Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Od dejstva, ali sta bili druga in tretja toženka kot solastnici stanovanja seznanjeni s poročilom z dne 26. 2. 2009, je odvisno, ali jima je mogoče očitati neskrbnost oziroma opustitev dolžnih ravnanj.
I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.
1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke zaradi plačila odškodnine zoper toženo stranko po podlagi utemeljen.
2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da instančno sodišče sodbo spremeni in tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Tožena stranka se z odločitvijo sodišča prve stopnje ne strinja. Opozarja, da sodišče v 10. točki obrazložitve protipravnost ravnanja druge in tretje toženke utemeljuje na načelu neminem laedere, spregleda pa, da mora imeti v primeru opustitvenih ravnanj dolžnostno ravnanje pravni temelj v zakonu ali drugih pravnih aktih. Pogoj, da je o protipravni opustitvi mogoče govoriti, je, da pravni red pravnemu subjektu nalaga neko aktivno ravnanje. Ni vseeno, za kakšnega udeleženca obligacijskega razmerja gre. Sodišče je ob neprerekanem dejstvu, da je bil servis opravljen v novembru 2008, opustilo presojo primerne skrbnosti za fizični osebi – lastnici stanovanja. Sodišče se sklicuje na splošno normo 1. alineje 92. člena Stanovanjskega zakona (SZ-1), ki določa, da mora lastnik izročiti stanovanje kot predmet najema po najemni pogodbi v stanju, ki najemniku omogoča normalno uporabo stanovanja. Sodišče izpusti dostavek določbe 1. alineje 92. člena SZ-1, da mora lastnik stanovanje izročiti v najem za normalno uporabo skladno z normativi in standardi. Vendar to ni bistveno. Bistveno je, da se trditvena podlaga tožeče stranke ni nanašala na čas ob izročitvi stanovanja najemnikom, zato je sodba v tem delu za toženo stranko presenečenje. Sodišče ob uporabi 92. člena SZ-1 tudi povsem spregleda dolžnostna ravnanja najemnikov, ki izhajajo iz 93. in 94. člena SZ-1. Iz opustitvenih ravnanj tožeče stranke tako izhaja vsaj soodgovornost za lastno škodo, postavlja pa se tudi vprašanje privolitve. Tožena stranka je zatrjevala dolžnost tožeče stranke v zvezi s kurilnimi napravami in izvedbo dimnikarske službe, kot uporabnice, sodišče pa je zaključilo, da sta uporabnika solastnici, s tem je zagrešilo zmotno uporabo materialnega prava. Sklicevalo se je na Pravilnik, ki pa ne določa, kdo je uporabnik. Kdo je uporabnik, določa Uredba o načinu, predmetu in pogojih izvajanja obvezne državne gospodarske javne službe izvajanja meritev, pregledovanja in čiščenja kurilnih naprav, dimnih vodov in zračnikov zaradi varstva okolja in učinkovite rabe energije, varstva človekovega zdravja in varstva pred požarom (Uredba). Uporabnik storitev dimnikarske službe je oseba, ki nadzoruje in uporablja malo kurilno napravo, pomožno napravo, dimni vod ali zračnik, šele v primeru, če uporabnika po tej določbi ni mogoče določiti, se šteje, da je uporabnik storitev dimnikarske službe lastnik (6. člen Uredbe). Kot je izpovedala priča A. A., so priči ob izvajanju rednega letnega pregleda odprli mladi ljudje, poročilo o opravljenih storitvah je izročil študentom, ki so ga tudi podpisali. Argumentacija sodišča glede seznanjenosti druge in tretje toženke o neustrezni kurilni napravi po pregledu 26. 2. 2009 ni prepričljiva in jasna in se ne sklada z izvedenimi dokazi. Sodišče navede, da so navedbe tožene stranke, da bi drugo in tretjo toženko dimnikarska služba morala opozoriti na nepravilnosti, neutemeljene ter, da v konkretnem primeru jo je. Iz dokaznega postopka ne izhaja, da bi bili druga in tretja toženka z nepravilnostmi seznanjeni, kar sta ves čas zatrjevali, sodišče se do tega ni opredelilo. Ne drži zaključek prvostopenjskega sodišča, da naj bi ju dimnikarska služba v konkretnem primeru opozorila na pomanjkljivost oziroma način odprave pomanjkljivosti, saj je A. A. izpovedal, da ne ve, ali je o ugotovitvah seznanil drugo toženko. Sodišče s tem zagreši bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. V primeru, da druga in tretja toženka nista bili seznanjeni s pomanjkljivostmi, nista mogli reagirati, saj za nepravilnosti nista vedeli, kurilna naprava pa je bila servisirana v novembru 2008 po klicu najemnice B. B. Sodišče utemelji svojo odločitev glede temelja tudi na podlagi tega, da naj bi toženo stranko opozarjali najemniki, ne navede pa, glede česa naj bi jo opozarjali ter kdaj. Tak zaključek ne izhaja iz spisovnega gradiva, le najemnica B. B. je izpovedala, da je drugo toženko opozorila pred časom, po februarju 2008, po tem opozorilu pa je druga toženka v letu 2008 servisirala kurilno napravo. Podana je zmotna ugotovitev dejanskega stanja. Nesmiselna je argumentacija v 20. točki sodbe, da naj tožena stranka na podlagi dopisa z dne 4. 11. 2009 ne bi naročila prvega pregleda plinske peči. Da naj bi kurilna naprava ne bila vpisana v evidenco kurilnih naprav, namreč tožeča stranka ni zatrjevala. Sodišče je s tem prekršilo razpravno načelo, toženi stranki je odreklo, da bi se lahko izrekla o dejanskih razlogih sodbe. Tudi sploh ni jasno, od kje tak zaključek sodišča izhaja. Za dimne tuljave večstanovanjske stavbe ni odgovorna tožena stranka, tožeča stranka tudi ni zatrjevala, da naj solastnici ne bi omogočali izvedbe pregledov. Sicer pa je sodba v 19. točki prepis navedb tožeče stranke. Sodišče je prekoračilo trditvene navedbe tožeče stranke in kršilo razpravno načelo. Kot nepotreben je zavrnilo dokaz z zaslišanjem priče C. C., prav tako je zavrnilo dokazni predlog z dopolnitvijo izvedenskega mnenja ter pregled dimne tuljave. Sodni izvedenec je potrdil, da sta bila vzroka za bistveno povišano oziroma previsoko koncentracijo CO vgrajena plinska peč in neustrezen vlek dimne tuljave, da je bil vlek minimalen in da je to lahko v vzročni zvezi z dogodkom. Sodišče je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj bi lahko z razjasnitvijo dejanskega stanja tožena stranka zavrnila vzročno zvezo za nastali dogodek. Sodišče je opustilo obrazložitev vzročne zveze med nedopustnim ravnanjem ter škodo in s tem zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 339. člena ZPP, ker v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. V obravnavanem primeru gre za opustitveno ravnanje, pri katerem ni naravne vzročne zveze ter je pravnorelevantna vzročna zveza umetno vzpostavljena s pomočjo teorije o ratio legis vzročnosti. Ne drži, da bi tožena stranka zatrjevala, da je prišlo do škode izključno zaradi zamašenega dimnika, temveč, da je glavni razlog, da je prišlo do škodnega dogodka, v zamašenem dimniku zaradi prenove mansarde, zaradi nezadostnega podtlaka. Tožena stranka je zatrjevala, da je za prenovo mansarde izvedela šele po škodnem dogodku, do teh navedb se sodišče ni opredelilo in je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Utemeljevanje odgovornosti tretje toženke le na formalnem lastništvu stanovanja je po mnenju tretje toženke materialnopravno zgrešeno.
3. Pritožba je utemeljena.
4. Tožena stranka navaja, da se sodišče v zvezi z načelom prepovedi škodljivega ravnanja sklicuje na splošno normo 1. alineje 92. člena SZ-1, trditvena podlaga tožeče stranke pa se ni nanašala na čas ob izročitvi stanovanja najemnikom, kar sicer drži, vendar 2. alineja navedenega člena lastniku nalaga tudi vzdrževanje stanovanja in skupnih delov v stanovanjski ali večstanovanjski stavbi v stanju, ki zagotavlja najemniku normalno uporabo stanovanja ter skupnih delov ves čas trajanja najema. Tožena stranka zato sodišču neutemeljeno očita, da je spregledalo, da mora imeti v primeru opustitvenih ravnanj dolžnostno ravnanje pravni temelj v zakonu ali drugih pravnih aktih. Utemeljeno pa tožena stranka opozarja, da SZ-1 določa tudi dolžnostna ravnanja najemnikov (glej npr. 5. alinejo 94. člena SZ-1).
5. Tožena stranka utemeljeno izpodbija neobrazložen zaključek sodišča prve stopnje, da sta uporabnici (storitev dimnikarske službe) druga in tretja toženka, torej solastnici spornega stanovanja, ki ga je sodišče napravilo s sklicevanjem na Pravilnik o oskrbi malih kurilnih naprav, dimnih vodov in zračnikov pri opravljanju javne službe izvajanja meritev, pregledovanja in čiščenja kurilnih naprav, dimnih vodov in zračnikov (v nadaljevanju Pravilnik). Utemeljeno opozarja, da pojem uporabnika ureja Uredba v 6. členu in ne Pravilnik, sodišče pa ustreznih razlogov o tem, zakaj je štelo kot uporabnici drugo in tretjo toženko ni navedlo.
6. Tožena stranka nadalje utemeljeno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka v zvezi z razlogi sodišča o opozorilu dimnikarske službe na način odprave pomanjkljivosti (ugotovljenih 26. 2. 2009 s strani E., d. o. o., A60). Sodišče je namreč navedlo, da je dimnikarska služba drugo in tretjo toženko na način odprave pomanjkljivosti opozorila, brez navedbe razlogov, na podlagi katerih je sprejelo takšen zaključek. Izpoved druge toženke je bila namreč temu nasprotna, sodišče prve stopnje pa njene izpovedi v dokazni oceni ni ocenilo. Ocenilo tudi ni izpovedi A. A., dimnikarja, ki je dne 26. 2. 2009 opravljal dimnikarske storitve. Kot opozarja tožena stranka, je izpovedal, da ne ve, ali je o ugotovitvah seznanil drugo toženko, le mislil je, da jo je. Poročilo pa je dal študentom v stanovanju, podpisal ga je nekdo v stanovanju. Ker sodišče navedenih izpovedi ni ocenilo in ni navedlo razlogov za svoj zaključek, da sta bili druga in tretje toženka seznanjeni s poročilom z dne 26. 2. 2009, sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti in je bilo treba že iz tega razloga sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje. Od dejstva, ali sta bili druga in tretja toženka kot solastnici stanovanja seznanjeni s poročilom z dne 26. 2. 2009, je namreč odvisno, ali jima je mogoče očitati neskrbnost oziroma opustitev dolžnih ravnanj. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo tudi, da je bilo dejstvo, da je bil servis na sporni plinski peči opravljen leta 2008, to je pred škodnim dogodkom, neprerekano. Ob taki ugotovitvi, torej opravljenem servisu peči konec leta 2008 (po tem, ko je najemnica B. B. v februarju 2008 na to, da je s pečjo nekaj narobe, opozorila drugo toženko), je dejstvo, ali sta bila druga in tretja toženka seznanjeni s poročilom z dne 26. 2. 2009, odločilno za ugotovitev, ali jima je mogoče očitati opustitev dolžnostnega ravnanja. V zvezi s tem pritožba utemeljeno opozarja tudi, da je sodišče sicer navedlo, da so najemniki opozarjali toženo stranko, da je s pečjo nekaj narobe, vendar ni navedlo konkretno, glede česa in kdaj, kar je, glede na že povedano, odločilno.
7. Tožena stranka utemeljeno opozarja, da tožeča stranka ni podala trditev, da naj kurilna naprava ne bi bila vpisana v evidenco kurilnih naprav (20. točka obrazložitve).
8. Neutemeljena pa je navedba, da naj bi sodišče opustilo obrazložitev vzročne zveze, saj je razloge (res skope) glede tega navedlo, opredelilo pa se je tudi do solidarne odgovornosti več oseb, v primeru, da je škoda posledica delovanja več oseb (nesanirana dimna tuljava).
9. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje napraviti celovito dokazno oceno, skladno z 8. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in navesti razloge o vseh odločilnih dejstvih. Pred tem naj po potrebi dopolni dokazni postopek z zaslišanjem priče C. C. glede servisa v novembru 2008 in z dopolnitvijo izvedenskega mnenja. S konkretnimi razlogi naj se opredeli tudi o tem, kdo je bil v konkretnem primeru uporabnik kurilne naprave.
10. Ob povedanem je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj kršitve postopka glede na njeno naravo ne more odpraviti samo, ker bi sicer prekomerno poseglo v pravico strank do pritožbe (1. odstavek 354. člena ZPP).
11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP.