Jedro

Denarna odmena za neupravičeno uporabo tuje stvari se lahko uveljavlja bodisi na temelju stvarnopravne reparacije, obligacijskih določb o uporabnini ali kot odškodnina, kadar je podan element protipravnosti. Sodišče na (v tožbi) uveljavljano pravno podlago ni vezano.

Stališče sodišča prve stopnje, da tožeči stranki po ustaljeni sodni praksi pripada le uporabnina v višini povprečne tržne najemnine za uporabljeno stvar, je v situaciji, kot je obravnavana, napačno. Takšno stališče je bilo v sodni praksi sprejeto v situacijah, ko je tožena stranka sama uporabljala tujo stvar. Če solastnik pobira (delno) tuje plodove nepremičnine (in prav to je toženkino prejemanje najemnine), pa mora povrniti tisto, kar je prejel. Ni razloga, da tožena stranka ne bi vrnila celotne dejansko dosežene koristi.

Sodišče prve stopnje utemeljeno izpostavlja, da tožena stranka kot gestor ni v vsem ravnala, kot je treba, saj tožeče stranke ni takoj, ko je bilo to mogoče, obvestila o svojem ravnanju, ji po končanem poslu ni dala računa in ji tudi ni prepustila vsega, kar je s poslom pridobila (prvi in drugi odstavek 200. člena OZ). Posledično je pravilna tudi odločitev, da do povračila stroškov nedopustne gestije ni upravičena.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Tožena stranka mora v 15 dneh tožeči stranki povrniti 1.023 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka (z v pritožbenem postopku spornim delom tožbenega zahtevka) zahteva svojemu solastninskemu deležu pripadajoči del koristi, ki jo je imela tožena stranka, ker je kot deloma tuj posel oddajala solastno nepremičnino in s tožnico ni delila koristi.

2. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki v 15 dneh plačati 80.132,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov in datumov, ki so natančneje navedeni v I. točki izreka izpodbijane sodbe; višji tožbeni zahtevek pa zavrnilo. Ugotovilo je, da ne obstoji terjatev tožene stranke do tožeče za plačilo 36.427,50 EUR. Odločilo je še, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki povrniti 46 %, tožeča pa toženi 54 % pravdnih stroškov, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari.

3. Pritožbo zoper takšno sodbo sta vložili obe pravdni stranki. Pritožba tožeče stranke je bila zavržena s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani P 1506/2018-I-96 s 7. 9. 2020, ki je postal pravnomočen 29. 9. 2020. 4. Tožena stranka se pritožuje iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov in predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevek v celoti zavrnjen in da bo ugotovljeno, da obstaja terjatev tožene stranke do tožeče v višini 36.427,50 EUR ali vsaj razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da bi moralo sodišče prve stopnje prisojeni znesek znižati za stroške, saj tožena stranka z njimi ni bila obogatena.

Vztraja, da v pobot uveljavljana terjatev iz naslova vlaganj v nepremičnino obstaja, saj toženka, ki je 71 % solastnica nepremičnine, ni bila dolžna doseči sporazuma oziroma zahtevati odločitve v nepravdnem postopku. Poleg tega se ji zdi zaključek sodišča prve stopnje, da je vlaganja opravila povsem mimo tožeče stranke, zmoten in preuranjen.

5. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe. Izpostavlja, da je stališče, da mora sodišče pri določitvi uporabnine dela solastne nepremičnine upoštevati zgolj povprečno tržno najemnino, napačno, sprejeto v drugačnih situacijah. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je tožena stranka sporno nepremičnino ves čas oddajala v najem in prejemala najemnino, poleg tega pa tožeči stranki zaračunava stroške. Vlaganja, katerih stroške tožena stranka uveljavlja v pobot, je izvedla popolnoma samovoljno.

6. Pritožba ni utemeljena.

_O višini uporabnine za kuhinjo, jedilnico in kuhinji pripadajoče skladišče_

7. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da se denarna odmena za neupravičeno uporabo tuje stvari lahko uveljavlja bodisi na temelju stvarnopravne reparacije, obligacijskih določb o uporabnini ali kot odškodnina, kadar je podan element protipravnosti. Sodišče na (v tožbi) uveljavljano pravno podlago ni vezano.1

8. V obravnavani zadevi je situacija nekoliko drugačna od situacij v zadevah, na katere se je sklicevalo sodišče prve stopnje (2. opomba na 16. strani izpodbijane sodbe), tožena stranka (71 % solastnica) namreč spornih prostorov ne uporablja v svojo korist, ampak jih oddaja in prejema najemnino, torej civilne plodove stvari. Teh plodov pa s tožnico (29 % solastnico) ne deli, a bi jih v skladu z določbo 2. odstavka 66. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) morala.

9. Stališče sodišča prve stopnje, ki ga v pritožbi ponavlja tožena stranka, da tožeči stranki po ustaljeni sodni praksi pripada le uporabnina v višini povprečne tržne najemnine za uporabljeno stvar, je v situaciji, kot je obravnavana, napačno. Takšno stališče je bilo v sodni praksi sprejeto v situacijah, ko je tožena stranka sama uporabljala tujo stvar.2

10. Če solastnik pobira (delno) tuje plodove nepremičnine (in prav to je toženkino prejemanje najemnine), pa mora povrniti tisto, kar je prejel.3 Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo tako utemeljeno izpostavlja, da ni razloga, da tožena stranka ne bi vrnila celotne dejansko dosežene koristi. Pravno odločilna je zato neizpodbijana ugotovitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, da tožena stranka prejema (in v celoti zadrži) 5.600 EUR mesečne najemnine z obratovalnimi stroški, ne pa to, kakšna bi bila povprečna tržna najemnina. Ker tožena stranka (na njej, ne na tožeči stranki, je namreč trditveno in dokazno breme) ni niti trdila, koliko od tega zneska naj bi predstavljali stroški, je odločitev sodišča prve stopnje, da mora tožeči stranki povrniti 29 % od najemnine v višini 3.497,16 EUR, v korist tožene stranke. Njeno pritožbeno zavzemanje za dodatno znižanje (že tako prenizkega zneska) za 8,5 % (z izvedencem ocenjenih stroškov) je torej neutemeljeno.

11. Očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana že zato, ker pri ugotovitvah sodišča prve stopnje o tem, kakšna bi bila povprečna tržna najemnina s stroški ne gre za odločilna dejstva.

_O v pobot uveljavljani terjatvi_

12. Pritožnica ima prav, ko izpostavlja, da v skladu z 2. odstavkom 67. člena SPZ za posle rednega upravljanja zadošča soglasje solastnika, ki ima več kot polovico idealnih deležev, zato je lahko samostojno sprejela odločitev o izvedbi poslov rednega upravljanja. Ne glede na to pa je posle izvedla tudi za solastnico - tožečo stranko in v tem delu je šlo za tuje posle, kar je pravno relevantno, ko zahteva povrnitev dela stroškov, ki so ji nastali z izvedbo poslov rednega upravljanja.

13. Ob odločanju o takšnem zahtevku je zato sodišče prve stopnje popolnoma pravilno uporabilo določbe o poslovodstvu brez naročila.4 Gestija je dopustna, če bi sicer nastala škoda (nujna gestija) ali če bi bila zamujena očitna korist (koristna gestija). Trditev o nujnosti in očitni koristi poslov (z vidika tožeče stranke) tožena stranka niti ni podala. Sodišče prve stopnje pa utemeljeno izpostavlja predvsem, da kot gestor ni v vsem ravnala, kot je treba (1. odstavek 202. člena ZPP), saj tožeče stranke ni takoj, ko je bilo to mogoče, obvestila o svojem ravnanju, ji po končanem poslu ni dala računa in ji tudi ni prepustila vsega, kar je s poslom pridobila (1. in 2. odstavek 200. člena OZ). Pritožnica izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje o tem, ali je tožečo stranko obvestila o svojem ravnanju. Celo, če bi bila pritožba v tem delu utemeljena, ostajata neizpolnjeni obveznosti po končanem poslu dati račun in prepustiti vse, kar je tožena stranka s poslom pridobila, saj zaključkom sodišča prve stopnje v tem delu pritožnica ne nasprotuje. A tudi zaključka sodišča prve stopnje, da tožeče stranke o svojem ravnanju ni obvestila, pritožnica ne izpodbije. V pritožbi se sklicuje na izpoved priče A. A., ki je izpovedal, da se je posla lotila sama, tožeče stranke pa o njem ni obvestila direktno; na izpoved priče B. B., ki je izpovedala, da tožena stranka glede kuhinje tožeče stranke ni obvestila ter izpoved C. C., ki je posplošeno izpovedoval o mesečnem obveščanju, česar pa ni izpovedal iz lastnega, ampak naj bi bil o tem obveščen (kdo naj bi ga obvestil o tem, da „so vsak mesec dobivali informacijo o vseh stroških“, ni pojasnil). Zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni ravnala v vsem, kot je treba, je tako pravilen, posledično pa tudi odločitev, da do povračila stroškov nedopustne gestije ni upravičena.

14. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

15. Tožena stranka, ki s pritožbo ni uspela, mora tožeči stranki povrniti potrebne stroške odgovora na pritožbo - 1.375 odvetniških točk za sestavo odgovora na pritožbo (po 1. točki tarifne številke 21 Odvetniške tarife ob upoštevanju vrednosti spornega predmeta izpodbijanega dela sodbe), povišano za 2 % materialnih stroškov ter 22 % DDV, skupaj torej 1.023 EUR.

1 A. Galič, v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Založba Uradni list RS in GV Založba, 2006, stran 134: Pravne podlage strankam ni treba navesti in tudi če jo navedejo, sodišče nanjo ni vezano (3. odstavek 180. člena ZPP). Sodišče se tudi ne sme zadovoljiti s preizkusom, ali utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz tiste pravne podlage, na katero se sklicuje tožnik, ampak mora po uradni dolžnosti preizkusiti vse pravne podlage iz katerih bi lahko glede na ugotovljena dejstva izhajalo, da je tožbeni zahtevek utemeljen. 2 Odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 533/2001, II Ips 687/2007, II Ips 698/2009, II Ips 974/2008, na katere se sklicuje sodišče prve stopnje in številne druge. 3 Ali pa celo potencialno večjo korist, če bi prikrajšani solastnik lahko dosegel takšno. 4 Prim. VSL sodba II Cp 1391/2010.