Jedro

Tekom tega upravnega spora je bil tožnik iz zapora pogojno odpuščen, kar med strankama ni sporno, saj je navedeno dejstvo sodišču sporočila tako tožena stranka, čemur po prejemu vloge tožnik ni nasprotoval, prav tako pa tudi sam tožnik. Tako je sodišče ugotovilo, da tožnik v času odločanja o njegovi tožbi ni več na prestajanju zaporne kazni, s katere bi lahko bil pogojno odpuščen, v zvezi s čemer je s tožbo zahteval pravno varstvo, saj je že bil pogojno odpuščen. To po presoji sodišča pomeni, da si svojega pravnega položaja ne bi mogel več izboljšati.

Poleg tega tožbeni zahtevek ni bil spremenjen ali dopolnjen na način zatrjevane ugotovitve nezakonitosti upravnega akta, s katerim bi bilo poseženo v pravice ali pravne koristi tožnika.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožnik je pri naslovnem sodišču 31. 8. 2019 vložil tožbo zoper odločbo Ministrstva za pravosodje, Komisije za pogojni odpust, št. 7200-403/2019/3 z dne 25. 4. 2019 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba), s katero je tožena stranka odločila, da se tožnika, ki ga je obsodilo Okrožno sodišče v Celju, s sodbo opr. št. I K ... z dne 17. 6. 2014, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju, opr. št. II Kp ... z dne 23. 9. 2014, na kazen sedem let in štiri mesece zapora, pogojno ne odpusti s prestajanja kazni (1. točka izreka) in da posebni stroški v zvezi s tem postopkom niso nastali (2. točka izreka). Predlagal je, da sodišče izpodbijano odločbo spremeni in razsodi, da se ga takoj pogojno odpusti s prestajanja zaporne kazni, podredno pa, da se izpodbijana odločba razveljavi in zadeva vrne toženi stranki v ponovno odločanje. Zahteval je tudi povrnitev stroškov postopka.

2. Hkrati z vložitvijo tožbe je tožnik zahteval tudi izdajo začasne odredbe, ki jo je sodišče zavrnilo s sklepom IV U 178/2019-7 z dne 18. 9. 2019 in je postal pravnomočen 1. 10. 2019. 3. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo z dne 1. 10. 2019 predlagala zavrnitev tožbe in povrnitev stroškov postopka.

4. Tožena stranka je 5. 11. 2019 sodišču posredovala dopolnitev odgovora na tožbo, v katerem je sodišču sporočila, da je Komisija za pogojni odpust z odločbo, št. 7200-541/2019/3 z dne 14. 10. 2019, odločila, da se obsojenec A.A. dne 30. 10. 2019 pogojno odpusti s prestajanja kazni zapora. Tožnik se torej ne nahaja več na prestajanju kazni zapora, saj je bil dne 30. 10. 2019 na podlagi navedene odločbe pogojno odpuščen.

5. Sodišče je tožniku posredovalo vlogo tožene stranke z dne 5. 11. 2019 in ga pozvalo na izjavo, ali glede na navedbe tožene stranke o pogojnem odpustu dne 30. 10. 2019 vztraja pri vloženi tožbi. Tožnik na poziv, ki mu je bil vročen 27. 1. 2021, ni odgovoril. K točki I izreka:

6. Sodišče je moralo tožbo zavreči iz naslednjih razlogov:

7. V skladu s 36. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) mora sodišče najprej preveriti, ali so za vsebinsko obravnavo tožbe izpolnjene procesne predpostavke, opredeljene v 1. do 8. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Na to pazi sodišče po uradni dolžnosti ves čas trajanja postopka, kot določa drugi odstavek 36. člena ZUS-1. Po 6. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1 sodišče tožbo s sklepom zavrže, če upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist. 8. V upravnem sporu sodišče na podlagi 2. člena ZUS-1 odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika, o zakonitosti drugih aktov pa le, če tako določa zakon. Vsak, ki s tožbo v upravnem sporu zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov, mora za to izkazati pravni interes. Ta se kaže v tem, da bi morebitna ugoditev tožbi pomenila zanj izboljšanje pravnega položaja, ki ga ne bi mogel doseči brez vložene tožbe.

9. Vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic in pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati svoj pravni interes. To pomeni, da mora kot verjetno izkazati, da bi ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči oziroma da bi si v primeru ugoditve tožbi izboljšal svoj pravni položaj. Kadar pa si stranka ne more več izboljšati svojega pravnega položaja, preneha tudi pravovarstvena potreba za odločanje v upravnem sporu. Na obstoj pravnega interesa mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas trajanja upravnega spora.

10. V tem upravnem sporu je tožnik vložil tožbo, s katero predlaga spremembo izpodbijane odločbe, tako da sodišče razsodi, da se ga takoj pogojno odpusti s prestajanja zaporne kazni, podredno pa, da se izpodbijana odločba razveljavi in zadeva vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

11. Tekom tega upravnega spora je bil tožnik iz zapora pogojno odpuščen 30. 10. 2019, kar med strankama ni sporno, saj je navedeno dejstvo sodišču sporočila tako tožena stranka (v dopolnitvi odgovora na tožbo dne 5. 11. 2019), čemur po prejemu vloge tožnik ni nasprotoval, prav tako pa tudi sam tožnik (v vlogi za oprostitev plačila sodne takse dne 7. 11. 2019, ki je s strani tožnika zadnja vloga, ki jo je posredoval sodišču v tem upravnem sporu). Tako je sodišče ugotovilo, da tožnik v času odločanja o njegovi tožbi ni več na prestajanju zaporne kazni, s katere bi lahko bil pogojno odpuščen, v zvezi s čemer je s tožbo zahteval pravno varstvo, saj je že bil pogojno odpuščen. To po presoji sodišča pomeni, da si svojega pravnega položaja ne bi mogel več izboljšati.

12. V danih okoliščinah bi bilo sodno varstvo tožniku zoper izpodbijano odločbo tožene stranke lahko zagotovljeno v skladu z drugo alinejo prvega odstavka 33. člena ZUS-1, na podlagi katere lahko zahteva ugotovitev nezakonitosti upravnega akta, s katerim je bilo poseženo v tožnikove pravice ali pravne koristi (ugotovitvena tožba). Vendar pa tožnik takšnega tožbenega zahtevka ni postavil. Sodišče upravni akt presoja v mejah tožbenega predloga (prvi odstavek 40. člena ZUS-1). Tožnik je tisti, ki se odloči o tem, katere vrste tožbo bo vložil in po svoji volji opredeli tožbeni zahtevek, ki predstavlja tisto, kar želi s tožbo doseči. Sodišče ne sme mimo izražene volje tožnika samovoljno zaključiti, kakšen je njegov zahtevek. Sodišče v primeru vložitve izpodbojne tožbe tudi ni dolžno vselej presojati, ali lahko odloči, kot da bi bila vložena (tudi) ugotovitvena tožba, saj ugotovitveni zahtevek sam po sebi ni vsebovan v tožbeni zahtevi za odpravo izpodbijanega akta (izpodbojna tožba). Če bi sodišče štelo, da je mogoče izpodbojni tožbi vselej ugoditi tudi tako, da se le ugotovi nezakonitost akta, bi odločilo o nečem, kar je v samem bistvu drugačno od tistega, kar je zahteval tožnik in bi tako odločalo o zahtevi, ki je tožnik sploh ni postavil. Sodišče tudi ni dolžno pozivati tožnika, da zaradi možnosti uspeha v upravnem sporu zahteva nekaj drugega od tistega, kar je v tožbi zahteval sam. Lahko pa tožnik ves čas do sprejema odločitve sodišča svojo tožbeno zahtevo spremeni in prilagodi morebitnim drugačnim okoliščinam, če s tem ne zahteva nekaj več od tistega, kar je v tožbi že zahteval in ne poseže v dele upravne odločbe, ki so že postali pravnomočni, ker s tožbo niso bili izpodbijani. Tako lahko spremeni ali dopolni svojo tožbeno zahtevo za odpravo akta tudi v ugotovitveno tožbo, če bi zaradi spremenjenih okoliščin želel, da sodišče o tem odloči. Navedene ugotovitve sodišča izhajajo iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS (zadeva I Up 159/2015). Vendar sodišče ugotavlja, da tožnik tožbe, ki jo je vložil v predmetni zadevi, ni spremenil ali jo dopolnil v ugotovitveno tožbo, ne glede na nesporen podatek, da je bil tožnik 30. 10. 2019 pogojno odpuščen (kar je po vložitvi tožbe, ki je bila vložena 31. 8. 2019).

13. Ne glede na odločitev, ki bi jo sodišče ob eventualni vsebinski presoji izpodbijane odločitve sprejelo, ta tožnikovega pravnega položaja ne bi spremenila, saj ni več na prestajanju zaporne kazni, s katere bi lahko bil pogojno odpuščen, hkrati pa tožbeni zahtevek ni bil spremenjen ali dopolnjen na način zatrjevane ugotovitve nezakonitosti upravnega akta, s katerim bi bilo poseženo v pravice ali pravne koristi tožnikov. Takšna razlaga je skladna z ustaljeno upravnosodno prakso (primerjaj sklepe Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Up 189/2017 z dne 4. 7. 2018 in opr. št. I Up 30/2018 z dne 9. 5. 2018).

14. Sodišče je tako ugotovilo, da tožeča stranka v času odločanja sodišča ne izkazuje več pravnega interesa za odločitev v tej zadevi, zaradi česar je moralo tožbo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavreči. 15. Sodišče je odločitev sprejelo na seji sodnega senata (tretji odstavek 36. člena ZUS-1). Sodišče je o predmetni tožbi odločilo brez glavne obravnave, ker je postopek zaključilo v fazi preverjanja izpolnjevanja formalnih pogojev, v okviru česar je bilo ugotovljeno, da za vsebinsko obravnavo predmetne tožbe ni izpolnjena zgoraj navedena procesna predpostavka.

K točki II izreka:

16. Ker je sodišče tožbo zavrglo, v skladu z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.