Jedro

Skladno s prakso Vrhovnega sodišča za konkretizacijo zakonskega znaka zlorabe položaja, zadošča opis odnosa med storilcem in žrtvijo. V izreku pravnomočne sodbe je z navedbo, da je obsojenec dejanja izvrševal kot trener (kar samo po sebi izraža odnos nadrejenosti), zakonski znak zlorabe položaja zadostno konkretiziran. Stališče zagovornikov, po katerem iz izreka prvostopenjske sodbe ne izhaja konkretizacija temeljnega zakonskega znaka - zlorabe položaja, je tako zmotno.

Trener karateja poleg izrecno navedenih oseb, ki lahko storijo obravnavano kaznivo dejanje po drugem, odstavku 174. člen KZ-1, t.i. "druga oseba", ki jo zakon predvideva kot mogočega storilca kaznivega dejanja po drugem odstavku 174. člena KZ-1. Bistveno namreč je, da gre za osebo, ki z zlorabo svojega položaja spolno občuje ali stori kakšno drugo spolno dejanje z osebo, staro nad petnajst let, ki mu je zaupana v učenje, vzgojo, varstvo in oskrbo. Z navedbo, da je obsojeni ravnal v vlogi trenerja pa je zahtevan odnos nadrejenosti ustrezno opredeljen in zato "trener karateja" v obravnavanem primeru izpolnjuje konkretizacijo "druge osebe" kot storilca kaznivega dejanja po drugem odstavku 174. člena KZ-1.

Pri razlagi zakonskega besedila je bistveno, da je oškodovanec storilcu zaupan v učenje, vzgojo, varstvo in oskrbo, pri čemer zadošča za storitev kaznivega dejanja že ena od omenjenih vzgojnih dejavnosti in ni potrebno izpolnjevanje vseh naštetih dejavnosti, kot to zmotno zatrjuje zagovornik.

Ravnanja obsojenega ni mogoče opredeliti kot trajajoče oziroma kot enotno dejanje, saj gre za dve samostojni kaznivi dejanji, kot sta pravilno ugotovili tudi sodišči nižje stopnje. Vrhovno sodišče je v svoji sodni praksi vzpostavilo kriterije za oceno ali gre v določenem primeru za trajajoče kaznivo dejanje, in sicer je za trajajoče kaznivo dejanje bistveno, da storilec prepovedano posledico obnavlja, jo vzdržuje ali krepi protipravno stanje skozi določeno časovno obdobje, dejanje pa je dokončano, ko prepovedana posledica preneha. V obravnavanem primeru pa vsako ravnanje obsojenca prestavlja samostojno kaznivo dejanje, saj obsojeni z naslednjim ravnanjem ni vzdrževal, obnavljal ali krepil protipravnega stanja prejšnjega ravnanja, temveč je po storitvi prvega dejanja prepovedana posledica prenehala, ob storitvi drugega dejanja pa je šlo tako za povsem ločeno dejanje s katerim je obsojenec znova uresničil prepovedano posledico. Ravnanje obsojenega prav tako ne predstavlja enega kaznivega dejanja v smislu enovitega kaznivega dejanja, saj bi za to moralo obstajati več povezovalnih okoliščin, iz ravnanj storilca pa bi morala izhajati taka homogenost njegovega ravnanja, da bi delitev posameznih njegovih ravnanj na več samostojnih kaznivih dejanj nasprotovala vsebini samega življenjskega dogodka v smislu materialnih kazenskih določb, kar v obravnavanem primeru ni podano, saj je šlo, kot že pojasnjeno, za dva ločena dogodka.

Izrek

I.Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

II.Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A.

1.V obravnavani zadevi je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru II K 46401/2022 z dne 23. 5. 2023 obsojeni A. A. spoznan za krivega dveh kaznivih dejanj po drugem odstavku 174. člena Kazenskega zakonika. Izrečena mu je bila enotna kazen 5 let in 10 mesecev zapora. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo II Kp 46401/2022 z dne 29. 2. 2024 pritožbama obeh obsojenčevih zagovornikov deloma ugodilo in spremenilo sodbo prvostopenjskega sodišča v odločbi o kazenski sankciji tako, da je obsojencu določeni kazni za vsako kaznivo dejanje znižalo in tako znižalo tudi izrečeno enotno kazen na 4 leta in 10 mesecev zapora.

2.Zoper pravnomočno sodbo sta zahtevo za varstvo zakonitosti vložila oba zagovornika, in sicer zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, odločbe o sankciji in kršitve EKČP ter Ustave. Predlagata, naj Vrhovno sodišče zahtevama ugodi, izpodbijano sodbo spremeni ter obsojenca oprosti očitka po obtožbi ali zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje.

3.Na zahtevi je odgovorila vrhovna državna tožilka Barbara Jenkole Žigante, ki predlaga, naj Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeni, saj, kot ocenjuje, očitane kršitve niso podane.

4.Odgovor vrhovne državne tožilke je bil vročen obsojencu in njegovima zagovornikoma, ki sta z izjavama vztrajala pri zahtevah za varstvo zakonitosti.

B.

O zakonskih znakih kaznivega dejanja po drugem odstavku 174. členu KZ-1

5.Zagovornika v zahtevah uveljavljata bistveno kršitev določb postopka ter kršitev kazenskega zakona, kar utemeljujeta s tem, da naj iz izreka pravnomočne sodbe ne bi izhajalo, na kakšen način je obsojeni sploh zlorabil svoj položaj in dosegel spolni odnos z oškodovanko. Izrek pravnomočne sodbe tako, po mnenju obrambe, ne vsebuje niti konkretizacije temeljnega zakonskega znaka - zlorabe položaja, prav tako pa oškodovanka nikoli ni bila učenka obsojenega, ki sploh ni bil trener in mu tako ni bila zaupana v učenje in zatorej ni mogoče govoriti o njeni podrejenosti ali odvisnosti od obsojenca. Izkoriščanje avtoritete in zaupanja pa ni zakonski znak kaznivega dejanja po 174. členu KZ-1 in je posledično izostala konkretizacija vzročne zveze med zlorabo položaja in spolnim dejanjem. Obramba nadalje zatrjuje, da opis kaznivega dejanja vsebuje navedbo, da je bil obsojeni trener, iz obrazložitve sodbe pa izhaja ravno nasprotno, torej, da obsojeni ni imel veljavne licence za trenerja. Zagovornika menita, da ker niso podani zakonski znaki kaznivega dejanja, to dejstvo predstavlja kršitev kazenskega zakona, nasprotja med opisom kaznivega dejanja in obrazložitvijo pa predstavljajo kršitev po 11. točki 371. člena ZKP. Posledično pa je, po mnenju obrambe, podana tudi kršitev pravice do obrambe po 22., 23. in 29. členu Ustave in kršitev načela zakonitosti po 28. členu Ustave.

6.Držijo navedbe v zahtevi zagovornika Šošića, da je namen kaznivega dejanja po 174. členu zaščita pred spolnimi dejanji oseb, ki so nasproti oškodovancem v odnosu nadrejenosti in s katerimi bi se posegalo v njihovo spolno nedotakljivost ter da mora storilec svoj nadrejeni položaj zlorabiti tako, da pride do spolnega občevanja ali drugega spolnega dejanja prav zaradi storilčeve zlorabe položaja. Ne držijo pa očitki zagovornikov, da v izpodbijani pravnomočni sodbi zakonski znaki v opisu očitanega kaznivega dejanja niso ustrezno konkretizirani oziroma ustrezno pojasnjeni v obrazložitvi.

7.Skladno s prakso Vrhovnega sodišča za konkretizacijo zakonskega znaka zlorabe položaja, zadošča opis odnosa med storilcem in žrtvijo. V izreku pravnomočne sodbe je z navedbo, da je obsojenec dejanja izvrševal kot trener (kar samo po sebi izraža odnos nadrejenosti), zakonski znak zlorabe položaja zadostno konkretiziran. Stališče zagovornikov, po katerem iz izreka prvostopenjske sodbe ne izhaja konkretizacija temeljnega zakonskega znaka - zlorabe položaja, je tako zmotno. Sodišče prve stopnje je z zadostnimi in razumnimi razlogi konkretiziralo zakonski znak zlorabe položaja, s tem, ko je opisalo vlogo obsojenca, ki ga je oškodovanka dojemala kot trenerja, ta vloga pa mu je prinašala določeno avtoriteto, ki jo je obsojenec izkoristil za to, da je z oškodovanko dosegel spolni odnos. Oškodovanka je obsojenega torej dojemala kot avtoriteto, kar pa je odnos, ki ustreza kvalifikaciji po drugem odstavku 174. člena KZ-1.

8.V zvezi z zatrjevanjem, da ni konkretiziran zakonski znak zaupanja v učenje in da iz pravnomočne sodbe ne izhaja, na kakšen način naj bi obsojeni zlorabil svoj položaj, Vrhovno sodišče zaključuje, da sta nižji sodišči z zadostnimi in razumnimi razlogi obrazložili, da je bila oškodovanka obsojencu zaupana v učenje, saj jo je obsojeni z uporabo svojega znanja in izkušenj pripravljal na tekmovanje. Iz pravnomočne sodbe prav tako izhaja, da je oškodovanka sledila navodilom obsojenca, bila mu je torej zaupana kot učenka, on pa je ravnal v vlogi zaupanja vredne osebe, kar pa je izkoristil ter je na podlagi svoje avtoritete in oškodovankinega zaupanja dosegel, da je z oškodovanko večkrat spolno občeval in s tem zadovoljeval svoje potrebe. Ob tem ni pravno relevantno dejstvo, ki ga izpostavljata zahtevi, da je obsojeni vlogo trenerja opravljal samo občasno brez formalnega naziva, relevantno je, da je obsojeni z oškodovanko, ki je do njega čutila strahospoštovanje, spolno občeval, kar pomeni, da je obsojeni z zlorabo svoje avtoritete in zaupanja oškodovanke posegel v njeno spolno samoodločbo, kar vse sta obrazložili sodišči nižje stopnje.

9.Upoštevaje navedeno se kot neutemeljene izkažejo trditve zagovornikov o nekonkretizaciji zakonskih znakov kaznivega dejanja po drugem odstavku 174. člena KZ-1, saj so zakonski znaki konkretizirani ter jasno umeščeni v čas in prostor, prav tako pa na podlagi doslej navedenega ni mogoče slediti navedbam obrambe, da je izostala konkretizacija vzročne zveze med zlorabo položaja in spolnimi dejanji. Kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP in druge kršitve ustavnih pravic, ki jih uveljavlja obramba v tej zvezi, tako po zaključku Vrhovnega sodišča niso podane.

10.Zagovornik Šošič zatrjuje kršitev načela zakonitosti, saj s tem, ko je vloga obsojenca opisana kot "trener karateja", po mnenju zagovornika, ta opis ne izpolnjuje konkretizacije nobenega od zakonskih znakov po drugem odstavku 174. člena KZ-1. Trenerja karateja, po mnenju obrambe namreč ni mogoče enačiti z učiteljem zaradi razlik, ki jih zagovornik obširno izpostavlja. Izvajanja zagovornika so neutemeljena, saj je trener karateja poleg izrecno navedenih oseb, ki lahko storijo obravnavano kaznivo dejanje, ti. "druga oseba", ki jo zakon predvideva kot mogočega storilca kaznivega dejanja po drugem odstavku 174. člena KZ-1. Bistveno namreč je, da gre za osebo, ki z zlorabo svojega položaja spolno občuje ali stori kakšno drugo spolno dejanje z osebo, staro nad petnajst let, ki mu je zaupana v učenje, vzgojo, varstvo in oskrbo. Z navedbo, da je obsojeni ravnal v vlogi trenerja pa je zahtevan odnos nadrejenosti ustrezno opredeljen in zato "trener karateja" v obravnavanem primeru izpolnjuje konkretizacijo "druge osebe" kot storilca kaznivega dejanja po drugem odstavku 174. člena KZ-1.

11.Nadalje obe zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker iz opisa kaznivih dejanj izhaja, da je bil obsojenec trener oškodovanke, iz obrazložitve, pa kot zatrjujeta zagovornika, izhaja ravno nasprotno, torej, da obsojenec ni trener karateja. Pregled zadeve pokaže, da sta sodišči nižje stopnje ugotovili vlogo obsojenca do oškodovanke, in sicer, da je bil obsojeni v vlogi trenerja do oškodovanke, ne glede na to, da je vlogo opravljal samo občasno, brez formalnega naziva v klubu, saj so ga v klubu, ne glede na dejstvo, da ni imel licence, dojemali kot trenerja. Obrazložitev sodišča druge stopnje ne predstavlja nasprotja med izrekom sodbe ter njenimi razlogi, saj je obsojenčeva vloga trenerja pojasnjena z zadostnimi in razumnimi razlogi, nasprotje, ki ga vidita zagovornika, pa ni nasprotje med izrekom sodbe ter obrazložitvijo, temveč gre za dokazno oceno izpovedbe priče, ki je pojasnila, da obsojeni ni imel veljavne licence za trenerja. Kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP tako ni podana.

12.Zagovornik Šošić zatrjuje kršitev načela zakonitosti na podlagi obrazložitve drugostopenjskega sodišča v zvezi z zakonskim besedilom "zaupana v učenje, vzgojo varstvo in oskrbo", ko je sodišče navedeno zakonsko besedilo razlagalo v smislu alternativno in ne kumulativno določenih zakonskih znakov. Izvajanja zagovornika so neutemeljena, saj je pri razlagi zakonskega besedila bistveno, da je oškodovanec storilcu zaupan v učenje, vzgojo, varstvo in oskrbo, pri čemer zadošča za storitev kaznivega dejanja že ena od omenjenih vzgojnih dejavnosti in ni potrebno izpolnjevanje vseh naštetih dejavnosti, kot to zmotno zatrjuje zagovornik. Takšna razlaga je skladna z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča, kot tudi s pravno teorijo na katero se je sklicevalo drugostopenjsko sodišče v 7. točki obrazložitve, posledično Vrhovno sodišče zaključuje, da sodišči nižje stopnje, z razlago navedenega zakonskega besedila, nista kršili načela zakonitosti.

13.V zvezi z obrazložitvijo direktnega naklepa obsojenca, zagovornik Šošić sodišču prve stopnje očita kršitev domneve nedolžnosti, bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, kršitev pravice do pravnega sredstva ter kršitev pravice do obrazložene sodne odločbe iz 22. in 23. člena Ustave ter 6. člena EKČP. Zagovornik zatrjuje, da sodišče obsojenčevega naklepa ni ustrezno obrazložilo ter da je očitno sodišče izhajalo iz pravno napačnega sklepanja, tj. da se direktni naklep lahko domneva, dokler ni ugotovljeno nasprotno. Pregled razlogov prvostopenjske sodbe pokaže, da so izvajanja zagovornika neutemeljena, saj je sodišče prve stopnje v sodbe z zadostnimi razlogi obrazložilo direkten naklep obsojenca, prav tako pa je enakim, sicer pritožbenim navedbam zagovornika, v zvezi z obrazložitvijo direktnega naklepa, odgovorilo tudi drugostopenjsko sodišče v 12. in 13. točki sodbe, na kar se Vrhovno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje. Zmotno je tudi stališče zagovornika, da je sodišče izhajalo iz domneve direktnega naklepa obsojenca. Iz razlogov prvostopenjske sodbe izhaja, da sodišče v izvedenih dokazih, kot tudi v izvajanjih obrambe ter obsojenca, ni ugotovilo okoliščin, ki bi nasprotovale ugotovitvi, da je obsojeni ravnal z direktnim naklepom, kar ne pomeni, da je sodišče obstoj direktnega naklepa domnevalo in so v tem delu trditve zagovornika protispisne. Vrhovno sodišče zaključuje, da očitane kršitve, v zvezi z obrazložitvijo direktnega naklepa, niso podane.

14.V delu, ko zahtevi za varstvo zakonitosti izpostavlja okoliščine iz katerih naj bi izhajalo, da: (i) obsojeni sploh ni bil trener karateja v klubu, ker je le občasno nadomeščal trenerja in da je le kot športnik treniral v isti skupini kot oškodovanka, (ii) je obsojeni priznal dva spolna odnosa z oškodovanko, (iii) je bil obsojeni prepričan da si oškodovanka želi spolnih odnosov, (iv) oškodovanka spolnim odnosom ni nasprotovala in da je pri spolnem odnosu sodelovala, (v) je bil obsojeni prepričan, da je oškodovanka stara 18 let ter (vi) direkten naklep obsojenca ni podan, ker ni imel zavesti o protipravnosti ravnanja, gre za izpodbijanje ugotovljenega dejanska stanja zato se Vrhovno sodišče do teh navedb ni vsebinsko opredeljevalo.

15. V tej zvezi Vrhovno sodišče poudarja, da je zahtevo za varstvo zakonitosti mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), to je navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba prava, niso pravilno ali v celoti ugotovljena. Ob apliciranju navedenih postopkovnih pravil na predhodno povzete navedbe zagovornikov gre zaključiti, da zagovornika v izpostavljenih delih, dejansko ugovarjata pravilni ugotovitvi dejanskega stanja, s čimer, upoštevaje pojasnjeno, ne moreta uspeti.

O kršitvi pravice do obrambe

16. Zagovornik Lovrec nadalje sodiščema nižje stopnje očita kršitev pravice do obrambe, ki naj bi bila podana, ker je sodišče zavrnilo dokazni predlog za preverbo na Policijski postaji Maribor I, Policijski postaji Maribor II in Policijski postaji vodnikov službenih psov in konjenikov Maribor, s katero naj bi pridobili podatke ali je oškodovanka bila kdaj že žrtev drugega kaznivega dejanja ali prekrška z elementi nasilja. S tem predlogom je obramba želela dokazati neverodostojnost oškodovanke, sodišče pa je predlog zavrnilo, kot nepotreben, saj je oškodovanka, ko je bila vprašana ali je bila že kdaj žrtev kaznivega dejanja, to zanikala in ji je sodišče pri tem odgovoru sledilo ter tudi v tem delu njeno izpovedbo ocenilo kot verodostojno. Drugostopenjsko sodišče je, v zvezi s pritožbenimi navedbami zagovornika o kršitvi pravice do obrambe, pritrdilo odločitvi sodišča prve stopnje in dodalo, da predlagani dokaz ne bi mogel omajati verodostojnosti oškodovanke glede okoliščin obravnavanega kaznivega dejanja.

17. Izvajanja zagovornika o kršitvi obsojenčeve pravice do obrambe so neutemeljena. Verodostojnost oškodovanke je bila v postopku ugotovljena na podlagi ocene njene izpovedbe ter na podlagi drugih dokazov (npr. zapisnik o sprejemu ustne ovadbe, medicinska dokumentacija, izpovedbe prič,..) kar je sodišču dalo podlago, da je izpovedbo oškodovanke ocenilo kot prepričljivo in ni dvomilo v njeno verodostojnost. Dokazni predlog, ki je bil usmerjen v to, da se omaje verodostojnost oškodovanke je bil tako pravilno ocenjen kot nepotreben, saj verodostojnosti oškodovanke ne bi mogel omajati do te mere, da bi bil možen zaključek, da obsojeni v času treningov ni izkoristil svojega položaja in z oškodovanko storil spolna dejanja. Vrhovno sodišče zaključuje, da upoštevaje navedeno, ni bila kršena obsojenčeva pravica do obrambe, saj je bil navedeni dokazni predlog obrambe, s strani prvostopenjskega sodišča, utemeljeno zavrnjen kot nepotreben.

O številu kaznivih dejanj

18. Zagovornika si v zahtevah prizadevata za ugotovitev, da je šlo v obravnavanem primeru za eno trajajoče kaznivo dejanje oziroma enovito kaznivo dejanje, ne pa za dve samostojni kaznivi dejanjih. Po mnenju zagovornikov odločitev sodišča v tem delu odstopa od dosedanje sodne prakse in tako poleg kršitve kazenskega zakona predstavlja tudi kršitev ustavnega načela enakosti pred zakonom po 14. členu KZ-1 in kršitev enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Zagovornika zatrjujeta, da sodišče druge stopnje ni odgovorilo na pritožbene navedbe obrambe glede zatrjevanega trajajočega kaznivega dejanja in se ni konkretno izjasnilo na sodno prakso, ki sta jo izpostavili pritožbi, s tem pa je obsojencu kršena ustavna pravica do varstva osebne svobode, enakega varstva pravic, do primerno obrazložene sodne odločbe in pravica do sodnega varstva po 19., 22. in 23. členu Ustave ter 5. členu EKČP.

19. Izvajanja zagovornikov so neutemeljena. Ravnanje obsojenega namreč ni mogoče opredeliti kot trajajoče oziroma kot enotno dejanje, saj gre za dve samostojni kaznivi dejanji, kot sta pravilno ugotovili tudi sodišči nižje stopnje. Vrhovno sodišče je v svoji sodni praksi vzpostavilo kriterije za oceno ali gre v določenem primeru za trajajoče kaznivo dejanje, in sicer je za trajajoče kaznivo dejanje bistveno, da storilec prepovedano posledico obnavlja, jo vzdržuje ali krepi protipravno stanje skozi določeno časovno obdobje, dejanje pa je dokončano, ko prepovedana posledica preneha. V obravnavanem primeru pa vsako ravnanje obsojenca prestavlja samostojno kaznivo dejanje, saj obsojeni z naslednjim ravnanjem ni vzdrževal, obnavljal ali krepil protipravnega stanja prejšnjega ravnanja, temveč je po storitvi prvega dejanja prepovedana posledica prenehala, ob storitvi drugega dejanja pa je šlo tako za povsem ločeno dejanje s katerim je obsojenec znova uresničil prepovedano posledico. Ravnanje obsojenega prav tako ne predstavlja enega kaznivega dejanja v smislu enovitega kaznivega dejanja, saj bi za to moralo obstajati več povezovalnih okoliščin, iz ravnanj storilca pa bi morala izhajati taka homogenost njegovega ravnanja, da bi delitev posameznih njegovih ravnanj na več samostojnih kaznivih dejanj nasprotovala vsebini samega življenjskega dogodka v smislu materialnih kazenskih določb, kar v obravnavanem primeru ni podano, saj je šlo, kot že pojasnjeno, za dva ločena dogodka.

20. Vrhovno sodišče, upoštevaje izpostavljene kriterije, po katerih je določeno ravnanje potrebno obravnavati kot trajajoče kaznivo dejanje oziroma kot enovito dejanje, zaključuje, da sta sodišči nižje stopnje pravilno opredelili ravnanja obsojenega kot dve samostojni kaznivi dejanji ter posledično ni podana kršitve kazenskega zakona, niti kršitev ustavnega načela enakosti pred zakonom po 14. členu KZ-1 ter kršitev enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. V zvezi s sodno prasko, ki jo v zahtevah izpostavljata zagovornika Vrhovno sodišče ocenjuje, da obravnavani primer ni primerljiv s primeri, ki ju izpostavljata zahtevi, saj je, kot pravilno ugotavlja tudi vrhovna državna tožilka, šlo v navedenih primerih za ponavljajoče spolne napade v daljšem časovnem obdobju in oškodovanke niso znale niti opredeliti števila dejanj. V teh primerih je sodišče ravnanja opredelilo kot eno dejanje, vendar pa je količino vseh ravnanj upoštevalo pri izbiri in višini kazni. V obravnavanem primeru pa sta bili kaznivi dejanji storjeni v roku treh dni, v dokaznem postopku pa se niso pojavili dvomi o časovnem obdobju storitve, o številu dogodkov, niti ni šlo za dalj časa ponavljajoče dogodke, niti dogodka nista časovno neločljivo povezana, čeprav sta storjena v razmaku zgolj treh dni in zatorej tudi sodna praksa, ki jo navajata zagovornika ne omaje zaključka Vrhovnega sodišča.

21. V zvezi z zatrjevanjem, da sodišče druge stopnje ni odgovorilo na navedbe obrambe glede zatrjevanega trajajočega kaznivega dejanja in se ni konkretno izjasnilo glede na izpostavljeno sodno prakso, Vrhovno sodišče zaključuje, da se je drugostopenjsko sodišče v 17. točki sodbe z zadostno utemeljitvijo opredelilo do očitanih kršitev in izpostavljene sodne prakse ter so tako zatrjevanja zagovornika, v smeri pomanjkljive obrazložitve sodne odločbe in s tem kršitve ustavnih pravic ter pravice po 5. členu EKČP, neutemeljena ter protispisna.

O kazenski sankciji

22. Zagovornika izpodbijata pravnomočno sodbo tudi zaradi odločbe o kazni, ker naj bi bila, glede na okoliščine obravnavane zadeve, kazen obsojencu odmerjena pretirano, s tem pa naj bi bila podana kršitev po prvem odstavku 374. člena ZKP. V podkrepitev svojih zatrjevanj navajata sodno prakso, ki naj bi izkazovala, da obsojencu odmerjena kazen ni primerljiva z drugimi podobnimi primeri in tako odmerjena kazen odstopa od ustaljene sodne prakse za istovrstna in primerljiva kazniva dejanja. V delu, ko zagovornika izpodbijata ugotovljene okoliščine, ki so bile izpostavljene glede odmere kazni, gre za izpodbijanje pravnomočno ugotovljenega dejanskega stanja oziroma podajanje lastne dokazne ocene, kar ni razlog iz katerega je možno vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti, zato se do teh navedb Vrhovno sodišče ni vsebinsko opredeljevalo, poudariti gre le dejstvo, da na podlagi uveljavljanja nedovoljenih kršitev, zahteva ne more uspeti z zatrjevano kršitvijo po 11. točki prvega dostavka 371. člena KZ-1.

23. Vrhovno sodišče ob pregledu sodne prakse, ki jo navajata zagovornika zaključuje, da obravnavani primer ni primerljiv z nobeno od navedenih sodb, na način kot to želita prikazati zagovornika. Kot v eni od izpostavljenih zadev ugotavlja že zagovornik sam, tj. da je šlo za lažjo izvršitveno obliko, je namreč podobno možno trditi za vse izpostavljene sodbe s strani obrambe. Obravnavani primer namreč po svoji izvršitveni obliki (ko je dejansko šlo za spolni odnos in ne za druga spolna dejanja) in glede na to, da je bila oškodovanka mladoletna odstopa od ostalih. Neutemeljeno si tako zagovornika prizadevata za izrek nižje zaporne kazni ter celo za izrek pogojne obsodbe, saj je bil izrek zaporne kazni (kot tudi sama višina kazni po spremembi s strani drugostopenjskega sodišča) utemeljen z zadostnimi in razumnimi razlogi in tudi ne drži, da sodišče ni navedlo nobenih obteževalnih okoliščin, kot to zmotno trdi obramba. Tudi sicer pa je potrebno poudariti, da bi bila podlaga za izpodbijanje izrečene kazni z zahtevo za varstvo zakonitosti podana le če bi sodišče prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu, kar v obravnavanem primeru ni podano, saj je sodišče izreklo kazen v zakonskem okviru. Upoštevaje vse navedeno niso podane kršitve po prvem odstavku 374. člena ZKP, po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, niti kršitev obsojenčeve pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave.

24. Vrhovno sodišče je vloženi zahtevi vsebinsko obravnavalo, zato se do predlogov za odložitev oziroma prekinitve izvršitve sodne odločbe v smislu šestega odstavka 421. člena ZKP ni opredeljevalo.

C.

25. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevah za varstvo zakonitosti zatrjevane kršitve niso podane, delno pa so bile zahteve vložene tudi zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato ju je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

26. Upoštevaje obsojenčeve premoženjske razmere in višino izrečene zaporne kazni, ga je Vrhovno sodišče oprostilo plačila sodne takse.

27. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

-------------------------------

1Glej sodbo VS RS I Ips 7430/2019 z dne 5. 1. 2023.

2Glej sodbo VS RS I Ips 68/2006 z dne 25. 5. 2006.

3Glej mag. Mitja Deisinger, Kazenski zakonik s komentarjem, Posebni del, GV Založba Ljubljana, 2002, str. 256.

4Primerjaj sodbe VS RS I Ips 88515/2010-44 z dne 11. 4. 2013, I Ips 12158/2018 z dne 18. 4. 2024, I Ips 22010/2015 z dne 16. 6. 2016.

5Tako sodba VS RS I Ips 26166/2010 z dne 27. 10. 2017.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 174, 174/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.