Jedro

Posojilojemalec mora na podlagi določb 557. do 566. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. list SFRJ, št. 29/78 do 57/89), vrniti enak znesek denarja, kot si ga je izposodil.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec plačati tožnici 5,600.000,00 tolarjev z obrestmi, ki so določene z zakonom in sicer od vložitve tožbe dne 27.8.1993 dalje do plačila, ter ji povrniti 240.840,00 tolarjev pravdnih stroškov. Tako je razsodilo zato, ker je ugotovilo, da je tožnica 8.4.1991 s tožencem sklenila posojilno pogodbo, po kateri bi ji moral posojilojemalec v 2 letih vrniti prejeti denar.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo toženčevo pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo.

Proti sodbi pritožbenega sodišča je toženec pravočasno vložil revizijo. V njej priznava, da sta z materjo pri njenem odvetniku naredila pogodbo, toda namen pogodbe ni bil v realizaciji. Sklenila sta jo zato, da mu upniki ne bi mogli vzeti lokala, če bi toženec zapadel v dolgove. Po sklenitvi pogodbe je mati začela tožnika izsiljevati in je zahtevala, da ji prepiše lokal. Vložila je tožbo in navedla priče, ki so izpovedovale nedoločno dejansko stanje. Zato predlaga ponovno zaslišanje prič in odvetnika V. ter navaja, da ne bi bil tako slabega finančnega stanja, če bi res prejel denar od matere.

Po določilu 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92) je bila revizija vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Toženec v svoji reviziji navaja dejansko stanje in predlaga dokaze, toda po določilu tretjega odstavka 385. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Ker mora revizijsko sodišče po določilu 386. člena ZPP po uradni dolžnosti preizkusiti, če je morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP in če je pravilno uporabljeno materialno pravo, vrhovno sodišče ugotavlja naslednje: - toženec je lahko stranka v postopku, zato ta bistvena kršitev ni podana, - sodišči prve in druge stopnje sta pravilno uporabili materialno pravo, ko sta na podlagi določb 557. do 566. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. list SFRJ, št. 29/78 do 57/89) razsodili, da mora posojilojemalec vrniti enak znesek denarja, kot si ga je izposodil. Glede na navedeno je vrhovno sodišče po določilu 393. člena ZPP zavrnilo neutemeljeno revizijo.