Jedro

Prepovedni zahtevek bi bil lahko utemeljen le, če bi sodišče ugotovilo, da je toženec prekoračil obseg pravice, ki mu jo služnost daje. Predmet presoje na prvi in drugi stopnji je bil zato lahko le obseg te služnosti in ne morebitne bodoče potrebe tožnika. Morebitna sprememba služnosti namreč ne more nastati z enostransko določitvijo datuma, do katerega vožnje niso dovoljene.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je zahtevala, da sodišče tožencu prepove vožnjo po tožnikovem zemljišču tudi za čas od 1.7. do 31.8. vsako leto. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in prvostopno sodbo potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložil revizijo tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji trdi, da so vse priče, ki so govorile po resnici, izpovedale, da je veljavna prepoved vožnje do spravila pridelkov. Zmotna je presoja, ki upošteva le zadnji pridelek, ki je na služečem zemljišču rasel. Čeprav je sedaj njiva zatravljena, to ne pomeni, da je obdelava omejena le na travnik. Splošno znano pa je, da se vsi pridelki, razen trave, ne pobirajo do 1.7., temveč pozneje. Sodišče bi lahko omejilo vožnje do določenega datuma le tako, da bi upoštevalo vsakoletni pridelek na služečem zemljišču. Meni še, da mnenje sodišča druge stopnje o otavi tudi ni pravilno. Po prvi košnji je sicer res nekaj časa mogoče voziti, ko pa je godna za košnjo, se z vožnjo po njej povzroča škoda. Kljub temu tožnik meni, da je dejansko stanje obširno in zanesljivo ugotovljeno. Zato predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožnikovemu zahtevku ugodi v celoti. Ugovarja še prejšnji odločitvi o zavrženju ugoditvenega dela in stroškovnemu izreku.

Revizija je bila vročena tedanjemu Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku - ZPP). Revizija ni utemeljena.

Tožnik neutemeljeno napada materialnopravno pravilnost odločitve na prvi in drugi stopnji. Odločitev je v skladu z zakonom o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur.l. SFRJ, št. 6/80).

Tožnik je pridobil zemljišče, ki je po njegovih lastnih trditvah (tudi v reviziji) že bilo obremenjeno s služnostjo za potrebe sosednjih parcel. S prepovedjo voženj je postala ta služnost sporna in tožbeni zahtevek je posledica tega spora. Prepovedni zahtevek bi bil lahko utemeljen le, če bi sodišče ugotovilo, da je toženec prekoračil obseg pravice, ki mu jo služnost daje. Sodišči prve in druge stopnje sta zato morali ugotavljati, kakšen je bil obseg služnosti v času, ko je tožnik služeče zemljišče pridobil. Predmet presoje na prvi in drugi stopnji je bil zato lahko le obseg te služnosti in ne morebitne bodoče potrebe tožnika. Morebitna sprememba služnosti namreč ne more nastati z enostransko določitvijo datuma, do katerega vožnje niso dovoljene.

Glede obsega pridobljene služnostne obremenitve pa sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili, da je na služečem zemljišču že več kot 20 let travnik ter da tudi tožnik na njem kosi travo. Na to ugotovitev je revizijsko sodišče na podlagi 3. odstavka 385. člena ZPP vezano. Če pa velja omejitev služnosti do spravila trave, pa se sam tožnik v reviziji strinja z omejitvijo voženj le do 1.7. vsakega leta. Zato tudi morebitna poznejša košnja otave na odločitev ne more vplivati (sam tožnik zatrjuje, da je po prvi košnji mogoče nekaj časa voziti). Kolikor pa se tožnik sam sklicuje na razmere, ki so veljale v času prejšnjega gospodarja J. K. (pred letom 1970), pa revizijsko sodišče le pripominja, da se je sodišče o njih izreklo že s prejšnjo sodbo, ki je postala pravnomočna. Sodišče je v tem postopku s številnimi pričami in z zaslišanjem tožnika kot stranke ugotovilo, da so bili na tem zemljišču posejani zgodnji pridelki, ki so bili pospravljeni do 1.7. (l.št. 40 spisa). Zato mu sklicevanje na te razmere ni v korist. Revizijsko sodišče je zato revizijo tožnika, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).