Jedro

Kar zadeva materialnopravno plat spora je poudariti, da sta sodišči prve in druge stopnje pravilno izhajali iz stališča, da Poveljstvo garnizije, stanovanjski organ L. po 25.6.1991 ni bilo več upravičeno razpolagati s stanovanji iz stanovanjskega sklada bivše JLA, da je zato toženkina vselitev na podlagi odločbe vojaškega poveljstva z dne 16.8.1991 nezakonita ter dalje, da toženka zaradi sporne nezakonite dodelitve drugega stanovanja in vselitve vanj, ni mogla izgubiti stanovanjske pravice na prejšnjem stanovanju. Ob takem stanju sta sodišči druge in prve stopnje pravilno odločili, da je toženka dolžna izprazniti sporno stanovanje ob hkratni obveznosti tožnice, da ji izroči prejšnje stanovanje ali drugo enakovredno stanovanje. Okolnost, da se toženkino prejšnje stanovanje nahaja v hiši, ki je predmet denacionalizacijskega postopka, na drugačno odločitev, kot je to pojasnilo že sodišče druge stopnje, ne more vplivati. Toženki gre namreč pravica le do vselitve v njeno prejšnje stanovanje, pri čemer (lastninski) status tega stanovanja ni pomemben. Ne glede na to, da je varstvo bivših imetnikov stanovanjske pravice v denacionaliziranih stanovanjih urejeno (v 125. členu stanovanjskega zakona, naprej SZ), so toženkini v reviziji izraženi pomisleki neutemeljeni, ker je njena izselitev iz spornega stanovanja pogojena s tem, da ji tožnica da na razpolago prejšnje njeno stanovanje ali pa temu drugo enakovredno stanovanje. Kakšno mora biti drugo stanovanje, da odgovarja pravnemu standardu enakovredno, pa je prav tako predpisano v že citiranem 125. členu SZ. Revizijsko sodišče na podlagi povedanega zaključuje, da toženkina revizija ni utemeljena niti v smeri očitane zmotne uporabe materialnega prava.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je po ponovljenem postopku razsodilo, da je toženka dolžna izprazniti dvosobno stanovanje v drugem nadstropju št. stanovanja 6, v objektu Z. v L. in ga praznega izročiti tožeči stranki ob hkratni obveznosti tožnice, da toženki izroči prejšnje enoinpolsobno stanovanje v U. ali temu enakovredno stanovanje. Toženki je naložilo tudi povračilo stroškov postopka. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženke zoper tako sodbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložila revizijo toženka iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala, da naj se sodbi nižjih sodišč spremenita tako, da se tožničin tožbeni zahtevek zavrne. Sodišči sta sicer pravilno ugotovili, da je bila toženka pred dodelitvijo spornega stanovanja imetnica stanovanjske pravice na enainpolsobnem stanovanju v U. v L., sta pa napačno odločili, da ni potrebno ugotavljati, na katerem stanovanju ima toženka stanovanjsko pravico ter je zaradi tega zagrešena kršitev postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. V tem primeru gre za pogojno izselitev ter sta sodišči nižjih stopenj spregledali pomembno dejstvo, da se toženka ne more preseliti v denacionalizirano stanovanje v U. v L., zaradi česar bi ji morali sodišči dodeliti drugo enakovredno stanovanje v L. Z navedenim ravnanjem pa sta materialno pravo zmotno uporabili.

Na vročeno revizijo tožnica ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Sodišči druge in prve stopnje sta ugotovili, da se je toženka vselila v sporno dvosobno stanovanje v L., drugo nadstropje, št. stanovanja 6, na podlagi odločbe Garnizijske komande, stanovanjskega organa L. z dne 16.8.1991 ter da je pred tem imela stanovanjsko pravico na enoinpolsobnem stanovanju v U. v L., ki se nahaja v hiši, ki je predmet denacionalizacijskega postopka. Na podlagi takih ugotovitev sta zaključili, da toženka zaseda sporno stanovanje nezakonito ter sta odločili, da ga mora izprazniti in izročiti tožnici ob hkratni obveznosti tožnice, da da toženki na razpolago prejšnje enoinpolsobno stanovanje v U. ali temu enakovredno stanovanje.

Po presoji revizijskega sodišča je v postopkih na drugi in prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje dajalo pravno relevantno podlago za sprejeto odločitev ter pobijani sodbi nimata ne procesnopravnih in ne materialnopravnih pomanjkljivosti, ki se očitajo v reviziji. Namreč v reviziji zatrjevanega nasprotja med odločitvama in razlogi v pobijanih sodbah ni. Sprejeti odločitvi nižjih sodišč sta v skladu z razlogi, ki se navajajo v obrazložitvah obeh sodb, ti razlogi pa so medsebojno skladni in jasni. Revizija v smeri bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP zato ni utemeljena.

Kar zadeva materialnopravno plat spora pa je poudariti, da sta sodišči prve in druge stopnje pravilno izhajali iz stališča, da Poveljstvo garnizije, stanovanjski organ L. po 25.6.1991 ni bilo več upravičeno razpolagati s stanovanji iz stanovanjskega sklada bivše JLA, da je zato toženkina vselitev na podlagi odločbe vojaškega poveljstva z dne 16.8.1991 nezakonita ter dalje, da toženka zaradi sporne nezakonite dodelitve drugega stanovanja in vselitve vanj, ni mogla izgubiti stanovanjske pravice na prejšnjem stanovanju. Ob takem stanju sta sodišči druge in prve stopnje pravilno odločili, da je toženka dolžna izprazniti sporno stanovanje ob hkratni obveznosti tožnice, da ji izroči prejšnje stanovanje ali drugo enakovredno stanovanje. Okolnost, da se toženkino prejšnje stanovanje nahaja v hiši, ki je predmet denacionalizacijskega postopka, na drugačno odločitev, kot je to pojasnilo že sodišče druge stopnje, ne more vplivati. Toženki gre namreč pravica le do vselitve v njeno prejšnje stanovanje, pri čemer (lastninski) status tega stanovanja ni pomemben. Ne glede na to, da je varstvo bivših imetnikov stanovanjske pravice v denacionaliziranih stanovanjih urejeno (v 125. členu stanovanjskega zakona, naprej SZ), so toženkini v reviziji izraženi pomisleki neutemeljeni, ker je njena izselitev iz spornega stanovanja pogojena s tem, da ji tožnica da na razpolago prejšnje njeno stanovanje ali pa temu drugo enakovredno stanovanje. Kakšno mora biti drugo stanovanje, da odgovarja pravnemu standardu enakovredno, pa je prav tako predpisano v že citiranem 125. členu SZ. Revizijsko sodišče na podlagi povedanega zaključuje, da toženkina revizija ni utemeljena niti v smeri očitane zmotne uporabe materialnega prava. Glede na to in ker revizijsko sodišče ni ugotovilo uradoma upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, je neutemeljeno toženkino revizijo zavrnilo (člen 393 ZPP).