Jedro

Poseg v prosilčevo osebno svobodo na podlagi četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 je mogoč le na podlagi konkretnih dejstev in okoliščin, ki utemeljujejo obstoj navedenih razlogov varstva osebne in premoženjske varnosti. Pri tem pa ne gre za vzpostavljanje dokaznega standarda, po katerem mora biti onkraj vsakršnega dvoma, da je tožnik storil dejanje ogrožanja življenja drugih in premoženja v smislu kakšnega kaznivega dejanja ali prekrška, saj je to stvar drugih ustreznih postopkov, temveč zgolj zato, da gre za dejstva in okoliščine, ki so dovolj konkretna, da je na njihovi podlagi mogoče oceniti resnost varnostnega tveganja, ki ga za osebno in premoženjsko varnost pomeni prosilec.

Izrek

I. Tožbi se ugodi tako, da se sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-1584/2016/12 (1312-14) z dne 3. 8. 2017 odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

II. Predlog za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je toženka odločila, da se tožniku omeji gibanje na prostore in območje Centra za tujce v Postojni, in sicer od ustne naznanitve 2. 8. 2017 od 13:10 ure, pa do prenehanja razlogov, vendar največ za tri mesece - do 2. 11. 2017 do 13:10 ure, z možnostjo podaljšanja še za en mesec.

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnik vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Toženka v njem navaja, da v času nastanitve na oddelku za samske moške ni upošteval navodil zaposlenih in varnostne službe, da je zelo pogosto verbalno in fizično napadal nastanjene prosilce in zaposlene ter da je odtujeval in uničeval tuje premoženje. V njegovi prisotnosti naj bi se prosilci, zaposleni in drugo osebje počutili neprijetno, saj naj bi bile njegove reakcije zelo nepredvidljive in odzivi neprimerni situacijam. Pogosto naj bi bil nasilen in nepotrpežljiv, socialni delavci pa naj bi opazili, da pogosto uživa prepovedane substance (kajenje marihuane). V času nastanitve naj bi večkrat kršil 17. člen Uredbe o hišnem redu azilnega doma. V poročilih varnostne službe azilnega doma naj bi bil zaveden zaradi različnih kršitev Pravilnika o hišnem redu, zoper njega pa naj bi tekel tudi predkazenski postopek zaradi poškodovanja tuje stvari.

3. V nadaljevanju obrazložitve toženka našteva nekatere kršitve, ki jih je storil tožnik med bivanjem v azilnem domu: - 27. 1. 2017 je samovoljno zamenjal sobo, v kateri je bil nastanjen; - konec februarja 2017 je ustrahoval eno od prosilk za mednarodno zaščito in ji govoril, da je "hudič", zaradi česar je bila tako prestrašena, da se je zadrževala v svoji sobi; - 12. 3. 2017 se je zapletel v pretep s prosilcem A.A., 30. 5. 2017 pa s prosilcem B.B.; - 13. 5. 2017 je žalil osebje v kuhinji azilnega doma in nadlegoval čistilko; - 30. 5. 2017 je varnostni službi govoril, da je gospa C.C. "šarmuta" (prostitutka) in da naj ji to povedo; - 20. 6. 2017 je prosilcu D.D. odtujil števec za kolo, ki pa ga je pred prihodom policije vrnil; - 12. 7. 2017 je odtujil kolo prosilcu E.E. in se nato z njim zapletel v fizični obračun; - 28. 7. 2017 je verbalno napadel socialno delavko F.F. in jo zmerjal s "šarmuto" (prostitutko) ter v njeni prisotnosti in prisotnosti varnostne službe tolkel po vratih in vrgel betonski pepelnik v avtomobile zaposlenih, pri čemer je dva poškodoval. V zvezi z zadnjim dogodkom naj bi zoper tožnika tekel predkazenski postopek, razlog verbalnega napada pa naj bi bila njegova zahteva za sobo s kopalnico. Večkrat naj bi bil napoten k obisku psihiatra v azilnem domu, a temu ni sledil. V psiho-socialnih razgovorih s socialnimi delavci naj bi sicer obljubil, da se bo umiril in spremenil svoje obnašanje, vendar naj bi se to le še stopnjevalo do točke, ko je poškodoval avtomobila dveh zaposlenih s tem, ko je po parkirišču vrgel meter visok betonski pepelnik. Toženka meni, da je s tem dejanjem ogrožal tudi ljudi, ki so v tem času stali na parkirišču, saj bi jih lahko zadel in poškodoval. 4. Toženka nadalje navaja, da o tožnikovi prošnji za mednarodno zaščito še ni bilo odločeno, ker še teče postopek ugotavljanja pristojne države za obravnavanje njegove prošnje. Meni, da bi se mu, če mu gibanje ne bi bilo omejeno, omogočilo nadaljevanje ogrožanja ljudi in premoženja v azilnem domu. Ocenjuje, da bi se mu z omejitvijo gibanja na Center za tujce preprečila ponovitvena nevarnost ogrožanja zaposlenih in ostalih oseb v azilnem domu, oziroma da bo le s pridržanjem na prostore Centra za tujce omogočeno varstvo oseb in premoženja.

5. V nadaljevanju pojasnjuje, zakaj ni mogoče učinkovito izvesti milejšega ukrepa s pridržanjem na območju Azilnega doma, ki glede na režim varovanja prosilcu ne preprečuje možnosti, da dom po svoji volji zapusti. Glede na tožnikov odnos do premoženja in zaposlenih v azilnem domu ter upoštevaje dejstvo, da ne kaže nikakršnega spoštovanja do varnostne službe, ki vzdržuje red v azilnem domu, meni, da le omejitev gibanja na prostore Centra za tujce lahko zagotovi varstvo lastnine in oseb v azilnem domu. Pojasnjuje, da je najpomembneje med postopkom prosilcem zagotoviti osnovno oskrbo in zaščito, kar pa je zaradi tožnikovih dejanj in obnašanj zelo težko. Navaja, da tožnik s takim ravnanjem izkazuje popolno nesodelovanje v postopku mednarodne zaščite in da je ukrep omejitve gibanja izdan izključno zaradi varovanja javnega reda. Meni, da je izrečeni ukrep skladen z določbami 10. člena ti. Recepcijske direktive. Glede trajanja pridržanja se sklicuje na tretji odstavek 28. člena ti. Dublinske uredbe.

6. Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in zoper njo vlaga tožbo, v kateri uveljavlja ugovore zmotne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka.

7. Navaja, da je toženka zmotno uporabila določbo četrte alineje prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) v zvezi s četrtim odstavkom istega člena ZMZ-1, saj je ta namenjena le za odreditev ukrepa obveznega zadrževanja na območju azilnega doma. Tudi na podlagi drugega odstavka 84. člena ZMZ-1 bi tožniku lahko le omejila gibanje, ne pa odvzela prostost, v zvezi s čemer se sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 39/2015. Navaja, da se v Centru za tujce izvaja režim, ki pomeni poseg v pravico do osebne svobode, in ne gre le za omejitev gibanja. Da ima izrečeni ukrep lastnosti odvzema prostosti, izhaja tudi iz uveljavljene sodne prakse (I U 1713/2016). Navaja, da je toženka nepravilno uporabila tudi tretji odstavek 28. člena Dublinske uredbe, saj mu je gibanje omejila v obsegu, ki presega predpisano trajanje z navedeno določbo.

8. Nadalje navaja, da dokazna ocena osmih opisanih dejanj ni realna, da dejansko stanje ni zadosti razčiščeno in da zadeva še ni bila zrela za izdajo izpodbijanega sklepa. Trdi, da je bil 27. 1. 2017 šele prvi dan v azilnem domu in mu niso bila znana vsa določila hišnega reda, da je zaprosil za premestitev v drugo sobo, da ni bilo upoštevano, da želi biti sam v sobi, in da mu je bilo kasneje dovoljeno, da se nastani v sobi M42. Glede dogodka s konca februarja 2017, ko naj bi ustrahoval eno od prosilk, in dogodkov z dne 12. 3. 2017 in 30. 5. 2017, ko naj bi se zapletel v pretep z drugima prosilcema, trdi, da toženka ni pojasnila dejanskega stanja, ter da ni v popolnosti ugotovila odločilnih dejstev. Meni, da trditve toženke o teh dogodkih ni mogoče šteti za resnične, saj je v postopku ugotavljanja resničnosti teh dogodkov zaznati mnogo procesnih ovir. Glede dogodka 13. 5. 2017 trdi, da se je le pritoževal nad jedilnikom in zase zahteval sladkor in biskvit, ter da se je s čistilko sicer družil in z njo pil kavo, čistilka pa si je želela njegove družbe. Glede dogodka 30. 5. 2017, ko naj bi varnostni službi govoril, da je ga. C.C. "šarmuta" oziroma prostitutka, trdi, da navedeno kaže, da je govoril v arabskem jeziku, zato dvomi, da je varnostna služba pravilno razumela njegove izjave. Takrat naj bi predvsem izražal nezadovoljstvo nad tem, da v kuhinji ni bilo več večerje. Navaja, da si je 12. 7. 2017 ob 23:52 res izposodil kolo pred stavbo azilnega doma, ker je na poti domov izgubil svojo ID kartico in jo je želel čim prej poiskati. Že čez 18 minut se je vrnil s kolesom, kjer ga je pričakal E.E., ki ga je pričel močno žaliti in zmerjati, prav tako pa je povzročil pretep. Navaja še, da je pred azilnim domom kolesarnica odprtega tipa. Glede dogodka 28. 7. 2017 navaja, da zoper njega v zvezi s tem poteka predkazenski postopek in da zato sodišče tega dogodka do konca kazenskega postopka ne more upoštevati, saj bi ga bilo treba upoštevati kot predhodno vprašanje, vsak pa do pravnomočnosti odločitve v kazenskem postopku velja za nedolžnega.

9. Meni, da bi toženka lahko odredila ukrep obveznega zadrževanja na območju azilnega doma, saj ugotovljeno dejansko stanje ne zadostuje za sklep, da obstaja ogroženost varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda, ki pomeni resnično, sedanjo in dovolj resno grožnjo temeljnemu interesu države. Nasprotuje tudi ugotovitvam, da ga ničesar ne veže na Republiko Slovenijo, saj je v razmerju s partnerko, ki jo predlaga kot pričo. 10. Nadalje navaja, da ga bremeni tudi dejanje z dne 28. 7. 2017, ko naj bi poškodoval tudi avtomobil ga. G.G., ki je pripravila izpodbijani sklep. Ker gre za okoliščine, ki zbujajo resen dvom v nepristranskost uradne osebe, je izpodbijani sklep napačen in nezakonit. Navaja tudi, da mu v postopku ustne seznanitve 2. 8. 2017 ni bilo omogočeno, da se še pred izdajo odločbe izjavi o dejstvih in okoliščinah ter ugotovitvah toženke, zato je bilo kršeno načelo zaslišanja stranke. Trdi tudi, da je bila v nasprotju z dolžnostjo, da je nemudoma in na razumljiv način seznanjen z razlogi za pridržanje, o tem seznanjen šele šest dni od dvzema prostosti.

11. Hkrati predlaga, da sodišče na podlagi tretjega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) izda začasno odredbo tako, da toženki naloži, da takoj po prejemu tega sklepa preneha izvajati ukrep omejitve gibanja tožnika v Centru za tujce v Postojni. V tožbi je namreč izkazal, zakaj pogoji za ukrep niso podani, izvrševanje ukrepa pa mu bo lahko prizadelo nepopravljivo škodo, saj mu dni brez osebne svobode ne bo mogel nihče nadomestiti. Kršitev te pravice je sama po sebi že škoda, v zvezi s čemer se sklicuje na sodbo tega sodišča I U 1289/2014 in odločbo Ustavnega sodišča Up-729/03. Osebam, ki jim je kršena pravica do svobode, mora Slovenija skladno z četrtim odstavkom 15. člena Ustave, prvega in drugega odstavka 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah in 18. člena Procesne direktive zagotoviti učinkovito sodno varstvo. Navaja še, da v primeru, ko sodišče samo ugotovi drugačno dejansko stanje, pot do pravnomočne odločitve glede na četrti odstavek 71. člena ZMZ-1 traja še nekaj mesecev in v zvezi s tem navaja datume odločanja v posameznih zadevah.

12. Tožba s predlogom za izdajo začasne odredbe je bila vročena toženki, ki je poslala upravne spise, vsebinskega odgovora na tožbo pa ni podala, saj je navedla le, da prereka tožbene navedbe in se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa ter sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

K I. točki izreka:

13. Tožba je utemeljena.

14. Predmet obravnavanega upravnega spora je sklep, s katerim je bilo tožniku omejeno gibanje na prostore in območje Centra za tujce v Postojni, in sicer do prenehanja razlogov, vendar največ za tri mesece z možnostjo podaljšanja še za en mesec. O tožnikovi prošnji za mednarodno zaščito v Sloveniji še ni bilo odločeno, ker še teče postopek za ugotavljanje pristojne države za obravnavanje njegove prošnje. Iz izpodbijanega sklepa o omejitvi gibanja pa izhaja, da je izdan iz razlogov po četrti alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. 15. Po navedeni določbi ZMZ-1 lahko pristojni organ prosilcu odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma tudi, kadar se preprečuje ogrožanje varnosti države ali ustavne ureditve Republike Slovenije ali je to nujno potrebno zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda. Za ogrožanje varnosti države ali ustavne ureditve Republike Slovenije se šteje ogrožanje notranje ali zunanje varnosti države, ki jo predstavlja ogrožanje delovanja institucij in temeljnih javnih služb ter preživetja prebivalstva, tveganje resnih motenj v mednarodnih odnosih ali mirnem sožitju med narodi in ogrožanje obrambnih interesov države. Drugi primerljivi razlogi javnega reda se razumejo kot tisti, ki predstavljajo resnično, sedanjo in dovolj resno grožnjo temeljnemu interesu države. Po drugem odstavku istega člena ZMZ-1 pa se lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, če pristojni organ ugotovi, da v tem (posameznem) primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka ali če prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja.

16. Iz opisa pridržanja v obrazložitvi izpodbijanega sklepa in tožnikove izpovedbe (izpovedal je, da ne sme ven oziroma da je zaprt v sobi, ki jo lahko zapusti le ob obrokih, ko mu je dovoljeno tudi kaditi) sodišče sledi tožbenim navedbam, da gre pri omejitvi gibanja na prostore in območje Centra za tujce v Postojni za ukrep, ki po svojih značilnostih ustreza odvzemu prostosti. Vrhovno sodišče je enako stališče o pravni kvalifikaciji izvajanja pridržanja v navedeni ustanovi sprejelo v zadevah I Up 39/2015, I Up 15/2016 in I Up 26/2016. 17. Tožbeni ugovori o tem, da za tako obliko omejitve osebne svobode iz razlogov po četrti alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 ni podlage v zakonu, niso utemeljeni. Navedeno določbo ZMZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 84. člena ZMZ-1 o pogojih za ukrep omejitve gibanja na Center za tujce v Postojni je treba po presoji sodišča razlagati v luči določb Direktive 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev), ki je v slovenski pravni red prenesena z ZMZ-1. Po (e) točki tretjega odstavka 8. člena te direktive se prosilca sme pridržati tudi, kadar to zahteva zaščita nacionalne varnosti ali javnega reda, pogoji za pridržanje pa so določeni v 10. členu direktive. Ta direktiva v navedenih določbah ureja izvajanje ukrepa pridržanja kot odvzema prostosti in med drugim določa, da se izvaja v posebnih ustanovah za pridržanje, kadar pa se tega ne more zagotoviti, pa se lahko izvaja tudi v zaporu, vendar pod predpisanimi pogoji (npr. ločitev od navadnih zapornikov, 10. člen Recepcijske direktive). Po presoji sodišča je zato omejitev gibanja na Center za tujce, ki vsebinsko izpolnjuje omejitve iz navedenih določb recepcijske direktive, mogoče šteti za skladno z navedeno zakonsko podlago iz drugega odstavka 84. člena ZMZ-1. Posledično niso utemeljene tožbene navedbe, s katerimi tožnik sklep izpodbija le zato ker ima izrečena omejitev gibanja na prostore Centra za tujce učinek odvzema prostosti.1

18. Toženka se v izpodbijanem sklepu sklicuje na razloge varstva osebne in premoženjske varnosti iz četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Po tej določbi ZMZ-1 je poseg v prosilčevo osebno svobodo dopusten zaradi varnosti države ali ustavne ureditve Republike Slovenije, varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda. Zakonodajalec druge primerljive razloge javnega reda pojasnjuje kot take, ki predstavljajo resnično, sedanjo in dovolj resno grožnjo temeljnemu interesu države. Po presoji sodišča gre sicer za samostojne razloge za poseg v prosilčevo osebno svobodo, pri čemer pa je treba tudi razloge varstva osebne varnosti in premoženjske varnosti razumeti kot temeljni interes države. Po izrecnem besedilu četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 je poseg v prosilčevo osebno svobodo iz razlogov varstva osebne varnosti in premoženjske varnosti dopusten le, če je to nujno potrebno. Po presoji sodišča je nujnost posega podana le, če je izkazana resnična, sedanja in dovolj resna grožnja varnosti oseb in premoženja.

19. Ker gre pri posegu v osebno svobodo za poseg v eno izmed temeljnih človekovih pravic, pa je v okviru preizkusa, ali so v konkretnem primeru ti razlogi izkazani, treba preizkusiti tudi, ali je nevarnost, ki jo tožnik pomeni za varstvo osebne in premoženjske varnosti, vsaj enaka teži posega, ki ga tak ukrep pomeni za njegovo pravico do svobode (prim. sodbo sodišča Evropske unije C-601/15, tč. 69).

20. Po presoji sodišča iz povedanega med drugim izhaja, da je poseg v prosilčevo osebno svobodo na podlagi navedene določbe ZMZ-1 mogoč le na podlagi konkretnih dejstev in okoliščin, ki utemeljujejo obstoj navedenih razlogov varstva osebne in premoženjske varnosti. Pri tem pa ne gre za vzpostavljanje dokaznega standarda, po katerem mora biti onkraj vsakršnega dvoma, da je tožnik storil dejanje ogrožanja življenja drugih in premoženja v smislu kakšnega kaznivega dejanja ali prekrška, saj je to stvar drugih ustreznih postopkov, temveč zgolj zato, da gre za dejstva in okoliščine, ki so dovolj konkretna, da je na njihovi podlagi mogoče oceniti resnost varnostnega tveganja, ki ga za osebno in premoženjsko varnost pomeni prosilec.

21. Pravno odločilna dejstva, na katera se opira odločitev o posegu v osebno svobodo, morajo zato biti ugotovljena v postopku, ki je predpisan z zakonom, in prosilcu naznanjena na način, določen v četrtem odstavku 84. člena ZMZ-1. Skladno s 33. členom ZMZ-1 se v postopkih po tem zakonu uporablja zakon, ki ureja splošni upravni postopek (v nadaljevanju ZUP), če s tem zakonom ni določeno drugače. Ob odsotnosti drugačne določbe v ZMZ-1 to pomeni, da se pravno odločilna dejstva ugotavljajo v posebnem ugotovitvenem postopku po 145. členu ZUP, razen če niso izpolnjeni drugi pogoji za izvedbo skrajšanega ugotovitvenega postopka po 144. členu ZUP.

22. Iz podatkov v spisu in izpodbijane odločbe ne izhaja, da bi toženka tožniku dala možnost, da se v postopku pred izdajo izpodbijanega sklepa izjavi o pravno odločilnih dejstvih, niti da bi bili v tem primeru podani kašni razlogi, ki bi opravičevali izvedbo skrajšanega ugotovitvenega postopka. Prav tako iz podatkov v upravnem spisu in izpodbijane odločbe ne izhaja, da bi bilo tožniku pred odločitvijo v postopku, ki mu je bila po določbah četrtega odstavka 84. člena ZMZ-1 ustno naznanjena, dana možnost, da poda navedbe in ugovore, pomembne za vodenje postopka in odločitev. Sodišče zato šteje, da so utemeljene tožbene navedbe, da tožniku v postopku pred izdajo odločbe ni bilo omogočeno navajanje vseh pravno odločilnih dejstev in uveljavljati razlogov za izločitev uradne osebe iz 36. oziroma 37. člena ZUP, ki jih sedaj uveljavlja s tožbo. Dejstvo, da je uradna oseba, ki je tožniku v smislu četrtega odstavka 84. člena ZMZ-1 ustno naznanila ukrep pridržanja in je v pisnem odpravku sklepa navedena kot oseba, ki ga je sestavila, po podatkih spisa (poročilo o delu v AD za 28. 7. 2017) in tožnikovih navedbah hkrati tudi lastnica osebnega vozila, ki naj bi ga tožnik poškodoval v enem izmed v odločbi opisanih dogodkov, pa nedvomno pomeni, da je glede te uradne osebe v obravnavanem primeru podan "odklonitveni" razlog iz 36. oziroma 37. člena ZUP. Ker je ta uradna oseba kljub temu sodelovala pri vodenju postopka in izdaji izpodbijanega sklepa, je izpodbijani sklep obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka iz 6. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.

23. Navedeni absolutni bistveni kršitvi 3. in 6. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, ki ju tožnik uveljavlja v tožbi, sta po presoji sodišča takšne narave, da ju sodišče ni moglo odpraviti z zaslišanjem tožnika. Toženka namreč izpodbijani ukrep utemeljuje z navedbo, da je bil tožnik od nastanitve v azilnem domu v poročilih varnostne službe azilnega doma zaveden zaradi različnih kršitev hišnega reda in da zoper njega teče predkazenski postopek zaradi poškodovanja tuje stvari in v nadaljevanju navaja zgolj nekatere od teh kršitev, in sicer trdi, da je: 27. 1. 2017 je samovoljno zamenjal sobo, v kateri je bil nastanjen; konec februarja 2017 je ustrahoval eno od prosilk za mednarodno zaščito in ji govoril, da je "hudič", zaradi česar je bila tako prestrašena, da se je zadrževala v svoji sobi; 12. 3. 2017 se je zapletel v pretep s prosilcem A.A.., 30. 5. 2017 pa s prosilcem B.B.; 13. 5. 2017 je žalil osebje v kuhinji azilnega doma in nadlegoval čistilko; 30. 5. 2017 je varnostni službi govoril, da je gospa C.C. "šarmuta" (prostitutka) in da naj ji to povedo; 20. 6. 2017 je prosilcu D.D. odtujil števec za kolo, ki pa ga je pred prihodom policije vrnil; 12. 7. 2017 je odtujil kolo prosilcu E.E. in se nato z njim zapletel v fizični obračun; 28. 7. 2017 je verbalno napadel socialno delavko F.F. in jo zmerjal s "šarmuto" (prostitutko) ter v njeni prisotnosti in prisotnosti varnostne službe tolkel po vratih in vrgel betonski pepelnik v avtomobile zaposlenih, pri čemer je dva avtomobila poškodoval. 24. Stopnja konkretizacije navedenih dogodkov, na katerih temelji izpodbijani sklep, pa po presoji sodišča ni takšna, da bi ugotovljeni absolutni bistveni kršitvi upravnega postopka lahko saniralo z zaslišanjem tožnika. Nekatera ravnanja, ki jih je toženka navedla v izpodbijanem sklepu in upoštevala pri odločitvi, iz upravnega spisa namreč niso razvidna. Pretep, ki naj bi se zgodil 30. 5. 2017 s prosilcem B.B., in dogodka s konca februarja 2017, ko naj bi ustrahoval eno od prosilk za mednarodno zaščito in ji govoril, da je "hudič", zaradi česar je bila tako prestrašena, da se je zadrževala v svoji sobi, sta omenjena le v poročilu psihosocialne službe z dne 31. 7. 2017. To poročilo je bilo sestavljeno tik pred izdajo izpodbijanega sklepa, in ga sodišče glede na časovno oddaljenost navedenih dogodkov ni upoštevalo kot relevantnega. V predloženem upravnem spisu tudi ni poročil varnostne službe, socialne službe oziroma podpornih organizaciji, na podlagi katerih je bilo sestavljeno poročilo z dne 31. 7. 2017 in v katerih bi bila ta dva dogodka omenjena. Zaslišan na glavni obravnavi pa je tožnik oba dogodka zanikal. Tudi dogodek z dne 12. 3. 2017, ko naj bi se tožnik zapletel v pretep s prosilcem A.A. je v spisu evidentiran le v poročilu psihosocialne službe z dne 31. 7. 2017. Iz izpodbijanega sklepa za večino dogodkov tudi ni razviden dovolj natančen potek dogodkov, niti kakšni so bili ukrepi toženke v zvezi z njimi. Sodišče s tem meri predvsem na dogodke z elementi nasilja, saj so zlasti ti tisti, ki lahko kažejo na izpolnjenost pogojev iz četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. 25. Glede na navedeno je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo izpodbijani sklep ter zadevo na podlagi tretjega odstavka istega člena vrnilo toženki v ponoven postopek. Sodišče zato ni presojalo tistih tožbenih ugovorov, ki za odločitev niso pomembni.

26. V ponovnem postopku bo postopek morala voditi uradna oseba, ki s tožnikom ni v razmerju, ki bi bilo po določbah 35. in 36. oziroma 37. člena ZUP razlog za izločitev, toženka pa bo morala tožniku tudi dati možnost, da se pred izdajo izpodbijanega sklepa izreče o pravno odločilnih dejstvih.

K II točki izreka:

27. Sodišče je predlog za izdajo začasne odredbe ob smiselni uporabi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo, saj tožnik za izdajo začasne odredbe nima več pravnega interesa. Glede na določbo četrtega odstavka 71. člena ZMZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 73. člena ZUS-1 namreč pritožba zoper sodbo ni dovoljena, kar pomeni, da je sodišče z izdajo te sodbe (I. točka izreka) pravnomočno odločilo v zadevi, tako da začasna ureditev stanja, ki je po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 vezana na čas do izdaje pravnomočne sodne odločbe, na tožnikov pravni položaj ne more več vplivati.

1 Sodba Vrhovnega sodišča I Up 39/2015, na katero se tožnik sklicuje v tožbi, je izdana še v času veljavnosti prej veljavnega Zakona o mednarodni zaščiti - ZMZ.