Jedro

Glede tega, komu se vrača, pa ZPVAS določa, da se odvzeto premoženje vrača članom agrarnih skupnosti, organiziranih po tem zakonu, in sicer v obsegu, kot jih je imel posamezen član oziroma njegov pravni prednik ob podržavljenju (8. člen ZPVAS). Odločilna za določitev upravičenca in obsega premoženja, ki se vrača, je torej situacija ob podržavljenju, tako glede obstoja pravice (lastninske) kot njenega obsega (deleža na skupni lastnini). Vpis v zemljiško in s tem v javno knjigo pa izkazuje to, kar zatrjuje tožeča stranka: da je bila planina ob podržavljenju (skupna) last obeh vasi in da so zato do vrnitve upravičeni člani obeh sedanjih agrarnih skupnosti, ne le ene.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano št. ... z dne ... se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Obrazložitev

Upravna enota A je z delno odločbo št. ... z dne ... odločila, da je zavezanec Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov dolžan vrniti v last in posest zemljišča s parc.št. 458/3, 458/39 in 459, vsa k.o. B, kot skupno lastnino poimensko naštetim članom nekdanje Agrarne skupnosti B in članom nekdanje Agrarne skupnosti C (točka 1 izreka). Odločil je še, da se za neuveljavljene deleže nekdanjih članov agrarnih skupnosti vknjiži lastninska pravica za Občino A (točka 2 izreka), ter navedel (v izreku), da je odločba podlaga za vpis v zemljiško knjigo in da niso bili zaznamovani stroški postopka.

Zoper odločbo se je pritožila Agrarna skupnost B. Tožena stranka je njeni pritožbi ugodila in delno odločbo odpravila ter zadevo vrnila prvostopnemu organu v nov postopek. V obrazložitvi izpodbijane odločbe kot pravno podlago za odločitev (vrnitev premoženja) navaja Zakon o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti ter vrnitvi njihovega premoženja in pravic (Uradni list RS, št. 5/94 do 72/00 - v nadaljevanju: ZPVAS), po katerem se za premoženje agrarne skupnosti, ki se vrača, šteje tudi premoženje, ki je bilo agrarni skupnosti odvzeto na podlagi Uredbe o vknjižbi lastninske pravice na državnih nepremičninah in ki je bilo v zemljiški knjigi vpisano na agrarno skupnost kot skupna lastnina članov agrarne skupnosti brez navedbe njihovih lastniških deležev. Navaja, da se pritožnica - Agrarna skupnost B ne strinja z vračilom zemljišč tudi pravnim prednikom sedanjih članov novo vzpostavljene Agrarne skupnosti C iz E, ker naj bi bila lastninska ureditev spornih zemljišč pred podržavljenjem pravnomočno zaključena (v korist pritožnice). V tem pogledu pa tožena stranka potem ugotavlja, da so bila sporna zemljišča, poimenovana planina D, v zemljiški knjigi vpisana kot lastnina vasi E, razen hišne št. 26, in vasi B, razen hišnih številk 24 in 26, brez navedbe lastniških deležev. Ob tem pa, v zvezi z navedbami pritožnice, še ugotavlja, da je pred drugo svetovno vojno in še po njej veljal ODZ, ki podrobno ureja lastninsko pravico. Po določbah ODZ in zakona o zemljiški knjigi iz leta 1930 je bil za pridobitev lastninske pravice potreben vpis v zemljiško knjigo, vendar le, kadar je šlo za prenos lastninske pravice na podlagi pridobitnega posla. Kadar je bila podlaga "naredba zakona" pa to ni bilo potrebno. V to podlago pa se uvrščajo tudi akti upravnih organov, izdani na podlagi zakona, pri čemer na podlagi takratnih razmer ni bilo potrebno navajati odločb državnih organov. V konkretnem primeru iz arhivske dokumentacije v spisih sledi, da je bil leta 1913 na zahtevo posestnikov z B uveden agrarni postopek za ureditev pravic na planini D, med drugim pa se je tudi ugotavljalo, kdo je lastnik planine. Pri tem je bilo po podatkih spisov ugotovljeno, da je navedena planina v skupni lasti posestnikov z B, niso pa se v tem postopku dokončno uredile pravice uživanja in uprave, kar pa je treba ločiti od lastninske pravice, kot navaja tudi že prvostopni organ v svoji odločbi. Iz zbranih listin namreč sledi, da je komisar za agrarne operacije izdal imenik neposredno udeleženih z B in imenik neposredno udeleženih z E in potrdil njuno pravnomočnost, pravnomočen pa je postal tudi statut za upravljanje in uživanje skupnega premoženja upravičencev, ki ga je ravno tako izdal komisar v skladu z zakonom (deželni zakon št. 2/1888 z dne 26. 10. 1887). Na podlagi zakona pa je bil izdan tudi Odlok št. RU 146/07-22 z dne 22. 10. 1934, iz katerega nesporno izhaja, da je planina D v skupni lasti posestnikov z B. Vse te listine je izdal državni uradnik in torej upravni organ, vse pa so bile tudi izdane na podlagi takrat veljavnega zakona, in torej "po naredbi zakona", v takšnem primeru pa za pridobitev lastninske pravice vknjižba v zemljiško knjigo ni bila potrebna.

Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo v celoti odpravi. V tožbi navaja, da imajo sedanji člani obeh agrarnih skupnosti lastninsko pravico vpisano v zemljiški knjigi že od 17. 12. 1882. Vsi pogovori vsa leta nazaj so potekali le o paši, medtem ko je lastnina skupna, ravno tako uživanje lesne mase, ki nikoli ni bilo sporno. Za navedene trditve prilaga kot dokaz z.k. izpisek za vl. št. 1 k.o. E, skupaj s prevodom, zapisnike, razsodbo komisarja za agrarne operacije in listine v zvezi s postopkom, ki je stekel po tem, vključno z imeniki in dostavnicami. Tožeča stranka poudari še, da se mora lastninska pravica na nepremičninah, vključno s posestjo, vrniti upravičencem, ki so bili vpisani v zemljiški knjigi ob podržavljenju, to je dne 15. 5. 1945, skladno z določbami ZPVAS, v naravi. Zato predlaga, da ostane odločba organa prve stopnje v veljavi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih zanjo. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Agrarna skupnost B kot stranka z interesom v odgovoru na tožbo navaja, da je neresnična trditev, da so pogovori potekali le o paši in da je bila lastnina skupna. Po arhivskih dokumentih in po izjavah starejših ljudi so planino Pusti Rovt upravljali in uživali izključno upravičenci z B. Pogovori o paši in skupno uživanje je veljalo za druga zemljišča iz vl.št. 1 k.o. E, ki so vpisana na imenikih neposredno udeleženih ter niso predmet te odločbe. Tako je v zapisniku z dne 17. 4. 1934 izrecno poudarjeno, da planino D uživajo samo Rovtarji. Navedeno izhaja tudi iz drugih listin, ki se nahajajo v spisih, oziroma jih prilaga ta agrarna skupnost. Sicer pa, če skupno lastništvo ureja le vpis v zemljiško knjigo, bi moral upravni organ vrniti zemljišča vsem posestnikom iz obeh vasi, razen v izločenih hišnih številkah. Če pa upošteva imenike neposredno udeleženih v skladu s 1. in 8. členom ZPVAS, pa je potrebno upoštevati tudi, na katera zemljišča se nanaša posamezni imenik. Sicer pa tudi po mnenju zainteresirane stranke, enako kot to navaja tožena stranka, zemljiškoknjižno ureditev skupne lastnine D dopolnjujejo omenjeni postopki za ureditev lastništva, upravljanja in užitkov. Po tej ureditvi in teh postopkih pa D le upravičenim posestnikom z B in ne tudi tistim iz kraja E, tako kot je že navedeno v pritožbi in iz katere izhaja, da so bili postopki glede lastninske ureditve zemljišč pravnomočno zaključeni, da imeniki podrobneje urejajo skupno lastnino kot vpis v z.k. ter da je zato treba upoštevati, na katera zemljišča se posamezni imenik sploh nanaša. Tožena stranka po mnenju zainteresirane tudi pravilno opozori na možnost, da se po ODZ lastninska pravica pridobi z "naredbo". Zato pa je pravilno odločeno, da se odločba prve stopnje odpravi in vrne zadeva v nov postopek, medtem ko so tožbene navedbe po mnenju zainteresirane stranke v celoti neutemeljene.

V nadaljnjih odgovorih (vlogi z dne 6. 12. 2004 in 25. 1. 2005) na nadaljnje navedbe zainteresirane stranke tožeča stranka v celoti vztraja pri svojih navedbah in pri tožbenem predlogu. Podatki, ki jih navaja zainteresirana stran, le meglijo bistvo vračanja, kot je opredeljeno v ZPVAS. Vztraja tudi, da lastništvo v z. k ni sporno in da ni bilo spremenjeno vse do leta 1946. Potekali so le razgovori o delitvi, ki pa niso bili zaključeni in tudi ne realizirani.

Ravno tako (v vlogah z dne 4. 1. 2005 in 21. 2. 2005) vztraja pri svojem zainteresirana stranka in se sklicuje na predložene listine oziroma listine, ki se že nahajajo v upravnih spisih. Podrobneje kot navedba lastništva v zemljiški knjigi določajo skupno lastništvo pravila agrarnih skupnosti. Ne drži trditev tožeče stranke, da v arhivskih dokumentih ni govora o lastnini. Tako imeniki kot statut, pa tudi odlok jasno govorijo o lastnini planine D kot o skupni lastnini posestnikov z B. Dodatno to potrjujejo še zapisniki, narejeni pred komisarjem. O planini je odločala bivša Agrarna skupnost B samostojno. Tako je bila obravnavana tudi v odločbah po nacionalizaciji. Upoštevati pa je treba zakone, ki so urejali skupno lastnino agrarnih skupnosti pred podržavljenjem ter takratni način vpisa v zemljiško knjigo. Zato njene trditve ne zamegljujejo bistva vračanja, ampak pomenijo le, da posestniki z E niso bili lastniki planine D in zato tudi ne razlaščenci, posledično pa tudi njihovi pravni nasledniki niso upravičeni do vračila.

Državno pravobranilstvo je kot zastopnik javnega interesa priglasilo udeležbo v postopku z vlogo št. ... z dne ....

Tožba je utemeljena.

V obravnavanem primeru gre za vračanje premoženja po ZPVAS, in sicer za vrnitev treh parcel: št. 458/3, 458/39 in 459, vse k.o. E, ki v naravi predstavljajo planino D. Pri tem ni sporno, da gre za premoženje, ki je bilo odvzeto na podlagi predpisa iz prvega odstavka 1. člena ZPVAS in na katerem je bila pred podržavljenjem vknjižena lastninska pravica kot skupna lastnina članov agrarnih skupnosti ter da je kot tako (lahko) predmet vračanja. Sporno je, komu se D vrača - članom obeh ali ene sedanje agrarne skupnosti (katerih položaj z oziroma na bivše vasi ravno tako ni sporen).

Glede tega, komu se vrača, pa ZPVAS določa, da se odvzeto premoženje vrača članom agrarnih skupnosti, organiziranih po tem zakonu, in sicer v obsegu, kot jih je imel posamezen član oziroma njegov pravni prednik ob podržavljenju (8. člen ZPVAS). Odločilna za določitev upravičenca in obsega premoženja, ki se vrača, je torej situacija ob podržavljenju, tako glede obstoja pravice (lastninske) kot njenega obsega (deleža na skupni lastnini).

V tem pogledu pa iz spisov izhaja kot nesporno, da je bila tudi planina D, tako kot ostale nepremičnine iz vl.št. 1 k.o. E, ob podržavljenju vpisana v zemljiški knjigi kot skupna lastnina vasi Javornik, razen hišne številke 26, in vasi B, razen hišnih številk 24 in 26. Vpis v zemljiško in s tem v javno knjigo torej izkazuje to, kar zatrjuje tožeča stranka: da je bila planina ob podržavljenju (skupna) last obeh vasi in da so zato do vrnitve upravičeni člani obeh sedanjih agrarnih skupnosti, ne le ene (B). Zato je na strani tistega, ki zatrjuje drugače, da dokaže nasprotno: to je, da vpis ni resničen, oziroma da ne odraža dejanskega lastništva planine. Ne gre torej za to, da bi se v postopku dokazovala "močnejša" pravica, ampak se dokazuje neresničnost vpisanih podatkov v javno knjigo, in sicer tistih, po katerih obstoji lastninska pravica obeh agrarnih skupnosti.

Pri tem pa listine, s katerimi se dokazuje izključno lastništvo članov samo ene agrarne skupnosti - B, kot take niso sporne. Sporna je njihova presoja, v povezavi s takrat veljavnim pravnim redom. V tem pogledu pa tožena stranka pravilno ugotovi, da je v času vpisa nepremičnin v zemljiško knjigo (1882) in tudi še ob podržavljenju (kot pravno pravilo) veljal ODZ, ki je med ostalim podrobno urejal lastninsko pravico ter da je po ODZ eden od načinov za pridobitev lastninske pravice tudi "naredba zakona". Vendar pa po presoji sodišča iz obrazložitve izpodbijane odločbe zaenkrat ne izhaja, da v primeru, kakršen je obravnavani, za pridobitev lastninske pravice na obravnavanih zemljiščih vpis v z.k. ni bil potreben. Tako je po p. 424 ODZ, na katerega se sklicuje tožena stranka tudi "naredba zakona" zgolj pridobitni naslov. Naslov sam lastnine ne daje. Lastnino in vse stvarne pravice sploh je mogoče pridobiti le po pravni izročitvi in prevzemu, izvzemši v zakonu določene primere (p. 425). Za to, da se prenese lastnina nepremičnine, pa je splošno določeno v p. 431, da se mora pridobitni posel vpisati v javne knjige, ki so za to določene, kar je v konkretnem primeru zemljiška knjiga. Res je to po nadaljnjih določbah potrebno zlasti ob pridobitvi nepremičnine s pogodbo, s sodbo ali po volilu, vendar pa obenem ni razvidno, da bi bila pridobitev po zakonu izvzeta iz dolžnosti vpisa, pa tudi tožena stranka takšne določbe zakonika ali drugega zakona, npr. Deželnega, ne navede, ampak to samo splošno trdi, brez konkretne pravne podlage. Zato je, glede na razloge tožene stranke, zaenkrat najmanj vprašljivo že to, ali je bilo v primeru, kakršen je obravnavani, brez vpisa v zemljiško knjigo v času pred podržavljenjem sploh mogoče pridobiti (na nepremičnini) lastninsko pravico ter s tem upravičenje, ki bi konkuriralo z.k. vpisu. Glede listin pa tožena stranka sicer pravilno ugotavlja, da so bili akti, na katere se sklicuje Agrarna skupnost B, izdani s strani komisarja za agrarne operacije in s tem s strani državnega uradnika (organa), pa tudi, da so bile listine izdane na podlagi takrat veljavnega zakona. Vendar pa to po presoji sodišča za pridobitev lastninske pravice po naredbi zakona ni dovolj, če ni hkrati izkazano, da gre za listino, s katero se, na podlagi zakona, pridobi lastninska pravica. Takšne listine pa v konkretnem primeru ni, oziroma tožena stranka niti ne ugotavlja, da bi imela katera od presojenih listin takšno naravo. Sicer pa pri aktih, na katere se sklicuje tožena stranka v izpodbijani odločbi ni razvidno niti, da bi bili izdani z namenom ureditve lastniških razmerij, ampak gre pri vseh, tudi pri imenikih, za akte, izdane v postopku uredbe t.j. ureditve pravic uživanja in upravljanja zemljišč, tudi D, in še to, kot je razvidno iz odloka in statuta, zgolj začasno. Pravnomočni so postali zgolj kot odločitve o vprašanjih postopka (razglas, odlok) ali med postopkom (imeniki, začasni statut). Kolikor je na posameznih listinah zapisano, da je planina v skupni lasti posestnikov z B, pa se to ne ugotavlja v smislu upravne odločitve, ampak je to zapisano zgolj uvodoma, kot podatek oziroma okoliščina, ki sama po sebi v ničemer ne zavezuje. Res je sicer, da kaže na neko stanje, lahko tudi lastniško, ki pa predvsem ni izkazano z odločbo, pa tudi sicer bi ga bilo treba ocenjevati kot celoto, ob upoštevanju še drugih (arhivskih) listin, zbranih v spisih, ter v luči namena, iz katerega se je vodil postopek. Ta pa je bil po zbranih podatkih začet in voden (in niti ne končan!) na podlagi določb Deželnega zakona z dne 26. 10. 1887 (št. 2/1888) kot "agrarno postopanje v svrho uredbe užitkov in uprave", in torej predvsem v smeri urejanja pravic uživanja in upravljanja in ne toliko zaradi urejanja lastniških razmerij.

Gre torej za nepravilno uporabo materialnega prava. To pa je razlog za odpravo odločbe. Sodišče je zato na podlagi 4. točke prvega odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00) tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki, da ponovno odloči o pritožbi. Pri tem je tožena stranka vezana na pravno mnenje sodišča, ki je razvidno iz gornje obrazložitve.