Jedro

Že sam zakonodajalec je smatral oziroma ocenil, da pri kaznivem dejanju po 308. členu KZ-1, glede na okoliščine, naravo in težo storilčevega protipravnega ravnanja, obstaja tako velika stopnja nevarnosti ponovitve kaznivega dejanja, da to terja obligatoren odvzem za kaznivo dejanje uporabljenega prevoznega sredstva, pod pogojem, da je storilčeva last. Namen novega, osmega odstavka 308. člena KZ-1 , ki je bil vnešen z novelo KZ-1I, je onemogočiti nadaljnje izvrševanje tega kaznivega dejanja, poleg tega pa tudi odvzem predmetov, ki so uporabljeni za izvršitev kaznivega dejanja, kar je eden od ustavno sprejemljivih posegov v lastninsko pravico. Gre torej za (stvarni) varnostni ukrep, s katerim se storilcu (legitimno) odvzame pravica razpolaganja s prevoznim sredstvom, ki ga je uporabil pri storitvi predmetnega kaznivega dejanja.

Pri presoji pogojev za izrek varnostnega ukrepa po določbi osmega odstavka 308. člena KZ-1, ne igra relevantne vloge v tem postopku ugotovljena in tudi s strani pritožnice problematizirana okoliščina, da je bilo pri očitanem kaznivem dejanju prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države (ki ga je dokazano storil obtoženec), uporabljeno osebno vozilo, ki ni v izključni lasti obtoženca, ampak predstavlja skupno premoženje obtoženca in njegove žene. To z drugimi besedami pomeni "zgolj" to, da gre za prevozno sredstvo, ki je v (so)lasti obtoženca in njegove žene brez razdeljenih deležev, kar pa po oceni pritožbenega sodišča, tudi z vidika obtoženčevih razpolagalnih upravičenj, ne predstavlja situacije, v kateri izrek varnostnega ukrepa (glede na zakonsko dikcijo "storilčeva last") ne bi bil mogoč. Drugačna razlaga bi bila po oceni sodišča druge stopnje v nasprotju z namenom zakonodajalca in tudi v nasprotju s ciljem oziroma smotrom, ki ga varnostni ukrep zasleduje; torej z odvzemom prevoznega sredstva, na katerem storilec (vsled legitimnega posega države) nima več razpolagalne pravice, preprečiti nevarnost ponavljanja (istovrstnih) kaznivih dejanj.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obtoženec se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Krškem je z izpodbijano sodbo obtoženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po šestem in tretjem odstavku 308. člena KZ-1. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri je določilo kazen 4 (štiri) leta zapora s preizkusno dobo šestih let; izreklo mu je tudi denarno kazen v višini 800 dnevnih zneskov po 25,00 EUR, to je skupno 20.000,00 EUR, ki jo je obtoženi dolžan plačati v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe z opozorilom, da če se denarna kazen ne bo dala niti prisilno izterjati, jo bo sodišče izvršilo tako, da bo za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni, določilo en dan zapora. Na podlagi 48.a člena KZ-1 je obtožencu izreklo stransko kazen izgon tujca iz države (to je iz ozemlja Republike Slovenije) za dobo treh let ter na podlagi osmega odstavka 308. člena KZ-1 odločilo, da se obtožencu odvzame osebno vozilo Seat Leon, reg. št. ..., št. šasije: ..., s pripadajočim ključem. Odločilo je še, da se obtožencu (pravilno: v primeru preklica pogojne obsodbe) v izrečeno kazen zapora všteje čas pripora, vključno s pridržanjem, od 11.5.2023 od 18.37 ure dalje. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obtoženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Zoper sodbo se je zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, napačno ugotovljenega dejanskega stanja in zaradi kršitve kazenskega zakona pritožila obtoženčeva zagovornica. Predlagala je, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi in prvostopenjsko sodbo v točki V izreka spremeni ter odloči, da se osebno vozilo Seat Leon, reg. št. ..., št. šasije: ..., s pripadajočim ključem, ne odvzame.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V obravnavani zadevi je predmet pritožbene presoje na podlagi sklenjenega sporazuma o priznanju krivde izrečena sodba (450.č člen ZKP), ki jo obtoženčeva zagovornica izpodbija "zgolj" v točki V izreka, s katero je prvostopenjsko sodišče odločilo, da se obtožencu odvzame njegovo osebno vozilo.1 Navkljub predloženim listinam (gre za izjavi obtoženčeve žene in obtoženčeve mame) sodišče namreč ni sledilo tezi obrambe, da je predmetno vozilo skupna last zakoncev. Izpostavilo je (točka 3 obrazložitve), da iz prometnega dovoljenja, ki se nahaja v spisu (priloga A2/1/12) izhaja, da je vozilo v izključni lasti obtoženca, kar je sam navedel tudi ob privedbi, zaslišan pred preiskovalno lastnico, da iz vpogledanega prometnega dovoljenja izhaja, da je obtoženi postal lastnik vozila 9. 5. 2016, obtoženemu in B. B. pa se je sin C. C. rodil šele pet mesecev kasneje, tj. 13. 10. 2016, da je zato v času nakupa vozila vprašljiv in ne izkazan obstoj zunajzakonske skupnosti (ki je v vsakem posameznem primeru podvržen širši presoji elementov takšne skupnosti), nadalje, da iz prevoda izjave obtoženčeve mame (priloga B6) izhaja, da je bil znesek 10.000,00 EUR za nakup vozila dan obtožencu, ne pa tudi njegovi ženi (zato o skupnem premoženju v tem obsegu ni moč govoriti) in da je tudi izjava obtoženčeve žene (priloga B5), da naj bi z obtožencem za avto skupaj vzela posojilo, povsem pavšalna in splošna ter nepodprta z ustreznimi dokazili (npr. kreditna pogodba, bančni izpiski, kupoprodajna pogodba za vozilo). Upoštevajoč navedene okoliščine je sodišče prve stopnje zaključilo, da je obtoženec tisti, ki je (izključni) lastnik predmetnega vozila in mu ga je zato v tem svojstvu, na podlagi zgoraj citirane kazenskopravne določbe tudi odvzelo.

5. V predhodni točki navedeno razlogovanje graja pritožnica, ki po oceni pritožbenega sodišča utemeljeno izpostavlja, da obrazložitev prvostopenjskega sodišča v delu, kjer pojasnjuje svoj dvom v obstoj izvenzakonske skupnosti med obtožencem in njegovo (sedanjo) ženo B. B., ni logična in prepričljiva. Ob izpostavljenih časovnicah sodišče namreč prezre, da je bila dne 9. 5. 2016 (ko je bil opravljen nakup vozila) obtoženčeva žena, več kot očitno že noseča (cca štiri mesece) in da ta okoliščina, da se je otrok rodil šele pet mesecev kasneje (13. 10. 2016), glede vprašanja obstoja zunajzakonske skupnosti ničesar ne spremeni. Kot pravilno izpostavlja pritožnica, sta skladno s sodno prakso nosečnost in rojstvo skupnega otroka precej jasna indikatorja obstoja zunajzakonske skupnosti, ki jo v konkretnem primeru potrjuje tudi kasnejša sklenitev zakonske zveze ter posredno tudi s strani obrambe predložena izjava matere obtoženca D. D., iz katere izhaja, da sta se obtoženec in njegova žena v letu 2016 preselila v njeno bližino, da bi ji pomagala. Pritožbeno sodišče se torej strinja s pritožbenim naziranjem, da glede na navedeno dejstveno podstat sodišče prve stopnje ni imelo utemeljenega razloga, da dvomi v obstoj zunajzakonske zveze med obtožencem in njegovo sedanjo ženo B. B., vsaj od časa nakupa spornega vozila dalje.

6. Pritožnica utemeljeno navaja, da tudi ni prepričljivo oziroma je prostispisno razlogovanje prvostopenjskega sodišča, da naj bi znesek v višini 10.000,00 EUR za nakup vozila dala D. D., mati obtoženca, samo obtožencu, ne pa tudi njegovi ženi. Iz izjave D. D. namreč izhaja, da je sinu pomagala kupiti avtomobil, da mu je dala (izročila) 10.000,00 EUR, ter ga prosila, da se preseli bližje k njej; nato je še dodala, da sta se leta 2016 z ženo preselila, da bi ji pomagala ter jo peljala (torej oba) z avtom takrat, ko bi bilo potrebno. Glede nakupa vozila je tudi žena obtoženca (v pisni izjavi) pojasnila, da je njuna skupna last, da je bil delno kupljen tudi s posojilom, ki ga skupaj odplačujeta ter da avto potrebuje, med drugim, da pelje moževo mamo na zdravniške preglede, ker razen njiju nima nikogar. Na podlagi navedenih podatkov je moč utemeljeno sklepati, da je mati obtoženca 10.000,00 EUR fizično sicer izročila obtožencu, dejansko pa je dala darilo obema, oziroma si je s prispevkom na nek način zagotovila, da jo bosta obtoženec in njegova žena vozila k zdravniku in po drugih opravkih. Pritožnica v tej zvezi utemeljeno izpostavlja še, da po ustaljeni sodni praksi velja, da je potrebno (če zainteresirani ne zatrjuje in izkaže, da je bilo darilo v času daritve dano izključno njemu ter nikomur drugemu) pri ugotavljanju skupnega premoženja načeloma šteti, da je bilo darilo (pomoč) dano obema zakoncema (glej sodbo VSL I Cp 2626/2017 z dne 30. 5. 2018 ter sodbo in sklep VSL II Cp 1881/2020 z dne 6. 1. 2021). Upoštevajoč navedene okoliščine pritožbeno sodišče soglaša z naziranjem zagovornice, da predmetno osebno vozilo ni v (izključni) lasti obtoženca (kot bi bilo sicer moč sklepati na podlagi podatka zavedenega v prometnem dovoljenju),2 ampak gre za skupno premoženje obtoženca in njegove žene B. B. 7. Po stališču pritožnice naj bi slednje onemogočalo odvzem vozila samo obtožencu. Sodišče druge stopnje takšno naziranje zavrača kot neutemeljeno. Člen 308 KZ-1, ki se nanaša na kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlje države, pred novelo KZ-1I3 ni vseboval posebne ureditve glede varnostnega ukrepa odvzema predmetov. Zato je bilo potrebno pri izreku le-tega izhajati iz splošne določbe 73. člena KZ-1, po kateri se predmeti, ki so uporabljeni ali namenjeni za kaznivo dejanje ali so nastali s kaznivim dejanjem, smejo vzeti, če so storilčeva last (prvi odstavek), oziroma se smejo vzeti tudi takrat, kadar niso storilčeva last, če to zahteva splošna varnost ali moralni razlogi, vendar pa pravica drugih terjati od storilca odškodnino s tem ni prizadeta (drugi odstavek). Gre torej za fakultativni izrek varnostnih ukrepov, katerih izhodiščni namen je odstranjevanje tistih stanj ali okoliščin, ki bi lahko pomenile nevarnost za ponavljanje kaznivih dejanj.4 To izhaja že iz drugega odstavka 70. člena KZ-1, ki določa, da sodišče pri izrekanju varnostnih ukrepov po načelu sorazmernosti upošteva ne le težo storjenega kaznivega dejanja, temveč tudi težo "dejanj za katera utemeljeno sklepa, da bi jih storilec lahko storil, če mu ne bi izreklo varnostnega ukrepa". Iz tega dela citirane določbe je tako razvidno zakonodajalčevo pričakovanje, da sodišče oceni obstoj in stopnjo nevarnosti ponovitve (kaznivih) dejanj, če se varnostni ukrep ne bi izrekel.5

8. Pri tem sodišče druge stopnje izpostavlja, da je v zvezi s kaznivim dejanjem prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države tovrstna "sodna presoja" odpadla, glede na sedaj veljavno določbo 308. člena KZ-1, v katero je bil z novelo KZ-1I vnešen nov, "osmi odstavek", ki odvzem prevoznega sredstva, uporabljenega za prevoz ene ali več oseb, ki prepovedano prehajajo mejo ali ozemlje države, če je (prevozno sredstvo) storilčeva last in ob določenih pogojih tudi če ni storilčeva last, determinira kot obvezen, obligatoren ukrep. Iz tega je moč logično sklepati, da je že sam zakonodajalec smatral oziroma ocenil, da pri kaznivem dejanju po 308. členu KZ-1, glede na okoliščine, naravo in težo storilčevega protipravnega ravnanja, obstaja tako velika stopnja nevarnosti ponovitve kaznivega dejanja, da to terja obligatoren odvzem za kaznivo dejanje uporabljenega prevoznega sredstva, pod pogojem, da je storilčeva last. Namen te dopolnitve je onemogočiti nadaljnje izvrševanje tega kaznivega dejanja, poleg tega pa tudi odvzem predmetov, ki so uporabljeni za izvršitev kaznivega dejanja, kar je eden od ustavno sprejemljivih posegov v lastninsko pravico.6 Gre torej za (stvarni) varnostni ukrep, s katerim se storilcu (legitimno) odvzame pravica razpolaganja s prevoznim sredstvom, ki ga je uporabil pri storitvi predmetnega kaznivega dejanja.

9. Zato po oceni pritožbenega sodišča, v luči zgoraj navedenih izhodišč, pri presoji pogojev za izrek varnostnega ukrepa po določbi osmega odstavka 308. člena KZ-1, ne igra relevantne vloge v tem postopku ugotovljena in tudi s strani pritožnice problematizirana okoliščina, da je bilo pri očitanem kaznivem dejanju prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države (ki ga je dokazano storil obtoženec), uporabljeno osebno vozilo Seat Leon, reg. št. ..., ki ni v izključni lasti obtoženca, ampak predstavlja skupno premoženje obtoženca in njegove žene. To z drugimi besedami pomeni "zgolj" to, da gre za prevozno sredstvo, ki je v (so)lasti obtoženca in njegove žene brez razdeljenih deležev, kar pa po oceni pritožbenega sodišča, tudi z vidika obtoženčevih razpolagalnih upravičenj, ne predstavlja situacije, v kateri izrek varnostnega ukrepa (glede na zakonsko dikcijo "storilčeva last") ne bi bil mogoč.7 Drugačna razlaga bi bila po oceni sodišča druge stopnje v nasprotju z namenom zakonodajalca in tudi v nasprotju s ciljem oziroma smotrom, ki ga varnostni ukrep zasleduje; torej z odvzemom prevoznega sredstva, na katerem storilec (vsled legitimnega posega države) nima več razpolagalne pravice, preprečiti nevarnost ponavljanja (istovrstnih) kaznivih dejanj.

10. Upoštevajoč navedeno sodišče druge stopnje ugotavlja, da je odločitev pod točko V izreka izpodbijane sodbe, glede odvzema prevoznega sredstva, ki jo je (iz sicer nekoliko drugačnih razlogov) sprejelo sodišče prve stopnje, pravilna in zakonita, zato je pritožbo zagovornice (čeprav ji je bilo v določenem delu moč pritrditi) zavrnilo kot neutemeljeno in po ugotovitvi, da niso podane kršitve na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

11. Obtoženi je brez zaposlitve in rednih dohodkov, zato ga je sodišče druge stopnje na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP v zvezi z 98. členom ZKP oprostilo plačila sodne takse kot strošek pritožbenega postopka.

1 Na podlagi osmega odstavka 308. člena KZ-1I, ki med drugim določa, da se prevozno sredstvo, uporabljeno za prevoz ene ali več oseb, ki prepovedano prehajajo mejo ali ozemlje države, odvzame, če je storilčeva last. 2 V katerem pa se kot lastnik vpiše lahko le ena fizična ali pravna oseba, zato ta podatek za ugotavljanje lastništva ni nujno verodostojen. 3 Ki je začela veljati 15. 12. 2021. 4 Glej Kazenski zakonik s komentarjem, Splošni del, GV Založba, Ljubljana 2021, str. 917, tč. 3. 5 Primerjaj prav tam, str. 917-918. 6 Glej uvodna pojasnila h Kazenskemu zakoniku z novelo KZ-1, dr. Šepec, str.81. 7 V tem primeru ima obtoženčeva žena civilnopravni zahtevek.