Jedro

Niti ZŠtip niti Pravilnik o dodeljevanju Zoisovih štipendij niti Pravilnik o dodeljevanju državnih štipendij, ki so veljali v času izdaje izpodbijanih odločb, niso zahtevali, da ima štipendist za priznanje dodatka za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča prijavljeno začasno prebivališče v kraju izobraževanja, prav tako niso bili predpisani nobeni roki, do kdaj bi bilo potrebno prijaviti začasno prebivališče. Tega tudi ni vseboval javni poziv za dodelitev oz. nadaljnje prejemanje Zoisove štipendije za šolsko oz. študijsko leto 2012/2013. S tem, ko je tožnica že v vlogi za priznanje pravice do Zoisove štipendije dne 1. 8. 2012 navedla, da se bo izobraževala in tudi stanovala izven kraja svojega stalnega prebivališča in da ima s 5. 10. 2012 prijavljeno začasno prebivališče v kraju študija, so bili izpolnjeni pogoji za priznanje dodatka za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča (dodatka za bivanje).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbo tožene stranke št. ... z dne 25. 3. 2013 v 1. točki izreka in odločbo javnega sklada RS za razvoj kadrov in štipendije št. ... z dne 17. 12. 2012 v 2. točki izreka (I. točka izreka). Sodišče je odločilo, da znaša Zoisova štipendija za šolsko oziroma študijsko leto 2012/2013 187,31 EUR mesečno in se izplačuje mesečno za pretekli mesec. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnici v 8 dneh izplačati dodatek za bivanje v skupnem znesku 1.026,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva, ko bi posamezen znesek dodatka moral biti izplačan, do plačila. Toženi stranki je tudi naložilo, da tožnici plača stroške postopka v znesku 454,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da Zakon o štipendiranju (ZŠtip, Ur. l. RS, št. 59/2007 s spremembami) sicer res ne vsebuje obveznosti prijave začasnega prebivališča in datumske navedbe, vendar pa je rok oziroma datum, do katerega morajo biti izpolnjeni pogoji za dodelitev štipendije, mogoče izpeljati iz vsebine in namena zakona. Sodišče se ni opredelilo do 44. člena ZŠtip, ki določa, da se o dodelitvi Zoisove štipendije vedno odloči z dnem vpisa v izobraževalni program. Na podlagi prvega odstavka 45. člena ZŠtip lahko štipendist prejema Zoisovo štipendijo eno leto za posamezen letnik na isti stopnji izobraževanja. Javni sklad za razvoj kadrov in štipendije v skladu s Pravilnikom o dodeljevanju Zoisovih štipendij (Pravilnik, Ur. l. RS, št. 51/2008 s spremembami) vsako leto do konca junija objavi javni poziv za dodelitev sredstev za Zoisove štipendije novim kandidatom ter štipendistom, ki štipendijo že prejemajo, da sporočijo potrebne podatke oziroma predložijo dokumentacijo za nadaljnje prejemanje štipendije. Javni sklad vedno dodeli štipendijo z dnem vpisa v izobraževalni program, torej s prvim dnem šolskega oziroma študijskega leta, saj vlaganje zahtevkov zunaj poziva ni mogoče. Kdor zamudi rok za oddajo vloge, Zoisove štipendije za tekoče šolsko oziroma študijsko leto ne more pridobiti. Zoisova štipendija se za dijake dodeli od 1. septembra dalje, za študente pa od 1. oktobra dalje. Ker se o Zoisovi štipendiji odloči od prvega dne šolskega oziroma študijskega leta, morajo biti na ta dan izpolnjeni tudi vsi pogoji za pridobitev ali nadaljnje prejemanje štipendije, kakor tudi pogoji za priznanje posameznega dodatka. Dodatek je del štipendije, o katerem ni mogoče samostojno odločati in ga tudi ne samostojno obravnavati. Glede izpolnjevanja pogojev torej zanj velja enako kot glede osnovne štipendije. Do dodatka je tako štipendist upravičen, če se je v kraju izobraževanja zunaj kraja stalnega prebivališča nastanil najkasneje prvi dan šolskega oziroma študijskega leta in je najkasneje v treh dneh od dneva te nastanitve uredil tudi prijavo začasnega prebivališča na tem naslovu pri pristojnem organu. To v skladu z ZPPreb, pomeni da je na dan dodelitve pravice bival v kraju izobraževanja, zaradi česar je izpolnjeval tudi pogoj za dodelitev dodatka za bivanje. Tožena stranka tudi opozarja na napačno tolmačenje sodišča v zvezi s 30. členom ZŠtip. ZŠtip, ki je veljal v času odločanja o dodeljevanju Zoisovih štipendij za šolsko oziroma študijsko leto 2012/2013 je dejansko določal, da bo dodatek za bivanje pripadal štipendistu, ki se izobražuje izven kraja stalnega prebivališča. Gre namreč za zgodovinsko razlago oziroma razlago po namenu določbe, ki se lahko ugotovi, da namen zakonodajalca ni bil, da dodatek za bivanje pripada vsakemu štipendistu, ki se izobražuje izven kraja stalnega prebivališča, temveč je bil namen zakonodajalca dodeliti dodatek tistim štipendistom, ki imajo večje stroške, povezana z izobraževanjem zaradi vsakodnevne vožnje v kraj izobraževanja oziroma zaradi bivanja v kraju izobraževanja. Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o prevozih v cestnem prometu (ZPCP-2D, Ur. l. RS, št. 57/2012) je črtal besedico „ali“ in celotno 2. alinejo, zaradi česar se 30. člen dobesedno sicer bere tako, kot ga je razlagalo prvostopenjsko sodišče, vendar tožena stranka poudarja, da razlaga po namenu, kakor tudi zgodovinska razlaga takšnega stališča ne podpirata. Namen dodatka za bivanje še naprej ostaja enak, to je pomoč štipendistu za kritje stroškov, povezanih z bivanjem v kraju izobraževanja. ZPCP-2D je začel veljati 28. 7. 2012, uporabljati pa se je začel 20. 8. 2012. Javni poziv za dodelitev Zoisove štipendije za študijsko leto 2012/2013 pa je bil objavljen že junija 2012, zato ga za nazaj ni bilo več mogoče spremeniti niti popraviti obrazcev, ki so bili še vedno prilagojeni za obe vrsti dodatkov. ZPCP-2D torej dodatka za prevoz ne odmerja več. Tožena stranka si je zaradi popolne ugotovitve dejanskega stanja oprla na uradne evidence na podlagi 139. člena ZUP. Gre za podatke o tem, ali štipendist biva v kraju izobraževanja, kar posledično pomeni, da se dnevno ne vozi iz kraja prebivališča v kraj izobraževanja. Ker je bila kot pravočasna prijava začasnega prebivališča za študente upoštevana prijava do 4. 10. 2012, tožnica pa je začasno prebivališče prijavila 5. 10. 2012, torej tožnica ni izpolnjevala pogojev za dodelitev dodatka za bivanje k Zoisovi štipendiji. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva bistvena za odločitev v zadevi, ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni zagrešilo kršitev, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je skladno s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 25. 3. 2013, s katero je bila zavrnjena pritožba tožnice vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 17. 12. 2012. Z omenjeno odločbo je prvostopenjsko organ tožene stranke in sicer Javni sklad RS za razvoj kadrov in štipendije odmeril Zoisovo štipendijo v višini 101,78 EUR mesečno.

V zadevi je sporno, ali je tožnica upravičena tudi do dodatka za bivanje glede na to, da se izobražuje izven svojega stalnega prebivališča. Tožena stranka ji tega dodatka ni priznala, ker je štela, da bi morala imeti prijavljeno začasno prebivališče najkasneje 4. 10. 2012. Pravna podlaga za razsojo sporne zadeve je podana v ZŠtip, ki je veljal v času izdaje izpodbijanih odločb tožene stranke. Omenjeni zakon v 30. členu določa, da pripada štipendistu, ki se izobražuje zunaj kraja stalnega prebivališča, dodatek za bivanje v višini 85,53 EUR.

Iz dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje izhaja, da ima tožnica stalno prebivališče v A. ter nadalje, da študira na B. fakulteti v C.. Tožnica je dne 1. 8. 2012 vložila vlogo za uveljavitev pravice do Zoisove štipendije za študijsko leto 2012/2013. Že v vlogi je navedla, da se bo v omenjenem študijskem letu izobraževala izven kraja svojega stalnega prebivališča in da bo stanovala v C.. Iz odločbe D. v C. z dne 11. 9. 2012 izhaja, da je tožnica vložila prošnjo za sprejem v študentski dom. Prošnja je bila točkovana s 309. točkami. Nastanitvena pogodba št. ... pa je bila sklenjena 5. 10. 2012, s tem, da se je zavod (D. v C.) zavezal, da bo po pooblastilu stanovalca uredil prijavo začasnega prebivališča pri pristojnem organu. V prilogi A/4 je tudi potrdilo o prijavi začasnega prebivališča, iz katerega izhaja, da je začasno prebivališče prijavljeno za čas od 5. 10. 2012 do 5. 10. 2013. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je tožnica izpolnila pogoje za dodelitev dodatka za bivanje v kraju študija. Pritožbeno sodišče je že v več zadevah kot npr. Psp 79/2014 z dne 12. 6. 2014, Psp 191/2014 z dne 21. 8. 2014, Psp 172/2014 z dne 28. 8. 2014 poudarilo, da potrdilo o prijavi začasnega prebivališča pomeni le enega izmed dokazov za zagotovitev kraja bivanja, ne pa edinega. V tem primeru tudi ne gre za neko spremembo ali okoliščino, ki bi vplivala naknadno na samo pravico do štipendije oziroma višino te štipendije. Pravica do dodatka za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča pri Zoisovi štipendiji izhaja iz 1. alineje prvega odstavka 30. člena ZŠtip, kjer je določeno, da pripada štipendistu, ki se izobražuje zunaj kraja stalnega prebivališča, dodatek za bivanje v višini 85,53 EUR. Niti ZŠtip niti Pravilnik o dodeljevanju Zoisovih štipendij niti Pravilnik o dodeljevanju državnih štipendij, ki so veljali v spornem obdobju niso zahtevali, da ima štipendist za priznanje dodatka za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča prijavljeno začasno prebivališče v kraju izobraževanja, prav tako niso bili predpisani nobeni roki, do kdaj bi bilo potrebno prijaviti začasno prebivališče. Tega tudi ni vseboval Javni poziv za dodelitev oziroma nadaljnje prejemanje Zoisove štipendije za šolsko oziroma študijsko leto 2012/2013. S tem, ko je tožnica že v vlogi za priznanje pravice do Zoisove štipendije dne 1. 8. 2012 navedla, da se bo izobraževala in tudi stanovala izven kraja svojega stalnega prebivališča in da je bilo v dokaznem postopku ugotovljeno, da ima tožnica že s 5. 10. 2012 prijavljeno začasno prebivališče v C., torej v kraju študija, so bili tudi po stališču pritožbenega sodišča izpolnjeni pogoji za priznanje dodatka za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča. Pritožbeno sodišče šteje, da je navedeno v predmetni zadevi odločilnega pomena, zato tudi ne odgovarja na ostale pritožbene navedbe. Sodišče je dodatek priznalo skladno z določbami že citiranih predpisov, in so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.