Jedro

ZKP v 237. členu izrecno prepoveduje izsiljevanje izpovedbe priče s silo, grožnjo ali kakšnim drugim podobnim prepovedanim sredstvom. Odločilno procesno dejstvo v zvezi z ugotavljanjem zatrjevane kršitve je torej izsiljenost izpovedbe, ki pa mora biti v postopku dokazana.

Opis dejanja, ki obdolženemu A. A. uvodoma očita, "da je iz koristoljubnosti in zato, da bi storil kakšno drugo kaznivo dejanje, naklepoma napeljal B. B., da je trem osebam vzel življenje", je ustrezno konkretiziran. Iz opisa dejanja je tako jasno razvidno, da sta B. B. (kot storilec) in obdolženi A. A. (kot napeljevalec), torej vsak v okviru svoje vloge, vendar oba motivirana s pridobitvijo materialne oziroma gmotne koristi v obliki protipravne prilastitve tujih premičnih stvari, usmrtila vse tri oškodovance zaradi izvršitve tatvine, pri čemer je po naravi stvari hkrati šlo tudi za smrtonosno obliko ropa.

Način zasliševanja preko videokonference ustreza načelu neposrednega izvajanja dokazov na glavni obravnavi.

Da obdolžencu ni mogoče verjeti in da ne drži njegov zagovor, da ga v času obravnavanega kaznivega dejanja ni bilo v X, temveč da se je že nahajal v Y, so izpovedale številne priče. Ob takšni krutosti in brezobzirnosti storilca, snemanju prstanov z rok pokojnih, vlačenju in trganju verižice z vratu trupla pokojne, torej ob izostanku kakršnegakoli usmiljenja do žrtev, je namreč prvostopno sodišče utemeljeno zaključilo, da obdolženčevo ravnanje kaže na zelo visoko stopnjo obdolženčeve družbene nevarnosti, kar vse je prvostopno sodišče tudi utemeljeno upoštevalo pri odmeri kazni.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženi A. A. se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka, nagrada in potrebni izdatki obdolženčevega zagovornika, postavljenega po uradni dolžnosti, pa obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega A. A. spoznalo za krivega v uvodu navedenega kaznivega dejanja, za kar mu je izreklo kazen štirinajst let zapora, v katero mu je vštelo tudi čas odvzema prostosti in čas prebit v priporu, kot je to podrobneje navedeno v izreku izpodbijane sodbe. V skladu s četrtim odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je bil obdolženec oproščen plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, v skladu s 97. členom ZKP pa so nagrade in potrebni izdatki zagovornikov, ki so bili obdolžencu postavljeni po uradni dolžnosti, obremenili proračun.

2. Zoper takšno sodbo se je zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazenski sankciji pritožil obdolženčev zagovornik, ki je pritožbenemu sodišču predlagal, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolžencu izreče oprostilno sodbo oziroma temu podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

3. Na pritožbo obdolženčevega zagovornika je podal pisni odgovor višji državni tožilec s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. V odgovoru na pritožbo pa je višji državni tožilec med drugim navedel tudi, da zaproša pritožbeno sodišče za obvestilo o seji senata in vabilo v primeru odločitve o navzočnosti strank. Vendar pritožbeno sodišče o seji senata procesnih udeležencev ni obveščalo, saj je ocenilo, da njihova navzočnost na seji ne bi koristila za razjasnitev stvari, stranke pa navzočnosti na seji (prvi odstavek 378. člena ZKP) tudi niso izrecno predlagale.

4. Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal, da je pritožba obdolženčevega zagovornika v celoti neutemeljena.

5. Zagovornik sodišču prve stopnje očita kršitev 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP z navedbami, da so vse priče v postopku več ali manj povedale, da so bile v X podvržene hudemu nasilju ter fizičnemu in psihičnemu mučenju s strani policije, zaradi česar so vsi dokazi, ki so bili na ta način pridobljeni, nezakoniti in bi se morali iz spisa izločiti, posledično pa bi se morali izločiti tudi dokazi, ki so bili pridobljeni na podlagi teh zaslišanj. Z uporabo dokazov, ki so bili pridobljeni v nezakonitem policijskem postopku z uporabo metode mučenja, pa so po mnenju zagovornika kršene tudi osnovne garancije iz 3., 6. in 13. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP).

6. S povzetimi pritožbenimi trditvami pa ni mogoče soglašati že iz razlogov, navedenih v sklepih tukajšnjega sodišča II Kp 8885/2012 z dne 11. 9. 2019, V Kp 8885/2012 z dne 30. 7. 2014 in II Kp 8885/2012 z dne 5. 4. 2013. Tako je uvodoma ponovno poudariti, da je kazenski postopek v X zoper B. B., C. C., D. D. in E. E. že pravnomočno končan, v Y obravnavani kazenski postopek zoper obdolženega A. A. pa ne more biti podlaga za izločitev dokazov v pravnomočno zaključenih postopkih zoper navedene v X in tukajšnje sodišče ne more izločati dokazov, ki se nahajajo v X kazenskem spisu.

Pritožbeno sodišče pa ob tem dodaja še, da ZKP v 237. členu izrecno prepoveduje izsiljevanje izpovedbe priče s silo, grožnjo ali kakšnim drugim podobnim prepovedanim sredstvom. Odločilno procesno dejstvo v zvezi z ugotavljanjem zatrjevane kršitve je torej izsiljenost izpovedbe, ki pa mora biti v postopku dokazana. Dokazana mora biti tako uporaba sile, grožnje ali kakšnega drugega prepovedanega sredstva z namenom, da bi se dosegla določena izjava priče, kot tudi vzročna zveza med navedenim ravnanjem ter njeno izjavo. Zaključek, da je bila izjava priče izsiljena, je namreč mogoč šele, ko je izkazano, da priča, ob odsotnosti nedovoljenega vplivanja, izjave s takšno vsebino ne bi podala.1 Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da zagovornikove navedbe o hudem nasilju ter fizičnemu in psihičnemu mučenju s strani X policije, kateremu bi naj bile podvržene priče, ostajajo na ravni posplošenega zatrjevanja, saj zagovornik ne navaja nobenih konkretnih relevantnih okoliščin, ki bi podpirale zaključek o izsiljevanju izpovedb, in ki bi utemeljevale, zakaj naj bi zatrjevana okoliščina pomenila pritisk na svobodno voljo prič o tem, kako naj pričajo.

Tudi sicer je bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP podana, če se sodba opira na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin ali na dokaz, na katerega se po določbah tega zakona sodba ne more opirati, ali na dokaz, ki je bil pridobljen na podlagi takega nedovoljenega dokaza. Takšna kršitev določb kazenskega postopka je torej storjena šele tedaj, ko sodišče na tak dokaz opre sodbo.2 V kolikor opiranje ni izkazano, uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ne more biti podana, lahko pa je v primeru ugotovljene kršitve podana katera od bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ki pa mora biti na takšen način, vključno z opisanim vplivom na pravilnost in zakonitost sodbe tudi obrazložena.

Pritožba pa nič od navedenega ne konkretizira. Zatrjevane kršitve namreč pritožnik utemeljuje zgolj s pavšalno in nepodkrepljeno trditvijo, da so glede na izpovedbe prič B. B., D. D., C. C., F. F., E. E., G. G. in H. H., ki so se vsi sklicevali na nasilje izvajano s strani policije, vse takšne izjave pridobljene nezakonito. V kolikor ima torej pritožnik v mislih izjave dane policiji v predkazenskem postopku v X, ko bi naj policija nad udeleženci vršila nasilje, pritožbeno sodišče izpostavlja, da izpodbijana sodba ne temelji in se ne opira prav na nobeno izjavo, dano policiji v predkazenskem postopku v X. Četudi bi nad udeleženci bila uporabljena določena stopnja fizične sile in grožnje, bi morala biti ta ravnanja takšna, da bi lahko vplivala na izpovedbo prič,3 kar pa v obravnavani zadevi ni izkazano. Prav tako se izpodbijana sodba v ničemer ne opira na izpovedbe prič F. F. in G. G. oziroma zagovor tedaj obdolženega E. E. pred sodiščem v X. V zvezi z B. B., C. C. in D. D. pa je ugotoviti, da so se slednji (enako kot F. F.), ko so bili v obravnavani zadevi zaslišani kot priče, v svojih izpovedbah pred tukajšnjim sodiščem sami prostovoljno sklicevali na zagovore, ki so jih podali pred sodiščem v X (tako pred preiskovalnim sodnikom kot na glavni obravnavi), zato jih je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo kot del njihovih izpovedb v predmetnem postopku in v tem delu nanje utemeljeno oprlo izpodbijano sodbo. Pri tem ne gre prezreti, da so v svojih izpovedbah v obravnavanem postopku vsi navedeni izpostavili, da so že na X sodišču govorili resnico, zato tudi slednje ne daje podlage za zaključek, da bi bile njihove izpovedbe na sodišču v X, še manj pa v obravnavanem postopku v Y, izsiljene. Tudi sicer pa bi, kot že nakazano, pritožnik moral določneje opredeliti zanj sporne izjave ter navesti vzročno zvezo med temi izjavami oziroma izpovedbami prič in zatrjevanim nasiljem X policije. Ob tem je pripomniti, da sodišče prve stopnje ni prezrlo tosmerne izpovedbe priče D. D. pred preiskovalnim sodnikom v X in je le-to v točki 10 obrazložitve izpodbijane sodbe (str. 18) dosledno upoštevalo. Glede izpovedbe H. H. pa je še pojasniti, da je sodišče prve stopnje izpodbijano sodbo (točka 10 obrazložitve; str. 20) sicer oprlo na njeno izpovedbo, ki jo je zaslišana kot priča podala pred Okrožnim sodiščem v X, vendar tudi to ne more biti problematično, saj iz njene izpovedbe jasno izhaja (l. št. 546), da v zvezi z vsebino njene izpovedbe nanjo nikoli nihče ni vršil pritiska in je vselej govorila resnico. Očitane kršitve torej niso podane.

7. Kot neutemeljeno pa se hkrati izkaže tudi povsem pavšalno pritožbeno zatrjevanje, da je obdolžencu kršena pravica do obrambe, ker se na objektivni način naj ne bi moglo preveriti, ali so obremenilni dokazi, na podlagi katerih so pridobljene izjave prič in drugi dokazi, pridobljeni na zakonit način. Pritožbi, ki v tem delu pogreša predvsem podatke, ki izkazujejo način pridobitve dokaznega gradiva s strani policije, ni mogoče pritrditi. Zagovornik namreč svojih navedb podrobneje ne pojasni, zato pritožbe v tej smeri sploh ni mogoče preizkusiti, opore za takšne posplošene zaključke pa ne dajejo niti podatki spisa, iz katerih je razvidno, da je bilo pridobivanje dokazov s strani policije zakonito in transparentno, ob tem pa še dodatno preizkušeno pred X sodišči. Tudi sicer pa tovrstna pritožbena zatrjevanja ne sodijo v domet pravice do obrambe, kot je opredeljena v 29. členu Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) in 6. členu EKČP. 8. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP zagovornik zatrjuje z navedbami, da je sodišče prve stopnje kršilo določbo četrtega odstavka 340. člena ZKP v zvezi z 236. členom ZKP, ker je zavrnilo predlog obrambe, da se iz sodnega spisa izločijo izjave oziroma zapisniki o zaslišanju E. E. in F. F., ki sta jih podala pred sodiščem oziroma policijo v X. Znova poudarja, da gre za privilegirani priči, ki v sodnih postopkih v X nista prejeli ustreznih pravnih poukov, da zaradi sorodstvenega razmerja nista dolžni pričati zoper obdolženega A. A., zato vztraja, da bi navedene izjave oziroma zapisniki morali biti izločeni.

9. Zagovornik nima prav. Sodišče prve stopnje je ravnalo prav, ko ni izločilo izjav oziroma zapisnikov o zaslišanju E. E. in F. F., ki sta jih podala pred sodiščem oziroma policijo v X, za takšno svojo odločitev pa je v razlogih sklepa I K 8885/2012 z dne 1. 7. 2020 navedlo tehtne in prepričljive razloge, katerim pritožbeno sodišče pritrjuje in se v izogib ponavljanju nanje tudi sklicuje. Bistveno je, da sta bila obdolženčev oče E. E. in obdolženčeva sestra F. F., ko sta bila v fazi preiskave kot priči prvič zaslišana v predmetnem kazenskem postopku, pravilno poučena po drugem odstavku 236. člena ZKP, pa sta se oba odločila, da bosta pričala (l. št. 1238-1242; l. št. 1205-1206 in 1313-1317). Tako ni nobene podlage za izločitev predlaganih izjav oziroma zapisnikov o zaslišanju E. E. in F. F. iz pravnomočno končanega kazenskega postopka v X. Tudi sicer je še pojasniti, da se je F. F. v svoji izpovedbi v predmetnem kazenskem postopku izrecno in samoiniciativno sklicevala na izpovedbo, ki jo je podala pred preiskovalnim sodnikom v X, medtem ko na glavni obravnavi v X ni želela pričati, pri čemer je bila v obeh primerih v skladu s tedaj veljavno X zakonodajo poučena o pravici, da ji zaradi opisanega sorodstvenega razmerja ni treba pričati (l. št. 541-542 in 673). V zvezi z E. E. pa je dodati, da je imel v kazenskem postopku v X status obdolženca, kjer je tudi prejel temu primeren pravni pouk, ki pa ni združljiv s pravnim poukom za privilegirano pričo. Obdolženec namreč nikoli ne more biti priča v lastni zadevi, zato E. E. pravnega pouka za privilegirano pričo tedaj utemeljeno ni prejel. Nenazadnje pa je še dodati, da izpodbijana sodba temelji na povsem drugih dokazih, saj sodišče prve stopnje v izogib vsakršnemu dvomu svoje odločitve ni oprlo na nobeno od izjav oziroma zapisnikov o zaslišanju E. E. in F. F. v kazenskem postopku v X. Pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje zato pritožba ne more omajati.

10. Ker torej ni najti nobenih razlogov za izločitev zgoraj navedenih izjav oziroma zapisnikov o zaslišanju in ker se izpodbijana sodba nanje v ničemer ne opira, posledično ni nobenih razlogov za izločitev razpravljajoče sodnice, za katero se zavzema pritožnik, ko v jedru svojih pritožbenih navedb zatrjuje obstoj izločitvenega razloga po 2. točki drugega odstavka 39. člena ZKP in navaja, da se je sodnica seznanila z listinami, ki bi morale biti izločene iz spisa, in je nanje tudi oprla svojo odločitev v predhodnem postopku. Kot neutemeljeno se hkrati izkaže tudi prizadevanje pritožbe, ki si na podlagi istih navedb neuspešno prizadeva utemeljiti kršitev obdolženčeve pravice do obrambe in pravice do nepristranskega sojenja ter kršitev 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Čeprav je pritrditi pritožbi, da bi sodišče prve stopnje o takem, vsebinsko enakem predlogu za izločitev razpravljajoče sodnice, ki ga je zagovornik podal na glavni obravnavi dne 14. 11. 2019, moralo odločiti in se do njega opredeliti, pa odsotnost take odločitve v obravnavanem primeru, ko se je predlog za izločitev dokazov v celoti izkazal za neutemeljenega, zatrjevanih kršitev ne konstituira, prav tako pa ni takšna, da bi vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

11. Zagovornik pa v nadaljevanju uveljavlja tudi kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP (ali je dejanje, zaradi katerega se obtoženec preganja, kaznivo dejanje) z navedbami, da opis kaznivega dejanja ne vsebuje vseh znakov kaznivega dejanja, saj je v abstraktni opredelitvi znakov kaznivega dejanja povzet opis storitve umora zaradi storitve drugega kaznivega dejanja, medtem ko ni razvidno oziroma navedeno, zaradi katerega kaznivega dejanja bi naj storilca izvedla umore.

12. Kršitev ni podana, saj opis dejanja v izreku izpodbijane sodbe zajema vse potrebne zakonske znake kaznivega dejanja umora po 4. in 7. točki drugega odstavka 46. člena KZ SRS, z jasnim in povsem določnim opisom konkretnega izvršitvenega ravnanja obdolženca. Pri umoru zaradi storitve drugega kaznivega dejanja iz 4. točke drugega odstavka 46. člena KZ SRS storilec najprej stori umor, da si omogoči ali olajša storitev drugega kaznivega dejanja, pri čemer je ta oblika kaznivega dejanja mogoča tudi tedaj, ko storilec stori umor zaradi dokončanja že začetega kaznivega dejanja.4 Opis dejanja, ki obdolženemu A. A. uvodoma očita, „da je iz koristoljubnosti in zato, da bi storil kakšno drugo kaznivo dejanje, naklepoma napeljal B. B., da je trem osebam vzel življenje“, je ustrezno konkretiziran z navedbami, da sta se slednja najprej dogovorila, da bosta vstopila v stanovanje I. I. in mu vzela denar, nakar je B. B. v opisanih časovnih in krajevnih okoliščinah po prihodu oškodovancev pred stanovanje, le-te z vanje uperjeno pištolo prisilil, da so vanj vstopili in legli na tla, nato pa je obdolženi A. A. od B. B. zahteval, „streljaj, kaj čakaš, mrtva usta ne govorijo“, kar je B. B. tudi storil in ustrelil na tleh ležeče oškodovance, zaradi načina streljanja pa je za vse tri na kraju dejanja nastopila smrt, potem pa sta B. B. in A. A. preiskala stanovanje in pokojnike ter vzela v opisu navedene tuje premične stvari. Iz opisa dejanja je tako jasno razvidno, da sta B. B. (kot storilec) in obdolženi A. A. (kot napeljevalec), torej vsak v okviru svoje vloge, vendar oba motivirana s pridobitvijo materialne oziroma gmotne koristi v obliki protipravne prilastitve tujih premičnih stvari, usmrtila vse tri oškodovance zaradi izvršitve tatvine, pri čemer je po naravi stvari hkrati šlo tudi za smrtonosno obliko ropa. Naklepna usmrtitev drugega kot sredstvo za izvršitev drugega kaznivega dejanja namreč zajema situacije, ki so komplementarne koristoljubnostni alternativi iz 4. točke drugega odstavka 46. člena KZ SRS oziroma so do nje po naravi stvari subsidiarne (storilec lahko nekoga usmrti, da bi ga na primer okradel).5 Zato zagovornik nima prav, ko trdi, da iz opisa dejanja ni razvidno, zaradi katerega kaznivega dejanja bi naj „storilca“ izvedla umore. Prav tako neutemeljeno pa zagovornik v opisu dejanja, še zlasti v abstraktnem delu, ki niti ni nujna sestavina opisa vsakega kaznivega dejanja, pogreša izrecno navedbo drugega kaznivega dejanja, saj ni potrebno, da bi le-to bilo poimensko navedeno. Bistveno je namreč, da so v konkretnem delu opisa navedena dejstva in okoliščine, ki zakonski znak „zato, da bi storil kakšno drugo kaznivo dejanje“ določno opisujejo, čemur je bilo v obravnavnem primeru zadoščeno, saj opis dejanja omogoča logično sklepanje o obstoju zakonskih znakov kaznivega dejanja tatvine oziroma ropa.

13. Z obdolženčevim zagovornikom pa nadalje ni mogoče soglašati niti v delu, ko zatrjuje, da zaslišanje obremenilne priče B. B. in soočenje preko videokonference ne predstavlja neposrednega zaslišanja in soočenja in posledično poštenega sojenja, ki ga zagotavlja tudi določba 6. člena EKČP. Kot je zagovorniku že bilo obrazloženo tudi v prejšnjih odločbah pritožbenega sodišča, namreč način zasliševanja preko videokonference ustreza načelu neposrednega izvajanja dokazov na glavni obravnavi, kot to izhaja tudi iz odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 3795/2010 z dne 29. 5. 2014. Po določbi 244.a člena ZKP se lahko namreč zaslišanje priče opravi tudi z uporabo sodobnih tehničnih sredstev za prenos slike in glasu, torej preko videokonference, če je podan kateri od razlogov, navedenih v drugem odstavku citiranega člena, med drugim tudi, če „zaradi drugih upravičenih razlogov ni zaželeno ali možno, da bi oseba prišla k organu, ki opravlja zaslišanje“ (4. točka drugega odstavka 244.a člena ZKP). Ker v konkretni zadevi B. B. prestaja 40 letno zaporno kazen, njegove navzočnosti na glavni obravnavi v tem postopku ni bilo mogoče zagotoviti, zato je prvostopno sodišče zaslišanje navedene priče opravilo preko videokonference iz povsem upravičenih razlogov. Tako obdolženec kot zagovornik sta imela ob obsežnem zaslišanju navedene priče preko videokonference vse možnosti priči postavljati vprašanja in se s pričo soočiti, zaradi česar so tudi tokrat vse trditve pritožnika, da je bila v tej smeri obdolžencu kršena pravica do poštenega sojenja in da je bila kršena EKČP, brez podlage.

14. Pritožbeno sodišče pa tudi v tem delu izpostavlja, da je zaslišanje in soočenje B. B. z obdolžencem potekalo preko videokonference iz sodišča v X ob izostanku kakršnihkoli dokazov ali indicev, ki bi nakazovali, da bi se v času izvajanja zaslišanj pri Višjem sodišču v X „vzpostavljal dvom v možnost podajanja verodostojnih izjav prič pred organi X“, kot to izpostavlja pritožnik in ko je tudi B. B. sam zatrdil, da nanj v času glavne obravnave, ki je potekala v Y, ni nihče izvajal pritiskov, se pritožbene trditve tudi v tej smeri pokažejo kot neutemeljene.

15. Pa tudi z neizvedbo neposrednega zaslišanja priče J. J. prvostopno sodišče ni zagrešilo v pritožbi zatrjevane kršitve pravice do obrambe, kot je na straneh 20 in 21 izpodbijane sodbe navedlo tudi že prvostopno sodišče. Sodišče prve stopnje se je namreč trudilo, da bi ugodilo predlogu obrambe, vendar navzočnosti J. J. ni bilo mogoče zagotoviti. Kot je to med drugim razvidno tudi iz zaprosila za zaslišanje in odgovora X organov na straneh od 2550 do 2557 predmetnega kazenskega spisa.

16. S tem, ko sodišče navedene priče, ker je bila nedosegljiva, ni zaslišalo, torej ni zagrešilo v pritožbi zatrjevane kršitve obdolženčeve pravice do obrambe iz 3. alineje 29. člena Ustave RS in navedeno tudi ni vplivalo na zakonitost sodbe. Sodišče je izpovedbo J. J., ki jo je le ta podal pred Okrožnim sodiščem v X, prečitalo v skladu z določbami 1. točke prvega odstavka 340. člena ZKP. Izjava navedene priče pa je smiselno potrjevala zgolj to, kar so povedale tudi druge, v postopku zaslišane priče, in torej izpovedba priče J. J. glede na vse ostale izvedene dokaze in izpovedbe prič ne bi mogla v ničemer vplivati na izid postopka, kar v svojem odgovoru na pritožbo izpostavlja tudi višji državni tožilec. Sicer pa je vse navedeno, na strani 20 izpodbijane sodbe obsežno obrazložilo tudi že prvostopno sodišče. Ob tem pa je vendarle potrebno izpostaviti tudi, da tega, s čem konkretno oziroma na kak način bi naj navedeno sploh vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe, pritožnik niti ni podrobneje obrazložil. 17. Neutemeljena pa je pritožba tudi v delu, ko uveljavlja pritožbeni razlog zmotne oziroma nepravilne ugotovitve dejanskega stanja. Po oceni pritožbenega sodišča je namreč sodišče prve stopnje dejansko stanje obravnavane zadeve ugotovilo pravilno in tudi popolno. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obdolženca je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa je tudi utemeljeno zaključilo, da je obdolženec storil v izreku izpodbijane sodbe podrobneje opisano kaznivo dejanje. Pritožbeno sodišče zato v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in s pravnimi zaključki napadene sodbe, se v izogib ponavljanju na ustrezne razloge prvostopne sodbe tudi sklicuje, v zvezi s pritožbenimi izvajanji, ki se nanašajo na odločilna dejstva, pa dodaja naslednje:

18. Bistvo sicer obsežnih pritožbenih navajanj, s katerimi pritožnik graja dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, je v navedbah, da je izpovedba B. B. edini dokaz, ki bremeni obdolženca, pri čemer pa so bile izpovedbe B. B. konfuzne, same s seboj v nasprotju in tudi v nasprotju z izpovedbami ostalih prič, kar skuša pritožnik podkrepiti s selektivnim navajanjem iz konteksta izvzetih delov izpovedb posameznih prič in s prikazovanjem, da bi naj B. B svoje izpovedbe dal pod prisilo, s tem, da bi po krivem obdolžil obdolženega A. A. pa bi naj skušal tudi zmanjšati lastno odgovornost za storjeno kaznivo dejanje, kar bi po oceni obrambe lahko doprineslo k pogojnemu odpustu. Možni motiv, zakaj B. B. obremenjuje obdolženega A. A., pa bi bilo iskati tudi v osebnem sovraštvu zaradi spora z obdolženčevo sestro, s katero sta bila partnerja.

19. S pritožnikom pa tudi v tem delu ni mogoče soglašati.

20. Da obdolžencu ni mogoče verjeti in da ne drži njegov zagovor, da ga v času obravnavanega kaznivega dejanja ni bilo v X, temveč da se je že nahajal v Y, so izpovedale številne priče. Ne le B. B., temveč tudi D. D. in C. C. sta opisovala, kako so šele nekaj dni po dejanju obdolženega A. A. pospremili na kolodvor, ko se je med drugim tudi z ukradeno zlatnino odpravil v Y. Da so se po obravnavanem kaznivem dejanju B. B., C. C. in D. D. ter H. H. zaradi zagotavljanja alibija skupaj z A. A. po dejanju odpeljali na Z, pa so prav tako potrdili vsi imenovani, o tem, kaj se je dogajalo na tem potovanju in kako so zlatnino, ker si je ni želela natakniti, skrili v vrata avtomobila, pa je prepričljivo pojasnila tudi povsem nepristranska priča H. H., za katero tudi ni z ničemer izkazano, da bi želela kakorkoli po krivem obremenjevati obdolženca. Ob takšnih dokazih obdolženčeve navedbe, da takrat sploh ni bil v X, nikakor ne morejo prepričati. Izpovedbe že navedenih prič, da se je obdolženec v kritičnem času nahajal v X, pa je nenazadnje potrdil tudi J. J., kot je to že obrazloženo. Vse navedeno pa brez vsakega dvoma kaže, da obdolženčevemu zagovoru, da je v kritičnem času bil v Y, ni mogoče verjeti. Navedeno pa tudi nikakor ne daje podlage za pritožbene trditve, da so izpovedbe B. B. edini dokaz, ki kakorkoli bremeni obdolženca.

21. Pritožba pa ne more prepričati niti s trditvami, da B. B. ni mogoče verjeti, ker želi z lažnim obremenjevanjem obdolženega A. A. zgolj zmanjšati pomen svojega ravnanja, se maščevati obdolženčevi sestri oziroma pridobiti ugodnosti, kot so predčasni pogojni odpust in podobno. Za nič od navedenega namreč v podatkih kazenskega spisa ni podlage, pa tudi pritožnik svojih navedb v tej smeri ni z ničemer podkrepil. 22. B. B. je bil za obravnavano kaznivo dejanje pravnomočno obsojen na smrtno kazen, ki bi naj bila izvršena z ustrelitvijo brez navzočnosti javnosti, vendar kazen ni bila izvršena izključno zaradi spremembe zakonodaje in ne zato, ker bi B. B. skušal na kakršenkoli način zmanjšati pomen svoje vloge pri obravnavanem kaznivem dejanju, kot to sicer nakazuje pritožba. Prestaja 40 letno zaporno kazen in ne v postopku, ko je bil v X obravnavan kot obdolženec, niti v postopku, ki se je vodil v Y, ko je bil zaslišan kot priča, ni zanikal, da je prav on tisti, ki je ustrelil vse tri oškodovance, kar vse je tudi podrobno opisal. Ob navedenem in dejstvu, da tudi sicer iz njegovih izpovedb ne izhaja nič takšnega, kar bi kazalo na to, da želi po krivem obremenjevati obdolženega A. A., pa povsem posplošene in z ničemer argumentirane pritožbene navedbe v tej smeri, nikakor ne morejo biti uspešne.

23. Kot je sicer že obrazloženo, pa tudi ne držijo trditve, da je B. B. edina priča, ki bremeni obdolženega A. A. Da obdolženemu A. A. ni mogoče verjeti, da je bil v času storitve v Y, je že obrazloženo. Da je bil v času storitve kaznivega dejanja ne le v X, temveč tudi v stanovanju pokojnega I. I. na Ž ulici v X, pa sta poleg B. B. potrdila tako C. C., kot tudi D. D. Oba sta navedla, da se sicer zaradi poteka časa podrobnosti ne spomnita več, D. D. pa tudi, da se dejanja tudi sicer sploh ne želi spominjati, saj želi vse skupaj čim prej pozabiti, vendar sta ob tem oba povsem določno zatrdila, da se je A. A. že nahajal v stanovanju, ko sta tja zaradi groženj B. B. vstopila tudi sama. D. D. je tako zaslišan preko videokonference na glavni obravnavi 1. 10. 2015 povedal, da je v stanovanje vstopil zaradi groženj B. B. (stran 4 zvočnega prepisa njegovega zaslišanja), pri čemer se je A. A. (stran 7 istega prepisa) takrat že nahajal v stanovanju. Da je bil tedaj obdolženi A. A. v stanovanju, pa je potrdil tudi kot priča zaslišani C. C., ki je povedal tudi, da slike, ki jo je videl, ko je vstopil v stanovanje na Ž ulici, ne bo nikoli v življenju pozabil, „prekinil se mu je film v glavi“, ustrašil se je, da bo tudi sam zaključil kot oškodovanci, želel si je le rešiti glavo, zato je poslušal vse, kar so mu ukazali, torej vse kar sta mu rekla navzoča B. B. in obdolženi A. A. Povedal je, da se podrobnosti sicer ne spominja, da pa vztraja pri vsem, kar je že povedal. Tudi vse, kar je povedal v sojenju (v X) leta 2013, drži (stran 25 zvočnega prepisa zaslišanja preko videokonference).

24. Da v postopku, ki je bil v teku v X ni lagal in je dogajanja tedaj opisoval kot so se v resnici zgodila, pa je povedal (stran 9 zvočnega prepisa videokonference z dne 16. 5. 2018) tudi obdolženi D. D. Pri tem sta oba, tako C. C. kot D. D., kot je povzeto v pravnomočni sodbi Okrožnega sodišča v X, smiselno enako izpovedala, da sta najprej več ur čakala v kombiju, ko se je pri njima pojavil B. B. in povedal, „pobil sem jih, naredil sem to“, nakar je B. B. zahteval, da gresta z njim v stanovanje, kjer je videl pokojne in obdolženega A. A., ki je s trupla dekleta jemal prstane in zapestnico ......, nakar sta B. B. in A. A. iskala tulce ........., kot je to navajal D. D., ki je zaradi vsega navedenega, kot je že navedeno, tudi pričel bruhati in zapustil stanovanje. Da sta odšla v stanovanje na zahtevo B. B., ki je prišel po njiju, pa je povedal tudi C. C., ki je prav tako potrdil, da je bil tedaj v stanovanju, kjer so že bila tri trupla in ogromno krvi, tudi obdolženi A. A. Stanovanje sta s D. D. zapustila, njemu, se pravi C. C. je bilo slabo, D. D. pa je bruhal. Dejanja ni prijavil, ker ga je bilo strah za lastno življenje.

25. Ob takšnih izpovedbah, ko sta, kot je že navedeno, D. D. in C. C. tudi ob zaslišanju v postopku v Y pojasnila, da sta v X, na obravnavi v X govorila resnico in glede na to, da sta njuni izpovedbi vsebinsko skladni s tem, kar je ves čas postopka izpovedoval tudi B. B., in ko je s svojimi izpovedbami navedeno potrdil tudi J. J. (stran 20 izpodbijane sodbe), kot je to tudi sicer obširno in tehtno obrazloženo v točkah od 7 do 20 (pa tudi ostalih) izpodbijane sodbe ter ob ostalih dokazih, ki jih je v podkrepitev svojih zaključkov navedlo že prvostopno sodišče, pritožba s parcialnimi in iz konteksta izvzetimi deli izpovedb posameznih prič ne more vzbuditi dvoma v pravilnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja.

26. Dvoma v pravilnost dejanskega stanja pa iz razlogov, med drugim navedenih tudi v točki 18 izpodbijane sodbe, ne more vzbuditi niti pritožbeno sklicevanje na izpovedbe obdolženčevega očeta in sestre ter njene prijateljice in ostalih prič, ki so s svojimi izpovedbami obdolžencu skušale priskrbeti lažni alibi.

27. Kot je že navedeno, za pritožbeno prikazovanje, da izpovedbam B. B. ni verjeti, ker skuša z izpovedbami zmanjšati pomen svojega ravnanja in s tem zase pridobiti ugodnosti oziroma koristi, zaradi česar bi naj po krivem obremenjeval obdolženega A. A., ni nobene podlage. Kot neutemeljene pa so se pokazale tudi nadaljnje pritožbene trditve v smeri, da so B. B. izpovedbe le posledica njegovih težav z duševnim zdravjem, saj bi naj imel psihične probleme in vedenjske težave in to predvsem zaradi dogodkov, ki so se zgodili na fronti, zaradi česar bi naj bila njegova osebnost po vojni spremenjena in bi naj „brez lastne krivde postal psihopat, neusmiljen, naučen morilec civilistov, brez zadržkov“, kar vse bi naj, po oceni obrambe, bilo tudi razvidno iz podatkov v kazenskem spisu. Veliko bolj verjetno bi torej bilo po oceni obrambe, da je B. B. moril brez racionalnega razloga in brez napeljevanja, zaradi lastnih odločitev in svoje psihotične ter agresivne osebnosti.

28. Kot izhaja iz že izpostavljene sodbe Okrožnega sodišča v X opr. št. K 87/96 z dne 6. 6. 1996, ki je v delu, ki se je nanašal na B. B., postala tudi pravnomočna, je v času sojenja B. B. pregledala komisija sodnih izvedencev, ki je podala tudi izvid in mnenja, od koder med drugim izhaja, da pri njem niso odkrili psihopatološke vsebine, njegova sposobnost dojemanja pomena dejanj je sicer bila manjša, kot tudi njegova zmožnost, da je takrat (ob storitvi obravnavanega kaznivega dejanja) upravljal s svojimi postopki, pa je bila zmanjšana, vendar ne bistveno. Ob tem, ko ni najti razlogov, da bi sodišče dvomilo v zaključke timskega dela komisije priznanih izvedencev, z ničemer podkrepljene pritožbene insinuacije, da si je B. B. napeljevanje zaradi svojega zdravstvenega stanja preprosto izmislil, tako ne morejo prepričati. Čeprav skuša sicer pritožba prepričati o nasprotnem, je B. B. o bistvenih okoliščinah ves čas postopka izpovedoval enako, njegove izpovedbe pa so bile skladne tudi z vsebino izpovedb že navedenih prič, ki so, kot je to v točki 11 izpodbijane sodbe navedlo tudi že prvostopno sodišče, izpovedovale skladno in prepričljivo, njihove izpovedbe pa so tvorile tudi smiselno celoto, podprte pa so bile tudi z listinskimi dokazi.

29. Pritožbeno sodišče tako, ob vsem že navedenem in ob prepričljivih razlogih prvostopnega sodišča ne dvomi, da je obdolženi A. A. storil v izreku izpodbijane sodbe očitano kaznivo dejanje.

30. Po obrazloženem, in ker pritožba zagovornika tudi v ostalem, glede odločilnih dejstev ne navaja ničesar, kar bi lahko ovrglo pravilnost dejanskih ugotovitev in pravnih zaključkov sodišča prve stopnje, je bilo potrebno pritožbo zagovornika, vloženo zoper prvostopni krivdni izrek, zavrniti kot neutemeljeno.

31. Odločbo o kazenski sankciji pritožba napada z navedbami, da je obrazložitev prvostopne sodbe v tej smeri skopa, sodišče pa je glede olajševalnih okoliščin, ki jih je upoštevalo pri odmeri kazni upoštevalo zgolj dejstvo, da obdolženi do sedaj še ni bil obsojen. Pritožnik pa meni, da bi sodišče poleg nekaznovanosti bilo dolžno pri odmeri kazni upoštevati tudi časovno odmaknjenost obravnavanega kaznivega dejanja, kot tudi okoliščino, da je obdolženec bil v času obravnavanega kaznivega dejanja star šele 20 let, kar pomeni, da je šlo za osebo, ki je komaj vstopila v odraslost in v kolikor bi se sodni postopek zoper obdolženca vodil takoj po dogodku, pred dopolnjenim 21 letom, bi obdolženec sodil v skupino mlajših polnoletnih oseb. Po oceni pritožnika je brez podlage ugotovitev sodišča, da gre pri obdolžencu za visoko stopnjo družbene nevarnosti. Obdolženec bi naj namreč po navedbah v pritožbi funkcioniral zelo zrelo, odgovorno in urejeno, že od leta 1993 je tudi v zvezi s sedanjo zakonsko partnerko, s katero sta si tudi ustvarila družino, saj je obdolženec oče mladoletnega otroka, ki ga preživlja in vzgaja. Ves čas je bil obdolženec tudi redno zaposlen in je tudi sicer nekonfliktna oseba. Po oceni pritožnika pa je sodišče pri odmeri kazni tudi neupravičeno upoštevalo okoliščine, ki so sicer znaki kaznivega dejanja, zaradi česar le ti ne morejo pomeniti hkrati še dodatnih oteževalnih okoliščin. Dejstvo, da so bile umorjene tri osebe, je namreč že znak kaznivega dejanja po 7. točki 46. člena KZ RS, okoliščina, da so bile žrtve ustreljene zato, da ne bi mogle spregovoriti o kaznivem dejanju, pa je znak kaznivega dejanja po 4. točki 46. člena KZ RS.

32. Pritožba pa tudi v tem delu ne more prepričati. Obdolženčev zagovornik si namreč ob tem, ko je za obravnavano kaznivo dejanje predpisana kazen zapora najmanj deset let, neutemeljeno prizadeva za izrek še nižje zaporne kazni obdolžencu. Obdolženec je bil namreč spoznan za krivega storitve izredno hudega kaznivega dejanja, v posledici katerega so življenja izgubili kar trije ljudje, pri čemer ena izmed žrtev še niti ni bila polnoletna. Življenje so izgubili na izredno brutalen način in to zgolj zato, da ne bi mogli spregovoriti o kaznivem dejanju. Ob takšni krutosti in brezobzirnosti storilca, snemanju prstanov z rok pokojnih, vlačenju in trganju verižice z vratu trupla pokojne, torej ob izostanku kakršnegakoli usmiljenja do žrtev, je namreč prvostopno sodišče utemeljeno zaključilo, da obdolženčevo ravnanje kaže na zelo visoko stopnjo obdolženčeve družbene nevarnosti, kar vse je prvostopno sodišče tudi utemeljeno upoštevalo pri odmeri kazni obdolžencu. Sodišče torej pri odmeri kazni ni upoštevalo kot obteževalne okoliščine znake in posledice očitanega kaznivega dejanja, kot skuša to v pritožbi prikazati zagovornik, temveč obdolženčev brezobziren in zavržen odnos do kaznivega dejanja in pokojnih.

33. Sodišče prve stopnje je tako tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo in ustrezno ocenilo ter ovrednotilo težo obravnavanega kaznivega dejanja, predvsem pa tudi stopnjo obdolženčeve krivde ter okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno, kakor tudi osebnost obdolženca in njegovo prejšnje življenje ter vse tiste okoliščine, ki vplivajo na odmero kazni obdolžencu. Pri odmeri kazni pa so dovolj do izraza prišle tudi olajševalne okoliščine, ki jih v pritožbi navaja obdolženčev zagovornik. Obdolženčevo nekaznovanost je v sodbi izpostavilo že prvostopno sodišče, obdolženčeva skrb za otroka in po oceni pritožnika urejeno družinsko življenje pa tudi ne more vplivati na znižanje kazni. Pa tudi obdolženčeva mladost ob storitvi kaznivega dejanja in časovna odmaknjenost, ob tem, da je bila za obdolženca razpisana celo tiralica, ter ostalo, kar v tej smeri v pritožbi izpostavlja zagovornik, pa ob vseh že izpostavljenih obteževalnih okoliščinah ne more vplivati na znižanje obdolžencu na prvi stopnji izrečene kazni.

34. Po vsem obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče tudi ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti ni ugotovilo kršitev zakona iz 383. člena ZKP, je o pritožbi obdolženčevega zagovornika odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe.

35. Glede na to, da bo moral obdolženec na prestajanje daljše zaporne kazni, ga je pritožbeno sodišče oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka, stroški obdolžencu po uradni dolžnosti postavljenega zagovornika pa obremenjujejo proračun (prvi odstavek 98. člena, prvi odstavek 97. člena in četrti odstavek 95. člena ZKP).

1 Sodbi Vrhovnega sodišča RS I Ips 189/2006 z dne 20. 9. 2006 in I Ips 51335/2010 z dne 28. 3. 2013. 2 Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS I Kp 35324/2018 z dne 16. 10. 2020. 3 Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 51335/2010 z dne 28. 3. 2013, tč. 10. 4 M. Deisinger, Kazenski zakon SR Slovenije s komentarjem in sodno prakso, ČGP Delo - TOZD Gospodarski vestnik, Ljubljana 1981, str. 128; Deisinger M., Kazenski zakonik s komentarjem, Posebni del, GV Založba, Ljubljana 2002, str. 26-27; Deisinger M., Kazenski zakonik 2017, Posebni del s komentarjem, sodno prakso in literaturo, Poslovna založba Mb, založništvo d.o.o., Maribor 2017, str. 130. 5 Primerjaj 4. točko 116. člena KZ-1 in Korošec D., Zobec B., Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), 1. knjiga, Uradni list Republike Slovenije, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana, 2018, str. 313.