Jedro

V pritožbi tožnica utemeljeno navaja, da ocena delovne uspešnosti javnega uslužbenca ne more biti utemeljena z razlogi, ki so povezani z zdravstvenim stanjem javnega uslužbenca, saj to predstavlja kršitev prepovedi diskriminacije iz 6. člena ZDR-1. Utemeljeno tožnica navaja, da bolniške odsotnosti po naravi stvari (praviloma) ni mogoče sporočiti vnaprej, zato podana ocena ne more biti utemeljena z navedbo, da je nenadna in večkratna bolniška odsotnost tožnice vplivala na sodelovanje med delavci. Ocene delovne uspešnosti tudi ni mogoče utemeljiti s predodeljevanjem spisov drugim delavcem zaradi bolniške odsotnosti. Poleg tega, da gre za nedopustno diskriminacijo, je predodeljevanje spisov zaradi odsotnosti javnega uslužbenca stvar organizacije dela, ki je v domeni delodajalca, in ni del izvajanja nalog javnega uslužbenca, ki je podvrženo letnemu ocenjevanju. Sodišče prve stopnje je utemeljitev ocene v tem delu povzelo, vendar pa ni zavzelo jasnih razlogov, ali je izpodbijana ocena po tem kriteriju (tj. kriteriju sodelovanja) utemeljena ali ne.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepa Komisije za preizkus ocene z dne 16. 4. 2019 in ocenjevalnega lista za oceno uspešnosti javnega uslužbenca za leto 2018 z dne 28. 2. 2019 ter za vrnitev zadeve v ponovno odločanje toženi stranki (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožnica dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 1.005,90 EUR, po izteku osemdnevnega izpolnitvenega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (II. točka izreka).

2. Pritožbo zoper navedeno sodbo vlaga tožnica sama in po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da zahtevku ugodi, podredno pa, naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo in kršilo prepoved diskriminacije iz 6. člena ZDR-1. V postopku pred sodiščem prve stopnje je navedla, da je v letu 2018 manjkala 67 delovnih dni, kar znaša 27 % vseh delovnih dni v tem letu in da bi jo morala tožena stranka primerjati z vsemi javnimi uslužbenci na tem delovnem mestu. Tožena stranka ni pojasnila, kakšna je lestvica za ocene glede na število rešenih zadev oziroma, koliko zadev bi tožnica morala rešiti za oceno "odlično". Pri primerjavi zadev, rešenih v treh mesecih, pa je tožnica minimalno odstopala. Sodišče prve stopnje se do teh navedb tožnice ni opredelilo, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. V oceni izpostavljeno dejstvo – težka organizacija in prerazporeditev dela, neustrezna komunikacija s tožničinimi sodelavkami, reorganizacija dela s predodelitvijo spisov – je posledica odsotnosti z dela tožnice zaradi bolezni. Očitek tožnici, da je bilo zaradi njene bolezni treba delo reorganizirati, spise predodeliti, predstavlja diskriminacijo tožnice na podlagi njenega zdravstvenega stanja. Ni jasno, ali se tožnici očita, da je bila njena komunikacija neustrezna v zvezi z njeno bolniško odsotnostjo. Tožnica ni mogla vnaprej sporočiti, kdaj bo bolniško odsotna, saj tega ni vnaprej vedela. V uradnih zaznamkih so sodnice izpostavljale zadeve iz preteklih obdobij, do zamude pri reševanju spisov je prišlo, ker je bila tožnica bolniško odsotna, dogodek s sodnico A. A. pa se je pripetil v letu 2019. Teh trditev tožena stranka ni prerekala. Iz uradnih zaznamkov tudi ne izhaja, v katerem obdobju naj bi se tožnica neprimerno obnašala. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo, da je imela tožnica neprimeren odnos do sodelavcev, saj tega ni potrdila nobena priča, iz listinskih dokazov pa tudi ne izhaja, da bi šlo za dogajanje v letu 2018. Meni še, da je podan utemeljen dvom v nepristranskost predsednika komisije B. B. in članice komisije C. C. Na več mestih izpostavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje izvesti s strani tožnice predlagane dokaze. Postopek ocenjevanja delovne uspešnosti tožnice ni bil pravilen. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga pritožbenemu sodišču, naj pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Navaja, da ocenjevalni list ni namenjen natančnemu pojasnjevanju dela javnega uslužbenca po vseh kriterijih, saj ima javni uslužbenec možnost zahtevati še preizkus ocene pred komisijo. Delodajalec pa ima možnost oceno obrazložiti tudi še v sodnem postopku. Postopek ocenjevanja delovne uspešnosti ni strogo formalen postopek. Delo komisije v predmetnem postopku je potekalo tako, da so bile pravice tožnice varovane in da ji je bila omogočena udeležba. Komisija za preizkus ocene je bila pravilno sestavljena in niso obstajale okoliščine, ki bi vzbujale dvom v videz nepristranskosti predsednika in članov komisije. Odsotnost tožnice v letu 2018 ni bila razlog za podano oceno, odsotnost je bila upoštevana kot olajševalna okoliščina, obseg tožničinega dela pa je bil slabši tudi v mesecih polne prisotnosti, čeprav sta javna uslužbenca, s katerima je bila primerjana, opravljala še drugo delo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v omenjeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje je storilo bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo dokazne predloge tožnice, ki so bili predlagani za ugotavljanje pravno nepomembnih dejstev v tem sporu oziroma niso bili primerni za ugotavljanje pravno pomembnih dejstev. Zaslišanje priče D. D. ni primeren dokaz za ugotavljanje vsebine telefonskega pogovora med tožnico in E. E., zato ga sodišče prve stopnje pravilno ni izvedlo. Dejstvo, da je bilo tožnici v letu 2019 dodeljeno večje število spisov, ni relevantno v postopku presoje zakonitosti ocene delovne uspešnosti tožnice za leto 2018, zato sodišče prve stopnje pravilno ni izvedlo dokazov za ugotavljanje tega dejstva. V tem sporu ni relevantno, kako so delo v letu 2018 opravljali drugi strokovni sodelavci, s katerimi tožnica ni bila primerjana, kako so se v letu 2018 delili spisi, kakšni so bili odnosi med drugimi delavci in ocenjevalko E. E., kaj je bil razlog za oceno delovne uspešnosti drugih delavk in ali je bila tožnica predhodno opozorjena na napake v zvezi z njenim delom, zato izvedba dokazov za ugotavljanje teh dejstev ni bila potrebna, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje. Glede na navedeno zaradi neizvedbe teh dokaznih predlogov tožnice ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Do pravilnosti odločitve o neizvedbi nekaterih drugih dokazov pa se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju tega sklepa.

7. Predmet tega individualnega delovnega spora je preizkus ocene delovne uspešnosti tožnice za leto 2018. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica zaposlena pri toženi stranki na delovnem mestu višji pravosodni svetovalec – strokovni sodelavec in da je v letu 2018 opravljala delo na izvršilnem oddelku Okrajnega sodišča v F. Dne 4. 3. 2019 je prejela oceno delovne uspešnosti za leto 2018; ocenjena je bila z oceno "zelo dobro". Zoper prejeto oceno je 13. 3. 2019 vložila zahtevo za preizkus ocene pred komisijo, ki je tožničino zahtevo za preizkus ocene zavrnila in oceno "zelo dobro" potrdila.

8. Ocenjevanje javnih uslužbencev je opredeljeno v 16., 17. in 17.a členu Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS; Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl.) in v Uredbi o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (Ur. l. RS, št. 51/2008 in nasl.; v nadaljevanju: Uredba). Javne uslužbence se oceni enkrat letno (prvi odstavek 4. člena Uredbe), ocenjevalno obdobje pa je obdobje od 1. januarja do 31. decembra, v katerem se javnega uslužbenca oceni (tretji odstavek 2. člena Uredbe). Ocena delovne uspešnosti javnega uslužbenca je lahko podana v naslednjih možnih stopnjah: odlično, zelo dobro, dobro, zadovoljivo in nezadovoljivo (drugi odstavek 3. člena Uredbe). V skladu s četrtim in petim odstavkom 2. člena Uredbe predstavljata zelo dobra oziroma odlična ocena zelo dobro oziroma odlično opravljeno delo, tj. nad oziroma visoko nad pričakovanji glede na kriterije ocenjevanja, v ocenjevalnem oziroma napredovalnem obdobju. Podrobnejša opredelitev kriterijev po elementih delovne uspešnosti (prvi odstavek 17. člena ZSPJS) je določena v Prilogi III Uredbe, iz katere izhaja, da se uspešnost javnega uslužbenca ocenjuje glede na naslednje kriterije: 1. rezultati dela (strokovnost, obseg dela, pravočasnost); 2. samostojnost, ustvarjalnost in natančnost pri opravljanju dela; 3. zanesljivost pri opravljanju dela; 4. kvaliteta sodelovanja in organiziranja dela ter 5. druge sposobnosti v zvezi z opravljanjem dela (interdisciplinarnost, odnos do uporabnikov storitev, komuniciranje in drugo). V skladu s prvim odstavkom 17.a člena ZSPJS lahko javni uslužbenec zahteva preizkus ocene pred komisijo, zoper oceno komisije pa lahko v skladu s sedmim odstavkom istega člena uveljavlja sodno varstvo. Veljavna ocena je tista, s katero je bil javni uslužbenec seznanjen, v primeru preizkusa ocene pa ocena, ki je bila sprejeta v preizkusu pred pristojno komisijo (šesti odstavek 17.a člena ZSPJS).

9. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je tožena stranka postopek ocenjevanja tožnice izvedla v skladu z določbami ZSPJS in Uredbe. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje spregledalo trditve tožnice o nepravilnem oziroma nezakonitem postopku sprejema ocene in da je zato podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje se je do teh navedb tožnice opredelilo jasno in zadostno v 9. točki obrazložitve sodbe. Ob sklicevanju na sodno prakso je pravilno pojasnilo, da ocenjevalni list (četrti odstavek 4. člena Uredbe) ni namenjen natančnemu pojasnjevanju dela javnega uslužbenca po vseh kriterijih, saj ima javni uslužbenec možnost zahtevati preizkus ocene še pred komisijo, prav tako pa lahko delodajalec oceno podrobneje utemelji oziroma obrazloži tudi v sodnem postopku zaradi presoje njene zakonitosti.1 Tožnica v pritožbi neutemeljeno navaja, da bi morala tožena stranka postopek ocenjevanja delovne uspešnosti tožnice voditi po določbah Zakona o upravnem postopku (ZUP; Ur. l. RS, št. 80/1999 in nasl.), saj postopek ocenjevanja javnega uslužbenca in preizkus ocene pred komisijo urejata ZSPJS v 17.a členu in Uredba v 4. členu. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je odgovorna oseba (v obravnavanem primeru je bila to vodja izvršilnega oddelka Okrajnega sodišča v F. E. E.) izpolnila ocenjevalni list in tožnico seznanila s pisno oceno in z utemeljitvijo (četrti odstavek 4. člena Uredbe), da je ocenjevalka svojo oceno še dodatno pisno obrazložila v postopku preizkusa ocene pred komisijo, da je bila tožnici omogočena udeležba v postopku pred komisijo in da je bil o preizkusu ocene voden zapisnik (četrti in peti odstavek 17.a člena ZSPJS). Tožnica v pritožbi neutemeljeno izpostavlja, da je prišlo do kršitev v zvezi z vodenjem zapisnika, saj postopek preizkusa ocene pred komisijo ni strogo formalen postopek v smislu določb ZUP oziroma ZPP2, položaj javnega uslužbenca pa je varovan ravno s predvidenim sodnim varstvom sprejete ocene. Glede na navedeno ni prišlo niti do kršitve ustavno varovanih pravic tožnice, kar prav tako v pritožbi neutemeljeno uveljavlja tožnica.

10. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da o oceni delovne uspešnosti tožnice ni odločala nepristranska komisija. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da v obravnavanem primeru ne obstojijo okoliščine, ki bi vzbujale dvom v nepristranskost predsednika komisije okrajnega sodnika in predsednika Okrajnega sodišča v F. B. B. in članice komisije okrajne sodnice C. C. Tožnica v pritožbi neutemeljeno izpostavlja, da videz pristranskosti predsednika komisije ustvarja dejstvo, da je ocenjevalka E. E. njegova namestnica na Okrajnem sodišču v F., da se dnevno videvata na delovnem mestu in da gresta tudi skupaj na kavo, glede članice komisije pa navaja, da je v dobrih odnosih z ocenjevalko in da je v letu 2014 prišlo do sporne situacije s tožnico. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi B. B., C. C., E. E. in G. G. (prav tako članice komisije) pravilno zaključilo, da ne obstojijo nobene okoliščine, ki bi ustvarjale videz pristranskosti predsednika in članice komisije. Na podlagi teh izpovedi je ugotovilo, da so zgolj stanovski kolegi, da imajo kolegialen odnos, da se redno srečujejo na delovnih sestankih in po teh sestankih popijejo tudi kakšno kavo, vendar niso prijatelji in se ne družijo zasebno oziroma izven delovnega časa. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno sledilo izpovedi C. C., da tožnice niti ne pozna in da se ne spominja nobenega zapleta s tožnico ter da ni bilo nobenih razlogov za pristransko odločanje članice. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo izvedbo dokaza s pribavo spisa, elektronske pošte in varnostnih kopij elektronskih sporočil, saj glede na to, da se nanašajo na dogodek v letu 2014, niti niso primerni dokazi za ugotavljanje pristrankosti članice komisije.

11. Sodišče prve stopnje je na podlagi ocenjevalnega lista (A3), dodatne pisne obrazložitve ocene (B1) in sklepa komisije (A6) ugotovilo, da je bila tožnici (v primerjavi z drugimi kriteriji nižja) ocena "zelo dobro" podana po kriterijih realiziranega in opravljenega dela (tj. obseg dela), sodelovanja in komuniciranja. Tožnica v pritožbi neutemeljeno vztraja na stališču, da bi morala biti po kriteriju obsega dela primerjana z vsemi strokovnimi sodelavci izvršilnega oddelka. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je tožena stranka tožnico ustrezno primerjala le z dvema strokovnima sodelavcema, ki sta opravljala po vsebini primerljivo delo kot tožnica. Posledično je pravilno zavrnilo dokazne predloge, ki so se nanašali na vse ostale strokovne sodelavce. Utemeljeno pa tožnica v pritožbi izpostavlja, da je obrazložitev izpodbijane sodbe pomanjkljiva glede zatrjevanj tožnice, da je bil njen obseg opravljenega dela v letu 2018 nižji zaradi njene bolniške odsotnosti. Sodišče prve stopnje je sicer na načelni ravni ugotavljalo, kot je razvidno iz 16. točke obrazložitve sodbe, ali je bila tožnica neenako obravnavana zaradi njene bolniške odsotnosti oziroma ali je bilo to dejstvo razlog za nižjo oceno tožnice. Vendar pa so bile trditve tožnice v zvezi s tem konkretnejše. Že v tožbi (list. št. 4) je navedla, da je bila zaradi bolezni v letu 2018 odsotna 67 dni, kar predstavlja 27 % vseh delovnih dni, kar bi se ji moralo upoštevati pri njeni delovni normi. Da bi morala biti pri ugotovljenem številu zadev tožnice upoštevana njena odsotnost, je zatrjevala tudi v pripravljalnih vlogah (list. št. 43 in 50). Iz obrazložitve ocene je razvidno, da je bila tožnica po kriteriju realiziranega in opravljenega dela oziroma obsega dela z drugima dvema strokovnima sodelavcema primerjana povsem konkretno glede na število obravnavanih zadev. Zato bi sodišče prve stopnje moralo ugotavljati, ali je tožena stranka tožničino bolniško odsotnost pravilno upoštevala pri ugotovitvi konkretnega obsega tožničinega dela v letu 2018, ne glede na to, da je bil to le eden od kriterijev za oceno delovne uspešnosti tožnice. Iz obrazložitve ocene je namreč razvidno, kot izhaja tudi iz obrazložitve izpodbijane sodbe, da je bila ocena tožničine delovne uspešnosti "zelo dobro" podana (le) po navedenih treh kriterijih (glede preostalih je bila ocenjena z oceno "odlično"), zato je bistveno, ali je bila ocena po vsakem od teh kriterijev pravilno in objektivno opravljena.

12. Ker sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali je tožena stranka pri konkretni ugotovitvi obsega tožničinega dela v letu 2018 upoštevala njeno bolniško odsotnost, so izostali razlogi o odločilnih dejstvih in je tako podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V obrazložitvi ocene je tožena stranka sicer navedla, da je tožnica manj zadev naredila tudi v mesecih januarju, marcu in aprilu 2018, ko ni bila odsotna z dela, čeprav je imel en strokovni sodelavec še drugo delo, ena strokovna sodelavka pa 7-urni delovnik. Sodišče prve stopnje takšno obrazložitev ocene povzema (13. točka obrazložitve sodbe), vendar pa se v nadaljevanju do te utemeljitve ne opredeli s konkretnimi razlogi. Pritožbeno sodišče tako niti ne more odgovoriti na pritožbene navedbe, da je obseg dela tožnice v navedenih mesecih minimalno (zgolj za dve zadevi od več kot 300 zadev) odstopal navzdol, da primerjani strokovni sodelavec H. H. v tistem času ni opravljal drugega dela in da bi moralo sodišče prve stopnje za ugotavljanje tega dejstva izvesti dokaze (med drugim bi moralo pribaviti poročila o zadevah, ki jih je H. H. opravil v letu 2018 za urad predsednika, in zaslišati pričo I. I.). Predlagane dokaze je sodišče prve stopnje zavrnilo z obrazložitvijo, da tožnica ni prerekala trditev tožene stranke o številu obravnavanih zadev drugih strokovnih sodelavcev. Ker pa je tožnica s predlaganimi dokazi poskušala dokazati, da primerjava s strokovnimi sodelavci po kriteriju obsega dela ni bila ustrezna, kar pa je relevantno dejstvo v tem sporu, takšna obrazložitev dokaznega sklepa sodišča prve stopnje ni ustrezna. Glede na navedeno je podana tudi bistvena kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

13. V zvezi z obsegom opravljenega dela tožnica v pritožbi utemeljeno navaja še, da bi sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, kakšen je bil pričakovan obseg njenega dela v letu 2018. Zgolj dejstvo, da je tožnica obravnavala manj spisov, kot drugi strokovni sodelavci, namreč samo zase še ne pomeni nujno, da je pravilna ocena tožene stranke, da je opravila delo nad (in ne visoko nad) pričakovanji glede na kriterij obsega dela. Tožnica je v pripravljalni vlogi (list. št. 36) trdila, da je bila njena dosežena mesečna norma v vseh mesecih v letu 2018 nad 100 % (v nekaterih mesecih celo visoko nad tem odstotkom)3, vendar se sodišče prve stopnje do te navedbe tožnice ni opredelilo, čeprav gre za odločilno dejstvo glede na to, da je bila tožnica po kriteriju obsega dela ocenjena z (nižjo) oceno "zelo dobro".

14. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožena stranka v zvezi s kriterijem sodelovanja v obrazložitvi ocene izpostavila, da je bila tožničina odsotnost občasna, skoraj vsakomesečna in da tožnica ni predhodno sporočila, koliko dni je predvidena njena bolniška odsotnost, vmes pa je bila odsotna še zaradi dopusta, zato je bilo delo težko organizirati in prerazporediti. V pritožbi tožnica utemeljeno navaja, da ocena delovne uspešnosti javnega uslužbenca ne more biti utemeljena z razlogi, ki so povezani z zdravstvenim stanjem javnega uslužbenca, saj to predstavlja kršitev prepovedi diskriminacije iz 6. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.). Utemeljeno tožnica navaja, da bolniške odsotnosti po naravi stvari (praviloma) ni mogoče sporočiti vnaprej, zato podana ocena ne more biti utemeljena z navedbo, da je nenadna in večkratna bolniška odsotnost tožnice vplivala na sodelovanje med delavci. Ocene delovne uspešnosti tudi ni mogoče utemeljiti s predodeljevanjem spisov drugim delavcem zaradi bolniške odsotnosti. Poleg tega, da gre za nedopustno diskriminacijo, je predodeljevanje spisov zaradi odsotnosti javnega uslužbenca stvar organizacije dela, ki je v domeni delodajalca, in ni del izvajanja nalog javnega uslužbenca, ki je podvrženo letnemu ocenjevanju. Sodišče prve stopnje je utemeljitev ocene v tem delu povzelo (16. točka obrazložitve sodbe), vendar pa ni zavzelo jasnih razlogov, ali je izpodbijana ocena po tem kriteriju (tj. kriteriju sodelovanja) utemeljena ali ne. V razlogih sodbe je sodišče prve stopnje izpodbijano oceno po kriteriju sodelovanje in kriteriju komuniciranje preizkušalo skupaj, brez jasnih razlogov, zakaj je utemeljena po enem in drugem kriteriju. Hkrati pa se je sodišče prve stopnje sklicevalo še na dokaze (izpoved E. E. in uradne zaznamke razgovorov s sodnicami), iz katerih izhajajo strokovne napake pri delu tožnice, čeprav sodišče prve stopnje (ob sklicevanju na izpoved E. E.) hkrati navaja, da je bila tožnica po kriteriju strokovnost ocenjena z oceno "odlično". V tem delu so tako razlogi sodbe nejasni in onemogočajo preizkus izpodbijane sodbe, zato gre za bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

15. Delovna uspešnost tožnice je bila z oceno "zelo dobro" ocenjena tudi po kriteriju komuniciranje. V zvezi s tem tožena stranka v obrazložitvi ocene izpostavlja dvoje. Prvič, da bi bilo od tožnice pričakovati takšno komunikacijo, ki bi omogočala sodelavcem ustrezno organizacijo dela na način, da bi se lahko sproti obravnavalo še njene nerešene zadeve. Ta očitek je povezan s tožničino bolniško odsotnostjo in organizacijo dela, zato zanj velja, kot je bilo že prej povedano, da s takšno argumentacijo tožena stranka ocene delovne uspešnosti tožnice ne more utemeljiti. Kot drugo pa je v zvezi s tem kriterijem tožena stranka izpostavljala komunikacijo tožnice s sodelavci in sodniki. Tožnica v pritožbi utemeljeno navaja, da neustrezna komunikacija tožnice izhaja iz uradnega zaznamka o razgovoru s sodnico A. A. (B10), ne pa tudi iz drugih uradnih zaznamkov, na katere se prav tako v tem delu sklicuje sodišče prve stopnje. Tožnica je glede tega uradnega zaznamka trdila, da se je nanašal na dogodek, ki se je pripetil v letu 2019. Sodišče prve stopnje se do teh navedb tožnice ni opredelilo, čeprav bi lahko vplivale na zaključek o neprimernosti komunikacije tožnice v letu 2018. Sodišče prve stopnje je dejstva v tem delu ugotovilo še na podlagi izpovedi tožnice in priče E. E., ni pa zaslišalo drugih s strani tožnice predlaganih prič (J. J., K. K., L. L., M.M. in N. N.). Obrazložilo je, da se je o tožničini komunikaciji prepričalo že na podlagi izpovedi tožnice in drugih izvedenih dokazov ter da zato izvajanje dodatnih dokazov ni bilo potrebno. S predlaganimi dokazi je tožnica želela dokazati drugačno dejansko stanje, kot je bilo ugotovljeno s strani sodišča prve stopnje, zato navedena obrazložitev zavrnitve dokaznih predlogov ni pravilna. Ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do pravno pomembnih navedb tožnice in ker je iz pravno nedopustnih razlogov zavrnilo njene dokazne predloge, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

16. Pritožbeno sodišče pri odločanju o pritožbi ni upoštevalo novih listinskih dokazov tožnice, in sicer mnenja različnih sodnic o delu tožnice in letnega obvestila o ocenjevanju (A18), saj se bodisi nanašajo na drugo časovno obdobje bodisi na drug oddelek sodišča, prav tako pa tožnica ni niti zatrjevala, da jih pravočasno ni mogla predložiti v postopku pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. člena ZPP). Ker razlogi za ocene delovne uspešnosti drugih delavk niso relevantni v obravnavanem sporu, pritožbeno sodišče ni upoštevalo novo predloženih izjav sodelavk (A19 in A20), glede katerih tožnica prav tako ni niti zatrjevala, da brez svoje krivde teh dokazov ni mogla predložiti pravočasno.

17. Zaradi ugotovljenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). Sodišče prve stopnje bo moralo v novem sojenju ugotovljene pomanjkljivosti odpraviti tako, da bo po dopolnjenem dokaznem postopku ugotovilo vsa relevantna dejstva in sprejelo odločitev, iz katere bodo izhajali jasni razlogi o vseh odločilnih dejstvih. Ob upoštevanju zavzetih materialnopravnih izhodišč pritožbenega sodišča v zvezi s prepovedjo diskriminacije bo moralo preizkusiti izpodbijano oceno tožničine delovne uspešnosti na podlagi vseh kriterijev, ki so botrovali sprejeti oceni. Ker navedeno postopanje sodišča prve stopnje pomeni ugotavljanje obsežnejšega sklopa dejstev in izvedbe dokaznega postopka, hkrati pa razveljavitev sodbe ne bo povzročila hujše kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, pritožbeno sodišče ugotovljenih pomanjkljivosti ni odpravilo samo. Namen inštančnega odločanja namreč ni prenos odločanja s prve na drugo stopnjo, pač pa preverjanje pravilnosti izpodbijane odločitve.

18. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

1 Prim. odločbe pritožbenega sodišča Pdp 407/2016, Pdp 683/2018, Pdp 97/2015, Pdp 104/2015, Pdp 146/2015 idr. 2 Prim. Pdp 683/2018 idr. 3 Trdila je, da je bila njena dosežena mesečna norma v januarju 148,04 %, v februarju 106,03 %, v marcu 155,37 %, v aprilu 147,22 %, v maju 104,03 %, v juniju 116,84 %, v juliju 102,21 %, v avgustu 106,35 %, v septembru 133,38 %, v oktobru 154,92 %, v novembru 136,91 % in decembru 2018 147,79 %.