Jedro

V primeru neusklajenega zemljiškoknjižnega in dejanskega stanja pri naknadno najdenih nepremičninah zapuščinsko sodišče ne more samo odločati o tem, ali nepremičnina spada v zapuščino ali ne.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Predlagatelj sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog predlagatelja za uvedbo zapuščinskega postopka in za priglasitev terjatve v zapuščinski postopek. Tako je odločilo po ugotovitvi, da je bila po zapustniku že bila izvedena zapuščinska obravnava. Čeprav predlagatelj opozarja na nepremično premoženje, ki je v zemljiški knjigi še vedno vknjiženo v korist zapustnika, je ocenilo, da niso podani niti pogoji za izdajo dodatnega sklepa o dedovanju, ker obravnavana nepremičnina glede na listinsko dokumentacijo (prodajna pogodba z dne 25. 4. 1960) ne sodi v zapuščino po zapustniku.

2. Zoper sklep vlaga pritožbo predlagatelj. Uveljavlja vse zakonsko dopustne pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena ZPP(1) v zvezi s 37. členom ZNP(2). Predlaga razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje s povračilom pritožbenih stroškov, ki naj bremenijo proračun. Navaja, da bi moralo sodišče predlog predlagatelja obravnavati kot predlog za izdajo dodatnega sklepa o dedovanju. Sodišče mora po uradni dolžnosti izdati dodatni sklep o dedovanju, ko izve, da je bilo najdeno premoženje zapustnika, za katerega se ob izdaji sklepa o dedovanju ni vedelo. Glede na podatke o zemljiški knjigi bi moralo sodišče ugotoviti, da obravnavana nepremičnina ni bila zajeta v sklepu o dedovanju in da je njen lastnik še vedno pokojni zapustnik. Ne bi smelo zaključiti, da nepremičnina ne sodi v zapuščino. Okoliščin iz predloga ni preverjalo. Zaključek je arbitraren, neobrazložen, v nasprotju z listinami v spisu. V kupoprodajni pogodbi je bila nepremičnina označena z drugo parcelno številko, dovoljena je bila katastrska odmera in naknadna vknjižba lastninske pravice v zemljiški knjigi. Zapuščinsko sodišče ne sme samo ugotavljati spornih dejstev glede nepremičnin, tudi ne dejstev glede priposestvovanja, držati se mora podatkov zemljiške knjige. V obravnavanem primeru bi moralo zato odločiti po stanju zemljiške knjige in izdati dodatni sklep o dedovanju kot pri kasneje najdenem premoženju. Ker tega ni storilo, je potrebna ponovna obravnava z izdajo dodatnega sklepa o dedovanju, v katerem naj se določijo dediči premoženja.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Zapuščinski postopek je po vsebini poseben oficiozni nepravdni postopek, v katerem mora zapuščinsko sodišče po uradni dolžnosti skrbeti, da se izvede dedovanje za zapustnikovo nepremično premoženje. V takih primerih mora npr. obvezno izvesti zapuščinsko obravnavo (primerjaj 203. člen ZD(3)). Tudi, če se po pravnomočnosti sklepa o dedovanju pojavijo podatki o nepremičnini zapustnika, ki še ni bila predmet sklepa o dedovanju, mora po uradni dolžnosti poskrbeti, da se izvede dedovanje po njem.

5. V zapuščinskem postopku sodišče ne odloča o spornih dejstvih, pač pa le ugotavlja pravno relevantna dejstva za izdajo sklepa o dedovanju: o zapustnikovih dedičih, obsegu zapuščine in dednopravnih učinkih, ki so nastopili kot posledica zapustnikove smrti. Za nepremičnine zapuščinsko sodišče po uradni dolžnosti priskrbi popis vseh nepremičnin, ki so v zemljiški knjigi vpisan na ime zapustnika (lustrum). V praksi so pogosti primeri neusklajenega dejanskega in zemljiškoknjižnega stanja, kot ga je sodišče ugotovilo v obravnavanem primeru: da je zapustnik z določeno nepremičnino s pravnim poslom razpolagal in jo odtujil že za časa življenja, prepis lastninske pravice v zemljiški knjigi na pridobitelja pa ni bil izveden. Dokler ni ovržena domneva lastninske pravice, velja, da je lastnik nepremičnine tisti, ki je vpisan v zemljiški knjigi (prvi odstavek 11. člena SPZ(4). Zapuščinsko sodišče je vezano na domnevo, dokler z dediči ne ugotovi, da je ovržena. Drži, da je v pravni teoriji zaslediti stališče, da izjemoma sodišče lahko izpusti tako nepremičnino iz sklepa o dedovanju. Vendar le, če o tem, da nepremičnina ne ne sodi več v zapuščinsko maso, med dediči ni spora in če so s strani upnika podani dokazi, da je bila (in katera) nepremičnina odtujena(5).

6. Ne glede na tako stališče teorije, ki mu je sodišče prve stopnje sledilo, je po presoji pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru ravnalo napačno oziroma vsaj preuranjeno. V primeru neusklajenega zemljiškoknjižnega in dejanskega stanja zapuščinsko sodišče ne more samo odločati o sporu o lastništvu oziroma o tem, ali določene nepremičnine spadajo v zapustnikovo zapuščino ali ne. V obravnavanem rimeru, ko so dediči v zakjučenem zapuščinskem postopku sklenili dedni dogovor, mora pridobiti nove dedne izjave dedičev. Če med njimi in upnikom ni spora o tem, da za časa življenja od zapustnika odtujena nepremičnina ne sodi več v njegovo zapuščino (če dediči upniku priznavajo lastninsko pravico), ni videti ovir, za razpis naroka obravnave, da dediči in upnik razmerje uredijo s sodno poravnavo, ki bo nadomestila manjkajoči pridobitni način za prenos lastninske pravice na nepremičnini v korist upnika. Kadar pa dediči izločitvenega zahtevka upnika ne priznavajo, mora sodišče za naknadno najdeno nepremično premoženje izvesti dedovanje z dodatnim sklepom o dedovanju in v njem določiti dediče tako, da bo upnik uveljavljal zatrjevane pravice zoper dediče v pravdi.

7. Po povedanem je sodišče nepravilno opravilo postopek z novo najdenim nepremičnim premoženjem zapustnika. Zato je bilo treba pritožbi ugoditi, izpodbijani sklep razveljaviti in zadevo vrniti sodišču v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP). Navodila za nadaljnje delo so razvidna iz gornje obrazložitve.

8. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 174. člena ZD, ki določa, da vsaka stranka trpi stroške, ki jih je imela med postopkom ali zaradi postopka.

Op. št. (1): Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami.

Op. št. (2): Zakon o nepravdnem postopku, Uradni list SRS; št. 30/1986 s spremembami.

Op. št. (3): Zakon o dedovanju, Uradni list SRS, št. 15/1976 s spremembami.

Op. št. (4): Stvarnopravni zakonik, Uradni list RS, št. 87/2002 s spremembami.

Op. št. (5): Primerjaj dr. Vesna Rijavec: Dedovanje, procesna ureditev, Gospodarski vestnik, Ljubljana, 1999, stran 163.