Jedro

Pravica zavezanca, da denacionalizirano nepremičnino uporablja za svojo dejavnost še določeno dobo, je sestavni del oblike denacionalizacije, ki jo zakon o denacionalizaciji ureja v 1. in 2. odstavku 22. člena. O tej pravici in njenem trajanju odloča organ, ki vodi postopek denacionalizacije.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za varstvo okolja in urejanje prostora z dne 25.9.1992.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožeča stranka ugodila pritožbi družbenega podjetja zoper odločbo oddelka za gospodarstvo občine z dne 1.7.1992, odpravila to odločbo in sama odločila, (1) da je v korist upravičenca, ki je umrl 26.6.1979, do smrti državljana Jugoslavije, zavezanec družbeno podjetje kot upravljalec in razpolagalec podržavljenega premoženja dolžan izročiti a) v last eno neoddeljeno tretjino (1/3) stavbe, ki stoji na parc. št. 5/3, b) v last in posest eno neoddeljeno tretjino (1/3) stavbnega zemljišča, parc. št. 5/3 stavbišče, (2) da se nepremičnine iz (1) točke izreka te odločbe vračajo brez poračunavanja vrednosti, (3) da se denacionalizirano premoženje da v začasno upravljanje skrbniku za poseben primer in (4) da je ta odločba podlaga za uvedbo postopka po 78. členu zakona o denacionalizaciji. Tožena stranka je namreč ugotovila, da je odločba prve stopnje pomanjkljivo obrazložena ter da je upravni organ materialni predpis napačno uporabil, zlasti s tem, ko je sam odločal o trajanju pravice zavezanca uporabljati poslovne prostore za njegovo dejavnost, in s tem, da je kot zavezanko za vrnitev lastninske pravice na zemljišču določil občino. Glede pravice uporabljati poslovne prostore prvostopni upravni organ sicer pravilno ugotavlja, da ima zavezanec še nadalje pravico uporabljati denacionalizirane nepremičnine za svojo dejavnost in to za čas, ki je nujno potreben za prilagoditev svoje dejavnosti spremenjenim razmeram, napačno pa je tolmačil 3. odstavek 22. člena zakona o denacionalizaciji, iz katerega izhaja, da gre pri urejanju najemnega razmerja za civilnopravno razmerje in je torej odločal o stvari, za katero v zakonu o denacionalizaciji nima pooblastila. Pri določitvi občine kot zavezanke za vrnitev lastninske pravice na stavbnem zemljišču pa prvostopni upravni organ ni upošteval veljavnih predpisov, po katerih (12. člen zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, 7. člen zakona o prometu z nepremičninami) lastninske pravice na stavbi ni bilo mogoče prenašati brez stavbišča in funkcionalnega zemljišča; dejstvo, da je zavezanka občina, tudi ne izhaja iz zemljiškoknjižnega izpiska. Tožena stranka je odločbo prve stopnje odpravila in sama rešila stvar na podlagi 1. odstavka 243. člena zakona o splošnem upravnem postopku.

Tožnik v tožbi navaja, da je tožena stranka v izpodbijani odločbi napačno uporabila določbo 2. odstavka 22. člena zakona o denacionalizaciji. Res je sicer, da najemno razmerje urejata upravičenec in zavezanec s pogodbo, vendar o pravici zavezanca, koliko časa bo denacionalizirano nepremičnino uporabljal za prilagoditev spremenjenim razmeram, odloča organ, ki odloča o denacionalizaciji. Tožnik pa tudi meni, da zavezancu za prilagoditev poslovanja spremenjenim razmeram ni potreben niti rok dveh let, ki ga je določil upravni organ prve stopnje, saj zavezanec z izročitvijo poslovnega prostora dejansko ničesar ne izgublja, svojo poslovno dejavnost pa je že doslej skrajno zanemaril. Zavezančevo dejavnost bo v denacionalizirani nepremičnini nadaljeval tožnik in jo tudi izboljšal, zato predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo in odločbo organa prve stopnje razveljavi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in poudarja, da urejanje najemnih razmerij niti po 22. členu niti po 30. členu zakona o denacionalizaciji ne sodi v pristojnost upravnega organa. Za odločanje v tej zadevi pravno ni pomembno, kaj namerava z denacionaliziranimi nepremičninami tožnik, zato predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba je utemeljena.

Nesprejemljivo je stališče tožene stranke, da odločanje o pravici iz 2. odstavka 22. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDEN, Uradni list RS, št. 27/91-I) ni predmet postopka denacionalizacije, ampak predmet posebnega civilnega sodnega postopka. Pravica zavezanca, da denacionalizirano nepremičnino, ki je zaradi ovir iz 2. odstavka 21. člena ni mogoče vrniti v last in posest, ampak se na njej vzpostavi le lastninska pravica v korist upravičenca, še nadalje uporablja za svojo dejavnost, je sestavni del oblike denacionalizacije, ki jo ZDEN ureja v 1. in 2. odstavku 22. člena. Čeprav ZDEN razmerje, ki nastane med zavezancem in upravičencem po vzpostavitvi lastninske pravice v korist upravičenca, opredeljuje kot najemno razmerje (3. in 4. odstavek 22. člena), pa nastanka navedene pravice ne prepušča sporazumevanju strank, temveč odločitvi organa, ki vodi postopek denacionalizacije. Zavezanec in upravičenec se v postopku denacionalizacije lahko sporazumeta le o tem, kako dolgo naj traja ta pravica (2. odstavek 22. člena v zvezi z 69. členom ZDEN). Če sporazuma ni, odloča tudi o trajanju te pravice organ, ki vodi postopek denacionalizacije, v obravnavani zadevi torej upravni organ, pri čemer je vezan na časovne okvire, ki jih določa zakon (največ pet let od pravnomočnosti - ne od izdaje, kot je začetek trajanja pravice določila odločba organa prve stopnje - odločbe oziroma največ sedem let od dneva uveljavitve ZDEN).

Po presoji sodišča morata biti obe nepremičnini, to je poslovni prostor in solastninski delež na zemljišču, vrnjeni upravičencu na enak način in ne na različnega, kot je določeno v izpodbijani odločbi, ki v točki 2.a) zahteva izročitev v last, v točki 2.b) pa izročitev v last in posest. O vprašanjih, ki so predmet zapuščinskega postopka, odloča sodišče, zato določba, kot jo vsebuje 4. točka izreka izpodbijane odločbe, ne sodi v odločbo o denacionalizaciji. Izpodbijana odločba je torej nezakonita, zato jo je moralo sodišče odpraviti.

V ponovnem odločanju bo morala tožena stranka presoditi pritožbene navedbe, ki se nanašajo na 2. odstavek 3. točke izreka odločbe organa prve stopnje (2. odstavek 245. člena zakona o splošnem upravnem postopku) ter odločiti o pritožbi ob upoštevanju omejitev, ki jih določa 2. odstavek 244. člena zakona o splošnem upravnem postopku. Sodišče je svojo odločitev oprlo na 2. odstavek 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je v skladu s 4. členom ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot republiški predpis.