Jedro

Iz ZPol jasno izhaja razlikovanje med pripravljenostjo za delo na delovnem mestu in dejansko efektivno opravljenim delom, na katerega so vezani ostali posebni delovni pogoji iz 81. člena tega zakona. Tožbeni zahtevek, ki se glasi na plačilo dodatkov za delo ob nedeljah, praznikih, v nočnem času in v izmenah za čas dežurstva v obliki pripravljenosti za delo na delovnem mestu, ko tožeča stranka efektivnega dela ni opravljala, zato ni utemeljen.

Ne gre za to, da se delo (opravila, zadolžitve) v času pripravljenosti za delo na delovnem mestu ne bi štelo kot delo. Gre za posebno obliko dela, vezano na naravo in organizacijo dela v policiji, ki utemeljuje tudi različno plačilo v primerjavi z rednim delom, ki ga delavec opravlja v okviru svojih rednih delovnih zadolžitev.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku delno ugodilo in sicer je toženi stranki naložilo, da plača tožeči stranki iz naslova neplačanih dodatkov za dežurstva v nočnem času, ob nedeljah, praznikih in v izmeni skupaj 2.850,06 EUR (682.989,28 SIT) bruto (za obdobje od avgusta 1999 do julija 2004) s tem, da od posameznih prisojenih zneskov mesečnih razlik obračuna in plača davke in prispevke, neto razliko pa plača tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V presežku 1.900,04 EUR (455.326,15 SIT) je tožbeni zahtevek zavrnilo ter odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči povrniti stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Predmet spora je bilo plačilo dodatkov za dežurstvo v obliki pripravljenosti za delo na delovnem mestu pri toženi stranki v času, ko tožeča stranka ni opravljala efektivnega dela, in sicer ob nedeljah, praznikih, v nočnem času in v izmenah. Tožena stranka ji je za ta čas izplačala 60 % urne postavke osnovne plače, tožeča pa je zahtevala obračun in izplačilo dodatkov za izmensko, nočno delo, delo ob nedeljah in praznikih in sicer od 100 % osnovne plače. Sodišče prve stopnje je tožeči stranki vtoževane dodatke prisodilo, vendar ne od 100 % osnovne plače, pač pa le od plače za čas dežurstva, torej od višine 60 % urne postavke. Ocenilo je, da je v skladu z 81. in 82. členom Zakona o policiji potrebno tudi čas dežurstva, v katerem delavec ne opravlja efektivnega dela, šteti kot čas opravljanja dela, zato je tožeča stranka tudi za ta čas upravičena do plačila dodatkov za delo v manj ugodnem delovnem času.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in v izpodbijanem (zavrnilnem) delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Ugodilo pa je pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tudi v preostalem delu zavrnilo. Spremenilo je tudi odločitev o pravdnih stroških in sicer je tožeči stranki naložilo, da povrne toženi stranki stroške postopka pred sodiščem prve stopnje in pritožbene stroške, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ocenilo je, da ne gre enačiti pripravljenosti za delo na delovnem mestu z dejanskim opravljanjem dela in da delavcem pripadajo dodatki za posebne delovne pogoje le za čas, ko v teh pogojih efektivno delajo. Ker pritožnik v času, ko je bil v pripravljenosti za delo na delovnem mestu, ni opravljal efektivnega dela, poleg plačila za pripravljenost za delo ni upravičen še do dodatkov za delo ob nedeljah, praznikih in dela prostih dnevih oziroma ponoči. 3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo iz revizijskih razlogov napačne (pravilno zmotne) uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navaja, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do argumentov tožeče stranke ter njenih pritožbenih navedb, kar predstavlja kršitev 360. člena ZPP. Podana pa je tudi bistvena kršitev postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Izpodbijana sodba nasprotuje veljavnim predpisom ter ustavnim pravicam iz 2., 14., 22., 23., 25. in 125. člena Ustave. Tožeča stranka nasprotuje stališču sodišča druge stopnje, da v času pripravljenosti za delo na delovnem mestu poleg plačila pripravljenosti za delo ni upravičena še do dodatkov za delo v manj ugodnem delovnem času. Ob tem navaja, da niti iz Kolektivne pogodbe za negospodarstvo niti iz Pravilnika o plačah in drugih prejemkih Ministrstva za notranje zadeve, ki je veljal v spornem obdobju, ni izhajalo, da bi se dodatki za delo v manj ugodnem delovnem času vezali le na efektivno delo v času dežurstva. Meni, da je navedena kolektivna pogodba pripravljenost za delo prav tako ocenjevala kot "delo", kar pomeni, da gredo k temu vsi dodatki, ki sicer veljajo za vsako delo v času, ki je za delavca manj ugoden. Zatrjuje neenak položaj med delavci, ki opravljajo dežurstvo ob nedeljah, praznikih in ponoči, z delavci, ki dežurajo le ob delavnikih in podnevi. Neenakost naj bi bila izkazana tudi v odnosu do zdravnikov, zobozdravnikov, tožilcev, sodnikov, gasilcev itd., ki naj bi bili v času dežurstva upravičeni tudi do plačila dodatkov za delo v manj ugodnem delovnem času. Meni, da za drugačno obravnavanje njegovega položaja ni utemeljenih razlogov. Opozarja tudi na vprašanje vštevanja časa pripravljenosti na delovnem mestu v delovni čas. Meni sicer, da je mogoče odločati, ne da bi se revizijsko sodišče ukvarjalo s tem vprašanjem, vendar je prisiljen opozoriti na spornost tega vprašanja. Ureditev iz 82. člena Zakona o policiji nasprotuje ureditvi iz drugega odstavka 141. člena Zakona o delovnih razmerjih. Prav tako opozarja na novejše stališče Sodišča Evropskih skupnosti v zvezi z opredelitvijo delovnega časa v času dežurstva v sodbi C-14/04 z dne 1. 12. 2005 v zadevi Abdelkader Dellas. Glede višine zahtevka vztraja, da ni materialnopravne podlage za obračun dodatkov od 60 % osnove, pač pa je potrebno vtoževane dodatke obračunati od 100 % osnovne plače. Tožeča stranka predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožbo tožene stranke zavrne in v izpodbijanem (ugodilnem) delu sodbo sodišča prve stopnje potrdi, pritožbi tožeče stranke pa ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tudi v preostalem delu ugodi ter spremeni tudi odločitev o pravdnih stroških, in sicer tako, da tožeči stranki prisodi vse priglašene stroške postopka oz. podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču druge stopnje v nov postopek.

4. Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 26/04) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava.

7. Tožeča stranka v uvodu revizije poleg zmotne uporabe materialnega prava kot revizijski razlog uveljavlja tudi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, pri čemer pa ta revizijski razlog v nadaljevanju utemelji zgolj s splošnimi navedbami, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do argumentov tožeče stranke ter njenih pritožbenih navedb, kar predstavlja kršitev 360. člena ZPP, ter da je podana tudi bistvena kršitev postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Iz revizijskih navedb ni razvidno, katere so tiste pritožbene navedbe tožeče stranke, do katerih se sodišče druge stopnje ni opredelilo oz. katera so tista odločilna dejstva, o katerih sodba sodišča druge stopnje nima razlogov. Ker zaradi narave revizije kot izrednega pravnega sredstva samo formalno sklicevanje na revizijski razlog bistvenih kršitev določb postopka, ki ni vsebinsko konkretizirano in obrazloženo, ne zadošča, revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo.

8. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

9. Pravno podlago za presojo predmetne zadeve predstavljata Zakon o policiji (ZPol - Uradni list RS, št. 49/98 in nadalj.), ki v 81. členu določa, da so delavci policije, kadar je to potrebno za izvajanje z zakonom določenih nalog, delo dolžni opravljati v posebnih delovnih pogojih, med katere spada tudi pripravljenost za delo v delovnih prostorih, na določenem kraju ali doma. Navedeni posebni delovni pogoj je opredeljen v 82. členu ZPol, ki pa izrecno določa, da se pripravljenost za delo ne šteje v število ur delovne obveznosti, razen v primerih, ko delavec policije med pripravljenostjo za delo dela. Iz predstavljene zakonske ureditve jasno izhaja razlikovanje med pripravljenostjo za delo na delovnem mestu in dejansko efektivno opravljenim delom, na katerega pa so vezani ostali posebni delovni pogoji iz 81. člena ZPol. Revizijsko sodišče zato ugotavlja, da ob takšni zakonski ureditvi tožbeni zahtevek, ki se glasi na plačilo dodatkov za delo ob nedeljah, praznikih, v nočnem času in v izmenah za čas dežurstva v obliki pripravljenosti za delo na delovnem mestu, ko tožeča stranka efektivnega dela ni opravljala, ni utemeljen.

10. Tožeča stranka se v reviziji neutemeljeno sklicuje na Kolektivno pogodbo za negospodarske dejavnosti (Uradni list RS, št. 18/91 in nasl. - v nadaljevanju KPND), ki je veljala tudi za delavce policije. Slednja namreč ne vsebuje določb, ki bi tožeči stranki tudi za čas, ko je bila v pripravljenosti za delo na delovnem mestu, pa ni opravljala efektivnega dela, poleg plačila za pripravljenost za delo priznavala še dodatke za delo ob nedeljah, praznikih in dela prostih dnevih oziroma ponoči, kar je izčrpno obrazložilo že sodišče druge stopnje. V 2. točki 38. člena KPND so bili določeni dodatki za izmensko delo (10 % osnovne plače oz. ustrezne urne postavke), nočno delo (30 %), delo ob nedeljah (50 %) ter delo ob dela prostih dnevih (50 %), medtem ko pa je tretji odstavek te točke določal, da ima delavec za čas obvezne prisotnosti na delovnem mestu pravico do 60 % osnovne plače. Skladno tej določbi je višino tovrstnega nadomestila določil tudi pravilnik tožene stranke, na katerega se tožeča stranka prav tako neutemeljeno sklicuje (B234, B235).

11. Neutemeljene so tudi revizijske navedbe glede kršitve ustavnega načela enakosti pred zakonom, ki temeljijo na primerjavi z delavci v drugih panogah javnega sektorja. O tem je stališče zavzelo že tudi Ustavno sodišče. V sklepu Up-2180/06 z dne 2. 7. 2007 (5. točka obrazložitve) je zavzelo naslednje stališče: "Iz ustavne pravice enakosti pred zakonom izhaja zahteva, da sodišča, ki uporabljajo zakon v konkretnih primerih, enake položaje obravnavajo enako in dosledno uporabljajo zakon, brez upoštevanja osebnih okoliščin, ki v pravnem pravilu niso navedene kot odločilne. Zato načela enakosti pred zakonom ni mogoče obravnavati kot enostavno splošno enakost vseh, pač pa kot enako obravnavanje enakih dejanskih stanj. Okoliščina, da so zaposleni v drugih panogah javnega sektorja morda tudi upravičeni do plačila dodatkov za delo v manj ugodnem delovnem času v času opravljanja dežurstva oziroma v času pripravljenosti za delo v delovnih prostorih, izhaja iz ureditve tega vprašanja s kolektivnimi pogodbami posameznih panog oziroma s splošnimi akti delodajalca in ne iz zakonske ureditve. Dejanski stan neenakosti pred zakonom bi bil lahko podan, če bi na primer Zakon o razmerjih plač v javnih zavodih, državnih organih in v organih lokalnih skupnosti (Uradni list RS, št. 18/94 in nasl. - ZRPJS), ki je kot krovni zakon za področje urejanja plač v javnem sektorju veljal v spornem obdobju, brez navedbe utemeljenega razloga določil, da nekaterim delavcem v času opravljanja dežurstva oziroma v času pripravljenosti za delo v delovnih prostorih pripadajo dodatki za delo v manj ugodnem delovnem času, drugim pa ne."

12. Tožeča stranka v reviziji opozarja tudi na vprašanje vštevanja časa pripravljenosti za delo na delovnem mestu v delovni čas, vendar pa gre pri tem za drugo pravno vprašanje, ki na odločitev v predmetni zadevi ne more vplivati. V zvezi s tem vprašanjem tožeča stranka neutemeljeno opozarja na sodno prakso Ustavnega sodišča ter Sodišča Evropskih skupnosti (v nadaljevanju Sodišča ES). Odločba Ustavnega sodišča U-I-321/02 z dne 27. 5. 2004 ter sodba Sodišča ES z dne 1. 12. 2005 v zadevi C-14/04 Abdelkader Dellas in drugi proti Premier ministre, Ministre des Affaires sociales, du Travail et de la Solidarité, na kateri konkretno se v reviziji sklicuje tožeča stranka, se namreč z vprašanjem obračuna dodatkov za delo v manj ugodnem delovnem času ne ukvarjata.

13. V predmetni zadevi sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili, da je tožeča stranka prejela ustrezno plačilo za v času pripravljenosti za delo dejansko opravljeno efektivno delo, kar med pravdnima strankama tudi ni bilo sporno. Glede na prikazano pravno ureditev pa je sodišče druge stopnje za čas pripravljenosti za delo na delovnem mestu, ko pa tožeča stranka ni opravljala efektivnega dela, utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za izplačilo denarnih zneskov nad 60 % nadomestilom osnovne plače, kot je bilo tožeči stranki obračunano in izplačevano. Pri tem ne gre za to, da se delo (opravila, zadolžitve) v času pripravljenosti za delo na delovnem mestu ne bi štelo kot delo. Gre za posebno obliko dela, vezano na naravo in organizacijo dela v policiji, ki utemeljuje tudi različno plačilo v primerjavi z rednim delom, ki ga delavec opravlja v okviru svojih rednih delovnih zadolžitev (1).

14. Ker revizijski očitki niso utemeljeni in je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno, je revizijsko sodišče v skladu z določbo 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

.Op. št. (1): Podobno stališče je revizijsko sodišče zavzelo tudi že pri odločanju o upravičenosti delavcev, ki poklicno opravljajo delo na obrambnem področju, do dodatka za nadurno delo (prim. zadeve opr. št. VIII Ips 79/2004, VIII Ips 221/2005, VIII Ips 366/2005, VIII Ips 99/2006 itd.).