Jedro

Pri stvarnopravnih reparacijskih zahtevkih velja obogatitveno in ne vrnitveno načelo. Obogateni mora vrniti tisto, za kar je obogaten, in ne tisto, kar je prejel. Vse dokler skupno premoženje zakoncev ni razdeljeno, nobeden od njiju ni samostojno legitimiran za vtoževanje terjatve, ki sodi v skupno premoženje. Sodišče zato ne bi smelo ugoditi tožničinemu denarnemu zahtevku zoper tretjega, v nepremičnino katerega sta zakonca vlagala, četudi zgolj za polovico vrednosti, kolikor znaša njen delež na skupnem premoženju.

Izrek

I. Pritožbama tožeče stranke in tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni: - v III. točki izreka (vsled pritožbe tožeče stranke) tako, da se znesek 17.747,31 EUR v razmerju do prvega toženca zviša za 9.630,75 EUR (na 27.378,06 EUR) ter (vsled pritožbe tožene stranke) tako, da se zahtevek zoper drugega toženca v tem delu zavrne; - v IV. točki izreka (vsled pritožbe tožeče stranke) tako, da se znesek 1.369,42 EUR zviša za 2.500,00 EUR (na 3.869,42 EUR), - v VI. točki izreka tako, da je tožeča stranka dolžna v 15 dneh od prejema te sodbe plačati drugemu tožencu 1.514,84 EUR stroškov nastalih v postopku pred sodiščem prve stopnje, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dneva zamudo do prenehanja obveznosti; prvi toženec pa mora tožeči stranki v 15 dneh od prejema te sodbe plačati 1.516,20 EUR stroškov nastalih v postopku pred sodiščem prve stopnje, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dneva zamude do prenehanja obveznosti.

II. V preostalem delu se pritožbi tožeče in tožene stranke zavrneta ter se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka in prvi toženec krijeta v medsebojnem razmerju vsak svoje stroške v postopku s pritožbo.

IV. Tožeča stranka mora v 15 dneh od prejema te sodbe plačati drugemu tožencu stroške pritožbenega postopka v višini 206,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dneva zamude do prenehanja obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je dovolilo objektivno spremembo tožbe (I. točka izreka odločbe sodišča prve stopnje) in ugotovilo, da predstavlja skupno premoženje tožnice in prvega toženca vrednost vlaganj pri izgradnji prizidka - garaže in nadzidka nad teraso obstoječe stanovanjske hiše na naslovu O. 26, L., pri čemer znaša delež tožnice na tem premoženju do 1/2, delež prvega toženca pa do 1/2 (II. točka izreka odločbe sodišča prve stopnje). Prvemu in drugemu tožencu je naložilo nerazdelno plačilo zneska 17.747,312 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila (III. točka izreka odločbe sodišča prve stopnje), ugotovilo, da predstavljajo premičnine napa Gorenje, vgradna plošča, vgradna pečica Gorenje in kuhinja Urška skupno premoženje tožnice in prvega toženca, in da je delež tožnice na tem premoženju do 1/2, delež prvega toženca pa do 1/2 in da je prvi toženec dolžan plačati tožnici iz tega naslova vrednost naštetih premičnin v deležu do ½, in sicer znesek 1.369,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila (IV. točka izreka odločbe sodišča prve stopnje). Kar je tožnica zahtevala več ali drugače, je sodišče prve stopnje zavrnilo (V. točka izreka odločbe sodišča prve stopnje) in odločilo, da nosi vsaka stranka svoje pravdne stroške (VI. točka izreka odločbe sodišča prve stopnje).

2. Odločitev izpodbijata obe pravdni stranki, in sicer tožnica v zavrnilnem delu, tožena stranka pa v ugodilnem delu, pri čemer iz njenega pritožbenega predloga izhaja, da odločitev o višini plačila iz naslova vlaganj v nepremičnino izpodbija zgolj v višini nad 9.500,00 EUR.

3. Tožnica uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) (1) in sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku v celoti ter ji prisodi povračilo pravdnih stroškov v primeru zamude z njihovim plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Opozarja, da sodišče prve stopnje ni odločalo o spremembi tožbe, kot jo je predlagala v vlogi z dne 24.1.2011 in kot mu to nalaga prvi odstavek 2. člena v zvezi z drugim odstavkom 184. člena ZPP. Sodbi nadalje očita pomanjkanje dokazne ocene v zvezi z obsegom oziroma višino vlaganj tožnice in prvega toženca. Sodišče ni ustrezno ocenilo izpovedb prič, tožnice ter mnenj obeh izvedencev. V posledici je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanj, podana pa je tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Storilo je tudi matematično napako, ko je po eni strani (na 18. strani obrazložitve) ugotovilo, da znaša gradbena vrednost garaže in nadzidka skupaj 59.711,00 EUR, in jo nato celo zvišalo na 64.205,00 EUR, gradbeno vrednost hiše ovrednotilo na 210.795,00 EUR, nato pa zaključilo, da vrednost prizidka in nadzidka predstavlja v razmerju do celotne nepremičnine 23,35 odstotkov. Pravilen izračun znaša 30,45 odstotkov. V tem delu so torej razlogi protislovni oziroma nejasni in se sodba ne more preizkusiti. Sodišče je tudi nepravilno prištelo vrednosti zgradbe še vrednost komunalnega opremljanja v višini 13.829,00 EUR, saj je spregledalo, da je bil ta plačan s strani tožnice in prvega toženca, kar je drugi toženec v svoji izpovedbi nedvoumno pojasnil (glej 7. stran zapisnika o glavni obravnavi z dne 8.9.2010). To pomeni, da je bil tudi komunalni prispevek plačan v času trajanja zakonske zveze iz sredstev zakoncev. Prav tako ne more držati, da za prizidek ni bil plačan komunalni prispevek iz sredstev zakoncev kot investitorjev. Opozarja, da je plačilo prispevka obligatorno za pridobitev gradbenega dovoljenja. Meni, da je v tem delu podana kršitev protispisnosti iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče zmotno povzelo izpovedbo drugega toženca. Tožnici je nadalje nerazumljiv razlog, zaradi katerega je sodišče odbilo 15 odstotkov od vrednosti prizidka zaradi neizdelanosti, namesto da bi upoštevalo izračunano vrednost vlaganj. Odštelo je nekaj, kar je sicer že vsebovano v vrednosti vlaganj. Razlogi sodbe na strani 19 so zato nejasni oziroma protislovni in se sodba tudi v tem delu ne more preizkusiti. Razen tega izvedenec B. (ki ga je sodišče sicer upoštevalo) tega zneska sploh ni odšteval od vrednosti vlaganj, temveč je enostavno in pravilno izračunal vrednost vlaganj, ki so bila dejansko opravljena v že omenjeni skupni višini. Sodišče je tako odločilo tudi v nasprotju s strokovnim mnenjem izvedenca B., ki je odgovarjal na pripombe tožnice, kar pomeni, da se je arbitrarno lotilo ugotavljanja sicer strokovnega vprašanja. S tem je kršilo 243. člen ZPP in storilo relativno bistveno kršitev postopka. Pravno nepravilen pa je tudi zaključek, "da je treba od izračunane vrednosti odšteti vrednost gradbenih del, glede katerih je sodišče ugotovilo, da sta jih opravila v celoti prvi toženec, drugi toženec in njuni prijatelji v njuno korist". Nobena od zaslišanih prič namreč ni izjavila, da so bila dela opravljena zgolj v korist tožene stranke, tožnica pa je izpovedala, da so prijatelji in sorodniki delali zanjo in prvega toženca. Sodišče kljub temu tožničine izpovedbe sploh ni dokazno vrednotilo in jo ocenjevalo skupaj z izpovedbami ostalih zaslišanih prič. Celo prvi toženec je izpovedal drugače kot drugi toženec glede pomoči J. V.. Povedal je namreč, da je ta delal tudi brezplačno in to ne zgolj v korist drugega toženca, kot je izpovedala priča V., drugih prič pa sploh ni omenjal tako, da bi te pomagale izključno drugemu tožencu. Celo drugi toženec je pojasnil, da ni šlo za njegovo gradnjo, ker je niti ni hotel financirati. To pa pomeni, da je priznal, da je šlo za izgraditev dela objekta za potrebe zakonskih partnerjev, v kar je privoli in jima nato tudi pomagal z denarjem in delom ter pomočjo svojih prijateljev. Sodišče je torej parcialno in enostransko verjelo le izpovedbam prič in jih ni primerjalo z izpovedbami pravdnih strank, še posebej ne s tožničino. Poudarja, da bi tudi v primeru, če bi priče s svojimi prispevki odplačevale dolgove drugemu tožencu, navedeno predstavljalo darilo drugega toženca obema zakoncema. Šlo bi torej za prepustitev opravljenih protiuslug v njuno korist s strani drugega toženca. Glede pomoči zakoncema s strani znancev, sorodnikov in prijateljev pa velja v sodni praksi domneva, da gre v takšnih primerih za pomoč obema zakoncema (VSL I Cp 1070/2011 z dne 7.9.2011). Zaradi navedenega je sodišče v konkretnem primeru tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno izvedlo dokazovanje z izvedencema. Če je menilo, da je mnenje izvedenca M. pomanjkljivo, protislovno ali nejasno, bi takšne pomanjkljivosti moralo odpraviti z dopolnilnim zaslišanjem, ne pa da je z dopisom z dne 15.2.2011 poslalo pripombe tožene stranke s pozivom, naj pripravi dopolnitev mnenja (po pripombah tožene stranke). Opozarja na vsebino določbe drugega odstavka 254. člena ZPP. Tožnica je predlagala, da sodišče dopusti navedeno objektivno spremembo tožbe, ter pojasnila, da se dejansko zvišuje le višina tožbenega zahtevka iz iste dejanske in pravne podlage ter da za takšno spremembo tožbe niti ni potrebna privolitev tožene stranke. Razen tega je tudi smotrno in pravilno, da se v tej pravdi ugotovi celotno skupno premoženje zakoncev. Glede na to, da je sodišče kar z dopisom (s katerim ni seznanilo tožnice) pozvalo izvedenca M., da dopolni izvedeniško mnenje, pomeni tovrstno ravnanje bistveno kršitev pravil postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Izvedenec M. se je z odgovorom, da ne ve, ali je navedba tožene stranke točna, ali je streho nad teraso izvedel A. D., postavil v vlogo sodnika, ki dokazno ocenjuje navedbo strank, čeprav je temeljna naloga izvedenca ta, da posreduje sodišču manjkajoče strokovno znanje, s katerim slednje ne razpolaga. Problem pri oceni te izjave je še toliko težji, ker je izvedenec v točki 2.03 dopolnitve mnenja pojasnil, da ob ogledu prizidka toženca tega nista povedala. Na isti strani ob razlagi točke 4.00 pa je še zapisal, da S. in M. D. nista pridobila lastnine na stavbnem zemljišču in za prizidek (izjava ob ogledu). Pojasnjeno pa lahko pomeni zgolj, da je izvedenec M. izdelal mnenje in cenitev z dne 8.1.2011 na podlagi izjav, ki sta mu jih na ogledu dne 7.12.2010 dala oba toženca, ne pa na podlagi naloge, ki mu jo je sodišče natančno določilo v sklepu 16.11.2010. V nadaljevanju pojasnjuje zmotnost ugotovitve, da je izdelal streho in kupil ves material zanjo A. D. ter glede takšnega dejstva ponuja svojo dokazno oceno. V nadaljevanju graja tudi zaključek izvedenca M. v dopolnilnem mnenju z dne 7.3.2011 glede neupoštevanja komunalne opreme. Dodaja še, da izvedenec M. za svoje zaključke ni navedel pravnih podlag in literature, niti ni pojasnil, kateri metodološki pristop je uporabil za vrednotenje nadzidka in prizidka, zato se mnenja ne da preizkusiti. Sodišče je sicer na podlagi povzetih pripomb tožnice postavilo drugega izvedenca, ni pa pojasnilo oziroma ni razčistilo nasprotij med obema izvedencema. Zato bi moralo postaviti še tretjega izvedenca ali pa vsaj z dopolnjevanjem zaslišanj razčistiti razlike med njima, še posebej glede omenjenega upoštevanja nedokončanosti prizidka. Materialnopravno zmotna je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka v delu, ki se nanaša na avtomobil znamke FIAT PUNTO. Sodišče je kot odločilen kriterij vzelo dejstvo, kdo je vpisan oziroma registriran kot lastnik avtomobila oziroma, kdo od obeh ga ima sedaj v posesti. To pa ni pomembno. Pomembno je le, kar med strankama niti ni sporno, da je bil avtomobil kupljen v času trajanja zakonske zveze iz sredstev zakoncev in da gre torej ta skupno premoženje. Zato bi moralo sodišče zahtevku ugoditi tudi v tem delu. Prvi toženec se namreč sploh ni protivil sami delitvi premoženja - tj. v obliki delitve na podlagi izplačila tožničinega deleža. Sicer pa je bil avtomobil registriran na prvega toženca, ki ga je podaril sinu, ter na to prodal. 4. Tožena stranka izpodbija odločitev sodišča prve stopnje v I., II., III. in IV. točki izreka, pri čemer uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo in sklep spremeni tako, da deloma ugodi tožbenemu zahtevku tožnice do višine vlaganj v višini 9.500,00 EUR in ji naloži plačilo stroškov prvega in drugega toženca, podrejeno pa zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožena stranka ne nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da sodi v skupno premoženje tožnice in prvega toženca le vrednost vlaganj pri izgradnji, ne pa tudi zgrajen prizidek - garaža in stanovanje v mansardi. Po oceni tožene stranke pa sodišče prve stopnje ni upoštevalo vseh bistvenih okoliščin, pomembnih pri adaptaciji, zlasti pa prispevka drugega toženca, ki je s svojim delom in nabavo materiala sploh omogočil, da je prišlo do adaptacije, kar je izrecno navedlo tudi sodišče prve stopnje pod točko 8. izpodbijane odločbe, saj finančno stanje tako prvega toženca kot tožnice sploh ni omogočala, da bi začela kar koli delati. Poudarja, da stanovanje z garažo nima samostojnega električnega in vodovodnega priključka, niti samostojnega vira ogrevanja ali dostopa. Vsa soglasja za adaptacijo je pridobil drugi toženec kot lastnik zemljišča in stanovanjske stavbe, kar je razvidno iz računov, s katerimi je plačal izdelavo soglasja za nadzidavo objekta, izdelavo lokacijske dokumentacije in upravno takso za izdajo ustreznega dovoljenja (kar vse sta toženca priložila svojemu odgovoru na tožbo). V nadaljevanju opisuje prispevek prvega in drugega toženca h gradnji in vztraja, da delež tožnice na stanovanju z garažo ne znaša eno polovico, ker je drugi toženec zemljiškoknjižni lasti tako zemljišča, na kateri stoji stanovanjska hiša, kot tudi same stanovanjske hiše vključno s prizidkom in nadzidkom. Sicer pa je bil prispevek prvega toženca pri adaptaciji bistveno večji od tožničinega. Nesporno je tudi dejstvo, da v času adaptacije niti tožnica niti prvi toženec nista plačevala drugemu tožencu nobenih stroškov za uporabo stanovanja in tudi ne tekočih obratovalnih stroškov. Razen tega se je tožnica v času gradnje dodatno izobraževala in tako po službi hodila dva do trikrat tedensko v Ljubljano ter pri gradnji ni sodelovala. Zadnje leto pa tožnica doma ni več kuhala, domov je večkrat prihajala pozno ponoči ali v jutranjih urah, zato je bila vsa skrb za otroka in adaptacijo stanovanja z garažo izključno na prvemu tožencu oziroma družini drugega toženca. Delež vlaganj tožnice v nepremičnino in v premičnine (kuhinjo) zato znaša največ 9.500,00 EUR.

5. Pravdni stranki na vročeni pritožbi nista odgovorili.

6. Pritožba tožnice in pritožba tožene stranke sta delno utemeljeni.

O pritožbi tožnice:

7. Uvodoma gre zavrniti pritožbeni očitek glede domnevne neodločitve sodišča prve stopnje o predlagani spremembi tožbe z dne 24.1.2011. Nasprotno je namreč razvidno iz I. točke izreka izpodbijane sodbe v zvezi s tretjo točko obrazložitve, iz katere izhaja, da je sodišče dovolilo objektivno spremembo tožbe, ki jo je tožnica predlagala 24. 2. 2011. Vloge z dne 24.1.2011 v spisu ni, zato sodišče druge stopnje takšno datumsko označbo tožničine vloge v pritožbi pripisuje očitni pisni pomoti, njen očitek glede na zgoraj pojasnjeno pa zavrača kot neutemeljen.

8. Nadalje tudi ni mogoče slediti pavšalni pritožbeni graji odsotnosti dokazne ocene sodišča prve stopnje glede obsega in višine zatrjevanih vlaganj tožnice in prvega toženca v nepremičnino drugega toženca. Sodišče prve stopnje je na straneh 10 do 15 izpodbijane sodbe povzelo bistveno vsebino izpovedb zaslišanih prič in strank, pri čemer je te izpovedbe tekom pojasnjevanja njihove vsebine ocenjevalo tudi glede na vsebino in posledično vrednost ostalih dokazov, vključno z zaslišanjem tožnice (kar je npr. razvidno iz razlogov na strani 13 obrazložitve izpodbijane sodbe). Navedeno velja tudi za dokaz z izvedencem. S takšnim metodološkim postopanjem je sodišče prve stopnje zadostilo zahtevi 8. člena ZPP in izpodbijano sodbo oprlo na razloge o odločilnih dejstvih, ki omogočajo njen preizkus. Kršitev 8. člena ZPP lahko namreč preraste v absolutno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zgolj v primeru, ko je dokazna ocena sodišča prve stopnje tako skopa ali površna, da je ni mogoče preizkusiti. Takšna procesna situacija pa v konkretnem primeru ni podana.

9. Tožnica tudi neutemeljeno graja obstoj matematične napake sodišča prve stopnje pri izračunu deleža garaže in nadzidka glede na vrednost celotne stanovanjske stavbe. Sodišče prve stopnje je ugotovilo vrednost obstoječe hiše na naslovu O., v višini 210.795,00 EUR brez upoštevanja garaže in nadzidka. Vrednost slednjega je ugotovilo posebej, in sicer v višini 64.205,00 EUR. Delež vrednosti prizidka in nadzidka v razmerju do celotne stavbe je zato enak 64.205,00 EUR / ( 210.795,00 EUR + 64.205,00 EUR) = 0,2335 oziroma 23,35 odstotkov, kakor je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje sledeč izvedenskemu mnenju izvedenca B.. V tem delu razlogi niso nejasni, zato tudi ni podana očitana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

10. Pri ugotavljanju vrednosti stavbe brez prizidka in nadzidka je sodišče prve stopnje tudi pravilno upoštevalo vrednost komunalnega opremljanja v višini 13.829,00 EUR. Izvedenec B. je namreč pojasnil, da so bili pri izgradnji prizidka in nadzidka uporabljeni komunalni priključki stanovanjske hiše drugega toženca - torej že obstoječe stavbe. Takšne dejanske ugotovitve tožnica v pritožbi ne izpodbija, temveč zgolj vztraja, da sta komunalne prispevke za prizidek in nadzidek plačala s prvim tožencem, sklicujoč se na gradbene predpise, v skladu s katerimi naj ne bi bilo mogoče pridobiti gradbenega dovoljenja brez plačila komunalnega prispevka. Takšnim razlogom pa ni mogoče slediti, saj je izvedenec M. na tretji strani dopolnitve svojega izvedeniškega mnenja (list. št. 202 sodnega spisa) pojasnil, da prvi toženec tudi po pozivu ni predložil pogodbe za komunalni prispevek in dokumentacije, ki bi izkazovala njegovo plačilo, ter da za izdajo gradbenega dovoljenja za obravnavana dela ni bilo potrebno plačati komunalnih dajatev, ker je kot investitor nastopal drugi toženec (na četrti strani dopolnitve - list. št. 203 sodnega spisa - pa je še dodal, da za prizidek po PGD dokumentaciji ni bilo potrebno plačati komunalnega prispevka). Tudi izvedenec B. je pojasnil, da iz dokumentacije v spisu plačilo komunalnih dajatev ne izhaja (primerjaj navedbo na 15. strani izvedenskega mnenja na list. št. 255 sodnega spisa). V izpovedbi, na katero se sklicuje tožnica v pritožbi, je drugi toženec pojasnil, da sta slednja in prvi toženec plačala za načrte, on pa je plačal za lokacijsko informacijo. Pri tem je sicer res dodal, da je komunalni prispevek pri izdaji gradbenega dovoljenja plačal sin s sredstvi posojila. Vendar iz izpovedbe drugega toženca (2) izhaja, da le-ta na vprašanja, katera dovoljenja so bila potreba za adaptacijo, ni odgovoril določno (odgovoril je zgolj: "vsa tista, ki so bila potrebna"), povprašan po projektu za izvedbo gradbenih del pa je povedal, da: "jaz ne vem, kakšen projekt je to.“ Upoštevajoč zgoraj povzete skladne in argumentirane navedbe izvedencev na eni strani ter nezanesljivo izpovedbo drugega toženca na drugi strani, je zato sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo ugotovitvam izvedencev. V tem delu tudi ni podana očitana kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodišče izpovedbe drugega toženca v tem delu ni povzemalo v sodbo, temveč jo je dokazno ocenilo. To pa je - kot že pojasnjeno - storilo korektno, zaradi česar iz navedenega razloga tudi ni mogoče zaključiti, da je bilo dejansko stanje zmotno ugotovljeno.

11. Utemeljena pa je graja razlogovanja sodišča, ki je od (s strani izvedenca B.) izračunane vrednosti prizidka in nadzidka odbilo 15 odstotkov zaradi neizdelanosti gradnje (kakor je to od svoje izračunane vrednosti odbil izvedenec M.). Tožnica se sicer neutemeljeno zavzema za upoštevanje izračunane vrednosti vlaganj, ki sta jih izvršila s prvo tožencem. V pritožbenem postopku ni sporno, da sodi v skupno premoženje obligacijska terjatev, katere temelj je neupravičena obogatitev drugega toženca kot nespornega edinega zemljiškoknjižnega lastnika nepremičnine (v katero sta z delom v času trajanja zakonske skupnosti vlagala tožnica in prvi toženec) na račun tožnice in prvega toženca. Pri stvarnopravnih reparacijskih zahtevkih velja v skladu s sodno prasko in pravno teorijo pri vračanju obogatitveno in ne vrnitveno načelo. To pomeni, da mora obogateni vrniti tisto, za kar je obogaten, ne pa tisto, kar je prejel. V konkretnem primeru to pomeni, da je za presojo vtoževanega zahtevka odločilno, koliko je na račun vlaganj obogaten drugi toženec, ne pa koliko sta tožnica in prvi toženec dejansko (stroškovno) vlagala v nepremičnino. Ta znesek namreč ni nujno enak vrednosti, za katero je bil drugi toženec obogaten. Dejstvo, da sta ostala prizidek in nadzidek nedokončana, pa vsekakor zmanjšuje njuno končno vrednost. 12. Ob povedanem pa je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da navedenega izvedenec B. v svojem mnenju ni upošteval. Od vrednosti prizidka in nadzidka, kot ga je omenjeni izvedenec po uskladitvi končne vrednosti po nabavno vrednostni metodi in po metodi primerljivih prodaj ugotovil in v katerem je takšen odbitek v višini 15 odstotkov že upoštevan (primerjaj ugotovitve izvedenca na strani 10 in 13 njegovega mnenja na list. št. 250 in 253 sodnega spisa), je zato takšen odstotek zmotno odbilo še enkrat. Ker se zmota sodišča prve stopnje nanaša na ugotovitev dejstva, ki se je dokazovalo zgolj s pisnim izvedenskim mnenjem, je sodišče druge stopnje pritožbi v tem delu ugodilo in na seji sodbo sodišča prve stopnje v točki III izreka spremenilo tako, da je znesek 17.747,31 EUR zvišalo za 9.630,75 EUR (2. alineja 358. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 347. člena ZPP) (3).

13. Od siceršnje vrednosti prizidka in nadzidka pa je sodišče prve stopnje pravilno odštelo vrednost gradbenih del, ki so jih opravili drugi toženec ter prijatelji tožene stranke zgolj v njeno korist. Sodišče prve stopnje je dejanske zaključke o tem, kakšna so bila vlaganja drugega toženca in njegovih prijateljev ter koliko dela je bilo opravljenega s strani prijateljev tožene stranke v povračilo ali kompenzacijo dela, ki ga je zanje opravil prvi ali drugi toženec (prvi toženec v času pred sklenitvijo zakonske zveze s tožnico), oprlo na dokazno oceno, ki ustreza metodološkemu napotku iz 8. člena ZPP. Takšna dokazna ocena, ki je razvidna iz razlogov sodbe na strani 10 do 14, je tudi življenjsko prepričljiva, njene pravilnosti pa ne uspe omajati pritožbeno izpostavljanje, da je tožnica izpovedala, da so prijatelji in sorodniki delali tudi zanjo in prvega toženca, saj je iz konteksta dokazne ocene sodišča prve stopnje razvidno, da je takšna njena izpovedba upoštevajoč ostale izvedene dokaze ostala osamljena. Glede pomoči J. V. je sodišče prve stopnje tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilno sledilo izpovedbi omenjenega, ki je pojasnil, da mu je drugi toženec za opravljeno delo nekaj plačal, in sicer mu je izročil znesek 170.000,00 SIT, nekaj opravljenega dela pa sta "poglihala" (poračunala) z delom, ki ga je T., tj. drugi toženec, opravil zanj. Prvi toženec je namreč v svoji izpovedbi skladno s pričo V. pojasnil, da so le-temu nekaj plačali, ostalo pa je odslužil drugi toženec, ki je mizar tako, da je V. pomagal pri prekrivanju strehe in podobno (primerjaj zapisnik o zaslišanju prvega toženca na list. št. 95 sodnega spisa). Ne drži torej pritožbena navedba, da prvi toženec takšnega načina poravnanja obveznosti V., o katerem je sicer izpovedal tudi drugi toženec, ni potrdil. 14. Tožnica skuša neuspešno utemeljiti tudi kršitev 254. člena ZPP kot bistveno. Sodišče prve stopnje sicer res ni zaslišalo izvedenca M. potem, ko sta stranki zahtevali dopolnitev njegovega mnenja, temveč je pribavilo dopolnitev zgolj v pisni obliki. Vendar pritožnica kljub sklicevanju, da je takšna kršitev vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe, takšnega očitka ne konkretizira. Sodišče prve stopnje je namreč v zadevi postavilo še enega izvedenca in to ravno zaradi tožničinih ugovorov, da ji je postopanje izvedenca M. kršilo pravico do izjave. Drugi postavljeni izvedenec B. je v zadevi izdelal mnenje, na katerega stranke niso imele pripomb in mu je sodišče prve stopnje z izjemo odbitka zaradi neizdelanosti prizidka in nadzidka (glede česar pa je sodišče druge stopnje pritožbi tožnice ugodilo) v celoti sledilo. Hkrati je pojasnilo, da se zaključki izvedenca B. v bistvenem skladajo z zaključki prvega izvedenca M., le da je izvedeniško mnenje izvedenca B. glede vprašanja ocene in upoštevanja komunalnega prispevka za prizidek in garažo nekoliko bolj jasno od prvega mnenja. Glede na povedano torej ne drži niti očitek, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo nasprotij med izvedeniškima mnenjema. Z ozirom na primerljivost zaključkov obeh izvedencev ter dejstvo, da je sodišče prve stopnje z zgoraj navedeno izjemo v celoti sledilo izvedencu B. (na kar opozarja tudi sama pritožba tožnice), je pritožbeno polemiziranje z nejasnostjo izvedeniškega mnenja izvedenca M. nepotrebno, saj ni moglo vplivati na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve.

15. Tožničini pritožbeni graji pa je treba pritrditi glede zavrnitve zahtevka v delu, ki se nanaša na avtomobil znamke FIAT PUNTO. Sodišče prve stopnje je namreč njen zahtevek zavrnilo zaradi pomanjkanja trditvene podlage, čemur pa ni mogoče pritrditi, saj tožnica v pritožbi pravilno opozarja, da se prvi toženec zahtevku v tem delu ni upiral. Vprašanje, na koga je takšen avto registriran, za presojo ugotovitvenega in dajatvenega zahtevka v tem oziru (v razmerju med tožnico in prvim tožencem) ni pravno pomembno. Sodna praksa namreč obravnava lastninsko pravico na stvari, ki sodi v skupno premoženje, kot skupno lastnino, tudi če s pravnim poslom stvar pridobi samo eden od zakoncev. Odločilno je zgolj, da je bil pridobljen z delom v času trajanja zakonske zveze. Ker je imel prvi toženec glede navedenih odločilnih dejstev v postopku pred sodiščem prve stopnje možnost, da se o njih izjavi, a jih ni prerekal, je sodišče druge stopnje upoštevajoč prvi in drugi odstavek 214. člen ZPP (zaradi česar mu ni potrebno izvajati dokazov glede neprerekanih dejstev), pritožbi tudi v tem delu na seji senata ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je ugotovitvenemu zahtevku ugodilo tudi za osebni avtomobil FIAT PUNTO. Izrek v dajatvenem delu, ki se nanaša na premičnine (tj. v IV. točki), pa je spremenilo tako, da je znesek 1.369,42 EUR zvišalo za polovico neprerekane vrednosti avtomobila, tj. za 2.500,00 EUR (prvi odstavek 347. člena in 355. člen ZPP v zvezi s prvo alinejo 358. člena ZPP).

O pritožbi tožene stranke:

16. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je ugodilo zahtevku za izplačilo polovične vrednosti vlaganj tožnice in prvega toženca v nepremičnino drugega toženca tudi v razmerju do slednjega. V pritožbenem postopku ni več sporno, da v skupno premoženje stranke ne sodi stvarno pravni delež na stvari, temveč (zgolj) obligacijska pravica tožnice in prvega toženca, tj. terjatev iz naslova neupravičene obogatitve zoper drugega toženca. Nosilca takšne pravice sta tožnica in prvi toženec kot skupna lastnika. Iz takšnega materialnopravnega razmerja izhaja tudi njuno nujno sosporništvo, če naj bo v pravdi zoper drugega toženca kot tistega, ki je obogaten na račun bivših zakoncev, zagotovljena aktivna legitimacija. Vse dokler skupno premoženje tožnice in prvega toženca ni razdeljeno, pa noben izmed njiju ni samostojno legitimiran za vtoževanje terjatve zoper drugega toženca, četudi je to zgolj polovica njene vrednosti (4).

17. Glede na to, da je tožnica v tej pravdi zahtevala ugotovitev skupnega premoženja ter hkrati njegovo delitev z izplačilom njenega prispevka k nastanku skupnega premoženja, pomeni, da je v trenutku ugoditve zahtevku za izplačilo s strani prvega toženca kot zavezanca, sodišče razdelilo skupno premoženje, vključno s terjatvijo, ki sodi vanj, tako, da je sedaj v celoti pripadlo njemu, le-ta pa je dolžan tožnici izplačati njen delež. Tožnica torej za vtoževanje te terjatve zoper drugega toženca ni legitimirana. Stvarno legitimacijo ima po pravnomočnosti odločitve v tej zadevi zgolj drugi toženec, na katerega je z izplačilom tožnici prešla celotna terjatev iz naslova vlaganj v nepremičnino drugega toženca v razmerju do slednjega. Glede na pojasnjeno je zato sodišče druge stopnje pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremenilo tako, da je zahtevek za plačilo 17.747,31 EUR v razmerju do drugega toženca zavrnilo (peta alineja 358. člena ZPP).

18. Sicer pa se tožena stranka v pritožbi neutemeljeno zavzema za ugotovitev večjega prispevka prvega toženca k nastanku skupnega premoženja. Sodišče prve stopnje je po presoji pritožbenega sodišča sicer zmotno štelo, da v odsotnosti nasprotne tožbe ni mogoče presojati utemeljenosti trditev prvega toženca, da je njegov prispevek večji od polovice (5). Vendar prvi toženec v pritožbi takšne trditve konkretizira zgolj s sklicevanjem na okoliščine, ki ne morejo vplivati na velikost njegovega deleža. Okoliščina, da je drugi toženec zemljiškoknjižni lastnik zemljišča in stavbe na naslovu O.., ne vpliva na delež prvega toženca na skupnem premoženju, katerega del je terjatev iz naslova vlaganja v to nepremičnino. Prav tako na njegov prispevek ne vplivata delo in denar, ki ga je drugi toženec vložil v izgradnjo prizidka in nadzidka, saj so to vlaganja slednjega. Tožena stranka pa v pritožbi ne izpostavlja, da je takšna pomoč predstavljala darilo, in sicer naklonjeno zgolj prvemu tožencu, ne pa tudi tožnici, kakor bi se sicer v skladu s sodno prakso domnevalo. Glede večjega prispevka prvega toženca k izgradnji prizidka in nadzidka v smislu dela in prihrankov pa gre poudariti, da sta sodna praksa in teorija enotni na stališču, da morajo biti razlogi za odstop od domneve o polovičnem deležu na skupnem premoženju dovolj tehtni. Glede na pravno relevantne dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje v tem delu (na strani 21 in 22 izpodbijane sodbe) pa sodišče druge stopnje presoja, da v konkretnem primeru niso podane okoliščine, ki bi opravičevale odstop od takšne domneve v korist prvega toženca.

19. Na pravilnost takšne določitve sodišča prve stopnje tudi nima vpliva dejstvo, da sta tožnica in prvi toženec v času adaptacije živela v nepremičnini drugega toženca, ne da bi zato plačevala najemnino ali stroške. Takšno dejansko stanje namreč predstavlja kvečjemu podlago za obogatitven zahtevek drugega toženec v razmerju do tožnice in prvega toženca, ne vpliva pa na velikost terjatve tožnice in prvega toženca iz naslova vlaganj v nepremičnino, niti na velikost deleža prvega toženca k nastanku takšnega premoženja. Prvi toženec namreč ne v postopku pred sodiščem prve stopnje niti v pritožbi ne trdi, da je bilo neplačevanje stroškov in najemnine darilo drugega toženca, kakor tudi ne, da bi ga slednji naklonil zgolj njemu. Obe okoliščini sta dejanske narave, zato je za njihovo ugotavljanje potrebna trditvena podlaga strank (7. člen ZPP).

20. Glede na pojasnjeno je sodišče druge stopnje pritožbo tožene stranke v preostalem delu kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

O stroških postopka:

21. Delna sprememba odločitve o glavni stvari je narekovala tudi ponovno odločanje o stroških postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Glede na to, da je tožnica po spremembi izpodbijane odločitve v razmerju do drugega toženca v celoti propadla, mu mora povrniti njegove pravdne stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). V razmerju do prvega toženca pa je s pretežnim delom zahtevka uspela, zato je v tem delu upravičena do povrnitve stroškov (prvi odstavek 154. člena ZPP). Upoštevajoč, da sta imela prvi in drugi toženec istega pooblaščenca, ki je stroške postopka priglasil enotno za oba toženca (brez povečanja nagrade iz naslova zastopanja več strank), in da v konkretnem primeru ni mogoče dosledno ločiti, kateri stroški so toženi stranki nastali v zvezi z zahtevkom zoper prvega toženca in kateri v zvezi z zahtevkom zoper drugega toženca, je sodišče druge stopnje odločilo, da mora tožnica povrniti drugemu tožencu polovico stroškov, ki jih je sodišče druge stopnje priznalo toženi stranki na podlagi odmere, kakor je razvidna iz specifikacije na stroškovniku v spisu na list. št. 275, upoštevajoč Odvetniško tarifo (OT) (6) in Zakon o sodnih taksah (ZST) (7). Tožnici je tako naložilo obveznost plačila 1.514,84 EUR stroškov drugega toženca (od skupno odmerjenih 3.029,68 EUR stroškov tožene stranke). Prvemu tožencu in tožnici, ki sta v postopku delno uspela, pa je sodišče druge stopnje v takšnem deležu priznalo (priznane) stroške (pri čemer jima je glede na zgoraj pojasnjeno priznalo delež zgolj polovičnega zneska priznanih stroškov). Glede na to, da je tožnica uspela v postopku približno 75-odstotno, toženec pa 25-odstotno, je tožnici naložilo v plačilo 378,71 EUR (3.029,68 EUR / 2 = 1.514,84 EUR x 0,25 =378,71 EUR) stroškov prvega toženca, slednjemu pa v plačilo 1.880,65 EUR (5.053,08 EUR skupno priznanih stroškov tožnici / 2 = 2.526,54 EUR x 0,75 = 1.894,91 EUR). Po pobotanju navedenih zneskov je odločilo, da mora prvi toženec tožnici plačati 1.516,20 EUR. Izrek o zamudnih obrestih temelji na 378. členu OZ, glede njihovega teka pa tudi na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006. 22. Glede na to, da je tožnica s pritožbo v razmerju do prvega toženca uspela približno do polovice (od spornih 23.365,47 EUR ji je sodišče druge stopnje prisodilo še 12.130,75 EUR), pri čemer sta imeli navedeni stranki v postopku s pritožbo primerljive stroške, je sodišče druge stopnje odločilo, da v medsebojnem razmerju krijeta vsak svoje (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP). Upoštevajoč, da je drugi toženec v pritožbenem postopku uspel, pa mu mora tožnica povrniti njegove pritožbene stroške. Le-te je sodišče druge stopnje odmerilo glede na zgoraj pojasnjeno zakonsko podlago in upoštevaje priglašene stroškovne postavke na list. št. 308 sodnega spisa. Drugi toženec je odločitev izpodbijal v delu, ki se nanaša na plačilo 17.747,31 EUR, zato bi moralo sodišče praviloma odmeriti stroške od tega zneska. Ker pa je prvega in drugega toženca – kot že pojasnjeno – v postopku zastopal isti pooblaščenec, ki je za oba tudi enotno priglasil stroške (ne da bi zahteval povečanje zaradi zastopanja več strank), je sodišče druge stopnje odmerilo stroške tožene stranke od zneska spornega predmeta 21.616,73 EUR in jih nasprotni stranki naložilo v plačilo do polovice v korist drugega toženca. Toženi stranki je tako priznalo 750 točk oziroma 344,25 EUR za sestavo pritožbe (tar. št. 21/1) in 68,85 EUR iz naslova DDV, kar skupaj znaša 413,10 EUR. Tožeči stranki pa je glede na zgoraj pojasnjeno v plačilo naložilo 206,55 EUR stroškov drugega toženca v postopku s pritožbo. Odločitev o obrestih temelji na pravni podlagi navedeni v točki 21. (1) Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl..

(2) S katero se sodišče prve stopnje pred izdajo odločitve v zadevi ni seznanilo neposredno in zaradi česar je v enakem spoznavnem položaju kot sodišče druge stopnje.

(3) Toliko znaša odbitek, ki ga je iz navedenega razloga upoštevalo sodišče prve stopnje, kar je razvidno iz razlogov izpodbijane odločbe na strani 19. (4) O dilemah in stališčih pravne teorije glede nujnega sosporništva zakoncev v zvezi z njunim skupnim premoženjem glej M. Juhart, Nastopanje skupnosti v premoženjskem prometu, Podjetje in delo 5-6, Ljubljana, 1996, str. 1066 do 1068. Avtor smiselno pojasnjuje, da priznavanje aktivne legitimacije narekujejo razlogi postopkovne smotrnosti, da pa je takšno stališče vendarle argumentativno šibko (tudi tisti avtorji, ki se k njemu smiselno nagibajo za to ne ponujajo posebnih argumentov - prim. Ude), ker zakoncema pravica do pravnega varstva (kot ključen argument za stališče o neobstoju nujnega sosporništva na aktivni strani) z zahtevo po njuni nujni integraciji v pravdah glede skupnega premoženja ni odvzeta, temveč zgolj omejena. Član skupnoročne skupnosti lahko namreč zahteva njeno prenehanje oziroma zakonca lahko zahtevata delitev skupnega premoženja.

(5) Sodna praksa, ki temelji na pravnem mnenju, sprejetem na občni seji VS RS 21. in 22. 12. 1992 (objavljenem v Poročilu VSS 2/92), in na katero se smiselno sklicuje sodišče prve stopnje, je v teoriji utemeljeno kritizirana kot nelogična, saj ne upošteva dosledno dejstva, da izrek po naravi stvari vsebuje odločitev o deležih obeh zakoncev na skupnem premoženju. Če zakonec v skladu z zakonsko domnevo uveljavlja polovični delež na skupnem premoženju, sodišče še vedno odloči v okviru zahtevka, če prisodi zakoncu manjši delež od polovičnega. Nasprotna tožba, s katero bi drugi zakonec uveljavljal večji delež na skupnem premoženju, bi pomenila odločanje o isti stvari in bi jo bilo treba zaradi litispendence zavreči (tako J. Hudej in I. Ščernjavič, Sporna procesna vprašanja skupnega premoženja s posebnim poudarkom na novejši sodni praksi, Pravnik, 128 (2011) 1-2, str. 29 in 30. (6) Ur. l. RS, št. 67/2003 in nasl..

(7) Ur. l. SRS, št. 30/1978 in nasl..