Jedro

Trditveno in dokazno breme glede obstoja pogojev za dovoljenost revizije je na strani revidenta.

Z vprašanjem glede obvezne narave SRS 21, ki so ga pri presoji verodostojnosti predloženih listin med drugim upoštevali davčna organa in sodišče prve stopnje, revidentka tako pravzaprav želi presojo vsebinske prepričljivosti sprejete dokazne ocene, kar pa glede na 85. člena ZUS-1 ni dovoljen revizijski razlog, zato tudi izpostavljeno vprašanje ne more biti pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Da bi se vprašanje glede obveznega sprejema dokaznega sklepa oziroma obrazložitve zavrnitve dokaznih predlogov v sodbi sodišča prve stopnje obravnavalo kot pomembno pravno vprašanje v tej zadevi, bi morala revidentka morebitno kršitev določb postopka v upravnem sporu z verjetnostjo izkazati ter pojasniti, kako naj bi zatrjevana kršitev vplivala na odločitev.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožbo tožeče stranke (v nadaljevanju revidentka) zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Ljubljana, št. DT-0610-35/2013-25-08-220-18 z dne 9. 8. 2013, s katero je prvostopenjski davčni organ revidentki odmeril davek od dohodkov pravnih oseb za obdobje 1. 1. 2007 do 31. 12. 2007 v znesku 16.836,00 EUR in obresti, obračunane za čas poteka roka za plačilo davka do vključno 3. 12. 2008, v višini 490,81 EUR. Ministrstvo za finance je z odločbo, št. DT 499-14-44/2013-8 z dne 23. 4. 2014, revidentkino pritožbo zoper odločbo prvostopenjskega davčnega organa kot neutemeljeno zavrnilo.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje je revidentka vložila revizijo. Glede njene dovoljenosti se sklicuje na 2. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Navaja, da gre po vsebini zadeve za pomembni pravni vprašanji, o katerih Vrhovno sodišče še ni odločalo, in sicer: a) „Ali je uporaba SRS 21 (drugi SRS) obvezna pri presoji priznavanja stroškov skladno z določili ZDDPO-2?“ ter b) „Ali mora sodba Upravnega sodišča vsebovati dokazni sklep in, ali mora sodišče v okviru dokaznega sklepa oziroma v okviru obrazložitve sodbe pojasniti tudi razloge za zavrnitev izvedbe posameznega dokaza?“

3. Revizija ni dovoljena.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme glede izpolnjevanja pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Vrhovno sodišče glede na značilnost tega pravnega sredstva ter svoj položaj in temeljno funkcijo v sodnem sistemu svojih odločitev o tem, da revizija ni dovoljena, podrobneje ne obrazlaga (1).

5. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, o katerem Vrhovno sodišče še ni odločalo. Na kakšen način mora biti pomembno pravno vprašanje izpostavljeno, da se lahko upošteva kot izpolnjevanje omenjenega pogoja za dovoljenost revizije, izhaja iz ustaljene prakse Vrhovnega sodišča (2).

6. Prvo izpostavljeno vprašanje po presoji Vrhovnega sodišča ni pomembno pravno vprašanje po vsebini te zadeve. Odločitev v obravnavani zadevi namreč ne temelji (zgolj) na Slovenskem računovodskem standardu 21 (v nadaljevanju SRS 21), temveč je posledica dokazne ocene davčnih organov in sodišča prve stopnje, da revidentki, ki nosi breme dokazovanja verodostojnosti poslovnega dogodka, pri katerem naj bi nastali odhodki, ki znižujejo davčno osnovo za davek od dohodkov pravnih oseb, niti s predloženimi listinami niti z zaslišanji prič ni uspelo dokazati narave in konkretnega obsega zaračunanih storitev družbe A. A., d. o. o. Z vprašanjem glede obvezne narave SRS 21, ki so ga pri presoji verodostojnosti predloženih listin med drugim upoštevali davčna organa in sodišče prve stopnje, revidentka tako pravzaprav želi presojo vsebinske prepričljivosti sprejete dokazne ocene, kar pa glede na 85. člena ZUS-1 ni dovoljen revizijski razlog, zato tudi izpostavljeno vprašanje ne more biti pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 7. Pogoja za dovoljenost revizije po navedeni določbi ZUS-1 pa po presoji Vrhovnega sodišča revidentka ni izkazala niti z drugim izpostavljenim vprašanjem. Vprašanje glede obveznega sprejema dokaznega sklepa oziroma obrazložitve zavrnitve dokaznih predlogov v sodbi sodišča prve stopnje je namreč splošno in nekonkretizirano ter ne zahteva odgovora, ki bi pripomogel k zagotovitvi pravne varnosti, enotni uporabi prava ali razvoju prava preko sodne prakse.

Revidentka v reviziji ne navede, zakaj meni, da bi moralo sodišče prve stopnje izvesti glavno obravnavo (na kateri bi sprejelo dokazni sklep o (ne)izvedbi posameznih dokazov) niti ne konkretizira, glede katerih dokaznih predlogov se sodišče prve stopnje v sodbi ni izreklo. Da bi se izpostavljeno vprašanje obravnavalo kot pomembno pravno vprašanje v tej zadevi, bi morala revidentka morebitno kršitev določb postopka v upravnem sporu z verjetnostjo izkazati ter pojasniti, kako naj bi zatrjevana kršitev vplivala na odločitev.

8. Ker uveljavljani pogoj za dovoljenost revizije iz 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazan, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. 9. Revidentka z revizijo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

(1) Primerjaj sodbo VSRS X Ips 420/2014 z dne 2. 12. 2015 in sklep VSRS X Ips 211/2014 z dne 10. 12. 2015. (2) Primerjaj sklepe VSRS X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009, X Ips 423/2012 z dne 29. 11. 2012 in X Ips 302/2013 z dne 13. 2. 2014.