Jedro

Prispevek za dokup zavarovalne dobe za čas študija na višji oz. visoki šoli je prostovoljni prispevek in ne obvezni prispevek, zato ne zmanjšuje dohodninske osnove.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS zavrnilo tožničino tožbo, ki jo je vložila proti odločbi tožene stranke z dne 15.12.1999, s katero je bila zavrnjena njena pritožba, ki jo je vložila proti odločbi Davčnega urada L., Izpostave V. - R. z dne 16.10.1998. Z njo tožnici pri odmeri dohodnine za odmerno leto 1997 letni znesek plače ni bil zmanjšan za prispevek v znesku 929.002,00 SIT, plačan po 216. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 12/92 v nadaljevanju ZPIZ) za dokup zavarovalne dobe za čas študija; v osnovo za davek od osebnih prejemkov pa ji je bil štet tudi obdavčljivi del odpravnine v znesku 1.030.485,00 SIT (odpravnina nad višino določeno s predpisom Vlade Republike Slovenije).

V razlogih izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje strinja s presojo tožene stranke, da prispevki za dokup pokojninske dobe za čas zaključenega rednega šolanja na višji ali visoki šoli po 216. členu ZPIZ niso obvezni prispevki za socialno varnost, ki bi po 1. alinei 6. člena ZDoh lahko zniževali letni znesek plače, ampak gre za prostovoljno plačilo. Zato bi jih tožnica lahko uveljavljala le kot zmanjšanje osnove po 4. točki 1. odstavka 9. člena ZDoh, torej kot prispevke in premije, ki so namenjene povečanju socialne varnosti zavarovanca. Zato za znesek 929.002,00 SIT višina letnega zneska njene plače utemeljeno ni bila zmanjšana. Odpravnina ob upokojitvi (kolikor presega višino, določeno s predpisom Vlade RS) pa se všteva v osnovo za davek od osebnih prejemkov po 1. alinei 16. člena ZDoh.

Tožnica se v pritožbi, ki jo vlaga zaradi napačne uporabe materialnega prava ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, po katerem prispevek po 216. členu ZPIZ ni obvezni prispevek, ki znižuje višino letnega zneska plače ter se pri tem sklicuje na komentarje ZPIZ oziroma ZDoh ter članke v Pravni praksi. Ne strinja se tudi s presojo, po kateri je odpravnina (kolikor presega višino določeno s predpisom Vlade RS) obdavčljiv prejemek oziroma osnova za davek od osebnih prejemkov, saj naj bi šlo v tem primeru za nekakšno popotnico v pokoj, ki že po naravi ne more biti obdavčljiva. Zato predlaga, da se njeni pritožbi ugodi ter izpodbijana sodba spremeni.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Po določbi 1. odstavka 6. člena ZDoh se lahko plača kot vir dohodnine zmanjša le do višine zneska prispevkov za socialno varnost (obveznih in z zakonom uvedenih posebnih prispevkov), ki so bili obračunani in plačani od tega vira. Vrsto in višino obveznih prispevkov, ki se plačujejo od plače, je za leto 1997 določal Zakon o prispevkih za socialno varnost (Uradni list RS, št. 5/96, 34/96), roke in način njihovega plačila pa Zakon o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/86).

Prispevki za dokup študija so se po 235. členu ZPIZ obračunavali od osnove, ki je bila enaka znesku povprečne mesečne plače posameznega zavarovanca v koledarskem letu pred vložitvijo zahteve po 216. členu omenjenega zakona, povečane za procent porasta pokojnin do zadnjega dne v mesecu, v katerem je bila zahteva vložena. Pomeni, da osnova od katere so bili prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje obračunani in plačani, ni predstavljala vira dohodnine (letnega zneska plače), od katerega bi bilo potrebno obračunati in plačati dohodnino. Zato je bilo v zadevi pravilno presojeno, da sporni prispevki ne zmanjšujejo vira oziroma osnove, ki se všteva v dohodnino. Sicer pa je pritožbeno sodišče že v zadevi U 755/95 z dne 19.3.1997 presodilo, da prispevki za dokup pokojninske dobe za čas zaključenega rednega šolanja na višji in visoki stopnji niso obvezni prispevki.

Odpravnine ob upokojitvi se po določbi 1. alinee 1. odstavka 16. člena ZDoh ne vštevajo v osnovo za davek od osebnih prejemkov največ do višine, ki je določena s predpisom Vlade Republike Slovenije. Ker je iz upravnih spisov razvidno, da je bil tožnici v osnovo za davek od osebnih prejemkov vštet le obdavčljivi del odpravnine (1.030.485 SIT) ter od tega plačani davek od osebnih prejemkov (344.491 SIT), je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno.

Pritožbeno sodišče je spoznalo, da niso podani v pritožbi uveljavljani razlogi, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Zato je na podlagi 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.