Jedro

Iz podatkov uradnih evidenc, ki jih je izčrpno navedel prvostopenjski upravni organ v izpodbijani odločbi, izhaja, da je tožnik odjavil stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in zapustil Republiko Slovenijo 5. 2. 1992. Iz tega razloga tožnik tudi na dan 26. 2. 1992, ko je bila večina državljanov drugih republik nekdanje SFRJ izbrisana iz registra stalnega prebivalstva, ni mogel biti izbrisan iz registra stalnega prebivalstva, kar nadalje pomeni, da ne izpolnjuje enega od kumulativno določenih zakonskih pogojev po določilih prvega in drugega odstavka 2. člena ZPŠOIRSP.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Upravna enota Celje je z izpodbijano odločbo vlogo A.A., v tem upravnem sporu tožnika, v upravni zadevi upravičenosti do denarne odškodnine za škodo, povzročeno zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, zavrnila (točka 1 izreka) in ugotovila, da stroški v postopku niso nastali (točka 2 izreka). Svojo odločitev je utemeljila na ugotovitvi, da je iz uradnih evidenc (registra stalnega prebivalstva, matičnega registra in registra tujcev) razvidno, da je imel tožnik prijavljeno stalno prebivališče na naslovu ..., Celje, od 1. 9. 1982 do 27. 2. 1985 in na naslovu ..., Celje, od 27. 2. 1985 do 5. 2. 1992, ko se je odjavil iz tega naslova in upravnemu organu posredoval naslov, kam se namerava preseliti, to je v Bosno in Hercegovino na naslov .... Ti podatki izhajajo tudi iz spisa upravnega organa, ki se nanaša na tožnikovo vlogo za državljanstvo Republike Slovenije. V tej zadevi je Ministrstvo za notranje zadeve izdalo negativno odločbo o tožnikovem sprejemu v državljanstvo, v tej upravni zadevi pa sta dve priči potrdili, da je tožnik iz Slovenije v Bosno in Hercegovino odšel poleti leta 1991. Prav tako je v tej spisovni dokumentaciji vabilo z dne 22. 5. 1992, naslovljeno na tožnika, z oznako pošte „odpotoval“, prav tako uradni zaznamek uslužbenke z dne 27. 11. 1992, da se je vabilo vrnilo z oznako, da so odseljeni, in uradni zaznamek uslužbenca, da je tožnik od 5. 2. 1992 odjavljen za .... Če se tožnik ne bi sam odjavil iz stalnega prebivališča že 5. 2. 1992, bi mu upravni organ odjavil stalno prebivališče v Republiki Sloveniji z dne 18. 6. 1995, ko so zanj začele veljati določbe Zakona o tujcih. Vendar upravni organ ni mogel odjaviti stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji, saj ga tožnik v Republiki Sloveniji ni več imel, kajti 5. 2. 1992 se je iz naslova stalnega prebivališča odjavil in odšel v tujino na navedeni naslov v Bosno in Hercegovino. Tako je iz zgoraj navedenih dokazov razvidno, da se je tožnik 5. 2. 1992 odjavil iz stalnega prebivališča in se izselil iz Republike Slovenije v Bosno in Hercegovino na navedeni naslov. Tožnik torej 5. 2. 1992 (tudi z dnem 26. 2. 1992) ni bil izbrisan in tako ni izpolnjen eden izmed osnovnih pogojev za upravičenje do povračila škode po določilih Zakona o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (v nadaljevanju ZPŠOIRSP), to je, da je bila oseba izbrisana iz registra stalnega prebivalstva. Ker stranka ni bila izbrisana, ne izpolnjuje pogoja že iz 1. člena ZPŠOIRSP, saj ne sodi med upravičence do odškodnine, določene v tem členu, zato se upravni organ ni spuščal v ugotavljanje razlogov, ki jih opredeljuje 2. člen tega zakona.

2. Tožnik je zoper navedeno odločbo vložil pritožbo, ki jo je Ministrstvo za notranje zadeve kot drugostopenjski upravni organ zavrnilo, ker tudi po stališču pritožbenega organa tožnik do povračila škode ni upravičen, saj ne sodi med upravičence, kot so določeni z določbo 2. člena ZPŠOIRSP. Upravičenci do povračila škode, povzročene zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, so tiste osebe, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva Republike Slovenije. Pritožbeni organ ugotavlja, da je prvostopenjski upravni organ v upravnem postopku določitve denarne odškodnine za škodo zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva tožniku pravilno ugotovil, da tožnik iz navedenega registra ni bil izbrisan.

3. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in zoper odločbo prvostopenjskega upravnega organa vlaga tožbo, v kateri navaja, da pri izdaji izpodbijane odločbe (tožnik jo očitno napačno navaja kot „odločbo za stalno prebivanje“) ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje in je bilo napačno uporabljeno materialno pravo. Sklicuje se na sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice v Strasbourgu, ki se nanaša na izbris 37.000 neslovenskih državljanov, katerim mora Republika Slovenija na podlagi njihovih vlog za stalno prebivanje izdati odločbe za nazaj, če dokažejo, da so bili takrat v Sloveniji. Nadalje navaja, da bi moral upravni organ obrazložiti, katere pogoje bi moral tožnik izpolnjevati, da bi lahko pridobil pravico do izdaje odločbe za stalno prebivanje za nazaj. Po tožnikovem mnenju so neresne in neutemeljene ugotovitve, da ne izpolnjuje pogojev za stalno prebivanje, da je bil odjavljen in da se nikoli več ni vrnil. Sklicuje se tudi na sodbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, izdano pod št. U I 246/2002, ko je sodišče ugotovilo zakonsko neskladje z Ustavo Republike Slovenije, pa tudi nezakonitost izbrisa. Meni, da je tožena stranka ravnala napačno in sodišču smiselno predlaga, da tožbi ugodi ter izpodbijano odločbo odpravi in samo odloči o stvari tako, da tožniku za nazaj izda odločbo o stalnem prebivanju v Republiki Sloveniji.

4. Prvostopenjski upravni organ je sodišču poslal upravni spis. Odgovora na tožbo ni podal. 5. Tožba ni utemeljena.

6. Sodišče uvodoma pojasnjuje, da je predmet izpodbijanja v tem upravnem sporu odločba Upravne enote Celje, št. 214-1412/2015-24 (121802) z dne 23. 5. 2016, ki se nanaša na tožnikovo vlogo za uveljavljanje denarne odškodnine v upravnem postopku z dne 28. 9. 2015, torej gre za upravno zadevo, v kateri se ugotavlja upravičenost tožnika do denarne odškodnine za škodo, povzročeno zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. V zvezi s tem se izkažejo tožbene navedbe, ki se nanašajo na ugotavljanje izpolnjevanja pogojev za priznanje stalnega prebivanja za tožnika v Republiki Sloveniji, kot brezpredmetne, ker je v tem postopku, ki je rezultiral v izdaji izpodbijane odločbe, treba ugotoviti, ali so izpolnjeni zakonski pogoji za priznanje pravice tožnika do denarne odškodnine za škodo, povzročeno zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva.

7. Po pregledu izpodbijane odločbe sodišče sicer ugotavlja, da je izpodbijani akt pravilen in skladen z določbami predpisov, na katere se sklicuje. Sodišče se strinja z razlogi, s katerimi je v obrazložitvi izpodbijanega akta odločitev pojasnil prvostopenjski upravni organ, in z razlogi, s katerimi je drugostopenjski upravni organ obrazložil zavrnitev pritožbenih ugovorov, ter se nanje v skladu z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tudi sklicuje. V zvezi s tožbenimi navedbami pa pojasnjuje v nadaljevanju navedena dejstva.

8. Pravico do denarne odškodnine in drugih oblik pravičnega zadoščenja z namenom poprave kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin ureja Zakon o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (ZPŠOIRSP), ki z določili 2. člena opredeljuje tudi upravičence do povračila te škode. To so osebe, ki jim je, ko so zanje pričele veljati določbe Zakona o tujcih (Uradni list Republike Slovenije, št. 1/1991-I), v registru stalnega prebivalstva prenehala prijava stalnega prebivališča. Po prvem odstavku 2. člena ZPŠOIRSP je upravičenec do povračila škode zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva oseba, ki je bila izbrisana iz registra stalnega prebivalstva in je po izbrisu iz registra stalnega prebivalstva pridobila dovoljenje za stalno prebivanje (po Zakonu o tujcih, Zakonu o urejanju statusa državljanov držav drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji ali Zakonu o začasnem zatočišču), ali ki je bila po izbrisu iz registra stalnega prebivalstva sprejeta v državljanstvo Republike Slovenije. Po drugem odstavku 2. člena ZPŠOIRSP je upravičenec do povračila škode zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva tudi oseba, ki je bila izbrisana iz registra stalnega prebivalstva in je po izbrisu iz registra stalnega prebivalstva in pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji vložila vlogo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje po Zakonu o tujcih, Zakonu o urejanju statusa državljanov držav drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji ali Zakonu o začasnem zatočišču ali vlogo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije in je bila vloga zavrnjena, zavržena ali je bil postopek ustavljen, razen v primeru, če je bila vloga zavrnjena zaradi nevarnosti za javni red, varnost ali obrambo Republike Slovenije, mednarodne odnose ali izvrševanja kaznivih dejanj v skladu z določbami Zakona o državljanstvu Republike Slovenije ali Zakona o tujcih ali obstoja razlogov iz 3. člena Zakona o urejanju statusa državljanov držav drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji in ali je bil postopek ustavljen zaradi nesodelovanja stranke pri ugotavljanju teh razlogov, in če je oseba v obdobju od izbrisa iz registra stalnega prebivalstva do pravnomočnosti odločbe ali sklepa iz prejšnje alineje v Republiki Sloveniji tudi dejansko živela.

9. Pri svoji odločitvi se je prvostopenjski organ oprl na določbe 2. člena ZPŠOIRSP. Eden od pogojev za ugoditev zahtevi upravičenca za določitev odškodnine zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva je po citirani določbi tudi ta, da je morala biti oseba, ki vloži zahtevo za določitev denarne odškodnine, izbrisana iz registra stalnega prebivalstva. Prav ta pogoj je predstavljal razlog, zaradi katerega je pristojni upravni organ izdal zavrnilno odločbo.

10. Po presoji sodišča je odločitev prvostopenjskega upravnega organa, kakor tudi tožene stranke, da tožnik ne izpolnjuje navedenega pogoja, pravilna, saj je skladna s podatki iz uradnih evidenc in podatki iz drugega upravnega spisa. Iz podatkov uradnih evidenc, ki jih je izčrpno navedel prvostopenjski upravni organ v izpodbijani odločbi, namreč izhaja, da je tožnik odjavil stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in zapustil Republiko Slovenijo 5. 2. 1992. Iz tega razloga tožnik tudi na dan 26. 2. 1992, ko je bila večina državljanov drugih republik nekdanje SFRJ izbrisana iz registra stalnega prebivalstva, ni mogel biti izbrisan iz registra stalnega prebivalstva, kar nadalje pomeni, da ne izpolnjuje enega od kumulativno določenih zakonskih pogojev po določilih prvega in drugega odstavka 2. člena ZPŠOIRSP. Upravna organa prve in druge stopnje sta torej po presoji sodišča v obravnavani sporni zadevi odločila zakonito in pravilno.

11. Na drugačno odločitev ne morejo vplivati tožnikovi tožbeni ugovori, ki so sicer povsem splošni oziroma pavšalni, saj tožnik ni niti ponudil niti predlagal izvedbe prav nobenega dokaza v prid izpolnitve zakonskega pogoja, da je bil pred dnem 26. 2. 1992 oziroma na ta dan izbrisan iz registra stalnega prebivalstva Republike Slovenije oziroma proti ugotovitvi prvostopenjskega upravnega organa, da je 5. 2. 1992 odjavil stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in zapustil Republiko Slovenijo. Tožnik namreč zgolj posplošeno zatrjuje, da izpolnjuje pogoje za priznanje stalnega prebivanja v Republiki Sloveniji, za kar ponuja tudi odločitvi Evropskega sodišča za človekove pravice in Ustavnega sodišča Republike Slovenije. Ne izpodbija pa podatkov, navedenih v uradnih evidencah, zato s svojimi navedbami ne more uspešno izpodbiti pravilnosti izpodbijane odločbe upravnega organa prve stopnje, potrjene z odločbo drugostopenjskega upravnega organa, ki v dejanskem pogledu temeljita na podatkih iz uradnih evidenc.

12. Ob upoštevanju vsega navedenega je sodišče tožbo, v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1, kot neutemeljeno zavrnilo, saj je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.