Jedro

Račun, v katerem je specificirana storitev in navedena cena pomeni tudi dokaz o poslovnem dogodku. Sodišče ga ocenjuje po načelu proste presoje dokazov v skladu z določili 8. člena ZPP.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta toženi stranki dolžni tožniku plačati 218.750,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 5.2.1994 dalje do plačila ter ji povrniti stroške postopka. Tožniku je sodišče naložilo, da je dolžan toženima strankama povrniti pravdne stroške v znesku 55.616,00 SIT.

Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe ugotovilo, da sta se pravdni stranki že ob sklenitvi pogodbe dogovorili za plačilo 100.000,00 SIT za opravljeno delo. Plačilo je bilo izvršeno v celoti.

Zoper to sodbo se je pritožila tožeča stranka sama in po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 353. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožnik v pritožbi razčlenjuje po posameznih postavkah ceno dela in sicer ustvarjeno delo, stroške materiala ter sporočilnost reklame, še posebej pa poudarja, da izstavljenega računa št. 1/94 z dne 20.1.1994 tožena stranka ni reklamirala oziroma mu kakorkoli ugovarjala. Vrednost opravljenega dela je znašala 318.750,00 SIT. Nadalje v pritožbi tožnik priznava, da sta toženca plačala znesek 100.000,00 SIT tako, da se tožbeni zahtevek nanaša le na plačilo 218.750,00 SIT. Sodišče prve stopnje je nekritično sledilo izpovedi priče M. J., kateri pa ni sodeloval pri pogovorih med strankama, njegovo pričevanje sloni na domnevah in gibanjih. Plačilo za delo je bilo dogovorjeno, kar izkazuje izstavljeni račun. Ne gre za uporabo 2. odst. 623. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), prav tako pa je sodišče nepravilno ugotovilo število izdelanih tabel. Odločitev sodišča, da drugotoženec ni pasivno legitimiran, tudi ni pravilna, kajti ta je aktvino sodeloval pri dogovarjanju in je bil celo udeležen pri pripravah, saj je tožniku pripeljal osnove za poslikavo tabel. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Pritožba je utemeljena.

Po oceni pritožbenega sodišča sta podana pritožbena razloga nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava, ne pa tudi pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, katerega pritožba sodišču prve stopnje tudi očita. Posledica tega, da sodišče ni pravilno ocenilo vseh dokazov oziroma določenih dokazov ni ocenjevalo, pomeni nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Pomembenega dokaza, katerega je tožeča stranka predložila, to je računa št. 1/94 z dne 20.1.1994 sodišče prve stopnje ni ocenilo, na kar pritožba izrecno opozarja. Tožnik je namreč toženi stranki za opravljeno delo izstavil račun, v katerem je specificiral storitev in navedel ceno opravljenega dela kar pomeni dokaz o poslovnem dogodku. Račun je sicer poslovna zasebna listina in zanjo ni predpisano nobeno dokazno pravilo, zato jo sodišče ocenjuje po načelu proste presoje dokazov v skladu z določili 8. čl. ZPP. To listino bi sodišče moralo oceniti tudi v povezavi z ostalimi dokazi, predvsem priloženimi fotografijami in skicami, kot tudi izpovedjo obeh tožencev in priče M. J., ki kategorično enako trdijo, da je tožnik izdelal le 5 manjših in eno veliko tablo, dogovorjena cena pa naj bi bila 100.000,00 SIT. Že to kontradikcijo bi sodišče moralo razčistiti, kajti v računu je navedeno drugačno število tabel in cena, ki je višja kot jo toženca priznavata. Nenazadnje pa je tožnik jasno povedal, kje se sporne table nahajajo in bi sodišče lahko z ogledom ugotovilo ali trditev o številu tabel res drži. Tudi odločitev sodišča, da drugotožena stranka ni pasivno legitimirana, ni prepričljiva oziroma celo v nasprotju z doslej izvedenimi dokazi. Iz spisovnih podatkov namreč izhaja, da je drugotoženec sodeloval pri pogovoru oziroma celo je tožniku pripeljal podlago za izdelavo omenjenih tabel. Nadalje je potrebno tudi pritrditi pritožbenim trditvam, da pride uporaba 2. odst. 623. čl. ZOR v poštev le, če pogodbena cena ni določena. Tožeča stranka pa zatrjuje, da sta se pravdni stranki za ceno izrecno dogovorili. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo ter izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v ponovno sojenje.

Pri ponovnem sojenju naj sodišče prve stopnje upošteva razloge navedene v tem sklepu, po potrebi zasliši tudi predlagano pričo A. K. ter vse izvedene dokaze oceni vsakega posebej in v povezavi z drugimi ter o zadevi ponovno odloči. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (čl. 166/3 ZPP).