Jedro

SZ-1 v primerih, ko najemnik neprofitnega stanovanja ne izpolnjuje več splošnih pogojev za pridobitev neprofitnega stanovanja, dopušča spremembo določil najemne pogodbe zgolj in samo v delu, ki se nanašajo na višino in vrsto najemnine (najemnina se določi v višini tržne najemnine), ne spremeni pa se s tem avtomatično tudi vrsta najemnega stanovanja oziroma najemnega razmerja.

Iz določbe petega odstavka 103. člena SZ-1 ne izhaja, da bi bila odpoved najemne pogodbe najemniku neprofitnega stanovanja mogoča (tudi) v primerih, ko vrednost premoženja (nepremičnin), ki ga ima v lasti najemnik (ali njegov zakonec oziroma zunajzakonski partner), presega določen cenzus (zaradi (so)lastništva katerihkoli nepremičnin). Iz navedene zakonske določbe je namreč razvidno, da je odpoved najemne pogodbe najemniku neprofitnega stanovanja možna le v primeru, če ima najemnik (ali njegov zakonec oziroma zunajzakonski partner) možnost dejanskega bivanja v drugem primernem stanovanju ali stanovanjski stavbi, pa te možnosti po lastni krivdi ne izkoristi. Vrednost morebitnih nepremičnin, ki jih ima v (so)lasti najemnik neprofitnega stanovanja, ni pravno pomemben kriterij za uveljavitev pravice do odpovedi najemne pogodbe najemniku neprofitnega stanovanja.

Okoliščine v zvezi z obstojem krivdnega odpovednega razloga je treba presojati v času, ko je lastnik stanovanja zanje izvedel in nanje opozoril najemnika.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 172,13 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni od vročitve te sodne odločbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo: - v I. točki izreka: zavrnilo zahtevek, da se 1) odpove najemna pogodba št. 2108 z dne 25. 2. 1999, sklenjena med M. in toženo stranko za dvosobno stanovanje št. 7 v II. nadstropju večstanovanjske stavbe na naslovu L., v skupni izmeri 53,52 m², vpisano v zemljiški knjigi z ID znakom del stavbe 000, 2) da je tožena stranka dolžna izprazniti navedeno stanovanje v roku 90 dni po pravnomočnosti odločbe, se iz njega izseliti ter ga praznega vseh oseb in stvari izročiti tožeči stranki, ter 3) da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v roku 15 dni od prejema sodne odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila, - v II. točki izreka: tožeči stranki naložilo, da je dolžna v roku 15 dni toženi stranki plačati njene pravdne stroške v znesku 842,48 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila.

2. Tožeča stranka je zoper to sodbo vložila pravočasno pritožbo. Sodbo izpodbija v celoti iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, zlasti pa zaradi absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Opozarja, da je ustavno dopustno, da se v primeru, če najemnik ni več upravičen do neprofitnega stanovanja, določila najemne pogodbe glede višine najemnine spremenijo in se najemnina določi v višini tržne najemnine. Pri tem vrsta najema kot tudi vrsta stanovanja ostane nespremenjena, kar je mogoče razbrati tudi iz ustavne odločbe U-I-144/14-6 z dne 9. 3. 2017. Sodišču prve stopnje očita, da je prezrlo vsebino Predloga zakona o spremembah in dopolnitvah stanovanjskega zakona iz leta 2016 v uvodnem poglavju Ocena stanja in razlogi za sprejetje zakona ter v obrazložitvi k predlagani spremembi 90. člena. Opozarja, da tožena stranka ni v slabem socialnem stanju, hkrati pa to ni dovolj, da bi si sama uredila svoj stanovanjski problem, in ni jasno, kolikšno premoženje bi zadoščalo za kaj takega. Meni, da je sodišče prve stopnje prišlo v nasprotje samo s sabo v delu, ko je presojalo primernost stanovanja, kajti za zapolnitev tega pravnega standarda ni zanemarljiva vrednost nepremičnine. Poleg tega se sodišče prve stopnje ni z nobenim stavkom opredelilo do kategorije stanovanja, saj je prezrlo 83. člen Stanovanjskega zakona - SZ-1. Opozarja na vsebino 91. člena SZ-1 in na ureditev v prejšnjem Stanovanjskem zakonu v 4. in 41. členu. Meni, da je glede na navedene zakonske določbe nedvomno, da je kot bistvena sestavina najemne pogodbe kot vrsta stanovanja to opredeljeno kot neprofitno. Poudarja, da že sam SZ-1 v primerih, ko najemnik neprofitnega stanovanja ne izpolnjuje več splošnih pogojev za pridobitev neprofitnega stanovanja, dopušča spremembo določil najemne pogodbe zgolj in samo v delu, ki se nanašajo na višino in vrsto najemnine, nikakor pa se s tem avtomatično ne spremeni tudi vrsta najemnega stanovanja. Glede na navedeno ima tožena stranka še vedno v najemu neprofitno stanovanje, spremenil se je le 5. člen najemne pogodbe glede višine najemnine, in sicer z izdajo odločbe v upravnem postopku. Da do spremembe vrste stanovanja ni prišlo, pa je mogoče razbrati tudi iz četrtega odstavka 90. člena SZ-1. Upoštevaje dejstvo, da je med pravdnima strankama sklenjena najemna pogodba za neprofitno stanovanje, za katero se plačuje tržna najemnina, meni, da je sama ne glede na spremembo v višini najemnine še vedno upravičena zahtevati odpoved najemne pogodbe po petem odstavku 103. člena SZ-1. Sodišču prve stopnje očita, da je prekoračilo jasno zakonsko dikcijo 83. člena SZ-1 in prišlo v nasprotje samo s seboj glede opredelitve, ali gre v konkretnem primeru za neprofitno ali za tržno stanovanje. Poleg tega sodišče prve stopnje ne pojasni, zakaj zaradi najemnine šteje najemno stanovanje za tržno. V nasprotje samo s seboj prihaja sodišče prve stopnje tudi pri zapolnitvi pravnega standarda primernosti stanovanja, ko nepremičnino hkrati označuje kot primerno za bivanje in kot neprimerno zaradi neizvedljivosti ločitve hiše na dve samostojni enoti in zaradi nedoseganja površinskega normativa. Utemeljuje, zakaj je hiša v Z. primerna za bivanje. Izpostavlja, da zakon ne zahteva, da bi bilo treba iz hiše narediti dve samostojni enoti, ter da ureditev morebitnega bivanja v hiši in odnosi z bivšim zakoncem niso stvar niti tožeče stranke niti sodišča. Kot bistveno poudarja, da ima tožena stranka v lasti nepremičnino, ki zadosti vsem zahtevam po 10. členu SZ-1, in da od nje nihče ne zahteva, da se v to nepremičnino tudi preseli, vendar pa lahko s svojim solastniškim deležem razpolaga na način, da ga odda, proda ali zamenja in si tako pridobi sredstva za nakup ali najem druge nepremičnine (citira sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 36/2007 z dne 12. 9. 2008, sodbo VSL I Cp 3853/2009 z dne 6. 1. 2010 in sodbo VSC Cp 551/2015 z dne 14. 1. 2016). Kot zmotno označuje stališče sodišča, da čas preverjanja podatkov sega za največ 5 let nazaj. Meni, da je okoliščine v zvezi z obstojem krivdnega odpovednega razloga treba presojati v času, ko je lastnik stanovanja zanje izvedel in nanje opozoril najemnika, to pa ni omejeno na 5-letno obdobje. Ali je tožena stranka razpolagala s primernim stanovanjem, se presoja za nazaj, in sicer od 30. 9. 2016, ko je bila tožena stranka opozorjena na obstoj krivdnega odpovednega razloga s pozivom na vrnitev stanovanja. Šele sedaj veljavni SZ-1 (od 19. 10. 2003) je uvedel odpovedni razlog imetništva primernega stanovanja, kar pomeni, da je ta odpovedni razlog lahko upoštevan v času od uveljavitve SZ-1. Poudarja, da bi bilo tudi površinski normativ treba presojati v tem času in ne v času po vložitvi tožbe, ko je bil sklenjen Aneks št. 1, s katerim se je uredilo dejansko število uporabnikov po najemni pogodbi. Sodišču prve stopnje očita tudi nepravilnost zaključka, da površinskemu normativu ni zadoščeno, saj se ni ukvarjalo z vprašanjem, koliko oseb je dejansko uporabljalo stanovanje v času, ko se je toženo stranko seznanilo z obstojem krivdnega razloga, prav tako pa tožena stranka ni nikoli oporekala površinskemu normativu niti številu uporabnikov. Za slednje je zgolj priložila aneks kot dokazno listino, pri čemer pa je izostala njena trditvena podlaga, na kar je tožeča stranka v postopku tudi opozorila. Poudarja, da tožena stranka dejstev glede površine in števila uporabnikov ni zanikala, torej se glede na drugi odstavek 214. člena ZPP štejejo za priznana, prav tako pa namen zanikanja ne izhaja iz njenih siceršnjih navedb. Meni, da se je dokazno breme glede neprimernosti stanovanja preneslo na toženo stranko, ki pa ga glede površinskega normativa ni zmogla. Izpostavlja, da solastnina nepremičnine ne sme vplivati na ugotovitev sodišča, ali gre za lastništvo primerne nepremičnine, saj je bistveno, da tudi v primeru solastništva obstaja možnost, da se v nepremičnino preseli ali jo proda. Navajanja tožene stranke, da delitev nepremičnine v naravi ni možna in da je nekdanji mož ne more izplačati, ne morejo vplivati na to, da je tožena stranka solastnica primerne nepremičnine ter da lahko sama reši svoj stanovanjski problem. Tožena stranka ima možnost razpolaganja s svojim solastniškim deležem, kako bo to pravico uveljavila (npr. zahtevala delitev stvari, prodala svoj delež, se preselila v nepremičnino), pa ni predmet tega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, podredno pa, naj sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. Stroškov pritožbenega postopka ne priglaša. 3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da tožeča stranka ne konkretizira svojih očitkov v zvezi z zatrjevanimi kršitvami postopka iz 14. točke 339. člena ZPP glede tega, zakaj in kako naj bi bil izrek sodbe nerazumljiv. Meni, da so bolj kot sodba nerazumljivi nekateri pritožbeni argumenti. Poudarja, da je ustavna odločba U-I-144/2014 izrazito v korist tožeči stranki in da se tudi sicer ujema z določbami SZ-1, zlasti s tretjim odstavkom 90. člena. Meni, da je bila z izdajo upravne odločbe, s katero je bila toženi stranki določena tržna najemnina, konkludentno sklenjena nova najemna pogodba, ki se sedaj tudi izvršuje. Trdi, da gre po kvalifikaciji tožeče stranke za nekakšno "tržno – neprofitno" najemno pogodbo, kar je čisti nesmisel. Poudarja, da vsebino najemne pogodbe določa vrsta oziroma višina najemnine, ne pa oznaka stanovanja, ki je predmet pogodbe. Najemna pogodba je torej lahko bodisi neprofitna bodisi tržna, ne more pa biti oboje. Glede nasveta tožeče stranke, naj tožena stranka svoj solastni del odda v najem nekdanjemu soprogu, pojasnjuje, da žal ne pomaga, kadar nekdanji soprog na tako možnost ne bi pristal. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da s strani tožeče stranke zatrjevana krivdna razloga za odpoved najemne pogodbe na strani tožene stranke (so)lastništvo drugega primernega stanovanja (glej peti odstavek 103. člena SZ-1) in nebivanje v najetem stanovanju več kot tri mesece (glej 11. točko prvega odstavka 103. člena SZ-1)) nista podana oziroma dokazana, na podlagi česar je zaključilo, da tožeča stranka ni imela pravne podlage za odpoved najemne pogodbe. Sprejeta odločitev je pravilna, ugotovitve sodišča prve stopnje o neprekinjenem bivanju tožene stranke v najetem stanovanju pa tožeča stranka v pritožbi niti ne izpodbija.

6. Tožeča stranka sodišču prve stopnje na več mestih očita, da v obrazložitvi sodbe prihaja v nasprotje samo s seboj (npr. glede vrste stanovanja oziroma najema, glede ocene primernosti stanovanja, glede presoje socialnega stanja tožene stranke), vendar pritožbeno sodišče v razlogih sodbe ni ugotovilo takšnih nasprotij, ki bi onemogočala preizkus njene pravilnosti in zakonitosti.

7. Pritrditi gre sicer pritožbenemu poudarjanju, da je med pravdnima strankama (še vedno) sklenjena najemna pogodba za neprofitno najemno stanovanje, zaradi česar je tožeča stranka toženi stranki ne glede na spremembo višine najemnine1 še vedno upravičena odpovedati najemno pogodbo po petem odstavku 103. člena SZ-1 (te pravice tožeča stranka ni izgubila).2 Tožeča stranka pa v konkretnem primeru tudi po oceni pritožbenega sodišča ni izkazala, da bi bil izpolnjen pogoj za krivdno odpoved najemne pogodbe toženi stranki po navedeni zakonski določbi.

8. V svoji kritiki izpodbijane sodbe pritožnica ne upošteva, da primernost stanovanja za bivanje (dejstvo, da v hiši dejansko biva več ljudi oziroma ustrezna opremljenost prostorov) ni edini kriterij za presojo primernosti stanovanja. Da je stanovanje opredeljeno kot primerno, mora izpolnjevati več kriterijev, določenih v 10. členu SZ-1, med drugim mora tudi zadoščati stanovanjskim potrebam lastnika in njegovih ožjih družinskih članov, ki živijo z njim v skupnem gospodinjstvu, ter ustrezati površinskim normativom po Pravilniku iz 87. člena SZ-1 (glej 14. člen Pravilnika o dodeljevanju neprofitnih stanovanj v najem). Glede obeh navedenih kriterijev je bilo v konkretnem primeru pravilno ugotovljeno, da nista izpolnjena. Sodišče prve stopnje je v 44. in 54. točki obrazložitve sodbe pojasnilo, zakaj ocenjuje, da hiša v Z. nima zadostne uporabne površine za bivanje 4-članske družine (to je bivanje tožene stranke s tremi otroki), opozorilo pa je tudi na pomen okoliščine, da je tožena stranka razvezana, zaradi česar njeno skupno življenje z nekdanjim zakoncem v omenjeni hiši ni možno, saj hiša ni zasnovana tako, da bi bila možna ločitev prostorov na dve samostojni stanovanjski enoti (enako kot tudi ne hiša v M.). S pritožbenim vztrajanjem pri primernosti stanovanjske hiše v Z. za bivanje tožeča stranka ne ovrže pravilnosti nobene od navedenih ugotovitev.

9. Ob pritožbenem utemeljevanju, zakaj je treba upoštevati površinski normativ že od prvega opomina toženi stranki z dne 30. 9. 2016 (in ne šele od sklenitve Aneksa št. 1 z dne 23. 10. 2017), tožeča stranka povsem prezre, da se je sodišče prve stopnje v sodbi opredeljevalo do površinske ustreznosti uporabne površine hiše v Z. in ne do površinske ustreznosti spornega stanovanja v L. Koliko oseb je dejansko uporabljalo sporno stanovanje v času, ko se je toženo stranko seznanilo z obstojem krivdnega odpovednega razloga, za odpoved najemne pogodbe v konkretnem primeru ni pravno pomembno, saj tožeča stranka toženi stranki najemne pogodbe ni odpovedala iz tega razloga (glej 7. točko prvega odstavka 103. člena SZ-1 in poziv na vrnitev stanovanja z dne 30. 9. 2016 v prilogi A11). Iz istega razloga tudi niso pravno pomembne pritožbene navedbe glede toženkinega neprerekanja površinskega normativa in števila uporabnikov, prav tako pa tudi ne pravno naziranje glede priznanih dejstev po drugem odstavku 214. člena ZPP in glede neizpolnjenega dokaznega bremena s strani toženke.

10. Enako kot sodišče prve stopnje tudi pritožbeno sodišče ocenjuje, da ugotovitve glede posebnih osebnih okoliščin tožene stranke, to je glede njene razveze in posledične nezmožnosti bivanja v isti hiši z nekdanjim zakoncem, v konkretnem primeru niso pravno nepomembne, saj spadajo pod kriterij "zadoščanja stanovanja stanovanjskim potrebam lastnika in njegovih ožjih družinskih članov".

11. V zvezi s pritožbenimi očitki toženi stranki, da ima vse možnosti za prosto razpolaganje s svojim solastniškim deležem hiše v Z., ter da nikoli ni ugovarjala ocenjeni vrednosti svojega premoženja na približno 70.000,00 EUR, pa gre poudariti, da iz določbe petega odstavka 103. člena SZ-1 ne izhaja, da bi bila odpoved najemne pogodbe najemniku neprofitnega stanovanja mogoča (tudi) v primerih, ko vrednost premoženja (nepremičnin), ki ga ima v lasti najemnik (ali njegov zakonec oziroma zunajzakonski partner), presega določen cenzus3 (zaradi (so)lastništva katerihkoli nepremičnin).4 Iz navedene zakonske določbe je namreč razvidno, da je odpoved najemne pogodbe najemniku neprofitnega stanovanja možna le v primeru, če ima najemnik (ali njegov zakonec oziroma zunajzakonski partner) možnost dejanskega bivanja v drugem primernem stanovanju ali stanovanjski stavbi, pa te možnosti po lastni krivdi ne izkoristi.5

12. Pritožnica tako nima prav, ko poudarja, da za zapolnitev pravnega standarda primernosti stanovanja enega od bistvenih elementov predstavlja presoja, ali druga nepremičnina glede na svojo vrednost najemniku omogoča, da si sam uredi svoj stanovanjski problem. Tega SZ-1 v petem odstavku 103. člena ne določa. Vrednost morebitnih nepremičnin, ki jih ima v (so)lasti najemnik neprofitnega stanovanja, ni pravno pomemben kriterij za uveljavitev pravice do odpovedi najemne pogodbe najemniku neprofitnega stanovanja. Ta odpovedni razlog namreč ne temelji na kriteriju splošnega dohodkovnega ali premoženjskega stanja najemnika, temveč na predpostavki, da ima najemnik v lasti primerno stanovanje ali stanovanjsko stavbo. Zato tudi ni pravno pomembno pritožbeno poudarjanje, da tožena stranka ni v (tako) slabem socialnem stanju, niti ne pritožničino spraševanje/ugibanje, kolikšno premoženje bi po mnenju sodišča zadoščalo za ureditev stanovanjskega problema tožene stranke.

13. Pritožnica ima sicer prav, ko opozarja, da je odpovedni razlog imetništva primernega stanovanja uvedel šele veljavni SZ-1, ki je pričel veljati 19. 10. 2003, ter da čas preverjanja (ne)izpolnjevanja pogojev za najemnika neprofitnega stanovanja ni časovno omejen na največ 5 let nazaj,6 vendar pa je okoliščine v zvezi z obstojem krivdnega odpovednega razloga treba presojati v času, ko je lastnik stanovanja zanje izvedel in nanje opozoril najemnika,7 to pa je v konkretnem primeru od 30. 9. 2016 dalje, ko je tožeča stranka toženo stranko opozorila na obstoj krivdnega odpovednega razloga s pozivom na vrnitev stanovanja. V navedenem času pa je bila tožena stranka že razvezana, saj se je po ugotovitvi sodišča razvezala že v letu 2014. 14. Preostale pritožbene navedbe, na katere pritožbeno sodišče ni odgovorilo izrecno, za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane sodbe niso pravno pomembne (prvi odstavek 360. člena ZPP).

15. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo nobenih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo v celoti potrdilo (353. člen ZPP).

16. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah prvega odstavka 165. člena, prvega odstavka 154. člena in na 155. členu ZPP. V skladu z Odvetniško tarifo - OT, je pritožbeno sodišče toženi stranki priznalo priglašenih 375 točk nagrade za sestavo odgovora na pritožbo (po 1. točki Tarifne številke 21 OT), kar upoštevaje vrednost odvetniške točke 0,459 EUR (prvi odstavek 13. člena OT) znaša 172,13 EUR. Priznane stroške odgovora na pritožbo je tožeča stranka toženi stranki dolžna povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodne odločbe.

1 Od januarja 2018 dalje je tožena stranka dolžna tožeči stranki upoštevaje odločbo z dne 14. 12. 2017 plačevati tržno najemnino (priloga A31). 2 SZ-1 v primerih, ko najemnik neprofitnega stanovanja ne izpolnjuje več splošnih pogojev za pridobitev neprofitnega stanovanja, dopušča spremembo določil najemne pogodbe zgolj in samo v delu, ki se nanašajo na višino in vrsto najemnine (najemnina se določi v višini tržne najemnine), ne spremeni pa se s tem avtomatično tudi vrsta najemnega stanovanja oziroma najemnega razmerja. To je mogoče razbrati tako iz logične razlage določb tretjega in četrtega odstavka 90. člena SZ-1 kot tudi iz definicije neprofitnega najemnega stanovanja v 1. alineji 83. člena SZ-1 in iz odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-144/14 z dne 9. 3. 2017 v 16. točki obrazložitve. 3 To je v 48. točki obrazložitve sodbe poudarilo tudi sodišče prve stopnje: "Ne SZ-1 ne Pravilnik o dodeljevanju neprofitnih stanovanj v najem in niti Sklep o stanovanjski najemnini ne določajo, da če najemnik ne izpolnjuje več (premoženjskih) pogojev za neprofitno stanovanje, se zato odpove najemna pogodba." 4 V takem primeru SZ-1 predvideva le spremembo določil najemne pogodbe, ki urejajo višino najemnine, tako da se najemniku določi višja - tržna najemnina (glej drugi in tretji odstavek 90. člena SZ-1). To se je v konkretnem primeru tudi zgodilo. 5 Kot na primer izhaja iz okoliščin primera sodbe VSL I Cp 2906/2009 z dne 14. 10. 2009. V tem primeru je bilo ugotovljeno, da je toženka solastnica dvosobnega stanovanja do 9/10, solastnik do 1/10 tega stanovanja pa je njen sorodnik, ki živi v tujini, tako da toženka dejansko sama razpolaga z navedenim stanovanjem, ki je po površini celo večje od najetega stanovanja. Poleg tega je bilo ugotovljeno, da je toženka tudi lastnica stanovanja na tretjem naslovu. - Glej tudi sodbo VSL I Cp 2853/2009 z dne 6. 1. 2010, kjer je pritožbeno sodišče pritrdilo sodišču prve stopnje, da počitniško stanovanje v Piranu predstavlja primerno stanovanje, saj je preureditev prostorov za stalno bivanje mogoča in strošek za preureditev ne predstavlja nerazumno visokega zneska, poleg tega pa oddaljenost tega stanovanja od delovnega mesta toženke v Ljubljani ne more biti odločilna okoliščina. Zoper to sodbo je bila sicer dopuščena revizija (glej sklep VS RS II Dor 117/2010 z dne 8. 4. 2010), ki pa je bila zavržena (glej sklep VS RS II Ips 307/2010 z dne 9. 5. 2013). 6 Stališča, da bi bil čas preverjanja (ne)izpolnjevanja pogojev za najemnika neprofitnega stanovanja časovno omejen na največ 5 let nazaj, v sodni praksi ni zaslediti. 7 Glej sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 36/2007 z dne 12. 9. 2008 in sodbo VSL I Cp 3448/2009 z dne 25. 11. 2009.