Jedro

Tožbeni zahtevek za plačilo višje plače ni utemeljen, ker je tožnica v spornem obdobju že prejemala višjo plačo, kot je bila dogovorjena s pogodbo o zaposlitvi. Dodatkov za rednost in preostalo delovno dobo iz pravilnika tožene stranke o delovnih razmerjih, ki ne velja več, niti ZDR niti panožna kolektivna pogodba ne poznata, dodatka nista bila dogovorjena s tožničinimi pogodbami o zaposlitvi, tako da ju tožena stranka ni bila dolžna izplačevati.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se odločitev o stroških postopka delno spremeni tako, da se znesek stroškov, ki jih je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki, zviša na 837,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15 dnevnega izpolnitvenega roka do plačila. V preostalem se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati regres za letni dopust za leto 2004 v višini 575,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 12. 2004 dalje do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo (1. odstavek izreka, ki ni pod pritožbo). Zavrnilo je tožbeni zahtevek po plačilu razlike v plači za čas od 14. 6. 2004 do 12. 12. 2008 v skupnem znesku 5.780,42 EUR z zamudnimi obrestmi (2. odstavek izreka) in tožnici naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 828,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15 dnevnega izpolnitvenega roka, pod izvršbo (tretji odstavek izreka).

Zoper sodbo se pritožujeta obe stranki.

Tožnica se pritožuje zoper drugi in tretji odstavek izreka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da zahtevku ugodi, oziroma podredno, da razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in vrne zadevo v novo sojenje. Navaja, da se tožeča stranka ne strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, da sta dodatek za rednost in dodatek za preostalo delovno dobo del redne plače in da se ne štejeta kot dodatek k redni plači, saj ZDR in Kolektivna pogodba razlikujeta med osnovno plačo in dodatki. Tožeča stranka je v tožbi in v svojih vlogah navajala, da sta dodatka za rednost in preostanek delovne dobe posebni kategoriji k redni plači in ker sodišče prve stopnje v sodbi ni obrazložilo, kako je potrebno pravno kvalificirati dodatek za rednost in dodatek za preostalo delovno dobo, je sodba obremenjena z bistveno kršitvijo postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj se ne da preizkusiti v bistvenem delu. Po prepričanju tožeče stranke, je bila osnovna plača dogovorjena v bruto znesku 120.879,00 SIT in bi ji v tej višini tudi morala biti izplačana, tako pa je prišlo pri izplačilu do oškodovanja tožnice. Dodatek za rednost je po njenem mnenju pomenil stimulacijo delodajalca, da delavci ne koristijo bolniških dopustov. Iz tega razloga je že sam namen tega izplačila nezakonit, saj posredno sili delavce, da delo opravljajo tudi takrat, ko so bolni. Iz medicinske dokumentacije, ki jo je v spis vložila tožnica, izhaja, da je bila v času zaposlitve tudi bolna, vendar je kljub temu prišla na delo, k čemur jo je spodbudil ta dodatek. Pravilnik, ki ga je tožena stranka predložila šele na drugem naroku za glavno obravnavo, je bil naknadno spisan za potrebe postopka in to dejanje predstavlja kaznivo dejanje poneverbe listine, vendar se sodišče prve stopnje glede veljavnosti tega pravilnika ni izjasnilo, kar je bistvena kršitev po 14. in 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Prav tako ni mogoče preveriti razlogov, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnica dejansko prejela več, kot bi ji pripadalo po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi in pri tem ni upoštevalo izvedenskega mnenja v točkah 3 in 4, v katerih je to ugotovil tudi izvedenec. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka se pritožuje zoper odločitev o stroških postopka. Tožena stranka je priglasila pristop na štiri naroke za glavno obravnavo, priznan pa ji je bil le en pristop. Prav tako ji je bil priznan za 10,10 EUR prenizek strošek izvedenine. Priznani bi ji morali biti vsi stroški v zvezi z davkom na dodano vrednost in sicer 305,98 EUR, tako da skupni stroški tožene stranke znašajo 2.014,38 EUR in ji je tožeča stranka glede na uspeh v pravdi tako dolžna povrniti 1.812,94 EUR in ne le 828,61 EUR, kot to zmotno navaja izpodbijana sodba. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba tožene stranke je delno utemeljena, pritožba tožnice pa ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje sprejelo tudi materialnopravno pravilno odločitev.

V tem individualnem delovnem sporu je tožnica vtoževala plačilo razlike med dejansko izplačano plačo in plačo, ki bi ji pripadala po sklenjenih pogodbah o zaposlitvi za obdobje od maja 2004 do novembra 2008 v skupnem znesku 5.780,42 EUR, saj po njenem mnenju dodatek za rednost in dodatek za preostanek delovne dobe ne moreta biti vključena v osnovno plačo, ter regres za letni dopust za leto 2004, ki ga ni prejela, čeprav je v letu 2004 pridobila pravico, ker je izpolnila pogoj šestih mesecev nepretrganega dela. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka pred uveljavitvijo Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002) dne 18. 5. 2000 sprejela Pravilnik o delovnih razmerjih, ki v 73. členu določa osnovno plačo kot vsoto fiksnega dela plače in variabilnega dela plače, ki ga predstavlja rednost in preostanek delovne dobe. Po 81. členu pravilnika tožena stranka ob zaposlitvi delavcu prizna 15 % rednost, ki jo delavec izgubi v primeru odsotnosti z dela zaradi bolezni, razen, če se odloči, da bo ure bolniške odsotnosti kasneje oddelal. V 86. členu pravilnika, je določeno, da pripada delavcu dodatek za preostalo delovno dobo v višini 0,45 % od fiksnega dela plače za vsako preostalo leto dela do 35 leta delovne dobe. Tako je po tem pravilniku osnovna plača sestavljena iz fiksnega in variabilnega dela, na to osnovno plačo pa se skladno s 84. členom in 85. členom istega pravilnika obračunavajo dodatki za delo v manj ugodnem delovnem času in dodatek za delovno dobo.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so na podlagi 232. člena ZDR določbe pravilnika, ki urejajo vprašanja, ki se v skladu s tem zakonom dogovarjajo v kolektivnih pogodbah, prenehale veljati še pred sklenitvijo delovnega razmerja med strankama tega spora in da spornih dodatkov za rednost in preostanek delovne dobe ne urejata niti ZDR pa tudi ne Kolektivna pogodba med delavci in družbami drobnega gospodarstva. Ta dva dodatka tudi nista posebej dogovorjena v pogodbi o zaposlitvi. Tudi po stališču pritožbenega sodišča bi tožena stranka ta dva dodatka lahko izplačevala, ne glede na to, da s pogodbo o zaposlitvi nista bila dogovorjena.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja ugotovilo, da tožnica v spornem obdobju zaradi toženkinega obračuna osnovne plače ni bila prikrajšana v primerjavi s plačo, dogovorjeno s pogodbo o zaposlitvi in kolektivno pogodbo, saj je prejela celo več.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo in tudi zadostno obrazložilo, da je tožnica v spornem obdobju prejemala celo višjo plačo, kot je bila dogovorjena s pogodbo o zaposlitvi, da dodatkov za rednost in preostalo delovno dobo iz pravilnika tožene stranke o delovnih razmerjih, sprejetem pred uveljavitvijo ZDR iz leta 2002, niti ZDR niti panožna kolektivna pogodba ne poznata in da tudi nista bila dogovorjena s tožničinimi pogodbami o zaposlitvi ter da ju tožena stranka lahko izplačuje, ni pa ju dolžna izplačevati. Tako so pritožbena sklicevanja tožeče stranke na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP povsem neutemeljena, saj je sodišče primerno obrazložilo pravno naravo obeh dodatkov, izreklo pa se je tudi o veljavnosti določb o teh dveh dodatkih iz pravilnika tožene stranke o delovnih razmerjih. Prav tako je neutemeljeno sklicevanje pritožbe na 15. točko 2. odstavka 339. člena ZPP. O odločilnih dejstvih ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Odločitev sodišča prve stopnje ni v nasprotju z izvedenskim mnenjem na l. št. 56-59. Izvedenec je v točki 1 izračunal tožnici izplačano plačo v spornem obdobju po vseh njenih elementih in ugotovil, da je prejela 43.240,00 EUR bruto oziroma 31.538,50 EUR neto. Pod točko 2 je izračunal plačo, ki bi jo tožnica morala prejeti po sklenjenih pogodbah o zaposlitvi in ugotovil, da ji pripada plača v bruto znesku 36.158,00 EUR in neto 26.647,15 EUR. Pod točko 3 je izračunal plačo ob upoštevanju dodatka za rednost in dodatka za preostanek delovne dobe, pri čemer je upošteval osnovno plačo po pogodbi o zaposlitvi in odstotek dodatka iz plačilnih list, pod točko 4 pa je izvedenec izdelal tudi variantni izračun, ko je k varianti po pogodbi prištel izplačane zneske za rednost in preostanek delovne dobe. Glede na odločitev sodišča prve stopnje, da iz pravilnika izhaja, da sta oba dodatka variabilni del osnovne tožničine plače in da tožnica pri plači po pogodbi o zaposlitvi ni bila prikrajšana, so pritožbene navedbe tožeče stranke, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati tudi točki 3 in 4 izvedenskega mnenja povsem neumestne, saj je sodišče pri svoji odločitvi več kot očitno upoštevalo celotno mnenje in se pravilno odločilo za varianto, po kateri sta dodatka del osnovne plače. Tožena stranka v zvezi z odmero stroškov postopka pravilno opozarja, da so stroški izvedenine znašali 178,50 EUR in ne 168,40 EUR, kar ji je iz tega naslova priznalo sodišče prve stopnje. Razlika znaša 10,10 EUR. Glede na 90 % uspeh v pravdi ji je tako tožeča stranka dolžna povrniti poleg stroškov, ki ji jih je že priznalo sodišče prve stopnje v višini 828,61 EUR, še 9,09 EUR, kar je skupno 837,70 EUR. V preostalem je pritožba tožene stranke neutemeljena, saj je sodišče prve stopnje stroške pravilno odmerilo skladno z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008 in nadalj.). Skladno s tar. št. 3102 je odmerilo nagrado za narok, saj strankam po tej tar. št. ne pripada nagrada za udeležbo na vsakem posameznem naroku, ampak na vseh narokih za glavno obravnavo skupaj.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zoper 2. in 3. odstavek izreka zavrnilo v celoti in skladno s 353. členom ZPP v zvezi s 1. odstavkom 351 člena ZPP sodbo v 2. točki izreka potrdilo, pritožbi tožene stranke zoper 3. odstavek izreka pa je delno ugodilo in odločitev o stroških delno spremenilo tako kot izhaja iz izreka (3. alinea 358. člena ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena ZPP), tožena stranka pa je uspela s sorazmerno tako majhnim delom, da je sodišče skladno z 2. odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da sama krije svoje pritožbene stroške.