Jedro

Ravnanje sodišča, ko ni ugodilo dokaznemu predlogu, da bi vpogledalo v spis sodišča in prebralo vse vloge in zapisnike, je pravilno. Listine, s katerimi dokazuje svoje navedbe, mora predložiti stranka sama (prvi odstavek 226. člena ZPP), po uradni dolžnosti bi lahko sodišče spis pribavilo le, če bi stranka izkazala, da listin iz spisa sama ne more pridobiti (tretji odstavek 226. člena ZPP). Poleg tega predlog, naj sodišče prebere praktično cel spis, ni primerno substanciran.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem ugodilnem in stroškovnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 558,00 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15-tih dni od prejema te sodbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožbo v delu, ki se nanaša na ugotovitev tožnikove lastninske pravice na določenih predmetih, zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavrglo (točka I izreka); v točki II izreka je ugotovilo, da je tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) solastnik kmetijskega traktorja U., reg. št. X do ½, tožena stranka (v nadaljevanju toženec) pa do ½; zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je tožnik lastnik 37 % traktorskega priključka za drobljenje trave in koruznice (točka III izreka); tožencu naložilo, da tožniku v 30-tih dneh izroči obračalnik - pajek S. rdeče barve, obračalnik pajek B. rdeče barve, grablje - obračalnik T. rdeče barve, traktorsko prikolico domače izdelave dimenzij cca 1,2 metra x 2,00 metra, avtomobilsko prikolico domače izdelave, potopno črpalko in točno določene lesene dele kuhinje, v presežku pa tožbeni zahtevek za izročitev stvari zavrnilo (točka IV izreka); v točki V izreka odločilo, da je dolžan toženec tožniku plačati 1.728,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 11. 2016 dalje do plačila, v presežku pa tožbeni zahtevek za plačilo zavrnilo. V točkah VI in VII izreka je odločilo o stroških postopka, in sicer je tožnik dolžan v proračun plačati 630,23 EUR toženčevih stroškov postopka, toženec pa prav tako v proračun 1.268,03 EUR tožnikovih stroškov postopka.

2. Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje toženec, uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, da višje sodišče spremeni prvostopenjsko sodbo tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišču prve stopnje očita, da ni pojasnilo zaključkov o zaposlitvi tožnika in finančnem stanju pravdnih strank (kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP). Denar za nakup strojev si je sposojal, pa tudi subvencije je prejemal. V zvezi s finančnim stanjem je predlagal sodišču, da pribavi spis Okrožnega sodišča v Krškem I P 97/2015 in prebere vse vloge in zapisnike, česar ni storilo. Zapisalo je, da so za pravdo nepomembni, s čimer je zagrešilo kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Vztraja pri trditvah in izpovedbi glede nakupa obračalnikov in očita sodišču, da je v zvezi s tem le pavšalno zapisalo, da je s sposojenim denarjem verjetno kupil nakladalko. Pomoč pri kmetijskih opravilih ne more dokazovati nakupa kmetijskih strojev. Sodišče ne pojasni, zakaj ne verjame, da je denar za nakup obračalnika pajka S. in obračalnika grablje T. on izročil tožniku. Iz spisa ne izhaja, da bi ga tožnik prosil za denar (kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP), tožniku je denar izročil sam, kar je povsem normalno glede na to, da sta bila takrat v dobrih odnosih in sta kmetijo skupno obdelovala. Ni pomembno, da se je tožnik dogovarjal za nakup strojev s pričo P. B. Sodišče je napačno ugotovilo, da je v zapisniku pod A12 navajal, da je tožnik kupil oba obračalnika (kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP). Tudi v zvezi z obračalnikom Pajk B. je sodišče zagrešilo kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ne drži, da je ugovarjal za nakup drugega obračalnika, pač pa je za obračalnik trdil, da ga je pripeljal tožnik za njegov (toženčev) denar. G. B. ni potrdil, da je tožniku podaril avtomobilsko prikolico, saj je izpovedal, da je to prikolico naredil tožnik. Med izpovedbo tožnika in G. B. je neskladje. Domače izdelave je traktorska prikolica, kar je izpovedal tudi na zaslišanju in je sodišče v zvezi s tem zagrešilo kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Napačna je tudi odločitev glede kuhinje, saj dogovor, ki ga je v z vezi s tem ugotovilo sodišče prve stopnje iz dokaznega postopka ne izhaja. Tožbenemu zahtevku za izročitev premičnin je sodišče ugodilo le na podlagi zatrjevanj tožnika in priče G. B., ki je s tožencem v slabih odnosih. Ker je on izročil denar za nakup strojev tožniku, z zaslišanjem prič P. B. in R. Š. tožnik ni dokazal lastništva kupljenih obračalnikov. Vztraja, da je traktor kupil sam, stal je 3.000,00 in ne 8.000,00 EUR, sodišče je napačno povzelo izpovedbe priče O. glede vrednosti traktorja, vrednost izhaja iz kupoprodajne pogodbe, v zapisniku pod A12 pa je očitno prišlo do napake v zapisu, saj nikoli ni rekel, da je dal tožnik denar za traktor. Ker je bil traktor registriran na tožnikovo ime zato, da je lahko toženec prejemal višje socialne prispevke, je protispisna ugotovitev sodišča, da je bil zaradi sodelovanja pri izpolnjevanju kupoprodajne pogodbe tožnik določen kot oseba, na katero je bil traktor registriran (kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Tudi pri sklicevanju na zapisnik pod A12 je sodišče storilo kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj na enem mestu zapiše, da je toženec izjavil, da mu tožnik nikoli ni dal denarja za kmetijske stroje, dal pa ga je za traktor, na drugem mestu pa, da je toženec rekel, da je tožnik kupil oba obračalnika. Priča K. B., ki je izpovedovala izrazito v korist tožnika, živi s tožnikom in njegovo ženo, kar bi moralo sodišče upoštevati pri verodostojnosti njene izpovedbe. Tožnik ni izkazal solastniškega deleža na traktorju, pri nakupu sploh ni bil prisoten, tako da sam formalni zapis imena na pogodbi ni pravno relevanten. Ugovarja tudi višini določene solastnine na traktorju, saj tožnik ni izkazal koliko denarja naj bi za traktor dal. Vlaganja tožnika v nepremičnino je potrdila le njegova žena M. B. Glede finančnega stanja ponovno izpostavlja, da si je denar izposojal, ker je bil zidar, še sedaj razpolaga z veliko gradbenega materiala in ga je uporabil pri vlaganjih v hišo. Sodišče ni obrazložilo, na podlagi česa je zaključilo, da je opeko, malto za izdelavo prezidov in material za grobi omet kupil tožnik (kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP). Tožnik za mansardo ni dal niti tolarja. Sodišče ne pove zakaj verjame tožniku, da je kupil material za električno napeljavo in prestavitev elektro omarice, isto velja za delo v zvezi z električno napeljavo in prestavitvijo elektro omarice. Ne drži, da bi priznal, da je tožnik razpeljal nekaj kablov po prezidih (kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP). Pa tudi, če bi to priznal, dela niso bila takšne narave, da bi jih sodišče lahko upoštevalo pri povečani vrednosti nepremičnine. Zakaj je to upoštevalo, sodišče ni obrazložilo, spet je zagrešilo kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ne drži, da je priča J. B. izpovedala, da toženec ni pomagal pri napeljavi vodovoda in odtokov, pač pa se tega ni spominjal (ponovna kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP). Kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je podana tudi, ker sodišče ni pojasnilo, zakaj meni, da je material plačal tožnik. Nenavadno je, da bi za delo plačali S. L., saj je tožnikov boter. Ker bi moralo sodišče tožbeni zahtevek v celoti zavrniti, je napačna tudi odločitev glede zakonskih zamudnih obresti in pravdnih stroškov.

3. Tožnik je na pritožbo odgovoril. Pritrjuje razlogom prvostopenjske sodbe in predlaga, naj višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne ter priglaša stroške z odgovorom na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Obrazložitev izpodbijane sodbe omogoča preizkus miselnega toka sodišča in s tem preizkus pravilnosti izpodbijane odločitve, kar pomeni, da kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh za razsojo bistvenih navedb, dokazov in dokaznih predlogov toženca in si pri razlagi stališč sodbe ni prihajalo v nasprotja, razlogi so razumljivi, prav tako izrek sodbe. Obrazložilo je, na podlagi česa je prišlo do svojih dokaznih zaključkov.

6. Kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če sodišče pri ugotavljanju odločilnih dejstev napačno povzame vsebino dokaznih sredstev (listin, izpovedb, …), če torej dokaznim sredstvom pripiše drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici, ne pa, če drugače dokazno oceni izvedene dokaze, kot si pritožnik prizadeva, da bi jih. Večina pritožbenih navedb se v resnici nanaša na oceno izvedenih dokazov, ne pa na očitek protispisnosti (natančneje bo to obrazloženo v nadaljevanju). Dejansko tako pritožba pretežno uveljavlja kršitev metodološkega napotka iz 8. člena ZPP, po katerem mora biti dokazna ocena vestna in skrbna, zajemati mora presojo vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj, končna ocena pa mora temeljiti tudi na uspehu celotnega postopka, torej na celoti procesnega dogajanja, ki vključuje tudi navedbe strank, njihova procesna dejanja in način sodelovanja v postopku, ipd. Dokazna ocena je logični mozaik, ki ga sestavi sodišče na podlagi razpoložljivega dokaznega gradiva po pravilih logike in upoštevaje življenjske izkušnje.1 Pri oceni dokazov je sodišče prve stopnje zadostilo navedenemu.

7. Da je bil tožnik ves čas zaposlen, toženec pa je invalidski upokojenec z nizko pokojnino, sta neprerekani dejstvi, ki ju ni treba dokazovati (214. člen ZPP), točno koliko zasluži tožnik in koliko invalidske pokojnine prejema toženec, pa ni za razsojo odločilno dejstvo. Da si toženec denar izposoja, sam priznava, vključno s tem, da si ga je že izposodil tudi za plačilo položnic. Zaključek prvostopenjskega sodišča, da je finančno stanje toženca bistveno skromnejše od tožnikovega, torej ima oporo v spisovnem gradivu in ga tudi pritožba z ničemer ne izpodbije. Ob nadaljnjih neizpodbitih zaključkih sodišča prve stopnje, da sta pravdni stranki skupaj delovali v dobro kmetije in skupaj kupovala kmetijsko mehanizacijo, pri čemer pa tožnik vtožuje vrnitev le določene kmetijske mehanizacije, toženec pa trdi, da je vse kupil on, ter dejstvu, da niti dokazoval ni, da bi prejel subvencije prav za nakup stvari, za katere tožnik zatrjuje, da jih je kupil, je dokazna ocena prvostopenjskega sodišča, da je nekaj kmetijske mehanizacije kupil tožnik s svojimi sredstvi, prepričljiva. Treba je upoštevati splošno znano dejstvo, da je treba izposojeni denar vrniti.

8. Ravnanje sodišča, ko ni ugodilo dokaznemu predlogu, da bi vpogledalo v spis Okrožnega sodišča v Krškem I P 97/2015 in prebralo vse vloge in zapisnike, je pravilno. Listine, s katerimi dokazuje svoje navedbe, mora predložiti stranka sama (prvi odstavek 226. člena ZPP), po uradni dolžnosti bi lahko sodišče spis pribavilo le, če bi toženec izkazal, da listin iz spisa sam ne more pridobiti (tretji odstavek 226. člena ZPP), pa ni. Razen tega predlog, naj sodišče prebere praktično cel spis, ni primerno substanciran.

9. Izpovedbi toženca, da je kupil vse tri obračalnike, ob predhodno izpostavljeni pravilni ugotovitvi o slabem finančnem stanju toženca in tožnikovem prizadevanju za dobrobit kmetije ter izpovedbi prodajalke P. B. o dogovorih izključno s tožnikom glede nakupa obračalnika pajek S. in obračalnika T., ki so potrjene z izpovedbo priče R. Š., prvostopenjsko sodišče utemeljeno ni verjelo in je zaključek, da je navedena dva obračalnika kupil tožnik, logičen. Res je prvostopenjsko sodišče ob tem zapisalo še, da je toženec v drugem postopku (zapisnik pod A12) navajal, da je tožnik kupil oba obračalnika, kar pa ne drži in gre za protispisen zapis prvostopenjskega sodišča. Vendar je to kršitev višje sodišče odpravilo samo, in sicer tako, da protispisne ugotovitve prvostopenjskega sodišča ne upošteva. Že predhodno navedeni dokazi in zaključki pa potrjujejo trditve tožnika o nakupu dveh obračalnikov, katerih vrnitev zahteva od toženca.

10. Dejstva, na katerih temelji odločitev prvostopenjskega sodišča, da je dolžan toženec tožniku vrniti tudi obračalnik pajek B. rdeče barve, je tožnik dokazal s predložitvijo fotografij, iz katerih je razvidno, da poleg vtoževanih obstaja na kmetiji še en obračalnik. Toženec razen svojih trditev v dokaz nasprotnega ni predložil nobenih dokazil. 11. Katero prikolico, traktorsko ali avtomobilsko, je tožniku podaril brat G. in katero je izdelal tožnik sam, za presojo glede vrnitvenega zahtevka po 92. členu Stvarnopravnega zakonika (SPZ) ni pomembno. Bistveno je, da so tako tožnik kot priči G. in K. B. potrdili, da je lastnik obeh prikolic tožnik, saj je eno prikolico izdelal sam, druga pa mu je bila podarjena. Pri dokazni oceni je treba skladno z 8. členom ZPP upoštevati dokazana dejstva o premoženjskem stanju pravdnih strank in prizadevanju tožnika za dobrobit kmetije ter tudi, da toženec ves čas postopka le pavšalno zatrjuje, da je lastnik vsega on, medtem ko so tožnikove trditve o lastništvu posameznih stvari konkretizirane in podprte z dokazi.

12. Enako velja glede kuhinje. Tudi v tem delu je dokazna ocena sodišča prve stopnje skladna 8. členu ZPP. Dogovor, da bo tožnik kupil opremo za starša (ki sta slabega premoženjskega stanja), z namenom, da se bosta preselila v pritličje hiše, izhaja iz življenjsko logične in razumne izpovedbe tožnika, ki je toženec ni z ničemer izpodbil. 13. Da je bilo vrnitvenemu tožbenemu zahtevku ugodeno le na podlagi zatrjevanj tožnika in priče G. B., enostavno ne drži. To je jasno razvidno že iz predhodno obrazloženega.

14. Ker je presoja prvostopenjskega sodišča, da je tožnik dokazal, da je lastnik stvari, katerih vrnitev zahteva od toženca, pravilna, je na 92. členu SPZ utemeljena odločitev materialnopravno pravilna.

15. Kdo je bil prisoten pri nakupu traktorja U. reg. št. X, ki je (bil) registriran na tožnika, koliko je traktor vreden, v kakšnem stanju je bil ob in po nakupu, ipd. v konkretnem primeru za presojo lastništva traktorja ni odločilno. Tudi to ne, kdo in koliko denarja je dal za traktor. O nakupu traktorja je bila namreč sklenjena pisna pogodba (priloga B8), v kateri je kot kupec naveden tožnik. Na podlagi določb 56. člena Obligacijskega zakonika (OZ) tožnik velja za izključnega lastnika traktorja, in sicer dokler pogodba za nakup traktorja ni izpodbita. Veljavnosti pogodbe pa nihče ne osporava. Glede na to se sicer zastavlja vprašanje pravnega interesa tožnika za ugotovitveni tožbeni zahtevek glede polovičnega lastništva traktorja, kar pa na odločitev pritožbenega sodišča ne vpliva, saj na obstoj pravnega interesa za posamezen tožbeni zahtevek ne pazi po uradni dolžnosti.

16. Trditve tožnika o nakupu laminata, gradbenega materiala in materiala za električne napeljave ter prestavitev elektro omarice v mansardi je razen tožnika potrdila priča M. B., glede napeljave vodovoda in montaže odtokov tudi J. B., ki je izpovedal, da se ne spomni, da bi toženec pomagal pri napeljavi vodovoda in odtokov, izhaja pa iz njegove izpovedbe, da se je delalo za tožnika. Svoje trditve je tožnik dokazal tudi s predložitvijo svoje skice mansarde s prezidi (A6) in upoštevati je treba ugotovitve sodišča o finančnem stanju pravdnih strank ter neizpodbijane trditve, da je bil tožnik predviden za prevzemnika kmetije. Ob vsem tem je logično, da je tožnik svoja sredstva vlagal tudi v hišo, v kateri naj bi živel z družino, ki si jo je ustvarjal. Tožnikovih trditev tako ne potrjuje le njegova žena, pač pa tudi drugi dokazi, zato višje sodišče v pravilnost dokazne ocene prvostopenjskega sodišča nima pomislekov. Izpodbiti je pritožba ni uspela niti s sicer pravilnimi opozorili, da toženec ni nikoli priznal, da je tožnik razpeljal nekaj kablov po prezidih ter da priča J. B. ni izpovedal, da toženec ni pomagal pri napeljavi vodovoda in odtokov (izpovedal je, da se tega ne spomni). Teh protispisnih ugotovitev pritožbeno sodišče ne upošteva in ugotavlja, da procesno gradivo in izvedeni dokazi potrjujejo tožnikove navedbe o njegovih vlaganjih v toženčevo hišo. 17. Ker je tožnik dokazal, da je vlagal v toženčevo nepremičnino, je skladno z 48. členom SPZ upravičen do povračila zaradi njegovih vlaganj povečane vrednosti nepremičnine. Znesek obogatitve je ugotovil izvedenec gradbene stroke, ki je izdelal jasno in strokovno obrazloženo mnenje, kateremu je toženec izrecno pritrjeval tako na prvi stopnji (četrta pripravljalna vloga tožene stranke, list. št. 128) kot tudi še v pritožbi (drugi odstavek na strani 6 pritožbe). Ker je sodišče prve stopnje pri izračunu vrednosti toženčeve obogatitve v celoti sledilo izvedenskemu mnenju, s katerim se je toženec strinjal, s pritožbenimi navedbami glede višine ne more uspeti.

18. V pritožbi uveljavljane kršitve po obrazloženem niso podane, pa tudi nobene uradoma upoštevne kršitve iz drugega odstavka 350. člena ZPP ni. Višje sodišče je zato pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani ugodilni del prvostopenjske sodbe (353. člen ZPP).

19. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. in prvem odstavku 154. člena ZPP. Ker toženec s pritožbo ni uspel, nosi svoje pritožbene stroške sam, tožniku pa mora povrniti stroške, ki jih je imel z odgovorom na pritožbo. Te je višje sodišče odmerilo na podlagi stroškovnika na koncu odgovora na pritožbo in skladno z odvetniško tarifo (OT). Priznalo je vse priglašene stroške odgovora na pritožbo, saj so priglašeni skladno z OT: 450,00 EUR po tar. št. 21/1 OT (750 točk po 0,6 EUR), 9,00 EUR materialnih stroškov po 11. členu OT in 22 % DDV - 99,00 EUR. Pritožbeno sodišče pripominja, da v pritožbenem postopku tožniku ni bila odobrena brezplačna pravna pomoč, zato se dosojeni znesek stroškov pritožbenega postopka ne nakaže v proračun, kot se morajo stroški prvostopenjskega postopka ter da obresti od dosojenih pritožbenih stroškov ni dosodilo, ker jih tožnik ni zahteval (2. člen ZPP).

1 T. Pavčnik: Dokazni standardi, Podjetje in delo, letnik 2012, št. 6-7, stran 1407.