Jedro

Kadar se v postopku odmere davka pojavi vprašanje, ki zadeva ugotavljanje dejstev, od katerih je odvisna pravilna odmera davčne obveznosti, upravni organ nima zakonskega pooblastila za prekinitev postopka, temveč mora izvesti posebni ugotovitveni postopek in glede na ugotovljeno dejansko stanje odločiti o stvari.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Glavnega urada Davčne uprave RS, št. 446-18/02 z dne 9. 9. 2002, se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep Davčnega urada A, Izpostave B, št. 41/02-7/38 z dne 29. 5. 2002, s katerim je prvostopni organ prekinil postopek odmere davka na promet nepremičnin zaradi rešitve predhodnega vprašanja. V obrazložitvi tožena stranka navaja, da je (pri)tožnica dne 29. 4. 2002 vložila 7 napovedi za odmero davka na promet nepremičnin in jim priložila pogodbe o prodaji in nakupu stanovanj v stanovanjskem objektu z oznako A in objektu z oznako B na C, parc. št. 1885/1 k.o. D. Iz pogodb izhaja, da je (pri)tožnica lastnica nepremičnine parc. št. 1885/1- travnik v izmeri 853 m2 in stavbe v izmeri 3004 m2 ter investitor izgradnje dveh stanovanjskih dvojčkov na istem zemljišču, ki ju gradi kot nadomestno gradnjo v skladu z lokacijsko dokumentacijo in na podlagi enotnega dovoljenja za gradnjo. Objekta A in B sta podkletena, imata pritličje, nadstropje in mansardo. (Pri)tožnica s predloženimi prodajnimi pogodbami prodaja tri stanovanja v objektu A in štiri stanovanja v objektu B. Stanovanja bodo izdelana na ključ skladno s projektom, z obdelanimi površinami in instalacijami ter celotno zunanjo ureditvijo s priključki. Prodajalka se obvezuje kupcem izročiti dokončana stanovanja, ki so predmet prodaje, do 2. 12. 2002. Tožena stranka se sklicuje na 3. in 4. člen Zakona o davku na promet nepremičnin (ZDPN-1, Uradni list RS, št. 57/99) in navaja, da je prvostopni organ v konkretnem primeru ocenil, da je potrebno preveriti in ugotoviti, ali se od prodaje novozgrajenih stanovanj, ki jih prodaja (pri)tožnica kot fizična oseba v skladu z veljavnimi predpisi plača davek na promet nepremičnin ali davek na dodano vrednost (DDV). Prvostopni organ je zato izdal sklep, s katerim je prekinil postopek odmere davka na promet nepremičnin zaradi rešitve predhodnega vprašanja. V nadaljevanju se tožena stranka sklicuje na 147. in 153. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 in 70/00) in navaja, da gre v obravnavanem primeru za vprašanje, ali se v zvezi s predloženo prodajno pogodbo odmeri davek na promet nepremičnin ali DDV. Davek na promet nepremičnin odmerja po 194. členu v povezavi s 193. členom Zakona o davčnem postopku (ZDavP, Uradni list RS, št. 18/96, 87/97, 35/98 - odločba US, 82/98, 91/98, 108/99, 37/2001 - odločba US, 97/2001) davčni urad, na območju katerega je nepremičnina. V skladu z 2. odst. 6. člena in 9. členom Zakona o davčni službi (ZDS, Uradni list RS, št. 18/96, 36/96, 87/97, 48/98, 26/99, 85/00, 79/01) bi bila v konkretnem primeru za odmero davka na promet nepremičnin pristojna izpostava davčnega urada v B, za inšpiciranje in odmero DDV pa Davčni urad A. Odmera davka na promet nepremičnin in DDV se glede na citirana zakonska določila med seboj izključujeta. Tožena stranka se sicer strinja z ugotovitvijo (pri)tožnice, da mora davčni organ poznati pravne predpise in o strankini popolni vlogi odločiti čim preje oziroma v okviru rokov, ki jih določata ZUP in ZDavP, vendar meni, da prvostopni organ z izdajo izpodbijanega sklepa ni storil bistvene kršitve pravil postopka, ki bi imela za posledico odpravo izpodbijanega sklepa. Tožena stranka meni, da vprašanje preveritve izpolnjevanja pogojev in zahtev za odmero DDV v primeru prodaje večjega števila novozgrajenih stanovanj lahko predstavlja predhodno vprašanje v smislu citirane določbe ZUP, saj ima obe bistveni značilnosti, ki pravno vprašanje opredeljujeta kot predhodno, in sicer gre za samostojno pravno celoto (odmera DDV), ki je predmet posebnega postopka, hkrati pa predstavlja del dejanskega stanja, od katerega je odvisna odločitev v postopku odmere davka na promet nepremičnin (od prenosa novozgrajenih objektov, od katerih je bil plačan DDV, se ne plača davka na promet nepremičnin). Rešitev predhodnega vprašanja v tem primeru sicer sodi v pristojnost istega davčnega organa, vendar ne njegove ožje notranje organizacijske enote, ki je po ZDavP krajevno pristojna za odmero davka na promet nepremičnin, medtem ko je za kontrolo in odmero DDV pristojen davčni urad. Ker z izpodbijanim sklepom ni bilo odločeno o vrsti odmerjenega davka, se tožena stranka ni spuščala v presojo pritožbenih navedb, s katerimi (pri)tožnica utemeljuje, da je edino pravilna le odmera davka na promet nepremičnin.

Tožnica izpodbija odločbo tožene stranke iz razlogov po 1., 2. in 3. točki 1. odst. 25. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00). Navaja, da je prvostopnemu organu dne 29. 4. 2002 predložila več vlog za odmero davka na promet nepremičnin, vendar ta o zadevi ni odločal. Prodajne pogodbe so bile prijavljene v postopku odmere davka na promet nepremičnin pri davčni izpostavi B, katera pa o njih ni odločila. Tožena stranka se ni opredelila do navedb tožeče stranke, da je dolžna plačati 2% davek na promet nepremičnin od prodajne vrednosti, določene v pogodbah. Tožeča stranka opozarja, da dokler na prodajnih pogodbah davek ni odmerjen in plačan (to pa je tudi edini davek, ki ga je prodajalec dolžan plačati), ni mogoče overiti podpisa prodajalke pri notarju, kar pomeni, da so vse do takrat pogodbe sicer veljavne, niso pa zmožne za zemljiškoknjižno izvedbo. Ob takšnem stanju stvari tožeča stranka ne more zagotoviti kupcem v primernem roku listin, sposobnih za vpis v zemljiško knjigo. Tožeča stranka kot nezadostno opredeljuje sklicevanje tožene stranke na določbe 147., 153. oziroma 222. člena ZUP. Tožeča stranka je namreč jasno navedla, da prisilni predpisi davčni organ obvezujejo, da mora po uradni dolžnosti poznati pravne predpise, ter mora o zahtevi stranke čim prej odločiti, kolikor je strankina vloga popolna. Prvostopnemu organu je bila predložena popolna vloga, zato bi ta moral o njej nemudoma odločiti. Tožena stranka za svojo odločitev ni imela nikakršne podlage v ZUP, ZDPN-1 in ZDavP. Prvostopni organ namreč ni odmeril davka na promet nepremičnin v skladu s tožničino prijavo, pač pa je zadevo odstopil v reševanje drugemu davčnemu uradu (Davčni urad A, Oddelek za davčno inšpiciranje), ki sploh ni stvarno in krajevno pristojen za odločanje v tej zadevi, zato je izpodbijana odločba nezakonita. Tožena stranka zanemari dejstvo, da je pristojni organ tisti, na območju katerega so zadevne nepremičnine, v konkretnem primeru je to Davčna izpostava B. Tožeča stranka kot fizična oseba ni zavezanec za DDV pri prodaji stanovanj oziroma nepremičnin-novogradenj, pač pa le za plačilo davka na promet nepremičnin. Pravna podlaga za takšno stališče je določena v 2. točki 1. odst. 27. člena Zakona o davku na dodano vrednost (ZDDV, Uradni list RS, št. 89/98, 17/00 - odločba US, 30/01 in 67/02) v povezavi s 56. členom Pravilnika o izvajanju zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 4/99 in nasl.), medtem ko tožena stranka za svoje stališče ne navaja nikakršne podlage. Kontradiktorne so navedbe tožene stranke na 3. strani izpodbijane odločbe, ko ugotovi, da bi bila v konkretnem primeru za odmero davka na promet nepremičnin pristojna izpostava davčnega urada v B, na 4. strani odločbe pa ugotovi, da rešitev predhodnega vprašanja sicer sodi v pristojnost istega davčnega organa. V konkretnem primeru ne gre za predhodno vprašanje, zaradi katerega bi moral biti postopek prekinjen, pač pa gre zgolj za odločitev o odmeri davka v zadevi, ki je dejansko in pravno povsem jasna. Tožena stranka namerno prezre, da temelji prvostopni sklep na okrožnicah Davčne uprave RS, Glavnega urada, ki sploh nista formalni pravni vir, niti nista bili objavljeni v Uradnem listu RS, zaradi česar temelji izpodbijana odločba na zmotni uporabi materialnega prava. Tožena stranka se ne opredeli do dejstev in navedb tožeče stranke, in sicer, da je tožeča stranka fizična oseba in da ni davčni zavezanec za DDV. Tožena stranka ne razjasni uradnega stanja oziroma prezre, da so omenjena dejstva jasno razvidna iz uradnih evidenc, s katerimi razpolaga prvostopni davčni organ, pri čemer davčni organi tožeči stranki niso hoteli izdati posebnega potrdila, da ni davčna zavezanka. Davčni organi namreč lahko izdajo le potrdilo, da je nekdo davčni zavezanec po določbah ZDDV, za vse ostale osebe pa se šteje, da to niso. Tožena stranka je pri izdaji izpodbijane odločbe kršila načelo zaslišanja stranke. Po 1. odst. 8. člena (pravilno: 1. odst. 9. člena) ZUP je potrebno, preden se izda odločba, dati stranki možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. Omenjena kršitev pa vselej predstavlja bistveno kršitev določb postopka na podlagi 3. točke 3. odst. v zvezi z 2. točko 1. odst. 25. člena ZUS. Pri izdaji izpodbijane odločbe bi morala tožena stranka tudi razpisati ustno obravnavo. ZUP v 149. členu (pravilno: 154. členu) določa, da mora uradna oseba, ki vodi postopek vselej razpisati ustno obravnavo v stvareh, v katerih je udeleženih dvoje ali več strank z nasprotujočimi si interesi. Glede na to, da tožena stranka v zadevnem postopku ni razpisala ustne obravnave, pri čemer je več kot očitno, da imajo stranke nasprotujoče si interese, predstavlja omenjena opustitev bistveno kršitev pravil upravnega postopka. Po navedenem tožeča stranka sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih, navedenih v izpodbijani odločbi, in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo RS je kot zastopnik javnega interesa prijavilo udeležbo v tem postopku z vlogo št. U-A09-4225/2002-3-Š z dne 11. 12. 2002. Tožba je utemeljena.

V skladu s 193. členom ZDavP mora zavezanec vložiti napoved za odmero davka na promet nepremičnin v 15 dneh po nastanku davčne obveznosti pri davčnem uradu, na območju katerega je nepremičnina. Davčni organ mora zavezancu izdati odločbo o odmeri prometnega davka v 30 dneh po prejemu napovedi (1. odst. 194. člena ZDavP). V predmetni zadevi je med strankama sporno, ali je prekinitev postopka odmere davka na promet nepremičnin zaradi rešitve predhodnega vprašanja utemeljena. Tožena stranka najprej na 3. strani odločbe navaja, da gre za vprašanje, ali se v zvezi s predloženo prodajno pogodbo odmeri davek na promet nepremičnin ali DDV, na 4. strani pa navaja, da se kot predhodno vprašanje obravnava izpolnjevanje pogojev in zahtev za odmero DDV. Predhodno vprašanje je le tisto, ki je samostojna pravna celota in v razmerju do glavne stvari predhodnega značaja (1. odst. 147. člena ZUP). Vprašanje, ki ga navaja tožena stranka, pa po presoji sodišča teh značilnosti nima. Ugotavljanje relevantnih dejstev, od katerih je odvisna pravilna odmera davčne obveznosti, ne more predstavljati predhodnega vprašanja. Prav tako ni predhodno tisto vprašanje, katerega rešitev pravzaprav predstavlja odločitev o glavni stvari. Prvostopni organ tako za prekinitev postopka ni imel podlage v 147. členu ZUP, tožena stranka pa te kršitve, ki je vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve, ni odpravila, zaradi česar je podana bistvena kršitev pravil postopka. Po presoji sodišča bi moral davčni organ v obravnavanem primeru izvesti posebni ugotovitveni postopek in glede na ugotovljeno dejansko stanje odločiti o tožničini vlogi. Kot neutemeljene pa je potrebno zavrniti tiste tožbene navedbe, ki toženi stranki očitajo kršitev 9. in 154. člena ZUP, saj o zadevi sploh še ni bilo meritorno odločeno.

Po navedenem je sodišče izpodbijano odločbo odpravilo v skladu s 3. točko 1. odst. 60. člena ZUS in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje. Tožena stranka bo morala izdati nov upravni akt v 30 dneh od pravnomočnosti sodbe; pri tem je vezana na stališče sodišča, ki se tiče postopka.