Jedro

Tožena stranka je brez dovoljenja tožeče stranke v Slovenijo uvozila sporno blago pod znakom, ki je zaščiten z znamkami tožeče stranke. To zadošča za ugotovitev, da je tožena stranka kršitelj znamke tožeče stranke in tako v skladu s točko c) 2. odstavka 47. člena v povezavi s 1. odstavkom 121. člena ZIL-1 tudi pasivno legitimirana za zahtevek na prepoved bodočih kršitvenih dejanj.

Uporaba zaščitenega znaka v gospodarskem prometu je pravni standard, katerega namen je zajeti vse dejanske stanove, ki bi v praksi pomenili poseg v pravice imetnika znamke. Vsebina tega pravnega standarda je konkretizirana v 2. odstavku 47. člena ZIL-1, ki primeroma navaja dejanja, ki predstavljajo uporabo zaščitenega znaka v gospodarskem prometu.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi izpodbijana prvostopna sodba (I. in II.točka izreka).

1. Zahteva tožene stranke za plačilo pritožbenih stroškov se zavrne.

2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 444,81 EUR pritožbenih stroškov, v 15 dneh, z zakonskimi zamudnimi obrestmi prvi dan po poteku tega roka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da embalaža blaga, ki je bilo zadržano z odločbo št. 611/01/1-1-2003/2022-011 Carinskega urada Celje z dne 21. 2. 2003, in sicer 1368 setov po pet komadov spodnjih moških hlač, pakiranih v embalaži, označeni z znakom »FRUIT OF THE LOOM«, krši blagovne znamke tožeče stranke registrirane v Sloveniji. Toženi stranki je naložilo, da na svoje stroške in pod nadzorstvom carine uniči embalažo, v kateri so pakirane spodnje hlače iz pošiljke zadržanega blaga, v roku 15 dni pod izvršbo, in ji obenem prepovedalo bodoča kršitvena dejanja, in sicer vsakršen promet, vključno z izdelavo, uvozom, skladiščenjem, ponujanjem, oglaševanjem in prodajo na trgu oblačil, modnih dodatkov, etiket ali embalaž za te izdelke, ki so označeni z znaki »FRUIT OF THE LOOM«, zaščitenimi z registriranimi znamkami, ki ni odobren s strani tožeče stranke, pod izvršbo. Sodišče prve stopnje je v celoti zavrnilo zahtevek na uničenje zadržanega blaga, zahtevek na dolžnost objave pravnomočne sodbe v časopisih Delo, Dnevnik in Večer na stroške tožene stranke in zahtevek na plačilo zneska 3.200.000,00 SIT skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopenjske sodbe do plačila. Zavrnilo je tudi del zahtevka, s katerim je tožeča stranka zahtevala ugotovitev, da je samo blago (moške spodnje hlače) ponaredek, del zahtevka, s katerim je tožeča stranka zahtevala ugotovitev, da je bilo blago dobavljeno iz Kitajske, in sicer od dobavitelja G., in zahtevek na prepoved bodočih kršitvenih dejanj v delu, ki se nanaša na »vsak drug znak, ki bi bil zamenljivo podoben omenjenim registriranim znamkam ter kakršnokoli drugo uporabo omenjenih registriranih znamk in njim podobnih znakov v gospodarskem prometu«. Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, v celoti zavrne tožbeni zahtevek in tožeči stranki naloži plačilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje odločbe do plačila. Priglasila je pritožbene stroške.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo v izpodbijanem delu ter naloži toženi stranki plačilo pritožbenih stroškov tožeče stranke z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje odločbe o stroških do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo.

Pritožba ni utemeljena.

1. O ugotovitvenem zahtevku

1.1. O pomanjkanju pravnega interesa za ugotovitveni zahtevek Tožena stranka v pritožbi navaja, da tožeča stranka ni imela pravnega interesa za postavitev ugotovitvenega zahtevka glede kršitve pravic znamke, saj je tožena stranka v celoti pripoznala tožbeni zahtevek na uničenje embalaže blaga. Posledično predlaga, da sodišče druge stopnje ugotovitveni zahtevek zavrže. Pritožbeno sodišče primarno opozarja, da ne drži pritožbena navedba, da je tožena stranka pripoznala zahtevek na uničenje embalaže. Pripoznava tožbenega zahtevka je enostransko procesno dejanje toženca, da je tožbeni zahtevek utemeljen. Tako procesno dejanje ima za posledico, da sodišče na podlagi 1. odstavka 316. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) brez nadaljnjega obravnavanja izda sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku. Pripoznava tožbenega zahtevka mora biti izrecna, jasna in nepogojna. V odgovoru na tožbo je tožena stranka izrazila zgolj strinjanje s tem, da se sporna embalaža uniči, kar pa ne po oceni sodišča prve stopnje ne po oceni sodišča druge stopnje ne pomeni pripoznave tožbenega zahtevka na uničenje embalaže. Da bi bila ugotovitvena tožba dopustna, mora tožeča stranka v skladu z 2. odstavkom 181. člena ZPP izkazati pravni interes. Slednjega pa ni potrebno ne zatrjevati ne izkazovati v primerih, ko je ugotovitvena tožba utemeljena na posebnih predpisih. V teh primerih je namreč pravni interes podan že s tem, da je posebni predpis takšno tožbo predvidel in dopustil. V obravnavani zadevi je pravno podlago ugotovitvenega zahtevka najti v Zakonu o carinskih ukrepih pri kršitvah pravic intelektualne lastnine (ZCUKPIL), ki v 12. členu določa pravne posledice v primeru, če sodišče s pravnomočno sodbo ugotovi, da blago krši pravice intelektualne lastnine. Glede na to določbo mora biti ugotovitev o tem, da blago krši pravice intelektualne lastnine, vsebovana v izreku sodbe. Ker sodišče v izreku sodbe odloča o posameznih zahtevkih (3. odstavek 324. člena ZPP), je mogoče o kršitvi pravic intelektualne lastnine odločati le na podlagi postavljenega ugotovitvenega zahtevka. Pritožbeno sodišče tako zaključuje, da je tožeča stranka imela pravno podlago za ugotovitveni zahtevek v posebnem predpisu, zato je vprašnje pravnega interesa brezpredmetno. Posledično so brezpredmetni tudi pritožbeni očitki tožene stranke v tej smeri.

1.2. O prekoračitvi tožbenega zahtevka Tožena stranka zatrjuje, da je pri odločanju o ugotovitvenem zahtevku sodišče prve stopnje ravnalo v nasprotju z 2. členom ZPP in tako zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Ker je tožeča stranka s tožbo zahtevala ugotovitev, da zadržano blago krši njene znamke, v postopku pa je bilo ugotovljeno, da blago ne krši znamk, je sodišče prve stopnje samo popravilo tožbeni zahtevek in ga spremenilo tako, da je ugotovilo, da zgolj embalaža blaga krši znamke tožeče stranke. Po mnenju tožene stranke bi moralo sodišče ugotovitveni zahtevek, kot ga je postavila tožeča stranka, v celoti zavrniti.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ta pritožbeni očitek ni utemeljen. V skladu s točko a) 2. odstavka 47. člena Zakona o industrijski lastnini (ZIL-1) je imetnik znamke upravičen prepovedati opremljanje blaga ali njegove embalaže z zaščitenim znakom. Iz tega določila izhaja, da lahko tudi embalaža, označena z znakom, ki je enak ali podoben znamki in se uporablja za blago, ki je enako ali podobno blagu, obseženim z znamko, zaradi česar obstaja verjetnost zmede v javnosti, krši to znamko. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je znak, uporabljen na embalaži zadržanega blaga, izrazito podoben znamkam tožeče stranke, in da je blago, ki je zavarovano z znamkami tožeče stranke s številkami 9471198,9471197, 9471129, 9471128, 7580357, enako blagu, ki se nahaja v embalaži, saj gre v obeh primerih za oblačila. Na podlagi tega je zaključilo, da je zaradi podobnosti spornega znaka z znamkami tožeče stranke in enakosti blaga, na katerega so se znak oziroma znamke nanašale, obstajala velika verjetnost, da bi prišlo v javnosti do zmede in medsebojnega zamenjevanja izdelkov. Poudarilo je, da čeprav se na samem izdelku sporni znak ne pojavlja, pa bi kupec ob nakupu blaga na podlagi označb na embalaži upravičeno pričakoval, da je kupil blago z znamko tožeče stranke. Na podlagi tega je odločilo, da samo embalaža krši znamke tožeče stranke. S to ugotovitvijo sodišče prve stopnje ni prekoračilo postavljenega tožbenega zahtevka. Tožeča stranka je s tožbo zahtevala ugotovitev, da blago, ki je bilo zadržano z odločbo Carinskega urada Celje, in sicer 1368 setov po 5 komadov spodnjih moških hlač, pakiranih v embalaži, označeni z znakom FRUIT OF THE LOOM, krši blagovne znamke tožeče stranke. Iz samega zahtevka izhaja, da je embalaža, označena z znakom FRUIT OF THE LOOM, del blaga, zadržanega z odločbo Carinskega urada Celje. Da je embalaža tudi dejansko del blaga, izhaja tudi iz ugotovitve sodišča prve stopnje, da označba s spornim znakom na embalaži upravičuje pričakovanje kupca, da je kupil blago z znamko tožeče stranke. Pritožbeno sodišče tako zaključuje, da je sodišče prve stopnje z ugotovitvijo, da embalaža blaga krši znamko tožeče stranke, odločilo o nečem manj (minus), kot je bilo zahtevano, in ne o nečem drugem (aliud), kot to zatrjuje tožena stranka.

2. Prepoved bodočih kršitvenih dejanj

2.1. O pasivni legitimaciji za prepovedni zahtevek Tožena stranka v pritožbi navaja, da ni pasivno legitimirana za prepovedni zahtevek, saj je slednjega na podlagi točke a) 1. odstavka 121. člena ZIL-1 možno naperiti zgolj zoper osebo, ki brez soglasja imetnika posega v njegove pravice iz 47. člena ZIL-1. Zatrjuje, da sama ni kršila znamk tožeče stranke, saj ni bilo z ničemer dokazano, da bi naročila, da mora biti blago pakirano v embalažo FRUIT OF THE LOOM, blaga v sporni embalaži ni dala v promet in je bila pripravljena sporno embalažo uničiti.

V obravnavanem primeru gre za uvoz blaga iz Kitajske. V skladu s točko c) 2. odstavka 47. člena v povezavi s 1. odstavkom 121. člena ZIL-1 je kršitelj znamke, kdor brez dovoljenja imetnika znamke uvaža blago pod znakom, ki je enak ali podoben imetnikovi znamki. Iz tega izhaja, da je kršitev znamke kot taka objektivno dejstvo in da se krivda povzročitelja ne zahteva. To je nenazadnje potrdilo tudi Vrhovno sodišče v svojem sklepu z dne 26. 1. 2005 v zadevi III Ips /2004, kjer je poudarilo, da je krivda kršitelja pomembna le pri odškodninski odgovornosti, ne pa tudi pri odločanju o posameznih zahtevkih po 1. odstavku 121. člena ZIL-1. Tekom postopka je bilo ugotovljeno, da je tožena stranka brez dovoljenja tožeče stranke v Slovenijo uvozila sporno blago pod znakom, ki je zaščiten z znamkami tožeče stranke. To zadošča za ugotovitev, da je tožena stranka kršitelj znamke tožeče stranke in tako v skladu s točko c) 2. odstavka 47. člena v povezavi s 1. odstavkom 121. člena ZIL-1 tudi pasivno legitimirana za zahtevek na prepoved bodočih kršitvenih dejanj. Posledično se izkažejo kot nerelevantne za odločitev vse pritožbene navedbe v smeri nedokazanega védenja tožene stranke za sporno embalažo. Brez vsakršnega uspeha je tudi obramba tožene stranke, da blaga v sporni embalaži ni dala v promet. Že sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe jasno zapisalo, da je »za odločitev v tem sporu odločilna okoliščina, da blago s sporno embalažo ni prišlo na trg zato, ker je bilo zadržano s strani carinskih organov.« Na dejstvo, da je tožena stranka kršitelj znamk tožeče stranke, ne vpliva niti njena pripravljenost uničiti sporno embalažo. 2.2. O obsegu prepovedi bodočih kršitvenih dejanj Pritožbeni očitek, da je sodišče preširoko ugodilo prepovednemu zahtevku, ker ne more tožena stranka na podlagi take prepovedi brez izrecnega dovoljenja tožeče stranke od uvoznika izdelkov v Republiki Sloveniji kupiti originalnih izdelkov in jih nato prodajati v svojih trgovinah, je neutemeljen. 1. odstavek 50. člena ZIL-1, ki ureja izčrpanje pravic iz znamke, določa, da imetnik znamke nima pravice, da prepove njeno uporabo v zvezi z blagom, ki ga je dal na trg v Republiki Sloveniji ali se je to zgodilo z njegovim soglasjem. S prepovedjo vsakršnega prometa z oblačili, modnimi dodatki, etiketami in embalažo za te izdelke, označenimi z znaki FRUIT OF THE LOOM, ki ni odobren s strani tožeče stranke, je torej mišljena odobritev tožeče stranke za dajanje na trg v Republike Slovenije in ne odobritev za vsako nadaljno prodajo v Republiki Sloveniji.

2.3. O vsebini prepovedi bodočih kršitvenih dejanj Pritožnik v nadaljevanju izpodbija samo vsebino prepovedi bodočih kršitvenih dejanj. Zatrjuje, da je imetnik znamke na podlagi 47. člena ZIL-1 upravičen preprečiti tretjim, ki nimajo njegovega soglasja, zgolj uporabo zaščitenega znamka v gospodarskem prometu. S prepovednim zahtevkom pa je tožeča stranka zahtevala prepoved prometa z izdelki, ki nosijo zaščiteni znak. Po mnenju tožene stranke sta uporaba zaščitenega znaka v gospodarskem prometu in promet z izdelki, ki nosijo zaščiteni znak, dve različni stvari. Tako tožeča stranka ni imela pravne podlage za vložitev prepovednega zahtevka z omenjeno vsebino, zato bi moralo sodišče prve stopnje tak zahtevek zavrniti.

Pritožbeno sodišče se ne strinja s pravnim naziranjem tožene stranke. Iz 1. odstavka 47. člena ZIL-1 res izhaja, da je imetnik znamke upravičen preprečiti trejim osebam, ki nimajo njegovega soglasja, da v gospodarskem prometu uporabljajo zaščiteni znak. Uporaba zaščitenega znaka v gospodarskem prometu je pravni standard, katerega namen je zajeti vse dejanske stanove, ki bi v praksi pomenili poseg v pravice imetnika znamke. Vsebina tega pravnega standarda je konkretizirana v 2. odstavku 47. člena ZIL-1, ki primeroma navaja dejanja, ki predstavljajo uporabo zaščitenega znaka v gospodarskem prometu. Kot rečeno, seznam teh dejanj ni izčrpen, pač pa le eksemplifikativen, zato je mogoče pod pravni standard uporabe zaščitenega znaka v gospodarskem prometu subsumirati tudi druge dejanske stanove. Izhajajoč iz namena znamke, ki je v tem, da razlikuje blago ali storitve enega podjetja od blaga ali storitev drugega podjetja, je jasno, da je pod pojem uporabe znamke v gospodarskem prometu mogoče uvrstiti vsa dejanja, ki omogočajo izkoriščanje njenega razlikovalnega učinka. Promet z blagom to nedvomno omogoča, zato pomeni obliko uporabe zaščitenega znaka v gospodarskem prometu. Pritožbeno sodišče zato kot neutemeljene zavrača vse pritožbene navedbe, ki se nanašajo na vsebino prepovedi bodočih kršitvenih dejanj.

2.4. O subjektu odobritve Zadnji pritožbeni očitek glede prepovedi bodočih kršitvenih dejanj se nanaša na subjekt odobritve. Tožena stranka navaja, da bi se moral tožbeni zahtevek glasiti na odobritev »s strani upravičenega imetnika navedenih znamk«, saj bi tožeča stranka v prihodnosti utegnila te znamke prodati ali jih kako drugače prenesti na tretjo osebo. Tudi iz tega razloga bi moralo sodišče prepovedni zahtevek zavrniti.

Iz 1. odstavka 47. člena ZIL-1 smiselno izhaja, da je izdaja soglasja tretji osebi za uporabo zaščitenega znaka v gospodarskem prometu pravica imetnika znamke. V postopku na prvi stopnji je bilo nesporno ugotovljeno, da je tožeča stranka imetnica znamk št. 9471198, 9471197, 9471129, 9471128 in 7580357, kar pomeni, da je tožeča stranka upravičena izdati soglasje oziroma odobritev za uporabo navedenih znamk. Ker sodba sodišča prve stopnje upošteva stanje, kakor je obstajalo ob koncu glavne obravnave, je na podlagi postavljenega tožbenega zahtevka sodišče prve stopnje o njem pravilno odločilo.

3. Odločitev o pravdnih stroških Tožena stranka se pritožuje tudi zoper odločitev sodišča prve stopnje, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka. Zatrjuje, da je glede na vrednost spornega predmeta, ki je bila določena v višini 4.000.000,00 SIT, in glede na dejstvo, da tožeča stranka ni uspela z denarnim zahtevkom, ki se je glasil na 3.200.000,00 SIT, in tudi ne v celoti z nedenarnimi zahtevki, odločitev sodišča arbitrarna, v nasprotju z ZPP in ustaljeno sodno prakso.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pravna podlaga za odločitev o stroških 2. odstavek 154. člena ZPP, odločitev sodišča prve stopnje pa ustrezno obrazložena. Pritožbeno sodišče tej odločitvi pritrjuje in dodaja, da je odločitev tudi v skladu z osnovnim načelom, ki velja pri odločanju o povrnitvi stroškov, po katerem naj nosi stroške tista stranka, ki jih je povzročila. Pri tem ni mogoče spregledati dejstva, da je glede na določbe ZCUKPIL tožeča stranka v obravnavanem primeru lahko zavarovala svoje pravice le z vložitvijo tožbe, vložitev tožbe pa je povzročila tožena stranka kot kršitelj znamk tožeče stranke.

Pritožbeno sodišče je odgovorilo na tiste pritožbene trditve, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP). Zaključilo je, da niso podani razlogi, iz katerih se je sodba izpodbijala, in ne razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnost (2. odstavek 350. člena ZPP). Zato je na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo prve stopnje.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 1. odstavka 165. člena v povezavi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče zavrnilo njen zahtevek na povračilo stroškov pritožbenega postopka. Nasprotno pa je tožeča stranka upravičena do povračila pritožbenih stroškov. Te je sodišče odmerilo na podlagi specificiranega stroškovnika, Odvetniške tarife in Zakona o davku na dodano vrednost, ti stroški pa zajemajo sodno takso za odgovor na pritožbo v znesku 7.600,00 SIT (31,71 EUR), 750 odvetniških točk za sestavo odgovora na pritožbo, kar predstavlja znesek 344,25 EUR, in 20 % DDV, kar predstavlja znesek 68,85 EUR. Tožena stranka je tako dolžna tožeči povrniti pritožbene stroške v višini 444,81 EUR. Pritožbeno sodišče tožeči stranki ni priznalo 100 % zvišanja tarife, saj ni navedla nobenega od razlogov za zvišanje tarife, navedenega v 5. členu Odvetniške tarife. V primeru zamude s plačilom pritožbenih stroškov bo tožeča stranka dolžna plačati tudi zakonske zamudne obresti (1. odst. 299. člena OZ, primerjaj načelno pravno mnenje, sprejeto na Občni seji VS RS, dne 13.12.2006, Pravna mnenja, I/2006, str. 7).