Jedro

Mnenje komisije o obstoju podlage za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga invalidnosti ne dokazuje, da je pri tožnici prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti, ker se mnenje nanaša le na vprašanje, ali delodajalec ne more izvršiti dolžnosti, ki mu jo nalaga ZPIZ-1 v 101. členu, torej ali delodajalec utemeljeno ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi delavcu invalidu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama krije stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke št. ... z dne 19. 8. 2010 in št. ... z dne 15. 11. 2010 ter da se tožnico razvrsti v I. kategorijo invalidnosti in se ji prizna pravica do invalidske pokojnine. Sodišče je nadalje odločilo, da tožnica sama trpi stroške postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica po pooblaščencu zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Že v tožbi je navajala, da je nesposobna za delo in je tudi predložila zdravstveno dokumentacijo, ki pa je sodišče ni upoštevalo. V razlogih sodbe je navedlo, da bi morebitna nova zdravstvena dokumentacija bila podlaga za nov postopek, vendar tožnica meni, da je zaradi načela ekonomičnosti potrebno dokazni postopek izpeljati do konca glavne obravnave. Tožnica je dne 5. 5. 2011 prejela tudi mnenje Komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi, iz katerega izhaja, da ni sposobna za predlagana dela ter da je potrebno slediti predlogu delodajalca za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zaradi posledic invalidnosti ji je tudi prenehalo delovno razmerje. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Obenem priglaša stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 353. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 15. 11. 2010, s katero je bilo pritožbi tožnice, ki jo je vložila zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 19. 8. 2010 ugodeno in je bila prvostopenjska odločba odpravljena. Tožnica je bila nato razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji je bila priznana pravica do dela na drugem delovnem mestu, pretežno sede, z možnostjo, da se med delom razhodi na krajše razdalje po ravnem terenu, s ročnim premeščanjem bremen do 5 kg. Na delovnem mestu mora med sedenjem imeti možnost nekoliko dvignjene leve spodnje okončine, dela lahko le v dopoldanski izmeni, s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno od 15. 6. 2010 dalje. Nadalje je bilo odločeno, da je delodajalec dolžan tožnici zagotoviti pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega na drugem delovnem mestu ter da bo o pravici in višini delne invalidske pokojnine odločeno s posebno odločbo. V zadevi je sporno, ali je pri tožnici podana I. kategorija invalidnosti in s tem torej, ali so izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do invalidske pokojnine.

Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) v 1. alineji 2. odstavka 60. člena določa, da je I. kategorija invalidnosti podana, če zavarovanec ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela, ali, če je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti. V 67. členu pa so določeni pogoji za pridobitev pravice do invalidske pokojnine.

Tudi po stališču pritožbenega sodišča iz dokazov, ki jih je izvedlo sodišče prve stopnje, ne izhaja, da bi bila pri tožnici podana popolna izguba delovne zmožnosti. V predsodnem postopku sta tožničino delovno zmožnost ugotavljali najprej invalidska komisija I. stopnje dne 15. 6. 2010, nato pa še invalidska komisija II. stopnje dne 10. 11. 2010. Tožnica je bila tudi osebno pregledana. Kot glavna bolezen je bil ugotovljen neopredeljen kožni maligni melanom. Po mnenju invalidske komisije I. stopnje je pri tožnici od 15. 6. 2010 dalje zaradi posledic bolezni podana III. kategorija invalidnosti. Tožnica ni zmožna za delo čistilke. S polnim delovnim časom in z delovnim naporom, ki ne poslabša njene invalidnosti, pa je zmožna opravljati drugo delo v svojem poklicu z omejitvami. Invalidska komisija II. stopnje pa je poleg glavne bolezni, kot jo je opredelila že invalidska komisija I. stopnje, upoštevala še bolezni, ki vplivajo na delovno zmožnost in sicer stanje po reeksciziji iliakalnih in obturatornih bezgavk, limfedem spodnje okončnine in stanje po obsevanju. Podala je mnenje, da je pri tožnici poleg razbremenitev pri delu potrebna tudi časovna razbremenitev, tako da tožnica lahko dela na drugem delovnem mestu z omejitvami le v skrajšanem delovnem času po štiri ure dnevno. Komisija je pri tem posebej poudarila, da je prisoten limfedem leve spodnje okončine, ki se poslabša po daljši stoji ali hoji z dodatnimi bolečinami.

Niti invalidska komisija I. stopnje niti invalidska komisija II. stopnje ne ugotavljata popolne izgube delovne zmožnosti, temveč so potrebne omejitve v okviru III. kategorije invalidnosti. Mnenji sta ustrezno strokovno obrazloženi, s tem, da so v senatu obeh invalidskih komisij sodelovali tudi ustrezni specialisti glede na tožničine zdravstvene težave in sicer v senatu invalidske komisije I. stopnje specialistka medicine dela ter specialist internist in specialist klinične psihologije, v senatu invalidske komisije II. stopnje pa specialistka splošne medicine ter specialistka internistka – onkologinja. Obe mnenji sta upoštevali medicinsko dokumentacijo v upravnem spisu, iz katere prav tako ne izhaja, da bi bila tožnica nezmožna opravljati organizirano pridobitno delo. Tožnica tekom postopka pred sodiščem prve stopnje drugih medicinskih izvidov ni predložila. Dejansko stanje je bilo torej tudi po stališču pritožbenega sodišča ustrezno razjasnjeno in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabljeno materialno pravo.

Tožnica se šele v pritožbi sklicuje na mnenje o obstoju podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 20. 4. 2011, ki ga je tudi priložila k pritožbi. V zvezi s tem pritožbeno sodišče poudarja, da sme skladno s 337. členom pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz 4. odstavka 286. člena tega zakona (eventualna maksima). Sodišče navedenega dokaza torej ni smelo upoštevati, saj tožnica tega dokaza ni predložila v postopku pred sodiščem prve stopnje, niti ni navedla razlogov, zakaj tega dokaza že tedaj ni uveljavljala. Razen tega pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da samo mnenje komisije o obstoju podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi nikakor še ne pomeni, da so s tem izkazani razlogi, da je pri tožnici prišlo do izgube delovne zmožnosti. Gre namreč za mnenje o obstoju podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki se nanaša na vprašanje, ali delodajalec ne more izvršiti dolžnosti, ki mu jo nalaga ZPIZ-1 v 101. členu, torej ali delodajalec utemeljeno ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi, s tem, da bi upošteval omejitve, kot izhajajo iz odločbe o priznanju pravic iz invalidskega zavarovanja.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Ker tožnica s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnica sama trpi stroške pritožbe.