statusa jasno navedel, da ima v Sloveniji svoje običajno bivališče, oziroma središče svojih osebnih in ekonomskih interesov. Zato navedena dejstva niso sporna.

Tožnik vlaga tožbo v tem upravnem sporu, saj se z odločitvijo davčnih organov ne strinja. Trdi, da je državljan Republike Slovenije s stalnim prebivališčem na Hrvaškem, je mornar in je večji del časa na morju. Njegov delodajalec je običajno Hrvaška ali tuje ladjarsko podjetje, registrirano v Nemčiji ali drugi državi. Delo opravlja na ladji. Žena tožnika se je brez pooblastila odzvala na poziv davčne uprave z dne 27. 5. 2010 in na predlog referentke izpolnila v imenu moža zahtevo oziroma vlogo za rezidentstvo. Vlogo je vložila brez tožnikovega pisnega pooblastila in je bila pri tem celo zavedena, da mora tako zahtevo vložiti. Odločba ni bila izdana po uradni dolžnosti, kar pomeni, da se lahko izda le na zahtevo upravičenca oziroma z njegove strani pooblaščene osebe. Ob upoštevanju, da ima predlagatelj stalno prebivališče v obeh državah, bi davčni organ moral za presojo središča življenjskih interesov tožeče stranke izvajati dokaze o tem, kje predlagatelj dejansko izvršuje svoje osebne in družbene interese, ne pa zaključek sprejeti zgolj na dejstvu, da ima predlagatelj v Republiki Sloveniji družino. Ima tudi otroke na Hrvaškem, določene družbene dejavnosti pa opravlja tudi na tem območju. V Sloveniji je zelo malo časa, saj tukaj ne opravlja poklicne dejavnosti. V Sloveniji dejansko prebiva manj kot 183 dni, čeprav ima tudi tukaj otroke in sedanjo ženo. Upoštevaje 4. člen Sporazuma bi moral davčni organ pred odločitvijo izvajati dokaze o tem, kje dejansko predlagatelj izvršuje svoje življenjske in družbene interese.

Glede na navedeno tožeča stranka sodišču predlaga naj izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da vztraja pri razlogih iz obrazložitev prvostopne in drugostopne odločbe. Tožnik v tožbi tudi prvič ugovarja, da formularja oziroma obrazca, ki je podlaga za ugotavljanje statusa rezidentstva, sam sploh ni vložil, temveč je to storila brez njegove vednosti njegova žena. Tožnik je v pritožbi izrecno navedel, da je izpolnjen formular poslal na DU Kranj skupaj s potrdilom o prijavi davka. V pritožbi torej navaja ravno nasprotno, kar sedaj ugovarja v tožbi. Neresnična je tudi navedba, da drugostopni organ ni upošteval, da je tožnik predložil tudi potrdilo o statusu rezidentstva Republike Hrvaške. Prvostopna odločitev je bila presojana tudi iz vidika določil mednarodne pogodbe o izogibanju dvojnega obdavčenja. V odločbi je tudi dovolj jasno navedeno, kaj je vplivalo na ugotovitev, da se je tožnika na podlagi kriterija središče vitalnih interesov, štelo za rezidenta Republike Slovenije. Po presoji tožene stranke so podatki, ki jih je navedel tožnik v obrazcu in podatki, ki jih je pridobil prvostopni organ v ugotovitvenem postopku, zadostovali za presojo pravilnosti odločitve prvostopnega organa.

Sodišče je v zadevi odločilo izven glavne obravnave, skladno z določbo 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1).

Tožba ni utemeljena.

V postopku pred organom prve stopnje je bilo nesporno ugotovljeno, da ima tožnik v skladu z veljavno zakonodajo status rezidenta Slovenije od 1. 1. 2009 dalje. Ker je tožnik tudi nesporno izjavil, da ima središče svojih življenjskih interesov v Sloveniji, tudi ni bilo nobene potrebe po tem, da bi upravni organ o tej okoliščini izvajal kakršnekoli dokaze, kot to sedaj v tožbi navaja tožeča stranka. Sodišče se tudi strinja z razlogovanjem tožene stranke, da pomenijo navedbe tožnika o tem, da je vlogo za ugotavljanje rezidentstva nepooblaščeno in brez vednosti tožnika sestavila njegova žena, po eni strani nedovoljeno tožbeno novoto iz 3. odstavka 20. člena ZUS-1, po drugi pa protispisno trditev.

Sodišče še ugotavlja, da je prvostopni organ tožniku v svoji odločbi tudi pojasnil, da je dolžan predložiti novo vlogo za ugotovitev rezidentskega statusa, kolikor bi se dejstva in okoliščine, ki vplivajo na njegov status, spremenile (npr. če bi se središče njegovih življenjskih interesov prestavilo v Republiko Hrvaško). Ob tem sodišče še pripominja, da pri presoji zakonitosti izpodbijane odločbe upošteva okoliščine na dan izdaje prvostopne odločbe. Te pa so bile take, kot jih je pravilno v svoji odločbi ugotovil že prvostopni organ in po katerih se tožnik za davčne namene šteje za rezidenta Slovenije od 1. 1. 2009 dalje.

Po povedanem sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.