Jedro

Izpodbijani upravni akt je ugotovitveni enostranski akt, s katerim občina, ki ni uspela skleniti sporazuma, ugotovi obseg svojega premoženja. Narava takšnega akta nalaga, da se na sporni trenutek 31. 12. 2006 ugotovi obseg premoženja, zaradi ureditve prihodnjih razmerij do nasprotne stranke in tretjih. Tožena stranka pa je v nekaterih točkah presegla ureditev. Za ureditev razmerij, nastalih po navedenem datumu, obstajajo drugi mehanizmi. Zato je sodišče s sodbo poseglo tudi v te odločitve, ker enostranska ureditev pričakovanega premoženja ne more biti predmet ugotovitvenega sklepa po 51. členu ZLS.

Izrek

Tožbi se delno ugodi in se sklep Občinskega sveta Občine Kostanjevica na Krki opr. št. 030-1/2008 z dne 24. 9. 2009 o ugotovitvi premoženja Občine Kostanjevica na Krki in ureditvi premoženjskopravnih razmerij z Občino Krško ob ustanovitvi nove Občine Kostanjevica na Krki , objavljen v Uradnem listu RS, št. 78/09, odpravi v: točki 2.3.7.; točki 3.1.1., v delu, ki se nanaša na Prilogo 1, nepremičnine pod št. 124 in 125, ter Prilogi 7 nepremičnine pod št. 11, 12 in 13; točki 3.1.4.; točki 3.2.1. v delu, kolikor se določitev premičnin nanaša na nepremičnine iz točke 3.1.1. Priloga 1, pod št. 124 in 125 ter Priloga 7 pod št. 11, 12 in 13; točki 3.2.2. s Prilogo 10; točki 4.2. v 1. in 2. alinei; točki 5.1. s podtočkama 5.1.1. in 5.1.2.; točki 5.2. s podtočkami 5.2.1., 5.2.2. in 5.2.3.; točki 5.5.2.; točki 5.7. s podtočko 5.7.1.; in točki 9. ter se v odpravljenem delu vrne toženi stranki v ponoven postopek.

V preostalem delu se tožba zavrne.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 350,00 EUR, v 15 dneh od vročitve sodbe toženi stranki, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom na podlagi 29. in 51c. člena Zakona o lokalni samoupravi (ZLS, Uradni list RS, št. 100/05 – uradno prečiščeno besedilo in nadaljnji), 16. člena Statuta Občine Kostanjevica na Krki (Uradni list RS, št. 19/07 in 40/07 – popr.), Odloka o zaključnem računu proračuna Občine Krško za leto 2006 (Uradni list RS, št. 34/07), premoženjske bilance Občine Krško za leto 2006 s stanjem na dan 31. 12. 2006 in popisa premoženja odločila, ob upoštevanju okoliščin, ki jih podrobneje navaja pod točko 1. Splošna določba: o predmetu ugotovitvenega postopka tako, kot ga je navedla pod točko 2. Predmet ugotovitve premoženja, v točkah 2.1. do 2.8. s podtočkami in obsega stvarno premoženje, ki ga podrobneje opredeljuje pod točko 3. Ugotovitev stvarnega premoženja Občine Kostanjevica na Krki, kot nepremično premoženje 3.1.; premično premoženje, ki ga podrobneje navaja pod točko 3.2.; sredstva, nepremično in premično premoženje, dano v upravljanje javnim zavodom, 3.3., Ustanoviteljstvo javnih zavodov, točka 4; Ugotovitev lastništva oziroma udeležbe na finančnem premoženju, točka 5; Intelektualna lastnina, točka 6; Pravice in obveznosti iz sodnih, upravnih in drugih postopkov, točka 7; Pravice in obveznosti do upravičencev socialnovarstvenih pomoči, točka 8; Arhiv in pisarniško poslovanje, točka 9; Tehnična dokumentacija, točka 10 in Bremena, točka 11. Pod točko 12 Obvezne priloge izpodbijani sklep navaja, da so knjigovodski izkazi in druge listine ter seznami in evidence, kot so navedene v besedilu sklepa in so služile za izdelavo premoženjske bilance Občine Krško z dne 31. 12. 2006, sestavni del sporazuma in kot take obvezna sestavina sklepa ter pravno zavezujoče. Pod točko 13 Prehodne določbe pa je tožena stranka odločila, da z dnem uveljavitve tega sklepa prenehata v delu, ki se nanaša na Občino Kostanjevico na Krko, veljati Sklep o določitvi delitvenega razmerja presežka ali primanjkljaja, o določitvi delitvenega razmerja prihodkov in drugih prejemkov ter nakazil tekoče finančne izravnave na ločen podračun, v obdobju začasnega financiranja Občin Krško in Kostanjevica na Krki ter o določitvi delitvenega razmerja za pokrivanje obveznosti do gospodarskih javnih služb in zavodov, katerih ustanoviteljica je bila prejšnja Občina Krško (št. 032-13/2007-09 z dne 21. 6. 2007) in Sklep o izvajanju ustanoviteljskih pravic v javnih zavodih in poslov rednega upravljanja s še nerazdeljenim skupnim premoženjem (št. 032-41/2006-09 z dne 14. 12. 2006). Tožena stranka je pod točko 14 odločila, da se ta sklep brez prilog objavi v Uradnem listu RS in začne veljati 15-ti dan po objavi.

Tožeča stranka v tožbi uvodoma opisuje poskuse neuspešne delitve premoženja med udeleženima občinama. Meni, da bi morala tožena stranka pri izdaji sklepa upoštevati kriterije, ki jih določa 51c. člen ZLS. Sklep je nepravilen in nezakonit v pogledu materialnega prava, kot dejanskega stanja. Tožena stranka je s sklepom ugotovila ne samo katero premoženje naj bi pripadlo njej, temveč je v ta akt vključevala tudi drugo, kar nima zakonske podlage. V točki 2 navaja predmete oziroma pravice, ki niso predmet delitve in ki si jih nezakonito lasti. Premično premoženje (točka 2.1.2.) ni predmet delitve. Iz točke 3.2.2. izpodbijanega sklepa je razvidno, da naj bi toženi stranki pripadal delež na premičnem premoženju, ki ga uporablja za delo občinska uprava tožeče stranke (osnovna sredstva, zaloge materiala, drobni inventar, umetniška dela). Glede na 3. alineo 1. odstavka 51c. člena ZLS gre za premično premoženje, ki je pritiklina nepremičnini – stavbi občinske uprave in služi za izvajanje dejavnosti tožeče stranke. Enako velja tudi za ostalo premično premoženje, ki ga je vključila v seznam premičnin v Prilogi 10. Posebej ugovarja, da bi se nadomestilo v denarju valoriziralo po indeksni klavzuli na dan veljavnosti tega sklepa. Pod točko 2.3.2. tožena stranka napačno navaja kot predmet delitve sredstva iz naslova nadomestil in prispevkov. Ta sredstva niso predmet delitve in za delitev ni nikakršne zakonske osnove. Napačna je tudi točka 2.3.7. Predmet delitve niso finančna sredstva iz naslova investicij, projektov, kupoprodajne pogodbe in obveznosti proračuna iz leta 2006, plačane iz sredstev proračuna za leto 2007. Denarna sredstva, izven stanja po zaključnem računu prejšnje Občine Krško po stanju na dan 31. 12. 2006, ni mogoče deliti in to tudi v primeru, če določene investicije iz tega proračuna niso bile izvedene. Predmet delitve je lahko samo pozitivno oziroma negativno stanje proračuna na dan 31. 12. 2006. Tožeča stranka je v fazi sporazumne delitve izrazila pripravljenost, da bi za določene predvidene investicije toženi stranki izplačala sredstva. Gre za projekt A., projekt cesta …. Vendar pa pripravljenost ni njena zakonska dolžnost. Sredstva so bila za sicer predvidene in nerealizirane projekte po proračunu 2006 še v času prejšnje skupne občine prerazporejena v drug namen. To je še dodaten razlog, ki kaže na to, da je vsaka morebitna terjatev tožene stranke v zvezi s temi sredstvi popolnoma neutemeljena in brez zakonske podlage. Toženi stranki tudi ne pripadajo sredstva iz kupoprodajne pogodbe, ki je bila sklenjena 28. 12. 2006, saj sta kupca plačala kupnino prejšnji Občini Krško 29. 12. 2006 ter je zato kupnina zajeta v integralni proračun prejšnje Občine Krško in deli usodo skupnih proračunskih sredstev, kar pomeni, da direktno iz te pogodbe toženi stranki ne pripada ničesar. Napačna je določba v točki 3.1.1., da naj bi toženi stranki pripadale v last tudi nepremičnine, ki ležijo izven območja prejšnje Občine Krško in so v lasti prejšnje Občine Krško po kriteriju prebivalstva. ZLS določa kriterij za delitev nepremičnega premoženja samo po njegovi legi. V Prilogi 1 pod št. 124 in 125 navaja nepremičnine, ki se nahajajo na območju tožeče stranke, to je Krško CKŽ št. 46 in katere naj bi bile do celote njena last. Takšna določba je nezakonita in napačna in tožena stranka nima nikakršne podlage za lastništvo teh nepremičnin. Po zakonskih kriterijih toženi stranki ne pripada tudi delež na nepremičninah v B. (št. 10), raziskovalni center C. (št. 11), D. center - poslovni prostor (št. 12), Regionalna razvojna agencija E. (št. 13), vse iz Priloge 7. Tožena stranka naj bi bila lastnik do celote, vendar ji po zakonskih kriterijih ne pripada niti delež. Napačna je navedba v točki 3.1.4., da ji pripadajo investicije v nepremičnine, grajeno javno dobro in javno infrastrukturo iz 3.1.1. ter druge investicije, ki se nanašajo na območju Občine Kostanjevica na Krki, ki so v teku, vse po stanju na dan 31. 12. 2006, pri čemer gredo obveznosti iz časa pred 31. 12. 2006 v breme Občine Krško. Tožena stranka ne more nalagati obveznosti tožeči stranki, posebno ne po stanju pred 31. 12. 2006. Stranke prevzamejo pravice in obveznosti po zaključnem računu prejšnje Občine Krško po stanju na dan 31. 12. 2006. Tožena stranka lahko investira v nepremičnine na njenem območju v skladu s svojim proračunom in s svojimi sklepi, to se tožeče stranke ne tiče in na delitev ne more vplivati. Toženi stranki ne morejo pripadati premičnine iz točke 3.2.1. v tistih nepremičninah, ki ne ležijo na njenem območju. Tožeča stranka soglaša, da ji pripadajo premičnine, ki so namenjene uporabi nepremičnin na njenem območju, vendar pa poudarja, da bi morala tožena stranka uporabiti enak princip tudi glede delitve premičnin v nepremičninah, ki jih uporablja tožeča stranka, vendar ga ne uporabi, kot je razvidno v točki 3.2.2. Glede točke 3.3.2. tožeča stranka poudarja, da ni javnega zavoda, ki bi po razdelitvi pripadal toženi stranki in bi imel premoženje tudi na območju Občine Krško. Odločanje o takšnem premoženju je torej nedopustno. Odločitev tožene stranke, da naj bi ji v primeru soustanoviteljstva zavoda pripadlo tudi premoženje, s katerim zavod upravlja in ki se nahaja izven območja Občine Krško, nima zakonske podlage in se mu tožeča stranka protivi. Tako tožeča stranka izpodbija navedbe v tej zvezi v Prilogi št. 11. Napačna je tudi navedba v točki 4.2., da naj bi tožena stranka postala soustanoviteljica v javnih zavodih v deležu do 8,94 %, v Regionalni razvojni agenciji E. ter muzeju F. Ustanoviteljice navedenih dveh zavodov so namreč Občine Brežice, Krško in Sevnica, deli pa se samo delež Občine Krško. Napačna je točka 5.1.1. Zaključni račun prejšnje Občine Krško za leto 2006 izkazuje primanjkljaj, tako da ni nobenega ostanka sredstev, ki bi se delil, kvečjemu bi bila dolžna tožena stranka prispevati svoj delež glede na število prebivalstva za pokritje primanjkljaja. Napačna je tudi točka 5.1.2., ker sredstva iz posameznih proračunskih postavk za leto 2006 ne morejo biti več vplačana. Napačna je tudi točka 5.2.1., ki nima podlage, saj so bila zbrana sredstva nadomestil do 31. 12. 2006 porabljena skladno z njihovim namenom oziroma proračunom na celotnem območju prejšnje Občine Krško, torej tudi Občine Kostanjevica in ni več kaj deliti. Brez ustrezne zakonske podlage je točka 5.2.2., da naj bi toženi stranki pripadala finančna sredstva iz naslova vlaganj prejšnje Občine Krško v telekomunikacijsko omrežje glede na delež prebivalstva. Vlaganja se rešujejo po Zakonu o vračanju vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje. Zahtevke pa je vložila tudi sama tožena stranka. Nobene podlage ni bilo, da bi bila vlaganja zajeta v sklepu in je zato ravnanje nezakonito. Napačna in nezakonita je tudi določba točke 5.2.3., po kateri naj bi toženi stranki pripadala pravica do finančnih sredstev iz naslova nadomestila za omejeno rabo prostora zaradi odlagališča nizko in srednje radioaktivnih odpadkov na območju obstoječe jedrske elektrarne ter iz naslova nadomestila za omejeno rabo prostora za jedrsko elektrarno. Kriterije za delitev teh sredstev določa država na podlagi Uredbe o merilih za določitev višine nadomestila zaradi omejene rabe prostora na območju jedrskega objekta. Do spremembe Uredbe z dnem 1. 1. 2009 je tožeča stranka toženi odstopala del prejetih sredstev, s spremembo Uredbe pa je prejemnik teh sredstev tudi tožena stranka, zato za določbo ni nikakršne podlage. Glede točke 5.3.1. poudarja, da je potrebno terjatve in neplačane odhodke pogojevati po stanju pred 31. 12. 2006 in samo v primeru uspešne izterjave le-teh. V nasprotnem primeru tožena stranka od tega ne more ničesar zahtevati. Enako velja tudi glede določbe pod točko 5.4.1. Glede točke 5.5.2., poslovni delež G., poudarja, da je predmet delitve lahko le poslovni delež, ker je bil ta prodan šele po 1. 1. 2007. Predmet delitve zato ne more biti kupnina, še manj pa nalaganje tožeči stranki denarnega izplačila, valoriziranega po indeksni klavzuli. Toženi stranki tudi ne pripadajo nikakršne pravice do finančnih sredstev iz proračuna bivše Občine Krško za leto 2006, ki so bila namenjena za posamezne projekte, kot je navedeno v točki 5.7. in pod točki 5.7.1. Predmet je lahko samo višek proračuna bivše Občine Krško za leto 2006, ki pa ga ni. Tako toženi stranki ne pripadajo nikakršna sredstva za izgradnjo komunalne infrastrukture ... v Kostanjevici, za pločnik ..., za cesto ..., kupnina iz naslova kupoprodajne pogodbe H. ter sredstva, ki naj bi izhajala iz obveznosti proračuna bivše Občine Krško za leto 2006, izplačana pa naj bi bila iz sredstev tožeče stranke za leto 2007. Tožena stranka ni oblastni organ in ne more tožeči stranki odrejati, kaj naj izplača – zadnji stavek točke 5.7.1. Podrejeno še poudarja, da je nezakonita določba o indeksni klavzuli, ker za to ni podlage. Glede točke 6.1.1., ki se nanaša na prostorske akte, poudarja, da tožena stranka ni upravičena do originalov, če je to del skupne dokumentacije tudi za tožečo stranko. Lahko pa pridobi overjene kopije. Enako velja za določbo pod točko 6.2.1. Določba 2. alinee točke 7.1. je v nasprotju s Prilogo 16 in nima zakonske podlage. Točka 9.1. se nanaša na arhivske dokumente, ki pa jih glede na materialni predpis hrani tožeča stranka. Glede določbe pod točko 11.1. poudarja, da je tožena stranka sama s seboj v nasprotju. Najprej pravilno ugotovi, da jo bremenijo vsa bremena in stvarne pravice premoženja, ki ji je pripadlo, nato pa nadaljuje, razen bremen in stvarnih pravic, ki so v korist premoženja, ki ji ni pripadlo. Jasno je, da ne more nositi bremen oziroma imeti stvarnih pravic za tisto premoženje, ki ni njeno.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo pritrjuje tožeči stranki, da med njima ni prišlo do sporazuma. Strinja se tudi z navedeno pravno naravo spornega sklepa. Glede ugovora, da premično premoženje ni predmet razdelitve, pa se sklicuje na 3. alineo 1. odstavka 51c. člena ZLS, ki določa, kako se razdeli premično premoženje. Meni, da je določba 3. odstavka 51c. člena ZLS jasna in se nanaša na vse premoženje, torej tudi na premičnine. Premično premoženje, ki ga je uporabljala prejšnja Občina Krško, ni bilo vezano na posamezno nepremičnino, ampak na delovanje bivše občine, ki je sedaj ni več. Šlo je za premičnine, do katerih je imela pravico bivša občina in ne za premičnine posamezne nepremičnine. Zato ne pride v poštev razdelitev po kriteriju nepremičnin, ampak po kriteriju razdelitve drugih premoženjskih pravic, saj je pravica iz naslova lastništva premičnin tudi premoženjska pravica. Za druge premoženjske pravice pa je v 4. odstavku 51c. člena ZLS določeno, da se razdelijo po kriteriju števila prebivalcev. Ker pa premičnine tudi po 31. 12. 2006 uporablja tožeča stranka, pa je tožena stranka šla korak dlje, upoštevala razdelitev solastnega premoženja in ugotovila, kolikšen znesek ji pripada na račun njenega dela na tem premičnem premoženju. S tem je premično premoženje, ki ga je uporabljala bivša Občina Krško, dokončno razdeljeno. Glede ugovora valorizacije, ki ga je tožeča stranka postavila na več mestih, pa navaja, da je uporabila načelo valorizacije denarnih obveznosti. Do razdelitve premoženja je prišlo na dan konstituiranja nove občine, sporni sklep pa je ugotovil obseg premoženja, ki pripada toženi stranki. Iz navedenega razloga je vključila v sklep valorizacijo pravice do denarnega izplačila, določene na dan njenega konstituiranja, ki bo izpolnjena z dnem veljavnosti spornega sklepa. Ni res, da ne morejo biti predmet razdelitve finančna sredstva iz naslova investicij (točka 2.3.7.), ki so bila vezana na nepremičnine, ki po legi pripadajo toženi stranki. Osnovni kriterij je delitev po legi, zato je treba vse, kar se lahko razdeli po legi, razdeliti glede na pripadnost premoženja, kateremu pripada. Investicije so sredstva, ki pripadajo nepremičninam in ne neka nedefinirana sredstva, ki bi jih bilo potrebno deliti po kriteriju prebivalstva. Enako velja za kupnino po pogodbi št. 478-9/2006-0507. Plačana je bila za točno določeno nepremičnino, ki pripade novi občini. Zato morajo biti sredstva po osnovnem zakonskem kriteriju od tožene stranke. Razen tega pa je izpodbijani sklep v tem delu skladen s sklepom tožeče stranke, v katerem je določila, da sredstva iz naslova 2.3.7. pripadajo toženi stranki. Očita ji dejansko torej le to, da takšna odločitev v sklep ne sodi, kar pa na samo odločitev ne vpliva. Glede razdelitve nepremičnin, ki ležijo izven prejšnje Občine Krško (3.1.1.), meni, da v tem primeru ne pride v poštev osnovni kriterij delitve po legi, zato je potrebno uporabiti pravilo o razdelitvi drugih premoženjskih pravic iz 4. odstavka 51c. člena ZLS. Pride do ustanovitve solastnine. Glede nepremičnin javnih zavodov tožena stranka meni, da niso vprašljive (3.3.2.). Po 51c. členu ZLS ne velja nobena posebnost, razen če v celoti služijo izvrševanju gospodarske javne službe druge občine, kar pa v obravnavanem primeru ni primer. Zato se delijo po enakih kriterijih lege in kriterija prebivalstva, edina omejitev je prepoved fizične delitve iz 7. odstavka 51c. člena ZLS, kar pa na ugotovitev lastninske pravice ne vpliva. Izpodbijani sklep ne nalaga tožeči stranki obveznosti in če ni javnih zavodov, ki bi po razdelitvi pripadali toženi stranki in bi imeli premoženje tudi na območju tožeče, zato sklep še ni nedopusten. Določba se pač ne bo realizirala, ni pa nezakonita. Enako stališče velja tudi za ostanek sredstev v zaključnem računu prejšnje Občine Krško za leto 2006. Če teh sredstev ni, do razdelitve pač ne bo prišlo. To pa ne spreminja dejstva, da bi tožeča stranka imela pravico do deleža po kriteriju prebivalstva. Narobe ni nič v zvezi z soustanoviteljstvom javnih zavodov Regionalna razvojna agencija E. in muzej F. (točka 4.2.). Jasno je, da je predmet razdelitve delež, ki je pripadal prejšnji Občini Krško. Glede točke 5.2.1., ki se nanaša na finančna sredstva iz naslova komunalnih prispevkov za uporabo stavbnih zemljišč, meni, da za ta sredstva velja enako kot za nepremičnine ter se deli vse, kar je z njimi povezano. Gre za neposredno povezanost z nepremičnino, za katero je prispevek plačan, zato mora deliti usodo nepremičnine. Glede vlaganj v telekomunikacijsko omrežje (točka 5.2.2.) ne nasprotuje, da se to rešuje po posebnem predpisu, kar pa ne pomeni, da ne gre za premoženje prejšnje Občine Krško. Sredstva so bila plačana iz premoženja prejšnje Občine Krško in niso bila teritorialno vezana, zato jih je treba vrniti prejšnji Občini Krško kot celoti, kar pomeni, da je do njih upravičena tudi tožena stranka. Gre za sredstva, ki so bila vplačana v breme celotne bivše Občine Krško, ki jih je Občina Krško plačala in jih bo dobila nazaj v svojem imenu in na svoj račun. Glede finančnih sredstev iz naslova nadomestila za omejeno rabo prostora zaradi odlagališča nizko in srednje radioaktivnih odpadkov na območju obstoječe jedrske elektrarne (točka 5.2.3.) meni, da gre za premoženjsko pravico prejšnje občine, premoženjske pravice pa se razdelijo v skladu z zakonom. Gre za obdobje od januarja 2007 – marca 2009, ko je bilo celotno nadomestilo plačano tožeči stranki, ki mora ustrezen delež odvesti toženi. Tožena stranka se strinja, da je predmet ugotovitve obsega premoženje, ki je obstajalo na dan 31. 12. 2006. Ni pa mogoče mimo dejstva, da je bil ugotovitveni akt sprejet kasneje in so nekateri deli tega premoženja spremenili svojo obliko, zato ni mogoče ugotoviti lastninske pravice na tistem, kar je obstajalo na dan 31. 12. 2006, ampak se lahko le ugotovi razdelitev in glede na spremembo oblike premoženja udeležba na premoženju v obliki, kot obstaja v času ugotovitvenega sklepa. To velja tudi za poslovni delež G. Glede prostorskih aktov (6.1.1.) pa tožena stranka ugotavlja, da v izpodbijanem sklepu ni ugotovila pravice do originalov, zato ni jasno, čemu tožeča stranka nasprotuje. Glede 2. alinee točke 7.1. ko tožeča stranka navaja, da je ta v nasprotju s Prilogo 16, pa meni, da je trditev pavšalna in se do nje ne more opredeliti. Glede točke 11.1. meni, da ni v nasprotju sama s sabo in tožeča stranka ne razume njenega pomena. Govori o tem, da ji ne pripadajo bremena, ki niso v korist premoženja, ki ji ni pripadlo. V celoti meni, da je izpodbijani sklep utemeljen na določbi 51.c člena ZLS, zato predlaga zavrnitev tožbe. Če tožeča stranka očita, da je zajeto konkretno premoženje, ki ne bi smelo biti zajeto, ker naj bi pripadlo njej, pa tega ni konkretizirala, zato se tožena stranka s tem ne more ukvarjati in sodišče ne presoditi.

V pripravljalnem spisu z dne 10. 12. 2010 tožeča stranka navaja, da je bila pri navedbi svojih ugovorov konkretna. Izpodbija stališče tožene stranke glede premičnin in finančnih investicij. Tožena stranka je od 1. 1. 2007 samostojni subjekt javnega prava, to je lokalna skupnost in je pridobila tudi vse pravice do virov financiranja po Zakonu o financiranju občin. Ne soglaša tudi s stališčem tožene stranke v zvezi z vlaganjem v telekomunikacijsko omrežje in iz naslova nadomestil za odlagališče nizko in srednje radioaktivnih odpadkov ter nadomestil zaradi obstoječega jedrskega objekta NEK.

Tožena stranka v pripravljalnem spisu z dne 22. 12. 2010 na poziv sodišča, da se opredeli do navedb tožeče stranke glede nepremičnin v prilogi 1 pod št. 124 in 125 – CKŽ 46, ter v Prilogi 7, pod št. 11, 12 in 13, navaja, da je nepomembno vprašanje dejanske lege nepremičnin. Bistveno je, da gre za nepremičnine, ki so v celoti v upravljanju javnih zavodov, ki so po razdružitvi premoženja prejšnje Občine Krško v soustanoviteljstvu obeh udeleženih občin. Delijo se je kot nepremično premoženje, ki je upravljanju javnih zavodov, ki pripadajo obema občinama, kot soustanoviteljicama.

Tožba je deloma utemeljena.

V zadevi je nesporno, da občini, stranki upravnega spora, po razdelitvi bivše Občine Krško na sedanjo Občino Krško in Občino Kostanjevica na Krki, sporazumno premoženja bivše občine nista razdelili (določba 51b. člena ZLS). Nastopila je situacija, ki jo predvideva določba 51c. člena ZLS. Po določbi 3. odstavka 51c. člena ZLS občinski svet sprejme akt, s katerim, na podlagi premoženjske bilance in popisa ugotovi premoženje občine. Akt občinskega sveta je podlaga za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo.

Sodišče šteje izpodbijani sklep za akt v smislu 3. odstavka 51.c člena ZLS. Glede na pravno naravo akta, ki izhaja iz določb ZLS, gre za ugotovitveni enostranski akt, s katerim občina, ki ni uspela skleniti sporazuma, ugotovi obseg svojega premoženja. Pravno legitimacijo za tožbo zoper tak akt ima druga občina, kolikor je občina, ki je akt sprejela, s svojo odločitvijo posegla v premoženje druge občine. Povedano drugače, da je za svoje ugotovila premoženje, ki glede na pravila razdružitve njej ne pripada.

Uvodoma sodišče poudarja, da je presojalo izpodbijani sklep v okviru ugovorov, glede na pravno podlago - ZLS, ki ureja razdelitev premoženja med občinami. Posamezno sporno odločitev je odpravilo na podlagi dveh kriterijev: da pri odločitvi niso bile spoštovane določbe ZLS, ter da je posledično tožena stranka s svojo odločitvijo posegla v premoženje tožeče stranke. Nekatere točke odločitve je sodišče kljub spornosti obdržalo v veljavi, ker na njihovi podlagi z izpodbijanim sklepom ni bilo poseženo v skupno premoženje strank, ali ker je odločitev zgolj načelna in nedoločna, kljub sporni pravilni uporabi določb ZLS.

Stranki postopka sta pravni naslednici bivše Občine Krško. Trenutek ugotovitve obsega premoženja je, v smislu razdružitve premoženja, 31. 12. 2006. Premoženje bivše Občine Krško, ki je v tem trenutku obstajalo, je skupno premoženje obeh pravnih naslednic, ki sta do njega obe kot univerzalni pravni naslednici upravičeni po pravilih, ki jih za razdružitev določa ZLS. Obseg tega skupnega premoženja in vrsta izhajata iz zaključnega računa z dne 31. 12. 2009 in popisa. Premoženje, ki sta ga stranki pridobili po tem datumu oziroma spremenjena oblika, ni predmet tega postopka. Po tem datumu sta stranki pridobili lastno subjektiviteto in sta tudi v zvezi s skupnim premoženjem (npr. izterjava, prodaja) lahko kot samostojni stranki (za svoj račun) nastopali (torej v svojem imenu in na svoj račun). Narava ugotovitvenega sklepa, kot izpodbijani je, nalaga, da se na sporni trenutek 31. 12. 2006 ugotovi obseg premoženja, zaradi ureditve prihodnjih razmerij do nasprotne stranke in tretjih. Narava ugotovitvenega sklepa, ki ga determinirajo določbe ZLS, presega razdružitev po 31. 12. 2006 nastalega premoženja oziroma enostransko ureditev spornih razmerij med strankama ob izdaji sklepa (v obravnavani zadevi več kot dve leti po razdružitvi bivše Občine Krško). Tožena stranka je v nekaterih točkah presegla ureditev, kot razume sodišče naravo sklepa. Za razmerja, ki so nastala med strankama po 31. 12. 2006, obstajajo drugi mehanizmi za ureditev njunih razmerij in ne ugotovitveni enostranski sklep, ki ureja razdružitev skupnega premoženja in jih bosta morali reševati drugače. Zato je sodišče s sodbo tudi v te odločitve, ker enostranska ureditev pričakovanega premoženja ne more biti predmet ugotovitvenega sklepa po 51. členu ZLS, poseglo v točkah, kjer se je odločitev nanašala na konkretna razmerja in bi lahko bilo poseženo v premoženje tožeče stranke (kriterij kot naveden v prejšnjem odstavku) oziroma bi se kot nesporno oziroma urejeno lahko štelo nekaj, kar je med strankami sporno in z izpodbijanim sklepom ne more biti urejeno.

Točka 2. Predmet ugotovitve premoženja Z navedeno točko je tožena stranka opredelila vrste premoženja, ki ga v nadaljevanju določi specificirano za svojega. Določba 1. odstavka 51. člena ZLS opredeljuje premoženje občine, ki ga sestavljajo nepremičnine, premičnine, denarna sredstva in pravice. Enake vrste premoženja izhajajo iz določbe 51c. člena ZLS, ki določa načela za delitev posameznih vrst. Tožeča stranka ugovarja točki 2.1.2. v povezavi s točko 3.2.2. V okviru opredelitve predmeta razdelitve, kot sodišče razume 2. točko, glede na zgoraj naštete vrste premoženja, ki so predmet delitve, meni, da so oprema in druga opredmetena sredstva predmet delitve kot premičnine. Te se delijo na način iz 3. alinee 1. odstavka 51c. člena ZLS, oziroma kot to določa 4. odstavek 51c. člena ZLS. O konkretnem ugovoru v zvezi s premičnim premoženjem, ki se nanaša na točko 3.2.2. se bo sodišče izjasnilo pri presoji točke 3. Ugotovitev stvarnega premoženja Občine Kostanjevica na Krki.

Točka 2.3.3. - Sredstva iz naslova nadomestil in prispevkov. Tožeča stranka ugovarja, da niso predmet delitve. Gre za denarna sredstva, ki so del premoženjske bilance bivše Občine Krško za leto 2006 z dne 31. 12. 2006 in tam niso posebej opredmetena kot sredstva iz naslova nadomestil in prispevkov. Kot taka niso predmet posebne delitve. Delijo se ali kot pozitivna denarna sredstva ali breme, glede na višino, ki je ugotovljena v premoženjski bilanci oziroma konkretno v zaključnem računu z dne 31. 12. 2006. Nimajo subjektivitete kot sredstva iz naslova nadomestil in prispevkov. Kolikor pa gre za sredstva iz naslovov nadomestil in prispevkov, katerih obveznost plačila je nastala pred 31. 12. 2006, plačana (izterjana) pa so bila (ali bodo) po 31. 12. 2006, jih je opredeliti za denarna sredstva po 4. odstavku 51c. člena ZLS ter deliti po ključu iz 4. odstavka 51c. člena ZLS, izven zaključnega računa z dne 31. 12. 2006. Ker gre za vrsto denarnih sredstev, katerih delitev je tožena stranka posebej določila v točki 5.2. Sredstva iz naslova nadomestil in prispevkov, se sodišče do ugovora v okviru naštevanja premoženja ne opredeljuje.

Kot poseben predmet ugotovitve premoženja tožeča stranka v točki 2.3.7. opredeljuje finančna sredstva iz naslova investicij „izgradnja komunalne infrastrukture ... ceste v Kostanjevici na Krki“, finančna sredstva iz naslova NRP- „projekt A.“, finančna sredstva iz naslova „projekt cesta ...“, finančna sredstva iz naslova „kupoprodajne pogodbe, št. 478-9/2006-O507 z dne 28. 12. 2006“ in finančna sredstva iz naslova „obveznosti Proračuna Občine Krško iz leta 2006, plačane iz sredstev proračuna Občine Kostanjevica na Krki za leto 2007“. Sodišče soglaša s tožečo stranko, da postavke, naštete v tej točki ne morejo biti predmet delitve same po sebi. Gre za denarna sredstva. Sredstva, ki so bila namenjena za izvedbo posameznih investicij, za izgradnjo projektov v proračunu za leto 2006, niso samostojno opredmetena. Po točki 8. 2. člena Zakona o financiranju občin (v nadaljevanju ZFO-1) so investicije naložbe v povečanje in ohranjanje premoženja občine v obliki zemljišč, objektov, opreme in naprav ter drugega opredmetenega in neopredmetenega premoženja, vključno naložbe v izobraževanje in usposabljanje, razvoj novih tehnologij, izboljšanje kakovosti življenja in druge naložbe, ki bodo prinesle koristi v prihodnosti. Tudi iz te definicije izhaja, da gre za denarna sredstva. Denarna sredstva se lahko delijo le v okviru stanja po zaključnem računu bivše Občine Krško z dne 31. 12. 2006, ki ga je po razdružitvi bivše občine na novi bila dolžna sprejeti bivša občina, glede na določbo 33. člena ZFO-1, za prehod na samostojno financiranje. Zaključni račun prikaže vrednost denarnih sredstev. Enako velja za finančna sredstva iz kupoprodajne pogodbe z dne 28. 12. 2006. Kolikor je bila kupnina vplačana v proračun bivše Občine Krško 29. 12. 2006, kot se navaja v tožbi, je bila upoštevana v zaključnem računu. Drugačna bi bila situacija, če je bila kupnina plačana po 31. 12. 2006, ter da gre za nepremičnino, ki leži na območju tožene stranke. V tem primeru bi bilo potrebno za upoštevanje načela delitve po legi nepremičnine, ugotoviti ali je po stvarno pravnih pravilih prešla lastninska pravica na novega pridobitelja šele po 31. 12. 2006, ter je nepremičnina bila 31. 12. 2006 še v skupni lastnini.

Finančna sredstva iz naslova „Obveznosti proračuna Občine Krško iz leta 2006, plačana iz sredstev proračuna Občine Kostanjevica na Krki za leto 2007“. Z zaključnim računom z dne 31. 12. 2006 je ugotovljena višina denarnih sredstev Občine Krško. Tako pozitivno stanje – denarna sredstva, kot negativno – bremena, se kolikor se stranki nista dogovorili drugače, delijo glede na načelo iz 4. odstavka 51c. člena ZLS.

Iz navedenih razlogov, ker tožena stranka ni upoštevala določbe 51c. člena ZLS, ter je presegla predmete delitve, opredeljene v tem členu, je sodišče točko 2.3.7. odpravilo.

Točka 3. Ugotovitev stvarnega premoženja Občine Kostanjevica na Krki

3.1. Nepremičnine Sporne so nekatere nepremičnine iz točke 3.1.1., s katero je Občina Kostanjevica na Krki ugotovila, da ji ob njenem konstituiranju pripadajo nepremičnine, grajeno javno dobro in javna infrastruktura po kriteriju lege na območju Občina Kostanjevica na Krki; nepremičnine, ki ležijo izven območja prejšnje Občine Krško in so v lasti prejšnje Občine Krško, pa po kriteriju števila prebivalcev, vse kot izhaja iz priloženih prilog.

Osnovno načelo za delitev nepremičnin je lega nepremičnine. Izhaja iz 1. alinee 1. odstavka 51c. člena ZLS in določa, da nepremično premoženje, grajeno javno dobro in javna infrastruktura pripadajo občini, na območju katere ležijo, razen če v celoti služijo izvrševanju obveznih gospodarskih javnih služb druge občine – v tem primeru pripadajo tej občini in, da je nepremično premoženje, ki je po predpisih o lastninjenju družbene lastnine postalo premoženje krajevnih skupnosti ali njihovih pravnih naslednikov, last občine, na območju katere leži oziroma njihovih ožjih delov v skladu s statutom občine. Tožeča stranka ugovarja določitvi za nepremičnini iz Priloge 1, pod št. 124 in 125, ter Priloge 7 pod št. 10, 11, 12 in 13, ker tožena stranka pri določitvi lastnine v svojo korist ni upoštevala načela lege. Tožena stranka v pripravljalni vlogi z dne 21. 12. 2010 zavrača ugovor in meni, da za zadevo vprašanje dejanske lege omenjenih nepremičnin ni pomembno. Bistveno je, da gre za nepremičnine, ki so v celoti v upravljanju javnih zavodov, ki so po razdelitvi premoženja prejšnje Občine Krško, v soustanoviteljstvu obeh udeleženih občin in so nujne za opravljanje dejavnosti teh zavodov. Meni, da se delijo kot nepremično premoženje, ki je v upravljanju zavodov, ki pripadajo obema občinama kot soustanoviteljicama, in ne izključno toženi stranki, kot se trdi. Kolikor pa je temu tako, pa tožena stranka ni imela podlage, da ugotovi lastništvo na teh nepremičninah do celote. Po 5. odstavku 51c. člena ZLS se urejajo ustanoviteljske pravice in obveznosti ter kapitalske pravice do javnih zavodov, javnih podjetji, skladov in agencij ter pravice in obveznosti iz koncesijskih in drugih pogodbenih razmerij glede na območje, kjer je posamezni javni zavod (po legi) oziroma glede na opravljanje njegove dejavnosti. V skladu s tema kriterijama se določi, ali je občina ustanoviteljica ali soustanoviteljica. Ker ne gre torej za nepremičnine, grajeno javno dobro ali javno infrastrukturo, ki bi ležala na območju Občine Kostanjevica na Krki, za katere bi tožena stranka lahko določila lastninsko pravico iz načela po legi oziroma po kriteriju števila prebivalstva iz 4. odstavka 51c. člena ZLS, je sodišče odločitev iz Priloge 1 št. 124 in 125 ter iz Priloge 7 pod št. 11., 12. in 13., odpravilo. Drugače velja za nepremičnino iz Priloge 7, št. 10 – …. ZLS neposredno ne ureja razdelitve nepremičnin, ki ležijo izven bivše Občine Krško. V 1. odstavku 51c. člena ZLS je določena delitev nepremičnin po njihovi legi. Za nepremičnine, ki so v lasti prejšnje občine, vendar ne ležijo na njenem območju, kar je pravno možno, jih po takem kriteriju ni možno deliti. Ker torej ne ležijo na območju nobene od udeleženih občin, jih razdeliti po legi ni mogoče, v okviru določbe 1. odstavka 51c. člena ZLS. To pa pomeni, da je treba uporabiti pravilo o razdelitvi drugih premoženjskih pravic iz 4. odstavka 51c. člena ZLS. Tudi lastninska pravica na nepremičnini je premoženjska pravica, lastninska pravica na nepremičnini, ki ni na območju udeleženih občin, pa po 51c. členu ZLS pomeni drugo premoženjsko pravico. Iz tega razloga sodišče sprejema kriterij, ki ga je uporabila tožena stranka pri določitvi svojega solastniškega deleža na nepremičnini iz Priloge 7, št. 10, po kriteriju števila prebivalcev. Ugotovila je, da ji na teh nepremičninah pripada solastni delež v višini 8,94 %, kolikor je delež njenih prebivalcev v celoti prebivalcev prejšnje Občine Krško, kar med strankama ni sporno.

V točki 3.1.4. je tožena stranka določila, da ji pripadajo investicije v nepremičnine, grajeno javno dobro in javno infrastrukturo iz 3.1.1. točke tega sklepa ter druge investicije, ki se nanašajo na območje Občine Kostanjevica na Krki, ki so v teku, vse po stanju na dan 31. 12. 2006, pri čemer gredo obveznosti iz časa pred 31. 12. 2006 v breme Občine Krško. Seznam investicij v teku, ki pripadajo Občini Kostanjevica na Krki, je priloga tega sklepa (Priloga 8). Že zgoraj se je sodišče opredelilo, da investicije same po sebi nimajo subjektivitete kot predmet delitve glede na 51c. člen ZLS. Delijo se kot denarna sredstva. Vprašanje delitve tudi niso investicije v teku (izpodbijani sklep je z dne 5. 10. 2009), ker se premoženje bivše občine deli na stanje 31. 12. 2006. Načrtovanje investicij po 1. 1. 2007 je bilo stvar tožene stranke in ne more biti predmet obravnave v aktu, ki ugotavlja obseg njenega premoženja na stanje 31. 12. 2006. Z ureditvijo je tožena stranka presegla predmet urejanja, zato je sodišče, ker ustvarja med strankama nepotrebno nejasnost v medsebojnih razmerjih, odločitev odpravilo.

3.2. Premičnine Pod točko 3.2.1. je določeno, da Občini Kostanjevica na Krki pripade premično premoženje, ki je namenjeno uporabi nepremičnin, grajenega javnega dobra in javne infrastrukture iz 3.1.1. točke tega sklepa ali opravljanju dejavnosti, katere se izvajajo v nepremičninah, grajenemu javnemu dobru in javni infrastrukturi iz 3.1.1. točke tega sklepa in sicer v enakem deležu, kot ji po 3.1.1. in 3.1.2. točkah tega sklepa pripadajo nepremičnine, grajeno javno dobro in javna infrastruktura. V zvezi s premičninami vsebuje določba 51c. člena ZLS dva principa delitve. Kolikor gre za premičnine, ki so namenjene uporabi nepremičnine ali izvajanju dejavnosti, ki ji nepremična služi, postanejo premoženje občine, na območju katere leži nepremičnina (3. alinea 1. odstavka 51c. člena ZLS). Gre za načelo vezanosti premičnega in nepremičnega premoženja zaradi uporabe nepremičnine oziroma izvajanja dejavnosti v nepremičnini. Premičnine delijo lastninsko usodo nepremičnin, ki po načelu lege pripadajo novi občini. Drugi kriterij je po določbi 4. odstavka, kar pa pri presoji točke 3.2.1. ni primer. Tožeča stranka ugovarja, da toženi stranki ne morejo pripasti premičnine v tistih nepremičninah, ki jih je določila za svoje in ne ležijo na njenem področju. Pri presoji točke 3.1.1. je sodišče ugotovilo, da nepremičnine iz Priloge 1 pod št. 124 in 125 in Priloge 7, pod št. 11, 12 in 13, očitno ne ležijo na območju tožene stranke (naj bi šlo za javne zavode z območja nove Občine Krško), zato ima tožeča stranka prav, da toženi stranki premičnine v teh nepremičninah ne pripadajo oziroma vsaj ne v deležu, kot je pri nepremičninah (pripadle naj bi ji v celoti) določila. Ali je upravičena do deleža, bo potrebno ugotoviti v ponovnem postopku, glede na zatrjevanja, da gre za javni zavod, v skladu z ugotovljeno dejavnostjo teh zavodov.

Delež na premičnem premoženju pod točko 3.2.2.. V zvezi s to točko je tožeča stranka ugovarjala že v zvezi s točko 2.1.2. - Premično premoženje, ki obsega opremo in druga opredmetena sredstva. Glede na splošnost določbe, ki ni v nasprotju s 1. odstavkom 51c. člena ZLS, je sodišče odločitev v točki 2.1.2. obdržalo v veljavi. Točka 3.2.2. se nanaša na delež, ki toženi stranki pripada na premičnem premoženju, ki ga uporablja za delo občinska uprava sedanje Občine Krško (osnovna sredstva, zaloge materiala, drobni inventar, umetniška dela), in na ostalem premičnem premoženju, vključenem v seznam premičnin (Priloga 10), v višini 8,94 %. Sodišče je pri presoji točke 3.2.1. podalo stališče, da iz določbe 51c. člena ZLS izhajata dva principa delitve premičnin. Po določbi 3. alinee 1. odstavka 51c. člena ZLS je usoda premičnin vezana na nepremičnino, glede na uporabo nepremičnine ali izvajanju dejavnosti, ki ji nepremičnina služi. Presoja pripadnosti premičnin izhaja torej iz presoje uporabe nepremičnine oziroma njene dejavnosti. Sodišče soglaša s tožečo stranko, da gre v smislu 3. alinee 1. odstavka 51c. člena ZLS za pojmovanje premičnin, ki delijo lastninsko usodo nepremičnin kot pritiklin, po splošni teoriji delitve premičnin. Ne soglaša pa sodišče z ugovorom v smeri, da bi bilo lahko opredeliti kot premičnine iz 3. alinee vse premičnine, ki jih po 31. 12. 2006 uporablja občinska uprava nove Občine Krško, izvirajo pa iz skupnega premoženja strank, zgolj ker so v nepremičnini, ki po legi pripada tožeči stranki, ki v njej nadaljuje z enako dejavnostjo. Kolikor premičnina ne ustreza kriteriju iz 3. alinee (kar bi bilo za posamezno premičnino presoditi), bi bilo zanjo uporabiti kriterij iz 4. odstavka 51c. člena ZLS. Priloga 10 je sestavni del točke 3.2.2.. Iz naštetih premičnin bi izhajalo, da ustrezajo kriterijem iz 3. alinee 1. odstavka 51c. člena ZLS, tožena stranka pa v odgovoru na tožbo za posamezne premičnine ne navaja razlogov, da gre za premičnine iz 4. odstavka (torej, da niso namenjene uporabi nepremičnine oziroma izvajanju dejavnosti, ki ji nepremičnina služi), pač pa vztraja pri ugovoru, da gre za premično premoženje, ki ga je uporabljala bivša Občina Krško, ni pa bilo vezano na nepremičnino, pač pa na delovanje bivše občine, ki je sedaj ni več. Utemeljuje torej, da sedanja raba oziroma dejavnost nepremičnine ni relevantna, kar je napačno izhodišče, v nasprotju s 3. alineo 51c. člena ZLS. Nesporno med strankama je (izhaja iz navedb), da nova Občina Krško opravlja svojo dejavnost v prostorih bivše Občine Krško. Uporaba nepremičnine oziroma dejavnost, ki ji nepremičnina danes (oziroma v trenutku razdružitve) služi, je nesporna in izkazana in bistvena relevantna okoliščina za odločitev. Premično premoženje bivše Občine Krško je bilo vezano na delovanje nepremičnine – delovanje občine, ki tudi po 31. 12. 2006 deluje na enak način, v njej se izvaja dejavnost občinske uprave. Pri razdružitvi premičnin, ki izvirajo iz časa delovanja bivše Občine Krško, bi bilo torej potrebno izhajati uvodoma iz določbe 3. alinee, toženi stranki pa bi po kriteriju iz 4. odstavka 51c. člena ZLS, v deležu pripadle le premičnine, ki niso namenjene uporabi nepremičnine, v kateri je sedanja Občina Krško oziroma njeni dejavnosti. Razlog, kot ga utemeljuje tožena stranka, po mnenju sodišča ni podlaga za sporno odločitev. V ponovnem postopku bo morala tožena stranka, kolikor bo menila, da ji pripadajo tudi premičnine, ki so obstajale na dan 31. 12. 2006 v stavbi bivše Občine Krško, izhajati iz stališča v sodbi in upoštevati, da so predmet delitve v situaciji, kot v obravnavani točki, ko nepremičnina leži na območju druge občine, lahko le tiste premičnine, ki ne služijo sedanji uporabi nepremičnine ali izvajanju sedanje dejavnosti. Po določbah ZLS so torej izključene iz delitve premičnine, ki ustrezajo kriteriju iz 3. alinee 1. odstavka 51c. člena ZLS.

Podrejeno se sodišče opredeljuje tudi do ugovora valorizacije. Narava izpodbijanega akta je ugotovitev obsega premoženja v trenutku ustanovitve novih občin, na dan 31. 12. 2006, v oblikah (1. odstavek 51. člena ZLS), kot je takrat obstajalo. Valorizacija in ugotovitev vrednosti deleža presega naravo akta. Na strani občine, ki določa svoje premoženje, je le ugotovitev obsega, ne pa tudi civilna razdelitev (določitev denarnega nadomestila). V tem okviru je tožena stranka presegla pooblastilo iz ZLS.

Točka 3.3.2.. Občini Kostanjevica na Krki pripadajo sredstva ter nepremično in premično premoženje prejšnje Občine Krško, ki ne leži na območju Občine Kostanjevica na Krki ali na območju Občine Krško, s katerim upravlja javni zavod, ki pripade Občini Kostanjevica na Krki, do celote, v primeru soustanoviteljstva javnega zavoda pa v deležu, enakem njenemu soustanoviteljskemu deležu v javnem zavodu. Tožeča stranka ugovarja, da ni nobenega zavoda, ki bi po razdelitvi pripadal toženi stranki in bi imel premoženje na območju Občine Krško, zato je odločanje o takšnem premoženju nedopustno. Kolikor je temu tako, tožena stranka s svojo odločitvijo ni nedopustno posegla v premoženje, ki bi bilo last tožeče stranke, zato se sodišče v odločitev, ki nima konkretnih posledic na premoženju tožeče stranke, ne spušča. Akt tožene stranke je enostranski akt o ugotovitvi premoženja, v katerem bi morala konkretno navesti svoje premoženje. V primerih nepremičnin predstavlja tudi izvršilni naslov za vpis v zemljiško knjigo. Kolikor nedoločnost ugotovitve ne vpliva na pravice tožeče stranke, se sodišče v nedoločene opredelitve premoženja ne spušča. Ugovarja pa tudi odločitvi, da naj bi toženi stranki pripadlo v primeru soustanoviteljstva zavoda premoženje, s katerim zavod upravlja in se nahaja izven območja Občine Krško, ker da taka odločitev nima zakonske podlage. Gre za Prilogo 11. Priloga 11 je sestavni del odločitve k točki 3.3.3.. Konkretno premoženje v upravljanju javnih zavodov, ki po tem sklepu pripade Občini Kostanjevica na Krki, z višino deležev, ki pripadejo Občini Kostanjevica na Krki. Kolikor tožeča stranka navaja, da ni zavoda z lastnostmi (glede na lego) iz 3.3.2. ter v nadaljevanju konkretno ne navaja, da je tak zavod vključen v Prilogo 11, sodišče ugovora v tem delu ne more preizkusiti. Kolikor pa gre za javni zavod v soustanoviteljstvu in za premoženje izven bivše Občine Krško, pa sodišče meni, da je tožena stranka pravilno uporabila kriterij po številu prebivalcev, iz razlogov, ki jih je navedlo že pri točki 3.1.1. Točka 4 - Ustanoviteljstvo javnih zavodov Tožeča stranka izpodbija točko 4.2., ki določa soustanoviteljstvo javnih zavodov v deležu do 8,94 %, v korist Občine Kostanjevica na Krki. Sporna je določitev soustanoviteljskega deleža pri Regionalni razvojni agenciji Posavje, Krško in Posavskem muzeju Brežice, ker so ustanoviteljice navedenih zavodov Občine Brežice, Krško in Sevnica. Po oceni sodišča ima tožeča stranka prav, da se lahko deli med novi občini samo obstoječ delež prejšnje Občine Krško. Tožena stranka v odgovoru na tožbo sledi stališču tožeče stranke. Meni, da je jasno, da se deli le delež, ki je pripadal prejšnji Občini Krško. Ker iz dikcije točke 4.2. izhaja določitev deleža Občine Kostanjevica na Krki – 8,94 % pri spornih zavodih, je sodišče odločitev odpravilo, ker ni jasno, da nova Občina Kostanjevica na Krki vstopa s tem deležem v delež, ki ga je imela bivša Občina Krško. Kolikor odločitev tožene stranke ne posega v pravice tožeče stranke, ker določa oziroma ugotavlja nekaj, kar ne obstaja, tožena stranka ne posega v sfero tožeče stranke; kolikor pa iz odločitve v izpodbijanem sklepu izhaja, da je posegla v lastninsko sfero tožeče stranke, pa četudi v odgovoru na tožbo priznava, da je stališče tožeče stranke pravilno, je sodišče dolžno sporno odločitev odpraviti. V ponovnem postopku naj tožena stranka delež določi tako, da upošteva delež, v katerega je z 31. 12. 2006 vstopila.

Točka 5 – Ugotovitev lastništva oziroma udeležbe na finančnem premoženju Točka 5.1. Denarna sredstva po zaključnem računu.

V zvezi s sporno točko 5.1.1. tožeča stranka zatrjuje, da je odločitev napačna, ker zaključni račun prejšnje Občine Krško za leto 2006 izkazuje primanjkljaj. Tako ni nobenega ostanka sredstev, ki bi se delil. Sodišče je že zgoraj povedalo, da so oblika premoženja občine tudi denarna sredstva. Vrednost premoženja izkazuje občina v premoženjski bilanci, v skladu z zakonom (4. odstavek 51. člena ZLS). Konkretno vrednost denarnih sredstev v času razdelitve občine izkazuje zaključni račun z dnem 31. 12. 2006 (ZFO-1). Koliko denarnih sredstev pripada toženi stranki v trenutku razdružitve, je torej lahko razvidno le iz zaključnega računa. Ob ugotovljeni pozitivni vrednosti ali primanjkljaju – bremenu (4. odstavek 51.c člena ZLS) se višina, ki pripade posamezni stranki, ugotovi v skladu s kriterijem števila prebivalcev na izločenem delu občine, v razmerju do števila prebivalcev prejšnje občine. Navedeno bo potrebno upoštevati v ponovnem postopku.

V zvezi s točko 5.1.1. je sodišče odpravilo odločitev tudi v točki 5.1.2.. V njej tožena stranka določa, da smiselno enako kot za zgornjo točko, velja za denarna sredstva, ki so ali bodo prispela na transakcijski račun Občine Krško po 31. 12. 2006, pa izhajajo iz časa do vključno 31. 12. 2006 oziroma je dejanska podlaga za njihovo pridobitev nastala v času do vključno 31. 12. 2006. Kolikor so denarna sredstva prispela na račun do 31. 12. 2006, so del denarnih sredstev po zaključnem računu in ne morejo biti predmet samostojne delitve. Tožena stranka pa ima prav, na načelni ravni, da ji pripadajo tudi denarna sredstva, ki bi prispela na transakcijski račun Občine Krško po 31. 12. 2006, podlaga za njihovo vplačilo pa je nastala do 31. 12. 2006. Pravilen je tudi ugotovljen delež. Sodišče je odločitev odpravilo, ker gre za povezanost odločitve s točko 5.1.1.. V ponovnem postopku naj tožena stranka upošteva pri odločitvi o denarnih sredstev izhodišča, kot jih je navedlo sodišče pri tej točki oziroma v nadaljevanju pri točki 5.2. in 5.3. Točka 5.2. Sredstva iz naslova nadomestil in prispevkov.

Tožeča stranka ugovarja določitvi v točki 5.2.1., ki se glasi, da Občini Kostanjevica na Krki pripadajo finančna sredstva iz naslova nadomestila za uporabo stavbnih zemljišč in javnih površin ter iz naslova komunalnih prispevkov, ki se nanašajo ali so povezana z zemljišči, površinami in drugimi nepremičninami, grajenim javnim dobrom in javno infrastrukturo, ki se nahaja na območju Občine Kostanjevica na Krki. Ugovarja, da odločitev nima podlage, ker so bila zbrana sredstva nadomestil do 31. 12. 2006 porabljena skladno z njihovim namenom oziroma proračunom na celotnem območju prejšnje Občine Krško, torej tudi Občini Kostanjevica na Krki ni več kaj deliti. Sporna odločitev je nedoločna. Kolikor ima vsebino kot jo razume tožeča stranka, da gre za zbrana sredstva do 31. 12. 2006, je, iz razlogov, ki jih je sodišče že navedlo v točki 2.3.3., napačna. Denarna sredstva so v višini pozitive in bremena ugotovljena v zaključnem računu, kjer se ne diferencirajo glede na naslov pridobitve. Kolikor pa gre za sredstva iz naslova nadomestil in prispevkov, katerih obveznost plačila je nastala do 31. 12. 2006, plačana pa so bila (oziroma bodo) po tem datumu, se delijo po ključu za denarna sredstva, ki je določen v 4. odstavku 51c. člena ZLS. V zvezi s to situacijo sodišče meni, da ureditev, kolikor je mišljena za taka nadomestila in prispevke, presega obseg ureditve konkretnega ugotovitvenega sklepa, ki je determiniran s trenutkom 31. 12. 2006. Kot odgovarja tožena stranka, da se enako kot nepremičnine deli vse, kar je z njimi povezano, bi kazalo, da pri nadomestilih in prispevkih iz točke 5.2.1. ne gre za denarna sredstva, zbrana do 31. 12. 2006, ali za situacijo, da je podlaga za njihov nastanek nastala do 31. 6. 2006, plačana pa so bila (bodo) kasneje, ampak za načelno določbo, ki izhaja iz ureditve, ki določa, da ima občina za izvajanje občinskih javnih služb in drugih nalog tudi lastne vire, eden od njih so nadomestila za uporabo stavbnih zemljišč. Ta plačila so nedvomno vezana na nepremičnine, ki občini pripadajo. Med strankama ni sporno, da toženi stranki pripadajo nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča in komunalnega prispevka na zemljiščih z njenega območja. Točka 5.2.1. je zato po oceni sodišča nepotrebna, kolikor jo je razumeti za nadomestila in prispevke, katerih podlaga za plačilo je nastala po 31. 12. 2006. Sodišče jo je odpravilo, čeprav ne posega v premoženje tožeče stranke, niti zanjo ne ustanavlja obveznosti. Ustvarja pa nejasnost v zvezi z denarnimi sredstvi – nadomestili in prispevki, katerih podlaga je nastala do 31. 12. 2006, plačana pa so bila (oziroma bodo) kasneje. Kot je sodišče pojasnilo v uvodu, sta obe stranki po 31. 12. 2006 pravni sebi z lastno subjektiviteto in kot univerzalni pravni naslednici (po deležih, ki med strankama niso sporni) lahko nastopata do premoženja, ki izvira iz časa do 31. 12. 2006, opredmeteno kot pozitivna, pa je bilo (oziroma bo) kasneje.

S točko 5.2.2. je določeno, da Občini Kostanjevica na Krki pripada pravica do finančnih sredstev iz naslova vlaganj prejšnje Občine Krško v telekomunikacijsko omrežje (centrala, optični kabli, itd.) v deležu 8,94 % finančnih sredstev, ki so ali bodo iz tega naslova pripadla Občini Krško. Uvodoma sodišče poudarja, da razume odločitev tožene stranke zgolj za finančna sredstva, ki so bila plačana po 31. 12. 2006. Sredstva plačana iz tega naslova do 31. 12. 2006, so del zaključnega računa, kot je že navedlo. Tožeča stranka ugovarja, da se vlaganja rešujejo po posebnem predpisu, Zakonu o vračanju vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje ter zato ni nobenega premoženja, ki bi se lahko delilo, vsi zahtevki so se vlagali in obravnavali v skladu s tem zakonom. Tožena stranka odgovarja, da so bila sredstva plačana iz premoženja prejšnje Občine Krško in niso bila teritorialno vezana, zato jih je treba vrniti prejšnji Občini Krško kot celoti, kar pomeni, da je do njih upravičena tudi tožena stranka. Na podlagi 2. člena Zakona o vračanju vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje je upravičenec do vračila vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje I. d.d. tudi lokalna skupnost in njeni pravni nasledniki, ki so z namenom pridobitve telefonskega priključka za sebe ali za druge sklepali pravne posle s pravnimi predniki I. d.d. in samoupravnimi interesnimi skupnostmi za poštni, telegrafski in telefonski promet. Iz določbe 4. odstavka 6. člena ZVVJTO pa izhaja, da del sredstev lahko pridobi tudi lokalna skupnost (ostalo se razdeli med dejanske končne uporabnike). Gre za sorazmerni del vračil, ki pripadajo lokalni skupnosti iz naslova namenskih sredstev samoprispevka, ki pa jih mora izključno nameniti za investicije v infrastrukturo na območju, na katerem so bila zbrana sredstva samoprispevka. Tožena stranka ima torej prav, da je upravičena do dela sredstev, ki bi bila plačana lokalni skupnosti – bivši Občini Krško, na podlagi njene zahteve za plačilo kot njena pravna naslednica, če gre za samoprispevek iz 4. odstavka 6. člena ZVVJTO. Sodišče navedeno točko odpravlja, ker z njo tožena stranka ureja bodoča nedoločena plačila vlaganj – po 31. 6. 2006, kar ne more biti predmet akta o razdružitvi, ki ureja delitev premoženja na trenutek 31. 12. 2006. V situaciji kot je obravnavana, bo morala tožena stranka varovati oziroma uveljavljati svoje pravice ali koristi v okviru pravnega nasledstva po bivši Občini Krško. V primeru tekočih postopkov bo morala vstopiti vanje po pravilih postopka. V primeru izplačil po 31. 12. 2006 pravni naslednici Občini Krško pa, kolikor bo kot pravna naslednica menila, da je upravičena do deleža (npr. na podlagi 4. odstavka 6. člena ZVVJTO), izterjati to od tožeče stranke po splošnih pravilih, glede na naravo posameznega plačila.

S točko 5.2.3. je določila, da Občini Kostanjevica na Krki pripada pravica do finančnih sredstev iz naslova nadomestila za omejeno rabo prostora zaradi odlagališča nizko in srednje radioaktivnih odpadkov na območju obstoječe jedrske elektrarne ter iz naslova nadomestila za omejeno rabo prostora za jedrsko elektrarno Nuklearno elektrarno Krško po Uredbi o merilih za določitev višine nadomestila zaradi omejene rabe prostora na območju jedrskega objekta (Uradni list RS, št. 134/03), v deležu 8,94 % finančnih sredstev, ki odpadejo na Občino Krško iz naslova teh nadomestil in so odmerjena Občini Krško z vsakokratno odločbo in sicer do sprejema lokacijskega načrta za odlagališče nizko in srednje radioaktivnih odpadkov ali do vključno marca 2009 oziroma do spremembe te uredbe. Sodišče je odločitev odpravilo iz enakih razlogov, kot je navedlo zgoraj. Kolikor gre za denarna sredstva, ki so pripadla bivši Občini Krško do 31. 12. 2006, so vsebovana v zaključnem računu in niso predmet posebne delitve glede na specifikacijo iz te točke. Ostala finančna sredstva, pripadla po tem datumu, pa bo morala tožena stranka uveljaviti, kot je sodišče navedlo v zvezi s telekomunikacijskim omrežjem. Kolikor gre za tekoče postopke, podlaga zanje pa je nastala po 31. 12. 2006, bo tožena stranka na podlagi lastne subjektivitete lahko (oziroma mora) uveljavljala svoje pravice. Iz odgovora na tožbo izhaja, da gre za sredstva iz obdobja januar 2007 – marec 2009, torej ne gre za skupno premoženje, ki je obstajalo ob razdružitvi bivše Občine Krško. Predmet upravnega spora je izpodbijan akt, ki glede na določbe ZLS ureja delitev skupnega premoženja občin kot je v trenutku razdružitve obstajalo. Z odločitvijo je tožena stranka presegla predmet urejanja, zato je sodišče odločitev odpravilo.

Točka 5.3. Terjatve in neplačani odhodki.

S točko 5.3.1. je tožena stranka odločila, da Občini Kostanjevica na Krki pripadajo: - terjatve in neplačani odhodki po pripadnosti zadeve, to je tiste terjatve in neplačani odhodki, ki se nanašajo na stvarno premoženje, druge stvari ali dejanja na območju Občine Kostanjevica na Krki ali izvirajo iz stvarnega premoženja, drugih stvari ali dejanj na območju Občine Kostanjevica na Krki (teritorialni princip) ter – delež terjatev ali neplačanih odhodkov, za katere pripadnosti ni mogoče ugotoviti, do 8,94 %, pri čemer je seznam vseh terjatev in neplačanih odhodkov stanje na dan 31. 12. 2006, priloga tega sklepa (Priloga 12). Priloga 12 je seznam terjatev in neplačanih odhodkov na dan 31. 12. 2006, vendar bodo lahko predmet delitve le v primeru uspešne izterjave le-teh, kot ugovarja tožeča stranka. Kot sodišče razume ugovor tožeče stranke, ta pripoznava, da toženi stranki pripada delež od terjatev in neplačanih odhodkov, kot jih v točki 5.3. imenuje, kolikor so podlage nastale do 31. 12. 2006 (v obdobju skupne pravne prednice) in pod nadaljnjim pogojem, da bodo izterjani (opredmeteni kot denarna sredstva). Sodišče soglaša z razumevanjem sporne točke, kot ga je podala tožeča stranka, saj je tako razumevanje v skladu z oblikami skupnega premoženja, kot izhajajo iz ZLS. Tožeča stranka ne ugovarja postavkam iz Priloge 12, da konkretno katera od navedenih ne bi nastala do 31. 12. 2006, kot se v naslovu navaja, niti ključu delitve, ki ga je tožena stranka določila, zato je sodišče pustilo odločitev v veljavi, čeprav premoženje iz tega naslova kot pozitiva na dan 31. 12. 2006 ni obstajalo. Gre za odločitev o premoženju, ki na dan 31. 12. 2006 ni obstajalo, vendar pa je glede na Prilogo 12 določeno, delitev po deležih pa med strankama ni sporna, niti ni sporno, da bo do delitve lahko prišlo le v primeru uspešne izterjave, zato je sodišče pustilo odločitev v veljavi, čeprav imata udeleženi stranki subjektiviteto od 31. 6. 2006, sama odločitev pa tudi ne more prejudicirati odločitve v primeru spora med strankama, ker gre za enostranski akt. Točka 5.4. Obveznosti in neplačani prihodki.

Po točki 5.4.1. Občini Kostanjevica na Krki pripadajo: - obveznosti in neplačani prihodki po pripadnosti zadeve, pri čemer se pripadnost zadeve določi smiselno na način, kot je definirano v 5.3.1. točki tega sklepa (teritoriralni princip), ter; - delež obveznosti in neplačani prihodki, za katere pripadnosti ni mogoče ugotoviti, do 8,94 %, pri čemer sta seznam vseh obveznosti in neplačanih prihodkov stanje na dan 31. 12. 2006 ter zapisnik o popisu stanja denarnih sredstev, terjatev in obveznosti ter stanja na računih vrednostnih papirjev na dan 31. 12. 2006 prilogi tega sklepa (Priloga 13 in Priloga 14). Tožeča stranka v zvezi s to točko ponavlja svoj ugovor kot pri točki 5.3.1. Sodišče soglaša z razumevanjem tožeče stranke, kot je navedlo pri točki 5.3. Gre za smiselno enako situacijo, v tem ima tožeča stranka prav. Iz obeh Prilog (13, 14) izhaja obseg obveznosti in neplačanih prihodkov na stanje 31. 12. 2006, torej naj bi podlage nastale do 31. 12. 2006, v času pravne prednice obeh strank. Gre za obliko delitve kot jo določa ZLS, tožeča stranka pa ne ugovarja konkretno nobeni od postavk iz seznamov oziroma ključu delitve, zato je sodišče obdržalo točko v veljavi, pri čemer ponovno poudarja, da v primeru spora izpodbijana odločitev ne more pomeniti prejudicirane odločitve o npr. temelju obveznosti oziroma višini, ter bosta morali to stranki v primeru spora urejati pred rednim sodiščem, ker je obravnavani akt enostranski ugotovitveni akt. Točka 5.5. Delnice, poslovni deleži in deleži v finančnih skladih.

S točko 5.5.2. je tožena stranka odločila, da iz naslova poslovnega deleža v družbi G. d.o.o. v skupni višini 9,9505 %, katerega knjigovodska vrednost v evidenci Občine Krško je na dan 31. 12. 2006 znašala 244.900,57 EUR, ki je bil po 1. 1. 2007 prodan, in sicer za kupnino v višini 610.000,00 EUR, Občini Kostanjevica na Krki pripada 8,94 % kupnine, to je znesek 54.534,00 EUR na dan prodaje, ki ga je dolžna Občina Krško izplačati Občini Kostanjevica na Krki, valorizirano po indeksni klavzuli na dan veljavnosti tega sklepa. Tožeča stranka ima prav, da je glede na naravo akta, ki ugotavlja obseg premoženja na dan 31. 12. 2006, predmet ugotovitve lahko le delež v družbi G. d.d., ne pa kupnina, saj je bil prodan po 1. 1. 2007. V sodbi se je sodišče že opredelilo, da je bilo do 31. 12. 2006 premoženje bivše Občine Krško skupno premoženje danes strank postopka. Delitev se opravlja na dan 31. 12. 2006, po tem datumu sta v pogledu pridobivanja in upravljanja s premoženjem nastopali obe stranki z lastno subjektiviteto. V tem kontekstu je potrebno razumeti tudi izvršitev pravnih poslov po 31. 12. 2006. Ker je šlo za skupno premoženje, sta morali nastopati pri prodaji obe stranki in v obsegu kupnine tudi participirati, vendar razdelitev kupnine, ker je do prodaje prišlo kasneje, ni stvar tega postopka. Kupnina dne 31. 12. 2006 v obliki denarnih sredstev, kot premoženje našteva ZLS, ni obstajala. Tožena stranka je z odločitvijo v tej točki presegla časovni okvir izpodbijanega akta, zato je sodišče odločitev v točki 5.5.2. odpravilo.

Točki 5.7. in 5.7.1. V zvezi z navedenima točkama se sodišče v celoti sklicuje na svojo obrazložitev v točki 2.3.7. in 3.1.4. Dodaja še, da je proračun predvsem načrt porabe javnih sredstev občine, zaključni račun pa ugotovitev, kako so se planirani prihodki in odhodki uresničili v praksi. Zneski v višini, navedeni v točki 5.7.1. (ovrednotene investicije, kupnina) niso predmet posebne delitve izven zaključnega računa. Plačana finančna sredstva proračuna Občine Kostanjevica na Krki iz leta 2007 tudi niso predmet delitve. Predmet delitve, kot breme iz 4. odstavka 51c. člena ZLS, je predmet delitve, v višini ugotovljeni na dan 31. 12. 2006 in po ključu, ki ga določa 4. odstavek 51c. člena ZLS, oziroma so ga stranke tega postopka določile drugače, glede na 33. člen ZFO-1. Ne morejo pa biti predmet delitve sredstva, ki so bila plačana iz Proračuna Občine Kostanjevica na Krki za leto 2007. Iz navedenega je sodišče odpravilo tudi ti točki, ker odločitev presega pravno naravo akta oziroma časovni okvir premoženja, ki naj bi ga obravnavani akt zaobsegel. Točka 6. Intelektualna lastnina Točka 6.1. s podtočkami se nanaša na prostorske akte, točka 6.2. s podtočkama pa na študije in programe. V zvezi z ureditvijo v teh točkah se sodišče ne spušča v opredelitev, ali so prostorski akti oziroma študije in programi bivše Občine Krško premoženje, ki je po določbah ZLS predmet delitve. Glede na ugovor tožeče stranke, da tožena stranka ni upravičena do originalov, če je to del skupne dokumentacije tudi za tožečo stranko in odgovor tožene stranke, da v izpodbijanem sklepu ni ugotovila pravice do originalov dokumentacije, ki se nanaša tudi na območje tožeče stranke, ampak ima v tem delu pravico do kopij ter ureditev v izpodbijanem sklepu, ki se ujema s trditvijo tožene stranke, da ni ugotovila pravic do originalov, sodišče v točko 6 ne posega.

Točka 7. Pravice in obveznosti iz sodnih, upravnih in drugih postopkov Sporna pri tej točki je ureditev iz 2. alinee točke 7.1., ki določa, da Občini Kostanjevica na Krki pripadajo deleži pravic in obveznosti, ki izhajajo iz tekočih sodnih, upravnih in drugih postopkov, za katere pripadnosti ni mogoče ugotoviti, v višini 8,94 % pravic in obveznosti, ki pripadajo oziroma bremenijo prejšnjo Občino Krško, pri čemer je seznam odprtih sodnih, upravnih in drugih postopkov priloga tega sklepa (Priloga 16). V 1. alinei tožena stranka ugotavlja, da ji pripadajo pravice in obveznosti po teritorialnem principu. Gre za podobno situacijo kot v točki 5.3. Terjatve in neplačani odhodki. Sodišče tudi tu ugotavlja, glede na ugovor tožeče stranke, da ta pripoznava, da toženi stranki pripada delež pravic oziroma obveznosti iz sodnih, upravnih in drugih postopkov, ter da ne ugovarja ključu delitve, kot iz obeh alinej izhaja. V zvezi s sporno točko v 2. alinei tožeča stranka meni, da je v nasprotju s Prilogo 16 in da nima zakonske podlage. Sodišče deli mnenje s toženo stranko, da je ugovor pavšalen. Tožeča stranka ni obrazložila nasprotja med 2. alineo in Prilogo 16. Pri primerjavi s točko 5.3.1., v kateri je tožena stranka smiselno enako uredila podobna razmerja, ugovora nezakonitosti ureditve tožeča stranka ni postavila, podala je zgolj razumevanje določitve, ki mu je sodišče sledilo, ker je bila njena razlaga logična z ureditvijo po ZLS, zato ugovoru nezakonitosti, ki bi bila lahko v tem, da je tožena stranka z ureditvijo posegla v njeno premoženje, ne sledi, ker ga zaradi nedoločnosti ne more preizkusiti. Poleg tega pa gre za postopke, v katerih lahko stranki kot pravni naslednici varujeta svoje pravice iz naslova nasledstva in zato tudi z nepravilno odločitvijo v izpodbijanem aktu ne moreta biti prizadeti (oziroma prejudicirani).

Točka 9. Arhiv in pisarniško poslovanje Po točki 9.1. Občini Kostanjevica na Krki pripada pravica do vpogleda in koriščenja vse arhivske dokumentacije, ki se nanaša na območje Občine Kostanjevica na Krki, bodisi v originalu, bodisi v kopijah. Na zahtevo pooblaščene osebe se zadeve reaktivirajo in se Občini Kostanjevica na Krki omogoči ustrezna uporaba te dokumentacije v skladu s predpisi, ki urejajo to področje. Seznam nerešenih zadev je sestavni del sklepa (Priloga 18). Tožeča stranka ugovarja, da v skladu s 5. členom Zakona o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva ter arhivih ter 75. in 76. členom Uredbe o varstvu dokumentarnega arhivskega gradiva, tožeča stranka arhivskega gradiva ne more odstopiti v originalu toženi stranki, ne glede na pravno nasledstvo, ker mora ostati provenienčna (izvorna) celota. Sodišče presoja ugovor tožeče stranke v smeri, ali gre pri arhivskem gradivu za skupno premoženje novih občin, ki je lahko predmet delitve. Glede na citirane podlage o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva meni, da podlag za fizično delitev arhivskega gradiva ni, zato je določitev v točki 9 odpravilo. Pri svoji odločitvi pa meni, da je tožena stranka upravičena kot pravna naslednica do arhivskega gradiva po podlagah, ki ji jih področni zakon omogoča ter odprava ne posega v njene pravice.

Točka 11. Bremena S točko 11. 1. Občina Kostanjevica na Krki ugotavlja, da jo bremenijo vsa bremena in stvarne pravice premoženja, ki ji je pripadlo po tem sklepu, razen bremena in stvarne pravice, ki so v korist premoženja, ki ni pripadlo Občini Kostanjevica na Krki. Tožeča stranka ugovarja, da je določba sama s seboj v nasprotju, ker je jasno, da tožena stranka ne more nositi bremen oziroma imeti stvarnih pravic za tisto premoženje, ki ni njeno. Tožena stranka v odgovoru pojasnjuje, da točka govori o tem, da ji ne pripadajo bremena, ki niso v korist premoženja, ki ji ni pripadlo. Tako razume določbo tudi sodišče. Ker vsebina določitve izhaja iz zakona in ne posega v pravice tožeče stranke, jo je sodišče pustilo v veljavi.

V ponovnem postopku naj tožena stranka upošteva stališča sodišča. V odpravljenih delih naj odloča le kolikor se odločitev nanaša na ugotovitev premoženja, ki ji zaradi razdružitve stare Občine Krško pripada. Enostranska ureditev razmerji, ki so nastala po 31. 12. 2006, tudi kolikor imajo premoženjske učinke, ne more biti stvar urejanja s sklepom kot obravnavani, saj tak sklep, tudi kolikor take učinke določa, ne bi mogel biti podlaga za ureditev spornih razmerij v primeru spora med strankama.

Ker je bilo v obravnavanem postopku pri odpravljenih določilih napačno uporabljeno materialno pravo ter tudi nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, je sklep v odpravljenih točkah nezakonit. Sodišče ga je na podlagi 2. in 4. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji; v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo ter zadevo v smislu 3. odstavka istega člena vrnilo toženi stranki v ponovni postopek.

Ker je tožeča stranka v tem upravnem sporu z večino ugovorov uspela, ji je sodišče odmerilo stroške postopka v višini 350,00 EUR (25. člen ZUS-1 v povezavi s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, Uradni list RS, št. 24/07).

Pravni pouk temelji na določbi 1. odstavka 73. člena ZUS-1.