Jedro

Ni mogoč zaključek, da je bil vzrok za tožnikovo zapeljanje proti sredini cestišča v okoliščini, da ni mogel razbrati prave (kolesarske) poti oziroma v očitanih opustitvah toženke.

Tožnik ni postopal po navedenih varnostnih predpisih, ki določajo dolžno skrbnost ravnanja, ko je zapeljal v levo izven začrtane smeri kolesarjev.

Posip cestišča s peskom v zimskem času je okoliščina, ki bi jo tožnik moral predvideti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki in prvi stranski intervenient sami krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da mu je toženka dolžna plačati zneska 28.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.2.2009 dalje in 4.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.2.2012 dalje. Hkrati je odločilo, da je tožnik dolžan povrniti pravdne stroške toženki.

2. Tožnik je zoper sodbo vložil pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov ter predlagal pritožbenemu sodišču, da jo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ali pa sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je do škodnega dogodka prišlo zaradi prekomernega posutja peska po cesti, potem ko je zimsko obdobje že prenehalo in je bila zato zabrisana horizontalna prometna signalizacija (kolesarska steza). Tožena stranka pa ni poskrbela za dodatno signalizacijo, ki bi opozarjala kolesarje na nevarnost. Kolesarska steza ob robu cestišča ni bila pravilno prometno tehnično opremljena in dobro označena. Tožnik ob vožnji ni mogel razbrati prave poti oziroma je bil zaradi posutega peska prisiljen peljati po cestišču oziroma nenadno spremeniti svojo pot. Tako je prišlo do zdrsa in vpada prednjega kolesa v prostor med tračnico in cestiščem. Sodišče je prišlo do ugotovitve, da dodatna signalizacija ni potrebna, brez angažiranja izvedenca cestno prometne stroke. V konkretnem primeru je prišlo do prekomernega, neobičajnega in zato nepredvidljivega nasutja peska, ki je v konkretnem delu cestišča od udeležencev prometa zahteval nenadno in takojšnjo prilagoditev. Takšne situacije tožnik ni bil dolžan predvideti. Tožena stranka bi škodni dogodek lahko preprečila, če bi na konkretno nevarnost opozorila z ustrezno signalizacijo. Tudi ob stališču sodišča prve stopnje, da bi ceste zaradi zimskega časa še vedno morale biti posipane s peskom, pa to ne pomeni, da je pesek na cestišče nametan do te mere, da sam zase vzpostavlja nevarnost zdrsa. Tožena stranka s svojo komunalno in prometno službo ni ustrezno poskrbela za varno uporabo svojega cestišča. 3. Tožena stranka in prvi stranki intervenient sta na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev ter potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Predmet spora je tožnikov zahtevek za povrnitev nepremoženjske škode, ki izvira iz poškodb, ki jih je zadobil pri padcu 28.2.2009 med vožnjo s kolesom, ko mu je prednje kolo vpadlo v dilatacijo med tračnico in cestiščem. Po tožnikovih trditvah je vzrok za nastanek škode v toženkinem protipravnem ravnanju, ker je opustila postavitev ustrezne signalizacije in dolžno postopanje pri vzdrževanju cestišča. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da toženki ni mogoče očitati nikakršnih nepravilnosti, ki bi jih bilo mogoče vzročno povezati z nastankom tožnikove škode. Ker tožnik ni izkazal vseh elementov (protipravnosti in vzročnosti), katerih hkraten obstoj pogojuje nastanek odškodninske obveznosti, je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno pravilna.

6. Tožnik očita toženki opustitev postavitve prometnega znaka "Kolesarska steza ali pot" (II-40), ki označuje stezo ali pot po kateri morajo voziti kolesa (3. točka 15. člena Pravilnika o prometni signalizaciji in prometni opremi na javnih cestah, Ur. list RS, št. 46/2000 in nasl.). Med strankama ni bilo sporno, da je bila na delu cestišča, na katerem je prišlo do padca, kolesarska steza označena s t.i. horizontalno prometno signalizacijo (rdeče pobarvana površina cestišča), ki pa je bila po tožnikovih trditvah zaradi nasutega peska slabo vidna. Življenjsko nesprejemljiva je tožnikova trditev, da iz tega razloga ni mogel razbrati prave poti oziroma smeri vožnje s kolesom in je zato zapeljal proti sredini cestišča in padel v prostor med tračnico in cestiščem. Prvostopenjsko sodišče je namreč ugotovilo, da kolesarska steza poteka med robom cestišča in tirnicami v zadostni širini za vožnjo s kolesom. Ob hkratnem upoštevanju zapovedi ravnanja kolesarjev, ki izhaja iz prvega odstavka 103. člena v času škodnega dogodka veljavnega Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP - 1, Ur. list RS, št. 83/2004 in nasl.), po katerem se morajo kolesarji voziti po kolesarskem pasu, kolesarski stezi ali kolesarski poti, kjer pa teh prometnih površin ni, pa smejo voziti ob desnem robu smernega vozišča v smeri vožnje, ni mogoč zaključek, da je bil vzrok za tožnikovo zapeljanje proti sredini cestišča, v okoliščini, da ni mogel razbrati prave (kolesarske) poti oziroma v očitanih opustitvah toženke.

7. Ker očitek opustitve postavitve znaka kolesarska steza ali pot, glede na navedeno ni bila v vzročni zvezi s škodnim dogodkom, tudi ni mogoče slediti pritožbenemu očitku opustitve izvedbe dokaza z izvedencem cestno-prometne stroke, ki naj bi ocenil potrebnost postavitve dodatne signalizacije za kolesarsko stezo.

8. Po določilu 30. člena ZVCP - 1 mora voznik, kar je na podlagi 65. točke 23. člena ZVCP - 1 tudi kolesar, voziti s takšno hitrostjo, da vozilo ves čas obvladuje in ga lahko ustavi pred oviro, ki jo glede na okoliščine lahko pričakuje. Po določilu drugega odstavka 50. člena ZVCP - 1 pa mora voznik, ki se približuje prehodu preko železniške proge, voziti s potrebno previdnostjo in s takšno hitrostjo, da lahko varno ustavi pred prehodom. Namen citiranih pravil je zmanjšati verjetnost nastanka škodnega dogodka. Tudi na oškodovancu je namreč obveznost, da ravna tako, da s tem zmanjšuje verjetnost nastanka škodnega dogodka. Tožnik ni postopal po navedenih varnostnih predpisih, ki določajo dolžno skrbnost ravnanja, ko je zapeljal v levo izven začrtane smeri kolesarjev.

9. Pritrditi je treba tudi zaključku sodišča, da je posutje cestišča s peskom v zimskem času v skladu s Pravilnikom o vrstah vzdrževalnih del na javnih cestah in nivoju rednega vzdrževanja javnih cest (Ur. list RS, št. 62/1998), po katerem se ceste vzdržujejo v skladu z izvedbenim programom zimske službe, v obdobju od 15. novembra tekočega leta do 15. marca naslednjega leta (28. člen navedenega Pravilnika). Posipni materiali pa se odstranijo šele po koncu omenjenega zimskega obdobja (32. člen navedenega Pravilnika). Posip cestišča s peskom je okoliščina, ki bi jo tožnik moral predvideti. Zaslišan kot stranka je tudi povedal, da se zaveda, da so mostovi bolj izpostavljeni poledici. Tožnik pa tudi ni zatrjeval, da je bilo nasutje peska v takšni količini (kupi peska), da je narekovalo njegov nujen pomik v levo. Pritožbeni poskus postavitve takšnih trditev predstavlja dejansko novoto, ki ni dovoljena, saj tožnik ne navaja nekrivdnih razlogov, da takšnih trditev ni postavil že v postopku pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Tožnik pa je zaslišan kot stranka tudi zanikal, da bi zaradi posipa nastali kupi peska.

10. Glede na navedeno in potem, ko je pritožbeno sodišče ugotovilo, da tudi ni podana nobena od bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Tožnik s pritožbo ni uspel, strošek toženkinega odgovora na pritožbo in odgovor na pritožbo prvega stranskega intervenienta pa ni bil potreben pravdni strošek. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da sami krijejo svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP in prvi odstavek 155. člena v zvezi s 165. členom ZPP).