4. 5. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 12. aprila 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Višjega sodišča v Kopru št. I Cp 394/2002 z dne 18. 6. 2003 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Piranu št. P 183/2001 z dne 5. 2. 2002 se ne sprejme.

Obrazložitev

A.

1.Sodišče prve stopnje je ustavnemu pritožniku naložilo, da mora tožnici (razvezanemu zakoncu) dopustiti, da sistem centralnega ogrevanja v pritličnem delu (ob razvezi) razdeljene hiše, priključi na njegov plinski kontejner. Zavrnilo pa je zahtevek tožnice za ugotovitev solastninske pravice na tem kontejnerju. Višje sodišče je njegovo pritožbo zavrnilo.

2.Pritožnik v ustavni pritožbi trdi, da bi sodišči morali zavrniti tudi zahtevek tožnice, ki se je nanašal na priključitev na kontejner, ker naj bi temeljil na zahtevku za ugotovitev solastninske pravice, ki ga je sodišče sicer zavrnilo. Sodiščema druge in prve stopnje očita, da se nista opredelili do bistvenega vprašanja spora, to je, zakaj je tožnica še v tožbi navajala, da se s pritožnikom nista ničesar dogovorila o uporabi sistema centralnega ogrevanja, na zadnji glavni obravnavi pa je navajala, da sta se o tem sporazumela in predložila celo listino o tem. Odločitvi sodišč sta zato po njegovem mnenju arbitrarni (samovoljni, očitno napačni). Sodišče prve stopnje naj bi ravnalo arbitrarno zato, ker je v nasprotju z Zakonom o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) v ponovljenem postopku odločalo na podlagi listine, ki jo je tožnica predložila šele na novi glavni obravnavi in ker je, kljub ugovoru, da je tožnici priznaval solastninsko pravico na kontejnerju le do razveze, ugotovilo, da je bilo med strankama ves čas nesporno, da je kontejner skupna last. Pritožbeno sodišče naj bi ravnalo arbitrarno, ker je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje kljub opozorilom, da odločitev temelji na obligacijskem zahtevku, ki v tožbi ni bil postavljen. S tem naj bi sodišči kršili drugi odstavek 14. člena Ustave (enakost pred zakonom) in 22. člen Ustave (enako varstvo pravic).

B.

3.Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v pravdnem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotavljanju dejanskega stanja in pri uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.

4.Pritožnik zatrjuje, da je odločitev sodišč arbitrarna, samovoljna in očitno napačna. Trdi, da sta sodišči kršili pravico do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave in pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Ker je 22. člen Ustave poseben izraz splošne pravice do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena, je Ustavno sodišče preizkusilo izpodbijani odločitvi v tem obsegu. Pritožnik utemeljuje kršitev predvsem s trditvijo, da sodišče ne bi smelo ugoditi tožbenemu zahtevku na obligacijskopravni podlagi, ker obligacijski zahtevek "ni bil postavljen". Ta očitek ne drži. Tožbeni zahtevek je sicer res vseboval tudi stvarnopravni zahtevek, vendar je tega sodišče zavrnilo. Dajatveni zahtevek pa ima lahko stvarnopravno ali obligacijskopravno podlago. Sodišči sta na podlagi dejanske in trditvene podlage spora svojo odločitev o dovolitvi priključitve tožničinega sistema centralnega ogrevanja na pritožnikov plinski kontejner oprli na dogovor med pravdnima strankama, ki je tako priključitev dovoljeval. To svojo odločitev sta utemeljili z razumnimi pravnimi argumenti. Ali sta dejansko stanje glede sklenjenega dogovora pravilno ugotovili ali ne, pa ni stvar presoje Ustavnega sodišča. V okvir ugotovitev spodnje premise sojenja sodijo tudi ugotovitve iz drugih sodnih postopkov med pravdnima strankama, ki so bili uporabljeni kot dokaz. Pritožbeno sodišče je z odgovorom na pritožbene navedbe pritožniku le pojasnilo, zakaj meni, da je prvostopenjsko sodišče dejansko stanje pravilno ugotovilo in da pri tem ni bistveno kršilo ZPP. Sodišče druge stopnje ni spreminjalo dejanskega stanja, soglašalo pa je tudi s pravno podlago spora, ugotovljeno na prvi stopnji. Arbitrarnosti (samovoljnosti, očitne napačnosti odločitve) tako sodiščema ni mogoče očitati in s tem tudi ne kršitve 22. člena Ustave.

5.Ustavni pritožnik uveljavlja svoje nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem tudi z očitki, da sta sodišči kršili določbe pravdnega postopka. Ker te ne segajo na ustavnopravno raven, se Ustavno sodišče v njihovo utemeljenost iz razlogov, navedenih v 3. točki obrazložitve tega sklepa, ni spuščalo.

6.Neutemeljen je končno očitek, da je sodišče prve stopnje ravnalo arbitrarno, ker je kljub opozorilu pritožnika, da je solastninsko pravico tožnice na kontejnerju priznaval le do razveze, ugotovilo, da je bila skupna lastnina na kontejnerju med strankama ves čas nesporna. Ta ugotovitev, četudi ne bi bila točna, ni vplivala na odločitev sodišč. Odločitev sta sodišči, kot je bilo navedeno v 4. točki obrazložitve tega sklepa, oprli na dogovor med pravdnima strankama.

7.Ker očitno ne gre za kršitev človekovih pravic, kot ju zatrjuje ustavni pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

8.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger