Jedro

Stranka, ki pregnanstvo uveljavlja, mora izkazati, da je pobegnila (kdaj, kam, kako, do kdaj ni bila možna vrnitev domov) in da je pobegnila pred grozečim nasiljem iz katerega od razlogov, navedenih v 4. odstavku 2. člena ZZVN: pred povračilnimi ukrepi okupatorja oziroma sodelavcev zoper družine partizanov, talcev ali zaradi sodelovanja v NOB oziroma zaradi nasilnega dejanja požiga, oropanja ali porušitve domače hiše (konkretno kakšno nasilno dejanje je grozilo oziroma bilo izvršeno, s čigave strani).

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve RS z dne 1. 3. 2002 se odpravi in zadeva vrne temu ministrstvu v ponovni postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnice zoper odločbo Upravne enote A z dne 10. 9. 2001, s katero je le-ta v ponovnem postopku zavrnila zahtevo tožnice za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja. Tožena stranka v razlogih navaja, da izpovedbam prič ni mogoče slediti, saj niso dovolj natančno opisale vseh podrobnosti in so bile v času vojne, razen ene, še otroci, poleg tega pa tudi niso, razen brata tožnice, (zaznale in) izpovedale o prisilnih ukrepih, ki naj bi grozili družini tožnice. Sicer ni sporno, da so starši tožnice sodelovali v NOV, vendar tožnici zgolj iz tega razloga, zaradi zatrjevanih povračilnih ukrepov okupatorja, statusa ni mogoče priznati. Izpostavljenost konkretnim prisilnim ukrepom okupatorja, nasilnim dejanjem ali vojnemu nasilju mora biti izkazana, tožnica pa po presoji tožene stranke teh okoliščin ni uspela izkazati. Tudi tožnica sama je v postopku različno izpovedovala, pri tem pa se izpovedbe razlikujejo tudi od njenih navedb v vlogi. Glede na to na podlagi izpovedb tožnice ni mogoče zaključiti, da je bil nad tožnico izvršen prisilni ukrep oziroma da je pobegnila, ter da se je vse to dogajalo na zatrjevani dan 15. 5. 1943. Izpovedba brata tožnice sicer potrjuje prvo njeno izpovedbo, ki pa jo je le-ta pozneje spremenila, vendar je tudi on bil v času vojne še otrok, poleg tega ima na rešitvi zadeve tudi interes, saj prav tako uveljavlja status žrtve vojnega nasilja, njegova izpovedba, da so bili otroci preganjani s strani Nemcev, ker je oče že od leta 1943 bil partizan, pa se tudi ne sklada s podatki listin. Tako da tožena stranka meni, da tudi glede na njegovo izpovedbo drugačne odločitve ni mogoče sprejeti. Tudi še ostale zaslišane priče niso potrdile navedb tožnice. AA o konkretni ogroženosti družine ni izpovedala, pač pa, da je družina tožnice že bivala pri njih, ko je oče odšel v partizane, kar pa se ne sklada tudi z nadaljnjo navedbo tožnice, da je družina po očetovem odhodu v partizane pobegnila k družini BB. Sicer pa je ista priča v pisni izjavi, ki je bila predložena upravnemu organu že leta 1996, navajala spet drugače. Tudi priča CC ni izpovedal o tem, da naj bi družini tožnice grozila nasilna dejanja, njegova izpovedba pa se glede vprašanj kraja pobega in kraja očetovega delovanja tudi ne sklada z izpovedbami AA, potrjeno pa tudi ni z listinskimi izkazi. Mož tožnice je izpovedal o prisilnih ukrepih okupatorja le po pripovedovanju, saj naj bi tožnico spoznal šele po pobegu, prav tako je po pripovedovanju izpovedal tudi DD, čeprav oba sicer navedbe tožnice potrjujeta. Vsaj kolikor listine negirajo izpovedbe prič, na primer o točnem datumu okupatorjevega prisilnega ukrepa nad družino neposredno po očetovem odhodu v partizane v maju 1943, se nanje tako ni mogoče opreti. Iz listin, pridobljenih v ponovnem postopku, namreč izhaja, da je oče tožnice vstopil v NOV v avgustu 1944. Tako da ni mogoče šteti, da je tožnica, ki je kot razlog za pobeg družine zatrjevala očetov odhod v oborožene enote NOV, izkazala, da je okupator nad njo v letu 1943 vršil nasilje. Prav tako iz listin izhaja, da je tudi mati tožnice aktivno in organizirano delovala za NOB od 1. 8. 1944 ter ne že od leta 1943, kot so izpovedovale priče. Po podatkih listin naj bi mati tožnice bila 10. 12. 1944 ranjena, pri tem pa s strani Nemcev ujeta na domu, ker je bila izdana, da je delala za partizane. Tako je v prijavi za vojaške vojne invalide navedla mati tožnice sama. Glede na navedeno ter ob upoštevanju podatkov Arhiva Republike Slovenije, da je okupator 10. 12. 1944 izropal prebivalce ter požgal večino hiš v B, prebivalce pa odpeljal v internacijo, je torej verjetno, da je bil tedaj izropan in požgan tudi dom tožnice, ne glede na to, da ona sicer zatrjuje drugače, torej da na svojem domu ni živela od leta 1943. Zato tudi na tej podlagi ni mogoč zaključek, da je bila v letu 1943 pregnana od doma zaradi požiga ali izropanja hiše, tako da se na dom neprekinjeno tri mesece ni mogla vrniti. Iz podatkov Arhiva Republike Slovenije je sicer razvidno, da je nemški okupator že marca 1943 izvajal represalije zoper sorodnike partizanov in sodelavcev NOB, vendar gre za splošne podatke o nasilju, ki ga je okupator izvajal v okupirani Sloveniji. V obravnavani zadevi pa tožnica po presoji tožene stranke ni izkazala, da bi njena starša že v letu 1943 sodelovala v NOB, niti da je bila zato izpostavljena konkretnemu prisilnemu ukrepu ali nasilnemu dejanju okupatorja oziroma da je pred tem pobegnila.

Tožnica vlaga tožbo iz razlogov napačne uporabe materialnega prava in kršitev pravil postopka. Navaja, da je v zadevi Upravno sodišče enkrat že odločalo ter zadevo vrnilo v ponovni postopek, iz njegovega pravnega mnenja pa jasno izhaja, da je okoliščina, ki je za odločitev pomembna, odhod očeta tožnice v partizane. To pomeni, da je v primeru, če bo (je) odhod očeta tožnice v partizane izkazan, v odhodu tožnice od doma vsekakor najti element, relevanten za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja. Navedeno pravno mnenje pa po prepričanju tožnice v ponovnem postopku ni bilo pravilno razumljeno in upoštevano. Zavrnitev zahtevka se namreč utemeljuje z razlogi, ki za samo odločitev niso odločilnega pomena. Pretežna pozornost je namreč bila usmerjena v oceno izpovedb prič in same tožnice in na ugotovljena neskladja med njimi. Ponovno pa tožnica opozarja na veliko časovno odmaknjenost dogodkov, ki so predmet dokazovanja. Ta okoliščina pri oceni posameznih izpovedb narekuje poseben pristop v tem smislu, da se razlike v podrobnostih dopustijo, pozornost pa posveti dogodkom, ki imajo za njegove udeležence usodne oziroma daljnosežne posledice ter se zato temeljiteje vtisnejo v spomin. Ob taki oceni izpovedb, pridobljenih v tem postopku, lahko le-te zanesljivo služijo kot podlaga za ugotovitev pogojev za priznanja statusa in pravic žrtve vojnega nasilja tožnici. Iz vseh izpovedb skupaj je namreč mogoče zaključiti, da sta starša tožnice s partizani sodelovala že leta 1943, zato je bila družina deležna povračilnih ukrepov okupatorja, bila od doma pregnana, njihov dom pa požgan, zaradi česar se tudi po vojni vanj ni mogla vrniti. Glede navedenih bistvenih dejstev si posamezne izpovedbe ne nasprotujejo, v tem okviru pa so izpovedbe smiselno v celoti potrjene z dokaznimi listinami. Pismeno je sicer dokumentirano, da sta starša uradno sodelovala s partizani od avgusta 1944, kar pa ne pomeni, da nista sodelovala že pred tem, in da je bilo območje, kjer je živela družina tožnice, že v letu 1943 deležno povračilnih ukrepov okupatorja in v velikem obsegu požgano. Iz dokazov tako prepričljivo izhaja, da je bila tožnica z ostalimi člani družine nasilno pregnana od doma zaradi povračilnih ukrepov okupatorja, ki so bili posledica sodelovanja staršev v NOB, in da je bil njen dom požgan ter se vanj niti po koncu vojne ni mogla vrniti. Vsi pogoji za priznanje statusa pregnanke so tako izpolnjeni, kvečjemu bi lahko bilo vprašljivo obdobje, za katerega tožnica uveljavlja status žrtve vojnega nasilja. Nobenega dvoma pa tako ni, da gre tožnici status žrtve vojnega nasilja najmanj od avgusta 1944, ko je listinsko izkazano, da sta oba starša aktivno sodelovala z NOB, o samem dejstvu pregona otrok od doma in požiga le-tega pa tudi ne more biti dvoma. Na navedeno je tožnica opozorila že v pritožbi, vendar se tožena stranka o teh trditvah ni izjavila. Glede na očitke o nasprotujočih si izjavah, ki jih je podajala v postopku, pa tožnica poudarja svoje težko zdravstveno stanje, ki je tudi lahko pripomoglo k nekaterim nejasnostim, ki se zdaj poizkušajo prikazati kot nasprotujoče si izpovedbe. Tožnica ima že več let hude nevrološke težave, utrpela je že več možganskih kapi, zaradi česar ima motnje govora in je psihično nebogljena in slabo stabilna, kar pomeni, da ni bila sposobna izpovedovati o pomembnih dejstvih v času okupacije, ter pojasnjuje neskladja v postranskih okoliščinah. Glede na navedeno tožnica predlaga odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve toženi stranki v ponovni postopek.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in razlogih zanjo.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa udeležbe v postopku ni prijavilo.

Tožba je utemeljena.

Po 4. odstavku 2. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96, 70/97, 39/98 - odločba Ustavnega sodišča, 43/99, 19/00 - odločba Ustavnega sodišča, 28/00, 1/01 - odločba Ustavnega sodišča, 64/01, ZZVN) šteje za begunca (pregnanca) tudi oseba, ki je bila v času od 6. 4. 1941 do 15. 5. 1945 nasilno pregnana s svojega doma zaradi izvajanja povračilnih ukrepov okupatorja ali njegovih sodelavcev zoper družine partizanov, pobitih talcev ali zaradi sodelovanja z NOB, ali zaradi nasilnega dejanja požiga, porušenja ali izropanja njene stanovanjske hiše ali stanovanja od okupatorja ali njegovih sodelavcev, zaradi česar pa se ni mogla vrniti na dom neprekinjeno najmanj tri mesece.

Tožnica, ki pregnanstvo uveljavlja ter zatrjuje, da je bila z ostalimi člani družine nasilno pregnana od doma, bi tako morala izkazati, da je pobegnila (kdaj, kam, kako, do kdaj ni bila možna vrnitev domov) in da je pobegnila pred grozečim nasiljem iz katerega od razlogov, navedenih v citiranem 4. odstavku 2. člena ZZVN: pred povračilni ukrepi okupatorja oziroma sodelavcev zoper družine partizanov, talcev ali zaradi sodelovanja v NOB oziroma zaradi nasilnega dejanja požiga, oropanja ali porušitve domače hiše (konkretno kakšno nasilno dejanje je grozilo oziroma bilo izvršeno, s čigave strani). Vendar se sodišče z njo ne strinja, da je vse navedene relevantne okoliščine že izkazala v taki meri, da bi ji status žrtve vojnega nasilja lahko bil priznan. Zlasti pa tožnica nima prav, da bi ji upravni organi glede na sodbo upravnega sodišča, izdano v prejšnjem upravnem sporu, morali priznati tak status že, če bi se zgolj le še ugotovilo, da je njen oče deloval v NOV. Z navedeno okoliščino je namreč mogoče izkazovati zgolj razlog za zatrjevana nasilna dejanja okupatorja, npr. v smislu povračilnih ukrepov, medtem ko je posebej treba izkazati beg od doma (kdaj, kako, kam, za koliko časa), sama nasilna dejanja okupatorja (izvršena oziroma grozeča) in tudi vzročno zvezo med njimi. Zato je po presoji sodišča tožena stranka pravilno glede na v ponovnem postopku pridobljene nove listinske dokaze presodila tudi že izvedene dokaze, ter glede na vse dokaze skupaj, ki med seboj v bistvenih točkah niso bili skladni, v čemer se sodišče s toženo stranko tudi strinja, zaključila, da tožnica pregnanstva od l. 1943, kot ga je uveljavljala, ni izkazala. Časovna odmaknjenost dogodkov, na katero se sklicuje tožnica, pri tem ne more biti razlog za to, da relevantnih dejstev in okoliščin ne bi bilo treba izkazati, pač pa je, ob nadaljnjih, da so priče starejše osebe in da izpovedujejo o dogodkih, ki so jih zaznale kot otroci oziroma da sploh izpovedujejo ne o lastnih zaznavah pač po pripovedovanju, ena od okoliščin, ki gotovo zmanjšuje zanesljivost izpovedb, in ima tožena stranka prav, da se je še toliko bolj treba opirati na listinska dokazila in verodostojnost izpovedb presojati tudi glede na listinska dokazila oziroma zaključke o dejanskem stanju sprejemati v povezavi vseh dokazov skupaj.

Doslej izvedeni dokazi tako tudi po presoji sodišča kažejo, da tožnici statusa pregnanke od uveljavljanega datuma 15. 5. 1943 očitno ne bo mogoče priznati. Ker pa, kot izhaja iz izpodbijane odločbe, organizirano delovanje staršev tožnice v NOV od avgusta 1944 ni sporno, in bi to glede na podatke spisa lahko bilo razlog za povračilne ukrepe v smislu 4. odstavka 2. člena ZZVN, kar pa tožnica tudi zatrjuje, in ker tudi v postopku doslej izvedeni dokazi kažejo na pregnanstvo družine tožnice, je tožena stranka tožnici priznanje statusa zavrnila preuranjeno. Po presoji sodišča je tožnici treba dati možnost, da v ponovnem postopku izkazuje pregnanstvo (vsa po zakonu relevantna dejstva in okoliščine) za obdobje po pričetku organiziranega delovanja staršev v NOV. Vendar sodišče tožnici ne more pritrditi, da bi ji bilo treba status žrtve vojnega nasilja priznati najmanj od avgusta 1944 zgolj zato, ker je od tedaj listinsko izkazano organizirano delovanje staršev v NOV. Tožnica bo namreč še morala izkazati, kdaj po tem datumu (če naj bo odhod staršev v NOV razlog za povračilne ukrepe) je družina bežala od doma, kako, kam, do kdaj se ni mogla vrniti domov. Tudi okoliščine požiga domače hiše, ki bi po zakonu prav tako lahko bile razlog za beg od doma, in če so to bile, bi bilo še treba izkazovati.

Ker po povedanem v postopku zakon ni bil pravilno uporabljen ter ker na podlagi dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku, ni mogoče rešiti spora, ker so dejstva v bistvenih točkah nepopolno ugotovljena, je sodišče na podlagi 2. in 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) tožbi ugodilo ter na podlagi 2. in v smislu 3. odstavka istega člena vrnilo zadevo toženi stranki v ponovni postopek.