Jedro

S tem ko je preiskovalni sodnik oprl odreditev začasnega ekstradicijskega pripora na določbo 1. točke 1. odstavka 201. člena ZKP, ker je ugotovil, da pri osumljenem obstajajo okoliščine, ki kažejo na nevarnost, da bi osumljeni pobegnil ali se skril, je ravnal v skladu z določbo o začasnem priporu iz 1. odstavka 16. člena Konvencije o izročitvi, ki določa, da morajo pristojni organi zaprošene pogodbenice odločiti o zadevi v skladu s svojim pravom.

Izrek

Zahteva zagovornika osumljenega M.D. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Z uvodoma navedenim sklepom preiskovalnega sodnika Okrožnega sodišča v Mariboru je bil zoper M.D. odrejen začasni ekstradicijski pripor, katerega začetek se šteje od dneva in ure odvzema prostosti, to je od 10.1.2006 od 02.00 ure naprej. Osumljenčev zagovornik je zoper sklep vložil pritožbo, ki jo je senat Okrožnega sodišča v Mariboru z uvodoma navedenim sklepom zavrnilo kot neutemeljeno.

Zagovornik osumljenega M.D. je dne 25.1.2006 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi je uveljavil, da je sodišče spregledalo, da policija v Z. v Bosni in Hercegovini osumljenega dejansko ni iskala ter je navedba v sklepu o odreditvi pripora Občinskega sodišča v Z. neresnična. Bosna in Hercegovina in Nemčija imata diplomatske stike, obstaja Ambasada Nemčije v Sarajevu, preko katere bi lahko policija pridobila ustrezni naslov osumljenca, česar pa ni naredila. Osumljenec je v rednem delovnem razmerju, ima redno delovno vizo in ima stalno prebivališče v Nemčiji, kjer živi njegova družina. Sodišče mu je naprtilo okoliščino, da ga je strah vrnitve v rodni kraj, čeprav je sam jasno povedal, da tam nima več nikogar, saj jim je bila hiša požgana in se je zato kot begunec prijavil v B. v Bosni in Hercegovini. Po mnenju zagovornika niso obstajali razlogi za odreditev pripora zaradi njegove navzočnosti v kazenskem postopku po slovenskem pravu, ki je odločilno za ugotavljanje pripora v Sloveniji, ker je mednarodna tiralica premalo. S tem je prišlo do kršitve pravil kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost izpodbijanega sklepa. Iz teh razlogov je zagovornik predlagal, da vrhovno sodišče začasni ekstradicijski pripor odpravi.

Vrhovni državni tožilec A.P. je v odgovoru na zahtevo z dne 31.1.2006 predlagal zavrnitev zahteve, ker je glede na podatke spisa pripor nujno potreben za uspešno izvedbo postopka izročitve Bosni in Hercegovini.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vrhovno sodišče glede na izrecno določbo 2. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ne more ocenjevati ugotovljenega dejanskega stanja v izpodbijanih sklepih, prav ta razlog pa v zahtevi za varstvo zakonitosti uporablja zagovornik osumljenega M.D. V zahtevi je sicer zagovornik uveljavljal, da bi sodišče moralo uporabiti določbe slovenskega prava, zato je prišlo do kršitve, ki je vplivala na zakonitost izpodbijanega sklepa. Zagovornik pri tem ne navaja, katere konkretne določbe ZKP naj bi sodišče kršilo pri odreditvi začasnega ekstradicijskega pripora. Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Mariboru je pri odreditvi začasnega ekstradicijskega pripora v izpodbijani odločbi vzel za podlago določila ZKP-ja (v sklepu je sicer pomotoma naveden 2. odstavek 225. člena ZKP namesto 2. odstavka 525. člena ZKP, kar pa predstavlja očitno pisno pomoto). Določila ZKP so bila uporabljena v skladu z določbo o začasnem priporu v 1. odstavku 16. člena Konvencije o izročitvi (Uradni list RS, Mednarodne pogodbe, št. 22/1994), ki predvideva, da pristojni organi zaprošene pogodbenice morajo odločiti o zadevi v skladu s svojim pravom. Tako je preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Mariboru odreditev začasnega ekstradicijskega pripora oprl na določbo 1. točke 1. odstavka 201. člena ZKP, ker je ugotovil, da pri osumljenem obstajajo okoliščine, ki kažejo na nevarnost, da bi osumljeni pobegnil ali se skril. Ob tem je hkrati ugotovil, da je v postopku za izročitev navzočnost osumljenca mogoče zagotoviti le z odreditvijo pripora. Do enakih ugotovitev je prišel tudi senat Okrožnega sodišča v Mariboru, ki je zavrnil pritožbo osumljenčevega zagovornika, vloženo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve določb ZKP.

Vrhovno sodišče torej ugotavlja, da preiskovalni sodnik in senat Okrožnega sodišča v Mariboru s sklepoma, ki jih zagovornik izpodbija, nista kršili nobene določbe ZKP, ki se nanaša na odreditev pripora. V zahtevi pa zagovornik tako kot v pritožbi zoper sklep preiskovalnega sodnika uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, češ da bi sodišče moralo sprejeti dokazno oceno glede osumljenca, da ni begosumen. To hkrati pomeni, da zagovornik uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, ki jih uveljavlja osumljenčev zagovornik, poleg tega pa zahtevo vlaga zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. V skladu z določbo 425. člena ZKP je zato zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo.