Jedro

Enajsti odstavek 86. člena KZ-1 določa, da o dopustnosti izvršitve kazni zapora na način, določen s tem členom, odloča sodišče na predlog obdolženca s sodbo, s katero izreče kazen zapora, ali na predlog obsojenca s posebnim sklepom. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 13. 5. 2019 je razvidno, da je obdolženčev zagovornik sodišču predlagal, da obtoženi zaporno kazen prestaja na alternativen način v obliki dela v splošno korist oziroma podrejeno v obliki hišnega zapora. Vendar pa zagovornik predloga ni obrazložil v smislu določbe 86. člena KZ-1, torej v smislu kriterijev, ki so določeni v četrtem in petem odstavku (hišni zapor) in sedmem in osmem odstavku (delo v splošno korist) istega člena. Sodišče prve stopnje zato o samem formalno podanem predlogu ni moglo odločiti, je pa v obrazložitvi zaporne kazni v točki 5 obrazložitve (odločba o kazenski sankciji) obrazložilo, zakaj je izreklo obdolžencu zaporno kazen in ne pogojno obsodbo.

Glede na določbo enajstega odstavka 86. člena ZKP pa obdolženec še vedno lahko poda takšen predlog po določbi prvega in drugega odstavka 129.a člena ZKP. Ta določa, da lahko obsojenec, njegov zagovornik ali osebe iz drugega odstavka 367. člena tega zakona (predlagatelji) vloži predlog iz prvega odstavka 129.a člena v 15 dneh po pravnomočnosti sodbe. Če je obsojencu oziroma zagovorniku prepis sodbe vročen po pravnomočnosti, začne ta rok teči od zadnje vročitve.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega R.M. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženca se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki in nagrada za obdolžencu po uradni dolžnosti postavljenega zagovornika se izplačajo iz proračuna.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega R.M. spoznalo za krivega kaznivega dejanja neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu na podlagi prvega odstavka 186. člena KZ-1 v zvezi s 3. točko 51. člena KZ-1 in 2. alinejo 50. člena KZ-1 izreklo kazen devet mesecev zapora. Na podlagi 73. člena KZ-1 je obdolžencu izreklo varnostni ukrep odvzema predmetov, in sicer da se obdolžencu vzame zasežen mobilni telefon znamke Huawei honor in Telemach TM1000. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki in nagrada zagovornika, postavljenega po uradni dolžnosti, proračun.

2. Proti taki sodbi se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, odločbe o kazenski sankciji in zaradi kršitve kazenskega zakona. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da izpodbijano sodbo razveljavi. Na izrecno željo pritožnika pa je od pritožbenega sodišča še zahteval, da ga obvesti o seji senata, na katero bo pristopil. 3. Pritožbeno sodišče je o seji senata obvestilo obdolženca, njegovega zagovornika in višjo državno tožilko. Obvestila so bila izkazana. Seje se je udeležil le obdolženčev zagovornik. Pritožbeno sodišče je zato sejo opravilo po določbi četrtega odstavka 378. člena ZKP v nenavzočnosti višje državne tožilke, ki se je opravičila in pravilno obveščenega obdolženca.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Glede obdolžencu izrečene kazni zapora navaja pritožba, da je za obdolženca neustrezna, saj bi mu moralo sodišče prve stopnje izreči kazensko sankcijo opominjevalne narave - pogojno obsodbo, ker se je obdolžencu očitala nizka količina preprodaje prepovedane droge, dejanje pa je bilo storjeno že v letu 2016. Sodišču prve stopnje pritožba še očita storitev bistvene kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj sodišče prve stopnje ni odločilo o predlogu zagovornika obdolženca, ki ga je podal v besedi strank, da naj obdolženi kazen zapora prestaja na alternativen način, in sicer z delom v splošno korist ali hišnim zaporom. Sodišču prve stopnje torej očita, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Ker torej ni obrazložena, pa pritožba uveljavlja še kršitev ustavne pravice do obrazložene sodne odločbe.

6. Takim pritožbenim navedbam pritožbeno sodišče ni moglo slediti. Enajsti odstavek 86. člena KZ-1 določa, da o dopustnosti izvršitve kazni zapora na način, določen s tem členom, odloča sodišče na predlog obdolženca s sodbo, s katero izreče kazen zapora, ali na predlog obsojenca s posebnim sklepom. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 13. 5. 2019 je razvidno, da je obdolženčev zagovornik sodišču predlagal, da obtoženi zaporno kazen prestaja na alternativen način v obliki dela v splošno korist oziroma podrejeno v obliki hišnega zapora. Vendar pa zagovornik predloga ni obrazložil v smislu določbe 86. člena KZ-1, torej v smislu kriterijev, ki so določeni v četrtem in petem odstavku (hišni zapor) in sedmem in osmem odstavku (delo v splošno korist) istega člena. Sodišče prve stopnje zato o samem formalno podanem predlogu ni moglo odločiti, je pa v obrazložitvi zaporne kazni v točki 5 obrazložitve (odločba o kazenski sankciji) obrazložilo, zakaj je izreklo obdolžencu zaporno kazen in ne pogojno obsodbo. S temi razlogi se pritožbeno sodišče strinja.

Glede na določbo enajstega odstavka 86. člena ZKP pa obdolženec še vedno lahko poda takšen predlog po določbi prvega in drugega odstavka 129.a člena ZKP. Ta določa, da lahko obsojenec, njegov zagovornik ali osebe iz drugega odstavka 367. člena tega zakona (predlagatelji) vloži predlog iz prvega odstavka 129.a člena v 15 dneh po pravnomočnosti sodbe. Če je obsojencu oziroma zagovorniku prepis sodbe vročen po pravnomočnosti, začne ta rok teči od zadnje vročitve.

7. Pritožbi ni mogoče ugoditi niti v delu, ko sodišču prve stopnje očita, da tudi ta del sodbe, in sicer o izrečenem varnostnem ukrepu odvzema mobilnih telefonov ni obrazložen in da je bil obdolženec zato prikrajšan za ustavno pravico obrazložene sodne odločbe. Iz obrazložitve izreka o varnostnem ukrepu odvzema predmetov na podlagi 73. člena KZ-1 (točka 7 - ostali deli izreka) izhaja, da sta telefona, ki ju je sodišče prve stopnje obdolžencu odvzelo zato, ker sta imela pri izvršitvi kaznivega dejanja relevantno vlogo glede komuniciranja in dogovarjanja za izvršitev obdolžencu očitanih kaznivih dejanj. Pritožba pri tem spregleda obširno obrazložitev sodišča prve stopnje v zadnjem odstavku na strani 11 izpodbijane sodbe o tem, kako sta bila telefona uporabljena za storitev kaznivega dejanja, saj sta se obdolženec in G. po telefonu dogovarjala o načinu storitve obravnavanega kaznivega dejanja. Prvi odstavek 73. člena KZ-1 pa določa, da se predmeti, ki so bili uporabljeni ali namenjeni za kaznivo dejanje ali so nastali s kaznivim dejanjem, smejo vzeti, če so storilčeva last. Vsi zakonski pogoji so bili izpolnjeni, zato je sodišče prve stopnje ravnalo prav, ko je obdolžencu izreklo varnostni ukrep odvzema predmetov po prvem odstavku 73. člena KZ-1. 8. Iz istih razlogov kot sodišče prve stopnje, je tudi pritožbeno sodišče obdolženca oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka. Sklep temelji na določbah prvega odstavka 98. člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena in prvim odstavkom 97. člena ZKP.