Jedro

Aktivno legitimacijo za pravdo za nedopustnost izvršbe imata zgolj dolžnik po 59. členu ZIZ in tretji po 65. členu ZIZ, pri čemer je procesna predpostavka za pravdo za nedopustnost izvršbe tretjega po 65. členu ZIZ zavrnjen ugovor tretjega v izvršilnem postopku.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se razveljavi sodba sodišča prve stopnje v delu (točka II/1 izreka - delno), v katerem je zavrnjen tožbeni zahtevek v delu, ki se glasi: „Izvršba po sklepu o izvršbi Okrajnega sodišča na Vrhniki In 72/2008 z dne 28. 11. 2009 v korist toženca je brez pravnih učinkov nasproti terjatvi tožnika kot hipotekarnega upnika glede poplačila njegove hipotekarne terjatve iz solastniškega deleža ¼ (nepremičnine) parcele št. 557/1 k.o. X do zneska 20.650,00 EUR in v obsegu kolikor sklep Okrajnega sodišča na Vrhniki In 72/2008 z dne 28. 11. 2008 presega oziroma vsebuje terjatve (tako glede posameznih preživninskih obrokov kot obresti) starejše od treh let pred vložitvijo predloga za izvršbo, ki je bil vložen 24. 11. 2008, in v delu terjatev (tako glede posameznih preživninskih obrokov kot obresti) po 30. 09. 2006 dalje in se v tem delu ne upošteva kot terjatev v škodo hipotekarnega upnika – tožnika – do obsega njegove terjatve.“ in glede stroškovne odločitve ter v tem obsegu zadeva vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem a nerazveljavljenem delu (zahtevek za ugotovitev nedopustnosti izvršbe) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo (in sklepom – sklep ni predmet pritožbenega postopka) je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za ugotovitev, da je izvršba po sklepu o izvršbi Okrajnega sodišča na Vrhniki In 72/2008 z dne 28. 11. 2009, v korist toženca brez pravnih učinkov nasproti terjatvi tožnika kot hipotekarnega upnika glede poplačila njegove hipotekarne terjatve iz solastniškega deleža ¼ (nepremičnine) parcele št. 557/1 k.o. X do zneska 20.650,00 EUR in v obsegu kolikor sklep Okrajnega sodišča na Vrhniki In 72/2008 z dne 28. 11. 2008 presega oziroma vsebuje terjatve (tako glede posameznih preživninskih obrokov kot obresti) starejše od treh let pred vložitvijo predloga za izvršbo, ki je bil vložen 24. 11. 2008 in v delu terjatev (tako glede posameznih preživninskih obrokov kot obresti) po 30. 09. 2006 dalje in da je v tem delu izvršba nedopustna in se v tem delu ne upošteva kot terjatev v škodo hipotekarnega upnika – tožnika – do obsega njegove terjatve. Zato je tožniku naložilo, da tožencu povrne pravdne stroške v znesku 621,00 EUR s pripadki v primeru zamude. Iz razlogov sodbe izhaja, da je dokazno breme izpolnjevanja vseh pogojev za izpodbijanje pravdnih dejanj dolžnika na upniku, ki vloži izpodbojno tožbo, torej na tožniku, vendar tožba ne vsebuje vseh relevantnih navedb, kajti tožnik ne zatrjuje, da je njegov dolžnik neplačevit, niti ne zatrjuje vzročne zveze, to je ne navaja, da zaradi opustitve ugovora zastaranja v izvršilnem postopku dolžnik nima dovolj sredstev za izpolnitev tožnikove terjatve, prav tako pa ne podaja dokaznih predlogov v tej smeri. Sodišče poudarja, da ne more na lastno pobudo ugotavljati neplačevitosti dolžnika in vzročne zveze med opustitvijo ugovora zastaranja v izvršilnem postopku in neplačevitostjo.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov, naštetih v 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), to je bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo ustrezno spremeni, podrejeno pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi opozarja na potek izvršilnega postopka zoper dolžnika, pri čemer obravnavana zadeva ni enostavna šolska zadeva in meni (glede trditev o neplačevitosti dolžnika), da zakonske določbe tovrstne zahteve v formalni obliki ne zahtevajo. Zakon namreč jasno določa, da lahko upnik, ki ima terjatev, izpodbija dejanje svojega dolžnika, ki je bilo storjeno v škodo upnikov z hkrati določeno zakonsko domnevo, da se šteje, da je bilo dejanje storjeno v škodo upnika, če zaradi tega dolžnik nima dovolj sredstev za izpolnitev upnikove terjatve. Dejstvo neplačevitosti dolžnika je bilo glede na dokumentacijo in navedbe strank nesporno. To izhaja tako iz izvršilnega spisa Okrajnega sodišča na Vrhniki, ki ga je sodišče vpogledalo, ta dejstva pa je potrdil in navedel tudi toženec sam v odgovoru na tožbo (z navedbo, da toženčeva sestra – dolžnikova hči zoper očeta nikdar ni vložila tožbe za plačevanje preživnine, ker mu itak ni bilo kje vzeti). Toženec je tudi sam navedel, da je dolžnik kot podjetnik propadel in zapravil družinsko hišo, pa tudi da ni bil sposoben plačevati preživnine in ga je iskala množica upnikov, kot tudi da je predhodno že vložil izvršbo na premično premoženje, vendar ni prišlo do realizacije. Dejstvo neplačevitosti dolžnika je toženec sam dodatno potrjeval in opisoval, sodišče pa je spregledalo tudi trditve tožnika v vlogi z dne 01. 12. 2010. Sodba poleg tega predstavlja za tožnika nedopustno presenečenje, saj osnovna vsebinska predpostavka sploh ni bila sporna, jedro spora med strankama pa je bilo glede drugih razlogov. Za tožnika je dejanska situacija tipična situacija, ki ob pravilni uporabi zakonskih določb nudi le en pravilen odgovor, to pa je, da dejanje oziroma neaktivnost dolžnika v obsegu zahtevka tožnika nima in ne more imeti učinkov v škodo tožnika in v korist toženca. Tožnik meni, da so bile z gotovostjo podane vse potrebne navedbe in trditve, pri čemer je bilo tudi jasno poudarjeno stališče oziroma zakonska določba v zvezi z institutom izpodbijanja dejanj dolžnika, da se izpodbijanje lahko uveljavlja bodisi s tožbo bodisi z ugovorom. V konkretnem izvršilnem postopku se je to uveljavljalo z ugovorom. Procesno pa se je ta ugovor glede na napotitveni sklep izvršilnega sodišča razvil šele z vložitvijo tožbe. Sodišče pri preizkusu vsebine uveljavljanja izpodbojnosti zaradi dolžnikove ne aktivnosti in hkratne koristi toženca do preizkusa vsebine zahtevka ni prišlo, pri čemer se tožnik ne strinja z zaključkom sodišča prve stopnje glede opuščenega dolžnikovega ugovora zastaranja (izpodbojne neaktivnosti dolžnika). Graja tudi stališče sodišča prve stopnje glede aktivne legitimacije tožnika za vložitev ugovora v izvršilnem postopku.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da tožnik (kot tisti, ki ima pravico biti poplačan v izvršilnem postopku – upnik v materialnopravnem smislu) uveljavlja zoper toženca (kot upnika v izvršilnem postopku – upnik v formalnem smislu) dva zahtevka, in sicer:

(1) da je izvršba (ki je v teku pri Okrajnem sodišču na Vrhniki pod opr. št. In 72/2008) brez pravnih učinkov v razmerju terjatev pravdnih strank XY in XZ

(2) da je izvršba v tem delu nedopustna … Pri tem glede prvega zahtevka (da je izvršba brez pravnih učinkov) glede na tožbene trditve uveljavlja – izpodbija terjatve toženca (judikatne preživninske terjatve) najprej kot (a) zastarane do 28. 11. 2005 (zaradi dolžnikovega opuščenega ugovora zastaranja izpodbija - na podlagi izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj po 255. čl. Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ)), (b) izpodbija pa tudi sam obstoj terjatev toženca po 30. 09. 2006 (izpodbija te terjatve kot neobstoječe zaradi prenehanja preživninske obveznosti dolžnika – upoštevajoč izpise Centra za socialno delo).

Da je izvršba brez pravnih učinkov v relativnem razmerju med pravdnima strankama torej tožnik uveljavlja po dveh podlagah, in sicer kot izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj po določbi 255. čl. OZ in na podlagi 201. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) kot izpodbijanje terjatev toženca (in ne dolžnika) zaradi neobstoja terjatev.

5. Glede zahtevka za nedopustnost izvršbe pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožnik ne more uveljavljati nedopustnosti izvršbe, ker kot tisti, ki ima pravico biti poplačan iz kupnine v izvršilnem postopku (upnik v materialnopravnem smislu) takšnega pravnega sredstva v razmerju do drugega upnika (upnika v materialnopravnem in procesnem smislu) nima. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da imata aktivno legitimacijo za pravdo za nedopustnost izvršbe zgolj dolžnik po 59. členu ZIZ in tretji po 65. členu ZIZ, pri čemer je procesna predpostavka za pravdo za nedopustnost izvršbe tretjega po 65. členu ZIZ zavrnjen ugovor tretjega v izvršilnem postopku (ob tem, da tožnik, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, sploh na predmetu izvršbe ni uveljavljal kakšnih pravic, ki bi izvršbo preprečevale). Zato je sodišče prve stopnje povsem utemeljeno zavrnilo zahtevek za nedopustnost izvršbe in so temu nasprotne pritožbene trditve povsem neutemeljene. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

6. Glede zahtevka, da je izvršba brez pravnih učinkov glede tožnikove hipotekarne terjatve v obsegu toženčevih terjatev (preživninskih obrokov in pripadajočih obresti), ki so zapadle v plačilo pred 24. 11. 2005 (na podlagi izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj po 255. čl. OZ) in v obsegu (ne)obstoja toženčevih terjatev po 30. 09. 2006 (na podlagi 1. odst. 201. člena ZIZ) pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da glede izpodbijanja terjatev toženca (po 30. 09. 2006) sodba nima razlogov (gre za uradoma upošteven pritožbeni razlog iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP – po 2. odst. 350. člena ZPP), kar onemogoča njen preizkus (v tem delu). V obravnavani zadevi je bil namreč tožnik v izvršilnem postopku napoten (kot tisti, ki ima pravico biti poplačan iz kupnine), da po 1. odst. 201. člena ZIZ (izpodbijanje terjatev) izpodbija terjatve toženca kot upnika v izvršilnem postopku, njih višino in vrstni red, po katerem ima toženec pravico do plačila, kolikor to vpliva na njegovo poplačilo. Tožnik je v tožbi (po 1. odst. 201. člena ZIZ) glede toženčevih terjatev po 30. 09. 2006 trdil, da te ne obstojijo – torej da je izvršba brez pravnih učinkov v njunem relativnem razmerju. V tem delu ni šlo za izpodbijanje (opuščenih) dolžnikovih pravnih dejanj (po 255. členu OZ), sodišče pa je tožbene trditve tožnika v tem pogledu napačno presojalo zgolj v okviru izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj. V tem delu je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo moralo razveljaviti na podlagi 1. odst. 354. člena ZPP, saj opisane kršitve postopka glede na njeno naravo ni moglo odpraviti.

7. Glede zahtevka za pravno neučinkovitost izvršilnega postopka v relativnem razmerju med pravdnima strankama glede toženčevih terjatev, ki so zapadle v plačilo pred 24. 11. 2005 (zaradi opuščenega dolžnikovega ugovora v izvršilnem postopku) pa tožnik v pritožbi utemeljeno opozarja na trditve in nespornost dejstva o prezadolženosti (insolvenčnosti, neplačevitosti) dolžnika, toženčevega očeta. Po 1. odst. 255. člena OZ lahko vsak upnik, čigar terjatev je zapadla v plačilo, tudi ne glede na to, kdaj je nastala, izpodbija pravno dejanje svojega dolžnika, ki je bil storjeno v škodo upnikov (1. odstavek), pri čemer se šteje, da je bilo pravno dejanje storjeno v škodo upnikov, če zaradi njega dolžnik nima dovolj sredstev za izpolnitev upnikove terjatve (2. odstavek); s pravnim dejanjem je mišljena tudi opustitev, zaradi katere je tožnik izgubil kakšno premoženjsko pravico ali s katero je zanj nastala kakšna premoženjska obveznost (3. odstavek). Pritožbeno sodišče sicer soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da sta po 255. členu OZ med ostalim pogoja za izpodbijanje neplačevitost (insolventnost) dolžnika in vzročna zveza med izpodbijanim dejanjem in neplačevitostjo in so temu nasprotne pritožbene trditve neutemeljene. Vendar neplačevitost dolžnika in vzročna zveza med dolžnikovo opustitvijo ugovora zastaranja (izpodbijanim dejanjem) in neplačevitostjo jasno izhaja iz tožbenih trditev, da so bile dolžnikove nepremičnine prodane v izvršilnem postopku (In 72/2008 in številnih temu izvršilnemu postopku pridruženih izvršilnih postopkih) ter da bi formalni dolžnik moral podati ugovor zastaranja zaradi zavarovanja ostalih upnikov (in najmanj konkretno sedanjega tožnika). Drži pa tudi pritožbeni očitek, da (tudi če bi bila tožba v tem pogledu (sicer odpravljivo) nesklepčna, kot meni sodišče prve stopnje) glede na odgovor na tožbo navedeni odločilni dejstvi niti nista bili sporni glede na toženčeve trditve, da dolžnik tožencu ni nikdar plačal preživnine kljub temu, da je bilo tako določeno s sodno odločbo ter da zato dolžnikova hči (toženčeva sestra) zoper očeta nikdar ni vložila tožbe za plačevanje preživnine, ker mu ni bilo itak kje vzeti. Zato je po oceni pritožbenega sodišča utemeljen pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje zaradi napačne presoje (ne)obstoja trditev (o neplačevitosti dolžnika in vzročni zvezi med izpodbijanjem in neplačevitostjo) oziroma teh v teku postopka nespornih dejstev odločilnih dejstev (dejanskega stanja) za odločitev o zahtevku v navedenem okviru sploh ni ugotavljalo, zaradi česar je pritožbeno sodišče na podlagi 355. člena ZPP moralo sodbo v tem delu razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje, sploh upoštevajoč še delno razveljavitev zahtevka na podlagi 1. odst. 354. člena ZPP, kot je obrazloženo v tč. 6. te odločbe. Pri tem bo sodišče prve stopnje v nadaljnjem teku postopka moralo izhajati iz nespornega (neosporavanega) dejstva obstoja neplačevitosti dolžnika in vzročne zveze med izpodbijanjem in neplačevitostjo.

8. Ker je delno razveljavilo odločitev sodišča prve stopnje glede glavne stvari, je pritožbeno sodišče posledično moralo razveljaviti tudi stroškovno odločitev v izpodbijani sodbi, temelječo na uspehu v pravdi.

9. Na podlagi 3. in 4. odst. 165. člena ZPP je odločitev o stroških pritožbenega sodišča pritožbeno sodišče pridržalo za končno odločbo.