Jedro

Tožnik se je lahko s sporazumom o prenehanju delovnega razmerja veljavno odpovedal le zapadlim terjatvam iz naslova delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje pa zapadlosti vtoževanih terjatev ni ugotavljalo, saj je izhajalo iz napačnega materialnopravnega stališča, da je za veljavno odpoved terjatvam iz delovnega razmerja odločilno že, da so te nastale pred podpisom sporazuma.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odtegljaje v višini 333,65 EUR, obračunati plače iz naslova nadur v bruto znesku 7.512,91 EUR in mu plačati neto znesek ter zahtevek za povračilo stroškov prevoza na delo in z dela v višini 1.857,88 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je še, da je tožnik dolžan povrniti toženi stranki stroške postopka in da sklep o stroških postopka izide po pravnomočnosti sodbe.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik. Uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Navaja, da izpodbijana sodba nima razlogov o tem, zakaj je sodišče kljub sprejetemu sklepu na naroku dne 10. 9. 2021, da bo o temelju zahtevka odločilo z vmesno sodbo, izdalo sodbo, s katero je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek. Zato sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Nadalje navaja, da so si razlogi sodbe med seboj v nasprotju oziroma so ti nejasni. Tako sodišče prihaja samo s seboj v nasprotje, ko navaja, da tožnik ne bi smel podpisati pogodbe v tujem jeziku, ne da bi se prepričal o njeni vsebini, istočasno pa navaja, da mora med strankama obstajati določena stopnja zaupanja. Meni, da bi moralo sodišče upoštevati, da gre za spor med delavcem in delodajalcem, v katerem je delavec podrejen. Nadalje navaja, da je sodišče svojo odločitev nekritično oprlo na izpoved priče A. A., češ da je tožniku ob podpisu sporazuma pojasnil njegovo vsebino, čeprav je tožnik jasno izpovedal, da slovenskega jezika ne razume, srbski jezik, v katerem sta komunicirala, pa se razlikuje od bolgarskega. Posledično tožnik ni razumel vsebine zapisanega. Da tožnik sporazuma z vsebino, kot se glasi, pod nobenim pogojem ne bi podpisal, izhaja že iz njegove navedbe, da mu je tožena stranka na dan podpisa sporazuma dolgovala znesek 570,00 EUR, ki se mu tožnik nikakor ni nameraval odpovedati. Trdi, da ga je tožena stranka zavedla in ga z zvijačo pripravila k temu, da je podpisal listino, ki jo je sama pripravila, torej ni šlo za izjavo tožnikove prave volje, saj je tožena stranka njegov podpis pridobila s prevaro. Nadalje meni, da sodišče ne bi smelo nuditi podpore načinu obračunavanja plač tožene stranke ter da sodba temelji na zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju glede nadur in odtegljajev ter kilometrine. Zaključuje, da je sodišče v nasprotju z ustaljeno sodno prakso štelo, da se delavec lahko veljavno odpove pravici, do katere je upravičen po samem zakonu.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Meni, da je pritožba neutemeljena, zato pritožbenemu sodišču predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov ter po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, posledično pa je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

6. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek za plačilo denarnih zneskov iz naslova odtegljajev, nadur ter stroškov prevoza na delo in z dela zavrnilo z obrazložitvijo, da so vtoževane obveznosti nastale pred podpisom sporazuma (na podlagi katerega je tožniku prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki in ki vsebuje določbo, da so med strankama izpolnjene vse medsebojne obveznosti in da druga do druge nimata več nobenih zahtevkov), zato se jim je tožnik lahko veljavno odpovedal. 7. Pritožba zmotno navaja, da se delavec v skladu z ustaljeno sodno prakso ne more veljavno odpovedati pravici, do katere je upravičen po samem zakonu in izplačilu iz takega naslova. Stališče, da se delavec pravici, do katere je upravičen po zakonu, ter izplačilu iz takšnega naslova, ne more veljavno odpovedati, se je v sodni praksi sicer uveljavilo v posledici odločbe Ustavnega sodišča RS Up-63/03 z dne 27. 1. 2005, ki se je nanašala na vprašanje veljavne odpovedi pravici do odpravnine. Vendar pa je Vrhovno sodišče RS v sklepu VIII Ips 191/2018 z dne 21. 5. 2019 (v zadevi, ki je bila prav tako iz naslova nadur, v njej pa je Vrhovno sodišče RS ugotovilo, da nižji sodišči nista pravilno upoštevali sporazuma med strankama o tem, da so vse obveznosti delodajalca do delavca poravnane) pojasnilo, da takšno stališče ni v celoti pravilno. Poudarilo je, da se delavec zgolj vnaprej ne more veljavno odpovedati pravici iz delovnega razmerja (ki mu gre po zakonu), medtem ko s pravico, ki jo je že pridobil, oziroma s terjatvijo, ki je že zapadla, lahko prosto razpolaga in se ji tudi odpove tako, da je pač ne uveljavlja, ali pa se z delodajalcem o njej poravna ali sporazume. Skladno s prvim odstavkom 1053. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl., v zvezi s prvim odstavkom 13. člena Zakona o delovnih razmerjih – ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) je lahko predmet poravnave vsaka pravica, s katero lahko kdo razpolaga.

8. Glede na navedeno je torej bistvena zapadlost terjatev. Le zapadlim terjatvam iz naslova delovnega razmerja se je lahko tožnik z omenjenim sporazumom o prenehanju delovnega razmerja veljavno odpovedal. Sodišče prve stopnje pa zapadlosti vtoževanih terjatev ni ugotavljalo, saj je izhajalo iz napačnega materialnopravnega stališča, da je za veljavno odpoved terjatvam iz delovnega razmerja odločilno že, da so te nastale pred podpisom sporazuma. Nastanek terjatve namreč še ne pomeni tudi njene zapadlosti. Zapadlost terjatve pomeni upravičenje terjati izpolnitev obveznosti. Pomeni časovni trenutek, ko upnik lahko zahteva izpolnitev obveznosti. Ker torej sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, kdaj so vtoževane terjatve zapadle, je zaključek, da se jim je tožnik s sporazumom veljavno odpovedal, preuranjen.

9. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je tako ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 355. člena ZPP). Pritožbeno sodišče ocenjuje, da samo ne more dopolniti pomanjkljivo ugotovljenega dejanskega stanja, saj ne gre zgolj za to, da bi bilo pritožbeno sodišče tisto, ki bi prvo ugotavljalo, ali so vtoževane terjatve že zapadle, pač pa bi moralo v primeru ugotovitve, da te oziroma nekatere od njih še niso zapadle, ugotoviti še prav vsa odločilna dejstva in obravnavati še morebitna druga vprašanja v zvezi s presojo utemeljenosti vtoževanih terjatev, ki temeljijo na treh različnih podlagah (česar vse sodišče prve stopnje zaradi navedenega zavzetega stališča ni ugotavljalo). S tem bi pritožbeno sodišče poseglo v pravico strank do pritožbe in ju prikrajšalo za pravico do dvostopenjskega sojenja. Namen pritožbenega postopka je v preizkusu odločitve, kot jo sprejme sodišče prve stopnje, ne sme pa nadomestiti postopka pred sodiščem prve stopnje. Razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje tudi ne bo povzročila hujše kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

10. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da tožnik ni razumel slovenskega jezika in posledično vsebine omenjenega sporazuma ter da se terjatvam ni nameraval odpovedati, pa pritožbeno sodišče še dodaja, da je ta sporazum veljaven, saj ga tožnik s tožbo ni izpodbijal. Tožnik namreč s tožbo ni zahteval razveljavitve tega sporazuma zaradi napak volje (grožnje, bistvene zmote ali prevare – 94. člen OZ v zvezi s 45., 46. in 49. členom OZ in 14. členom ZDR-1), pri čemer so za samo izpodbijanje tega sporazuma tudi že pretekli zakonsko predpisani roki (16. člen ZDR-1). Pritožbeni očitki o tem, da izpodbijana sodba temelji na zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju glede nadur in odtegljajev ter kilometrine, pa niso razumljivi, saj sodišče prve stopnje, kot rečeno, same siceršnje utemeljenosti zahtevkov, zaradi stališča, da se je tožnik vtoževanim terjatvam odpovedal, sploh ni presojalo. Ostalih pritožbenih navedb pa pritožbeno sodišče glede na njihovo nerelevantnost in glede na razveljavitev izpodbijane sodbe ni presojalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

11. Posebni napotki sodišču prve stopnje glede na že obrazloženo niso potrebni.

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu tretjega odstavka 165. člena ZPP.