Jedro

Ker je meja ostala sporna, je prvostopni organ ravnal pravilno, ko je tožnika pozval k začetku sodnega postopka ureditve meje pred pristojnim sodiščem v skladu z določbo prvega odstavka 39. člena ZEN. Ker tožnika, ki se s predlagano mejo nista strinjala, sodnega postopka v danem roku 30 dni nista sprožila, je prvostopni organ ravnal pravilno, ko je na podlagi določbe četrtega odstavka 39. člena ZEN štel, da lastnik oziroma lastniki soglašajo s potekom predlagane meje in izdal izpodbijano odločbo.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo v postopku evidentiranja urejene meje in parcelacije odločil, da: - se v k.o. ... kot urejen evidentira del meje parc. št. 61/1 s sosednjima parc. št. 58/2 (v zemljiškokatastrski točki 2080) in 60/4 (1. točka izreka); - se v postopku parcelacije ukine parc. št. 61/1 ter da nastanejo nove parc. št. 61/3, 61/4 in 61/5 ter da je grafični prikaz urejene meje in stanja parcel po opravljeni parcelaciji z označenimi zemljiškokatastrskimi točkami in opisanimi parcelnimi številkami obvezna priloga temu aktu (2. točka izreka). V obrazložitvi navaja, da je bila v tej zadevi mejna obravnava v postopku ureditve meje in parcelacije opravljena 7. 4. 2008 ter da iz zapisnika le-te izhaja, da se lastnika parc. št. 60/4 ne strinjata s predlagano mejo, vendar poteka svoje meje ne pokažeta. Opozorjena sta bila, da se na osnovi 31. člena Zakona o evidentiranju nepremičnin (v nadaljevanju ZEN) s predlagano mejo strinjata, če ne pokažeta poteka svoje meje. Glede na navedeno je prvostopni organ izdal odločbo o evidentiranju urejene meje in parcelacije z dne 18. 11. 2008. Zoper to odločbo sta tožnika vložila pritožbo, v zvezi s katero je pritožbeni organ z odločbo z dne 15. 6. 2009 prvostopno odločbo z dne 18. 11. 2008 odpravil v delu, ki se nanaša na odločitev, da se v k.o. ... evidentira urejen del meje med parc. št. 61/1 s sosednjo parc. št. 60/4 ter v delu, ki se nanaša na parcelacijo parc. št. 61/1 in nastanek nove parc. št. 61/5 ter zadevo vrnil prvostopnemu organu v ponovni postopek z napotkom, da je bilo dejansko stanje v postopku izdaje odločbe z dne 18. 11. 2008 v tem delu nepopolno ugotovljeno, saj tožnikoma v ugotovitvenem postopku na prvi stopnji ni bilo omogočeno, da se do resničnosti navedb, kot izhajajo iz zapisnika mejne obravnave, ki se nanašajo na (ne)pokazan potek sporne meje, ustrezno izjavita. Prvostopnemu organu je bilo naloženo, da bo moral v ponovnem postopku zaslišati in po potrebi soočiti osebe, katerih zaslišanje predlagata tožnika, pa tudi geodeta, ki je vodil mejno obravnavo ter lastnike sosednjih parcel, ki so sodelovali na mejni obravnavi. Tako je prvostopni organ v ponovno izvedenem ugotovitvenem postopku na zapisnik dne 17. 3. 2011 pridobil izjavo geometra, ki je izjavil, da se lastnika parc. št. 60/4 (tožnika) z novo označitvijo nista strinjala in v nadaljevanju postopka nista sodelovala ter sta se oddaljila z mesta ureditve meje, da pa sta bila že prej opozorjena, da se navedena mejna točka ne ureja v tem postopku, ker je bila urejena že v predhodnem postopku IDPOS 6118. Povedal je tudi, da ker sta se oddaljila z mesta ureditve meje, posledično svoje meje nista pokazala, čeprav sta bila opozorjena, da se v skladu z 31. členom ZEN strinjata s predlagano mejo, če svoje meje ne pokažeta. Prvostopni organ je nato 18. 3. 2011 razpisal ustno obravnavo, na katero so bile z namenom popolne ugotovitve dejanskega stanja vabljene stranke - lastniki sosednjih parcel in tožnika ter z njune strani predlagana priča A.A. Tožnika in priča A.A. se ustne obravnave niso udeležili. Tako je na navedeni ustni obravnavi prvostopni organ opravil zgolj zaslišanje lastnikov sosednjih parcel, ki so podali izjavo, da niso videli, da bi tožnika na mejni obravnavi 7. 4. 2008 pokazala svojo mejo med parc. št. 60/4 in sosednjimi parcelami. Prvostopni organ je v nadaljevanju zaslišal tudi pričo A.A., ki je na zapisnik dne 11. 5. 2011 povedala, da sta tožnika na mejni obravnavi 7. 4. 2008 pokazala svojo mejo in izjavila, saj je to videla, ker je stala zraven. Nato je bilo dne 31. 5. 2011 opravljeno soočenje med tožnikom ter lastniki sosednjih zemljišč in geodetom, iz katerega izhaja vztrajanje tožnika, da je geometru pokazal svojo mejo, in sicer v trenutku, ko ostale stranke postopka niso bile prisotne, saj so stale pri drugem mejniku. Lastniki ostalih parcel ter geodet pa so nasprotno izjavili, da meja s strani tožnika nikoli ni bila pokazana. Iz dodatka k zapisniku mejne obravnave z dne 19. 7. 2011 je razvidno, da se je tega dne na kraju samem nadaljeval postopek ureditve mej med parc. št. 61/1 ter parc. št. 60/4 in 58/2. Iz dodatka k zapisniku izhaja, da se lastnika parc. št. 60/4 (tožnika) s predlagano mejo nista strinjala in sta pokazala svojo mejo, ki poteka od točke št. 50 naravnost do mejnika (995). Ker prvostopni organ na podlagi opravljenih zaslišanj ni mogel oceniti, ali držijo navedbe tožnikov, da sta na mejni obravnavi 7. 4. 2008 pokazala svojo mejo, niti ali držijo navedbe ostalih zaslišanih strank, da na mejni obravnavi nista pokazala svoje meje, je postopek nadaljeval v korist tožnikov in upošteval, da sta stranki 19. 7. 2011 pokazali svojo mejo ter na podlagi 37. člena ZEN 29. 9. 2011 ponovno razpisal ustno obravnavo na katero sta bila vabljena tožnika in lastniki sosednjih parcel. Zaradi predloga tožnikov za preložitev naroka za ustno obravnavo, je bila le-ta opravljena 27. 10. 2011, iz zapisnika katere izhaja, da se lastniki zemljišč niso sporazumeli o poteku predlagane meje, niti o drugačnem poteku meje, ki sicer ne bi odstopala od katastrske meje in bi jo geodetska uprava uredila na ustni obravnavi. Zato je prvostopni organ v skladu s prvim odstavkom 39. člena ZEN tožnikoma poslal poziv z dne 28. 10. 2011 k začetku sodnega postopka ureditve meje med parc. št. 60/4 in sosednjima parc. št. 61/1 in 58/2, k.o. ... V pozivu k začetku sodnega postopka ureditve meje sta bila opozorjena na pravno domnevo, da se strinjata s potekom predlagane meje, če sodni postopek v predpisanem roku ne bo začet. Okrajno sodišče v Domžalah je po poteku roka, ki je bil določen v dopisu prvostopnega organa z dne 28. 10. 2011, prvostopni organ obvestilo, da pri sodišču ni vpisanega predloga ureditve meje s strani tožnikov. Glede na navedeno je prvostopni organ na podlagi 40. člena ZEN v povezavi s četrtim odstavkom 39. člena ZEN v postopku evidentiranja urejenega dela meje parc. št. 61/1 s sosednjima parc. št. 58/2 (v zemljiškokatastrski točki 2080) in 60/4 odločil, kot izhaja iz 1. točke izreka izpodbijane odločbe. V zvezi s postopkom evidentiranja parcelacije se sklicuje na 48., 49. in 51. člen ZEN ter poudarja, da je bila parcelacija izvedena na zahtevo in pod pogoji, ki jih je navedel predlagatelj – lastnik parc. št. 61/1. Ker je bilo ugotovljeno, da podatki o mejah omogočajo njeno evidentiranje, je odločil, kot izhaja iz 2. točke izreka.

Drugostopni organ je z odločbo z dne 14. 6. 2012 pritožbo tožnikov zoper izpodbijano odločbo zavrnil. V obrazložitvi citira določbe 28., 29. člena, prvega, tretjega in petega odstavka 31. člena, 32. člena, prvega odstavka 35., 36., 39. ter 40. člena ZEN. Opisuje potek postopka na prvi stopnji in ugotavlja, da je prvostopni upravni organ upošteval njegova navodila v odločbi z dne 15. 6. 2009 in izvedel ponovni postopek, v katerem je zaslišal in soočil osebe, katerih zaslišanje sta predlagala tožnika. Prav tako je 27. 10. 2011 opravil ustno obravnavo, ki so se je udeležile vse vabljene stranke. Ker tudi na ustni obravnavi ni prišlo do soglasja glede meje, je stranke pozval, da skladno z 39. členom ZEN sprožijo sodni postopek ureditve meje. Ker je Okrajno sodišče v Domžalah prvostopni organ z dopisom z dne 9. 12. 2011 obvestilo, da iz vpisnika izhaja, da ni vpisanega predloga ureditve meje tožnikov, je prvostopni organ pravilno presodil, da se skladno s četrtim odstavkom 39. člena ZEN šteje, da se pozvana lastnika strinjata s potekom predlaganega dela meje.

Tožnika v tožbi navajata, da je dne 7. 4. 2008 pooblaščeno geodetsko podjetje A. d.o.o. označilo mejo v naravi za parc. št. 61/1 s sosednjima parc. št. 60/4 in 58/2. Poudarjata, da na mejni obravnavi s predlagano mejo nista soglašala ter izpostavljata, da sta pokazala svojo mejo. Odločba je nezakonita, ker se je oprla na dejstvo, da tožnika nista pokazala meje geometru in mejašem, kar je neresnično. Zato sta prepričana, da dejansko stanje ni bilo pravilno ugotovljeno in je bil posledično nepravilno uporabljen materialni zakon. Prav tako pa je prvostopni organ s tem, ko je ignoriral dejstvo, da sta mejo pokazala vsem udeležencem v postopku in s tem podala svoje trditve za določitev mejne točke, s čimer bi moral organ šteti, da ni bilo dano njuno soglasje, zato je storil tudi bistveno kršitev pravil postopka, saj se njegove odločbe ne da preizkusiti. Poudarjata, da sta v petih letih večkrat obiskala Geodetsko upravo, Pisarno ..., z namenom, da rešita probleme, ki so nastali z mejo v tem delu, vendar nista uspela zadeve urediti v njuno dobro. Sodišču smiselno predlagata, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne istemu organu v ponovni postopek.

Toženka odgovora na tožbo ni podala, je pa sodišču poslala upravni spis zadeve.

Stranka z interesom B.B. v odgovoru na tožbo navaja, da ima z vsemi mejaši zadeve urejene, razen s tožnikoma. Meni, da je izpodbijana odločba pravilna, zato sodišču predlaga, da tožbo kot brezpredmetno zavrže in potrdi izpodbijano odločbo, tožnikoma pa naloži plačilo stroškov.

Stranka z interesom B. v odgovoru na tožbo navaja, da je bil postopek ureditve meje zakonit in pravilno voden, zato prereka vse navedbe, ki sta jih v tožbi navedla tožnika. Meni, da bi moralo sodišče tožbo kot nesklepčno zavreči, saj so navedbe tožnikov v tožbi nerazumljive, nepovezane in nenatančne.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče uvodoma, glede na navedbe strank z interesom v odgovorih na tožbo, pojasnjuje, da predmetna tožba vsebuje vse bistvene sestavine po 30. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), zato jo je sodišče obravnavalo meritorno.

Sodišče ugotavlja, da je prvostopni organ v ponovljenem postopku, v katerem je bila izdana izpodbijana odločba, upošteval vse napotke pritožbenega organa v odločbi z dne 15. 6. 2009: zaslišal tožnika ter z njune strani predlagano pričo, lastnike sosednjih zemljišč in geodeta ter jih tudi soočil. Ker tudi po tako izvedenem ugotovitvenem postopku ni mogel oceniti, ali držijo navedbe tožnikov, da sta na mejni obravnavi dne 7. 4. 2008 pokazala svojo mejo, je postopek nadaljeval v korist tožnikov. Tako ne drži tožbena navedba, da se je izpodbijana odločba oprla na dejstvo, da tožnika meje nista pokazala. Dne 19. 7. 2011 je nato opravil ponovno mejno obravnavo, na kateri sta tožnika pokazala svojo mejo, nato je bila 27. 10. 2011 opravljena ustna obravnava, po kateri je meja ostala sporna, saj se lastniki zemljišč niso sporazumeli o poteku predlagane meje. Ker je meja ostala sporna, je prvostopni organ ravnal pravilno, ko je tožnika pozval k začetku sodnega postopka ureditve meje pred pristojnim sodiščem v skladu z določbo prvega odstavka 39. člena ZEN, ki določa, da če meja po opravljeni ustni obravnavi ostane sporna, geodetska uprava pozove lastnike, ki se ne strinjajo s predlagano mejo, da v 30 dneh od vročitve oziroma prejema poziva začnejo sodni postopek ureditve meje pred pristojnim sodiščem. Ker tožnika, ki se s predlagano mejo nista strinjala, sodnega postopka v danem roku 30 dni nista sprožila, kot izhaja iz dopisa Okrajnega sodišča v Domžalah z dne 9. 12. 2011, niti tožnika tega ne zatrjujeta, je po presoji sodišča prvostopni organ ravnal pravilno, ko je na podlagi določbe četrtega odstavka 39. člena ZEN štel, da lastnik oziroma lastniki soglašajo s potekom predlagane meje in izdal izpodbijano odločbo.

V izpodbijani odločbi pa je tudi podrobno navedeno ugotovljeno dejansko stanje, vsi razlogi, ki so narekovali sprejeto odločitev ter predpisi, na katere se opira odločba, zato ni utemeljen niti tožbeni očitek, da se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti.

Po povedanem je bilo treba tožbo zavrniti na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče je namreč ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in da je odločba pravilna.

Izrek o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, da sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške.