Jedro

V konkretnem primeru je tožnik iz sofinanciranja izpadel zato, ker ni dosegel zadostnega števila točk in ne zaradi nepravilnega postopanja organa prve stopnje.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Fundacija za financiranje športnih organizacij v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju Fundacija za šport) odločila, da se tožniku v letu 2010 ne dodeli sredstev za prijavljeni program „Dobimo se na nogometu“ na področju dejavnosti interesne športne vzgoje otrok in mladine, športnih dejavnosti študentov in športne rekreacije (D3). Stroški postopka niso bili zaznamovani. Fundacija za šport je na podlagi 11. člena Zakona o lastninskem preoblikovanju Loterije Slovenije, določil Pravilnika o pogojih, merilih in postopku za razporeditev sredstev Fundacije za financiranje športnih organizacij v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju: Pravilnik) 16. 10. 2009 v Uradnem list RS št. 81/09 objavila Javni razpis za sofinanciranje izvajalcev programa športnih dejavnosti, raziskovanja in razvoja športa ter založništva v športu za leto 2010 (v nadaljevanju Javni razpis), na katerega se je pravočasno prijavil tudi tožnik. V obravnavanem primeru gre za ponovljeni postopek na podlagi sodbe Upravnega sodišča RS I U 678/2010-9 z dne 2. 3. 2011, v katerem je prvostopenjski organ ponovno proučil vlogo tožnika in upošteval 23. člen, 35. člen in 36. člen Pravilnika. Strokovna komisija je vlogo tožnika s programom: „Dobimo se na nogometu“ ovrednotila skladno z merili iz 23. člena Pravilnika in pripravila predlog. Programu tožnika je dodelila na podlagi merila „status kandidata“ 10 točk, na podlagi merila „možnost uresničevanja javnega interesa na področju športa s programom“ 3 točke in na podlagi merila „prostorska razpršenost programov“ 3 točke. Na podlagi tretjega odstavka 23. člena Pravilnika se uvrstijo v izbor za sofinanciranje programi, ki zberejo od 21 do 29 točk. Ker je tožnik prejel le 16 točk, ni bil uvrščen v izbor programov, ki jih sofinancira Fundacija za šport. Iz vloge tožnika izhaja, da izvaja nepridobitno dejavnost na nacionalni ali regionalni ravni, zato je za program pri merilu „status kandidata“ prejel 10 točk. Iz vloge je razvidno, da programa ne izvaja sam, pač pa skrbi za promocijo in obveščanje o tem športnem programu, zato je za merilo „možnosti uresničevanja javnega interesa na področju športa s programom“ prejel 3 točke. Ker ne izvaja programa enakomerno razpršeno po Sloveniji, saj gre za program, ki ga izvajajo druge specializirane športne organizacije in obstaja zasičenost s tovrstnimi programi v statistični regiji, so bile programu na podlagi merila „prostorska razpršenost programov“ dodeljene 3 točke.

2. Komisija za pritožbe je na podlagi določb 23. člena, 35. člena in 36. člena Pravilnika zavrnila pritožbo tožnika in njegovo zahtevo za povrnitev stroškov postopka. V obrazložitvi odločbe povzema dosedanji postopek. Komisija za pritožbe je pritožbo preizkusila in ugotovila, da je prvostopenjski organ pravilno ovrednotil program pri merilu „možnost uresničevanja javnega interesa na področju športa s programom“ saj iz vloge izhaja, da tožnik programa ne izvaja sam, pač pa skrbi pretežno za promocijo in obveščanje o tem športnem programu. V vlogi je bilo navedeno, da bo program izvajalo 130 podizvajalcev (društev), ki pa niso člani zveze s plačano članarino. Komisija za pritožbe je tudi ugotovila, da tožnik navedbe, da gre za športni program z vsebino, ki ima večji pozitivni vpliv na kazalnike zdravja ljudi, za program krovne športne organizacije, ki ga izvaja skupaj s svojimi članicami in da svojim članicam nudi vso administrativno strokovno informacijsko in finančno podporo, ni z ničemer izkazal. Iz vloge in iz spisne dokumentacije izhaja, da program ne izvaja tožnik sam neposredno, ampak preko svojih članov. Tako ga dejansko izvajajo društva. Javni interes na področju dejavnosti interesne športne vzgoje otrok in mladine, športne dejavnosti študentov in športne rekreacije, predstavljajo progami športnih dejavnosti, ne pa programi, kjer gre pretežno za promocijo in obveščanje o športnih programih, kar je bilo tudi pravilno ugotovljeno. Prvostopenjski organ je ustrezno ovrednotil program tudi pri merilu „prostorska razpršenost programa“ saj je izhajal, da prosilec ne izvaja programov enakomerno razpršeno po Sloveniji, ker gre za program, ki ga izvajajo druge športne organizacije in da obstaja zasičenost s tovrstnimi programi v regiji. Komisija za pritožbe se strinja z oceno prvostopenjskega organ. Podobne programe, pogosto iste programe, izvajajo društva, ki so člani v več krovnih športnih organizacijah. V nadaljevanju navaja primer planinskega društva.

3. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo. Glede merila: „možnost uresničevanja javnega interesa na področju športa s programom“ navaja, da kot krovna organizacija izvaja program skupaj s svojimi 30 članicami, pri čemer za izvajanje programa ni bistveno, ali članice plačujejo članarino. Nepravilna je ugotovitev, da naj bi bilo iz vloge razvidno, da programa ne izvaja sam, pač pa skrbi pretežno za promocijo in obveščanje o tem športnem programu. Društva so člani tožnika in ne podizvajalci, kot napačno navaja pritožbeni organ. Glede merila „prostorska razpršenost programov“ pritožbeni organ neargumentirano navaja, da prosilec ne izvaja programov enakomerno razpršeno po Sloveniji, da gre za program, ki ga izvajajo druge športne organizacije in tako obstaja zasičenost s tovrstnimi programi v regiji. Tožnik lahko z internim razpisom in pogodbami z izbranimi članicami prepreči vsako podvajanje. Ne more pa preprečiti, da bi bilo posamezno društvo član tudi drugih organizacij. Članstva v drugi organizacijah tudi ni mogoče preprečiti s plačilom članarine. Neresnična je ugotovitev tožene stranke, da obstaja zasičenost s tovrstnimi programi v regiji. Tožnik tudi dvomi v kvalificiranost A.A., ki naj bi dejansko vodil postopek. Tožnik sodišču predlaga, da izpodbijani akt odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek ali samo odloči o stvari, pri čemer naj toženi stranki naloži, da je tožniku dolžna plačati vse stroške tega postopka.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je organizacijska struktura tožnika razvidna iz vloge, v kateri pri točki 3.2 navaja, da je vseh včlanjenih društev v zvezi 130, od tega nič s plačano članarino. Iz previdnosti tožena stranka še dodatno utemeljuje vrednotenje izpodbijane vloge ter kot podlago navaja 18. člen in 23. člen Pravilnika. Strokovna komisija je postopala v skladu s 35. členom in 36. členom Pravilnika in ovrednotila vlogo tožnika z upoštevanjem metodologije, določene s Pravilnikom. Ugotovila je, da pripada tožniku iz naslova „statusa kandidata“ 10 točk, ker gre za nepridobitno izvajanje na nacionalni ali regionalni ravni. Iz naslova „možnosti uresničevanja javnega interesa na področju športa s programom“ 3 točke, ker program v manjši meri uresničuje javni interes na področju športa, kot je bilo pravilno ugotovljeno ob upoštevanju 23. člena Pravilnika, ki v 1. alineji prvega odstavka določa, da se pri vrednotenju javnega interesa upoštevajo vsebinski vidiki programa in sicer, da javni interes na področju dejavnosti interesne športne vzgoje otrok in mladine, športne dejavnosti študentov in športna rekreacija predstavljajo programi športnih dejavnosti interesne športne vzgoje otrok in mladine, športa študentov in športne rekreacije, ne pa programi, kjer gre pretežno za promocijo in obveščanje o športnih programih. Iz vloge tožnika izhaja, da program ne izvaja sam neposredno, marveč prek svojih članov oz. skupaj s svojimi člani, tako da ga dejansko izvajajo društva v lokalnem okolju, v katerim bi tožnik za doseganje zastavljenih ciljev programa podaril nogometne žoge, opremljene z dotiskom. Iz naslova „prostorska razpršenost programov“ je bil program ovrednoten s 3 točkami, saj obstaja zasičenost s tovrstnim programom v statistični regiji. Tožena stranka je odločala v skladu z merili in usmeritvami iz Pravilnika. Ovrednotenje vloge tožnika je tudi ustrezno obrazloženo. Postopek je vodil A.A., tožena stranka le potrjuje, kar je izkazano in razvidno že iz odločbe št. D3-10-141 z dne 23. 6. 2011. Komisija za pritožbe je za vodenje postopka do izdaje odločbe določila A.A., člana Komisije za pritožbe, ki je vodil tudi postopek v predmetni zadevi. Tožena stranka sodišču predlaga, da tožbo zavrne, tožeči stranki pa naloži plačilo stroškov tožene stranke z zamudnimi obrestmi.

5. Tožnik v pripravljalni vlogi navaja, da je že v tožbi navedel, da za izvajanje programa ni bistveno, ali članice plačujejo članarino. Društva pa so člani zveze in ne podizvajalci, kot jih napačno imenuje tožena stranka.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Tožnik v tožbi ugovarja vrednotenju programa pri merilu „možnosti uresničevanja javnega interesa na področju športa s programom“ in „prostorska razpršenost programom“, na podlagi katerih je v obeh primerih prejel le 3 točke. Med strankama ostaja še vedno sporno vrednotenje predmetnega progama na podlagi meril, določenih s Pravilnikom. Iz listin upravnega spisa izhaja, da gre za ponovljen postopek na podlagi sodbe Upravnega sodišča RS I U 678/2010-9 z dne 2. 3. 2011, v katerem je prvostopenjski organ ponovno izvedel vrednotenje vloge tožnika v skladu z merili iz 23. člena Pravilnika. Pri tem je upošteval napotke sodišča in pri vsakem posamičnem merilu obrazložil razloge za konkretno vrednotenje programa tožnika. Tako so iz obrazložitve odločbe razvidni konkretni razlogi, zaradi katerih je program tožnika prejel določeno število točk. Na podlagi merila „status kandidata“ je tožnik prejel 10 točk od možnih 10 točk, ker gre za nepridobitno dejavnost na nacionalni ali regionalni ravni. Na podlagi merila „možnost uresničevanja javnega interesa na področju športa s programom“ je tožnik prejel 3 točke od možnih 10 točk, ker predmetni program v manjši meri uresničuje javni interes na področju športa, pri čemer je prvostopenjski organ upošteval vsebinske vidike programa. Na podlagi merila „prostorska razpršenost programov“ je tožnik prejel 3 točke od možnih 9 točk, ker je bilo ugotovljeno, da program dejansko izvajajo društva v lokalnem okolju in obstaja zasičenost s tovrstnimi programi v statistični regiji. Podrobnejša obrazložitev razlogov za konkretno vrednotenje na podlagi vsakega posameznega merila pa je razvidna iz obrazložitve odločb obeh upravnih organov. Po presoji sodišča je prvostopenjski organ pravilno upošteval merila za vrednotenje programov iz 23. člena Pravilnika, kakor tudi določbe 18. člena, 35. člena in 36. člena Pravilnika. Glede same vsebine pa tožnik v tožbi ničesar novega ne pojasni, niti ne zatrjuje. Tožena stranka je tudi obrazložila razloge za oceno predmetnega programa. V skladu z navedenim, je neutemeljen ugovor tožnika, da dejansko stanje ni bilo pravilno ugotovljeno in da so bile določbe Pravilnika napačno uporabljene.

8. Izpodbijana odločba ima tudi vse sestavine po 214. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Sodišče ni sledilo razlogom tožnika, da gre za kršitev določb Pravilnika. V izpodbijani odločbi so pojasnjene relevantne okoliščin, ki so vplivale na doseženo število točk, kar pomeni, da so odločilna dejstva, ki so upravni organ vodila pri odločanju, navedena, ter da je odločitev mogoče preizkusiti. Po povedanem tudi ne gre za neenakopravno obravnavanje tožnika v primerjavi z drugimi kandidati. Iz sofinanciranja tožnik ni izpadel zaradi nepravilnega postopanja prvostopenjskega organa, temveč zato, ker ni dosegel zadostnega števila točk, kar mu je bilo tudi pojasnjeno v obrazložitvi izpodbijane odločitve in s čemer se strinja tudi sodišče. 9. Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo. Sodišče pri odločanju tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Prav tako v danem primeru ni podane podlage za meritorno odločanje v zadevi oz. za spor polne jurisdikcije (65. člen ZUS-1).

10. Sodišče je odločalo brez glavne obravnave (1. odstavek 59. člena ZUS-1), ker relevantne okoliščine, ki so pomembne za odločitev, niso sporne. Tožnik sicer trdi, da je napačno ugotovljeno dejansko stanje, pri čemer pa niso sporna dejstva in okoliščine, ki jih je organ ugotovil v postopku, temveč se tožnik ne strinja s sklepanjem organa o pomenu teh dejstev in okoliščin.

11. Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. členu ZUS-1, na podlagi katerega trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.