Jedro

V motenjskem sporu ni pasivno legitimiran le tisti, ki motilno dejanje neposredno izvrši ali naroči njegovo izvršitev, pač pa tudi tisti, ki ga kasneje odobri ali soglaša z v njegovo korist opravljenim dejanjem.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo posestno varstvo, ki ga je tožeča stranka uveljavljala zaradi vožnje s traktorjem in kmetijskimi stroji dne 14.6.2013 in 15.6.2013 po nepremičnini parc. št. 1 k. o. X (I. točka izreka). Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki v višini 790,87 EUR (II. točka izreka).

2. Pritožuje se tožeča stranka. Uveljavlja dva pritožbena razloga: zmotno ugotovljeno dejansko stanje in napačno uporabo materialnega prava. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevku ugodeno. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Sklicuje se na sodno prakso (VSL I Cp 1837/2014 in II Cp 4064/2011), ki potrjuje, da je bilo posestno varstvo dano v primerih, ko je do motenja posesti prišlo s strani izpolnitvenih pomočnikov. Posest se namreč lahko izvaja neposredno ali posredno preko tretje osebe. Enako velja za motilno ravnanje, ki je po svoji naravi vzpostavitev posesti na stvari, na kateri ima nekdo drug zakonito in mirno posest. Med pravdnima strankama je nesporno, da je A.A. v kritičnih dneh opravljal delo po nalogu in za račun tožene stranke. Navedeno pomeni, da je toženčev izpolnitveni pomočnik. Potrjuje, da sta toženec in A.A. izpovedala, da toženec ni vedel, da bo A.A. vozil po tožničini nepremičnini. Izpovedala pa sta tudi o prepovedi uporabe služnostne poti, po kateri se je pred tem dostopalo. Opozarja, da ne more dokazati (nemogoč dokaz), da sta se toženec in A.A.dogovorila, da slednji vozi po zemljišču tožene stranke. Dokazano pa je, da je toženec zaradi nasprotovanja soseda opustil služnostno pot, ki jo je imel ter da je zaradi tega dostopal po drugih parcelah. Ker sta toženec in A.A. vedela, da služnostne poti ne bosta uporabila, je bilo že pred začetkom motenja jasno, da bo do motenja prišlo. Negotovo je bilo le, čigava posest bo motena. Za odgovornost tožene stranke ni potrebno, da bi toženec A.A. izrecno naročil, da mora voziti po nepremičnini tožeče stranke, ampak zadostuje, da je vedel, da bo A.A. delo lahko opravil le tako, da bo motil posest tretjih. Pomembno je, da toženec ni poskrbel za dovoljenje za uporabo tuje nepremičnine. Soglaša, da je toženec lahko imel le eventualni, ne pa direktni naklep; vendar to ne spremeni dejstva, da je ravnal z zadostno stopnjo krivde v smislu civilne odgovornosti. Ker je toženec vedel, da bo A.A. delo lahko opravil le tako, da bo motil posest tretjih, bi A.A. moral dati jasna navodila in poskrbeti za zakonitost njegovega dela. Ker tega ni storil, je odgovoren za motilno dejanje. Toženec ni bil v dobri veri, da izpolnitveni pomočnik ravna zakonito, ampak je vedel, da naložene naloge ne more izvesti drugače kot tako, da moti posest tretjih oseb. Nepomembno je, ali je toženec vedel, čigava posest bo motena, ali pa tega ni želel vedeti. Pomembno je, da je izpolnitvenemu pomočniku naložil delo tako, da ga ni bilo mogoče opraviti drugače kot z motenjem posesti in da je izpolnitveni pomočnik motilno dejanje storil zaradi tega, da je za toženo stranko opravil naloženo mu delo. Ne soglaša niti z zaključkom, da vožnja ne predstavlja motilnega dejanja. Sklicuje se na tožničino izključno posest in pravico, da posest ohrani. Za absurdno označuje razmišljanje, da gre za motnje posesti le v primeru, če se posestniku prepreči kakšno dejanje. Opozarja, da si tožena stranka prizadeva izposlovati dostop do svojega zemljišča s priposestvovanjem. Navaja, da se na toženkino nepremičnino, ki je travnik, dostopa redko; tudi taki posegi pa privedejo do priposestvovanja.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Ne soglaša, da je bil A.A. toženčev izpolnitveni pomočnik in da je toženec opustil služnostno pot. Opozarja, da je v obravnavanih dveh primerih A.A. brez toženčeve vednosti peljal po tožničinem zemljišču. Protispisno je pritožbeno zatrjevanje, da je toženec vedel, da bo A.A. to storil. Poudarja, da voženj, kakršne je opravil, toženec A.A. ni naročil. To tudi zatrjevano ni bilo, zato pritožba vsebuje nedovoljene novote. Soglaša, da enkratna vožnja ne predstavlja motilnega dejanja.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pravilno je pritožbeno stališče, da je motilno dejanje mogoče storiti po izpolnitvenih pomočnikih. Tudi prvostopenjsko sodišče je navedlo, da v motenjskem sporu ni pasivno legitimiran le tisti, ki motilno dejanje neposredno izvrši ali naroči njegovo izvršitev, pač pa tudi tisti, ki ga kasneje odobri ali soglaša z v njegovo korist opravljenim dejanjem.

6. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko ugotovitvijo, da toženec, ki je svoje kmetijsko zemljišče oddal v obdelavo A.A., le-temu ni naročil, da do njega pride po tožničini parceli. Ta zaključek niti izpodbijan ni. Pritožnik izpostavlja zgolj težavnost dokazovanja, da sta se toženec in A.A. dogovorila kaj drugega, kot sta izpovedala. Izpovedi obeh (toženca in A.A.) sta glede preteklih dostopov (voženj) do toženčevega zemljišča tako skladni, da se dvom v verodostojnost njunih izpovedi – da A.A. vožnja po tožničini nepremičnini ni bila naročena in da toženec zanjo ni vedel – ne pojavi.

7. Pritožbeno sodišče soglaša, da bi tudi v primeru, če bi toženec A.A. vožnjo po tožničinem zemljišču izzval ali jo odobraval, toženca lahko obravnavali kot storilca motilnega dejanja. Vendar pa dejanske okoliščine tega ne potrjujejo. Toženec je prepričljivo izpovedal, da A.A. vožnje po tožničini parceli ni predvidel oz. ni vedel za A.A. namero voziti po tožničinem zemljišču. Bodoče vožnje je skušal preprečiti takoj, ko je izvedel za A.A. prvo vožnjo po tožničini parceli. Izpovedal je o vožnjah po drugih – sosedovih – zemljiščih v preteklosti; pa tudi, da se je s sosedom za dostop do svojega zemljišča dogovarjal in za začasno uporabo sosedovega zemljišča imel dovoljenje1. Izpovedal je, da je v preteklosti A.A. vozil (dostopal) po sosedovi parceli, v kritičnih dneh pa v izogib škodi – ker je bilo služeče zemljišče zorano in posejano – vzhodnega dostopa ni uporabil. Zaradi teh okoliščin ni mogoče pritrditi pritožniku, da je bilo že pred motilnim ravnanjem znano, da bo do motenja tožničine posesti prišlo.

8. Nezanikana je toženčeva trditev, da se je po zaprtju služnostne poti do njegovega (toženčevega) zemljišča vozilo (dostopalo) po drugih (tožnici nelastnih) zemljiščih. V odgovoru na tožbo je toženec navedel zemljišči parc. št. 70 in 57/4, obe k. o. X. Nesprejemljiva je zato pritožbena trditev, da je A.A. na toženčevo zemljišče lahko prišel le tako, da je motil posest tretjih. Ker je po sosednjih – tujih – zemljiščih A.A. v preteklosti vozil (posest vožnje je torej obstajala), je nesprejemljivo pritožbeno sklicevanje na toženčevo védenje, da bo A.A. delo lahko opravil le tako, da bo motil posest tretjih oseb. Ni torej izkazano, da bi toženec vedel, da bo A.A. njegovo zemljišče lahko obdelal le tako, da bo motil posest tretjih.

9. AA je torej navodila za vožnjo imel in je se je po njih ravnal; v kritičnih dveh dneh pa se je samoiniciativno – v izogib nastanku škode na posevku – odločil za obravnavani vožnji. Samovoljno – ne da bi o pred tem pridobil tožničino dovoljenje ali toženca pozval, da glede na spremenjene okoliščine dostop uredi – se je torej odločil uporabiti tožničino zemljišče. Pritožbeno sodišče zato soglaša z zaključkom, da storilec motilnega ravnanja ni toženec.

10. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožba zavrnjena. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k razjasnitvi zadeve, je odločeno, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. čl. v zvezi s prvim odstavkom 154. in prvim odstavkom 155. čl. ZPP).