Jedro

Dedič, ki je v zapuščinskem postopku podal izjavo, da svoj dedni delež odstopa določenemu dediču, te izjave ne more preklicati. Lahko pa zahteva razveljavitev, če je dal izjavo zaradi sile, grožnje, zvijače ali če je bila dana v zmoti.

Izrek

Pritožba se z a v r n e kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom o dedovanju ugotovilo, da zapuščina zapustnika obsega 1/4 nepremičnin v vl. št. 149 in 262 k.o. P., v vrednosti pribl. 1,000.000,00 SIT, lastninski certifikat, ki ga je zapustnik že za časa življenja vložil v C.C. ter vlogo na hranilni knjižici PBS v višini 133.326,70 SIT. Ob upoštevanju pogrebnih stroškov v višini 400.000,00 SIT ter stroškov postavitve nagrobnika v višini 300.000,00 SIT, je bilo ugotovljeno, da čista vrednost zapuščine znaša 473.362,70 SIT. Zapustnik ni napravil oporoke, zato so bili kot dediči po zakonu razglašeni trije zapustnikovi sinovi in sicer Z.F., Z.M. ter Z.A. vsak do 1/3 celote zapuščine. Vsi trije dediči so se priglasili k dedovanju in sprejeli vsak svoj zakoniti dedni delež, nakar sta Z.F. ter Z.M. vsak svoj dedni delež v celoti odstopila svojemu bratu Z.A., kar je omenjeni sprejel. Sodišče je s sklepom odredilo, da Z.A. deduje celotno zapuščino zapustnika.

Proti temu sklepu se je pritožil zapustnikov sin Z.F. Pritožnik v pritožbi od sodišča zahteva, da njegovo dedno izjavo, ki jo je podal na zapuščinski obravnavi dne 6. 3. 1998 spozna za neveljavno oz.

neresnično. V obrazložitev navaja,da je bil na zapuščinski obravnavi zmeden in nezbran, kar je izkoristila njegova polsestra, hčera njegove pokojne mačehe, katera ga je prepričala, da je pristal na tako nesmiselno izjavo. Pritožnik se sklicuje, da je sprejel takšno odločitev pod prisilo. Navaja še, da se ne misli dediščini odpovedati v korist brata, s katerim ni imel nikoli pristnih stikov, niti mu le-ta v življenju ni nikoli pomagal. Zapustnikova sinova A. in M.Z. sta podala vsak svoj odgovor na pritožbo, s katerim smiselno predlagata zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik je na zapuščinski obravnavi dne 6. 3. 1998 najprej sprejel svoj zakoniti dedni delež, nato pa ga v celoti odstopil v korist svojega brata Z.A. Pritožnik je izkoristil možnost, ki jo ponujata 133/I. in 136/II. čl. Zakona o dedovanju (ZD) in sicer, da se lahko dedič odpove dediščini z izjavo, ki jo poda pred sodiščem do konca zapuščinske obravnave, da pa se odpoved v korist določenega dediča šteje kot izjava o odstopu dednega deleža. Tovrstna dedna izjava se ne more preklicati, lahko pa dedič, ki jo je podal, zahteva njeno razveljavitev, če je bila dana pod vplivom sile, grožnje, zvijače ali v zmoti (138. čl. ZD). Pritožnik kot je zgoraj že omenjeno pavšalno navaja zmedenost in pritisk s strani polsestre, kot razloga za razveljavitev svoje dedne izjave o odstopu zakonitega dednega deleža. Ker je izjava o odpovedi ali sprejemu dediščine nepreklicna (1. odst. 138. čl. ZD), je pavšalna trditev pritožnika, da je bil v zmoti v tej fazi postopka neupoštevna. Izjava bi se lahko spremenila, če bi se vsi prizadeti s tem strinjali. Tega pritožnik ne zatrjuje, ostala dediča pa se temu celo izrecno protivita. Pritožnik lahko zahteva razveljavitev izjave o odpovedi dediščine, če je bila dana v zmoti, vendar ne s pritožbo zoper sklep o dedovanju, temveč s tožbo (2. odst. 138.čl. ZD).

Pritožbeno sodišče je zato zavrnilo neutemeljeno pritožbo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (380. čl. tč. 2 ZPP/77 v zvezi z 498. čl. ZPP/99 v zvezi s 163. čl. ZD).