Jedro

Tožnikovega védenja o toženkinih obveznostih ali njegovega bančnega pooblastila ni mogoče enačiti z njegovim soglasjem, da toženka svoje dolgove poravnava s sredstvi njegovega posebnega premoženja. Tudi na podlagi prenakazil sredstev z varčevalnega na tekoči (nemški) račun ni mogoče domnevati, da je tožnik soglašal s porabo za toženkine osebne potrebe.

Izrek

I.Pritožbama zoper sodbo se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II.Pritožbi zoper sklepa z dne 25. 8. 2023 (na red. št. 155 in 156) se zavrneta in se izpodbijana sklepa potrdita.

III.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Odločitve sodišča prve stopnje

1.Sodišče prve stopnje je med postopkom na tožnikov predlog zaradi zavarovanja denarne terjatve izdalo začasno odredbo, s katero je toženki prepovedalo odtujitev in obremenitev njenega polovičnega solastnega deleža na parcelah 225/5 in 225/8, obe k. o. ... Prepoved je bila zaznamovana v zemljiški knjigi. S sklepom z dne 25. 8. 2023 (na red. št. 155) je sodišče prve stopnje zavrnilo toženkin ugovor zoper začasno odredbo. Z istega dne izdanim sklepom (na red. št. 156) je zavrnilo tudi toženkin predlog za položitev varščine namesto začasne odredbe. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženki naložilo, da tožniku v roku 15 dni plača 16.013,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 6. 2018 dalje do plačila (I. točka izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka) in toženki naložilo, da tožniku povrne pravdne stroške v višini 7.356,10 EUR (III. točka izreka).

Povzetek pritožbenih navedb

2.Zoper sodbo se pritožujeta tožnik in toženka, oba iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP.1 Zoper oba sklepa se pritožuje toženka, prav tako iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov.

3.Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v zavrnilnem delu spremeni (ugodi tožbenemu zahtevku v celoti). Trdi, da njegovih 900 EUR res ni zadoščalo za življenje strank in toženkinega sina, vendar je treba upoštevati toženkin dohodek 1.500 EUR ter dejstvo, da ni bil dolžan preživljati toženkinega sina. Nelogičen je zaključek, da je toženka upravičeno razpolagala z razliko do njegove pokojnine, poleg tega pokojnina ne predstavlja premoženjske pravice, pridobljene z delom med trajanjem zakonske zveze. Četudi je sodišče pretežno ugodilo zahtevku, je sprejelo številne napačne zaključke. Pravni posli med zakoncema morajo biti sklenjeni v obliki notarskega zapisa, kar pomeni, da so bili sporni dvigi opravljeni brez pravne podlage. Stranki sta mesečno razpolagali z 2.400 EUR, zato je jasno, da se s spornimi dvigi niso krili le njuni skupni stroški. Tožnik ni soglašal z dvigi, njegovo pooblastilo je bilo omejeno na primere, če bi se mu kaj zgodilo. Sodišče je toženki, ki je ves čas spreminjala trditve, nekritično verjelo, da sta živela razkošno in da se je tožnik strinjal s kritjem njenih osebnih potreb (potovanja v tujino) ter s plačevanjem njenega kredita in stroškov za sina. Tožnik je za dvige izvedel, ko ga je toženka zapustila. Toženka, ki bi morala dokazati, da so bila sporna sredstva porabljena za kritje sprotnih življenjskih stroškov, svojega dokaznega bremena ni zmogla.

4.Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v ugodilnem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, oziroma podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Trdi, da je tožnik s tem, ko je dal banki telefonsko navodilo, da preknjiži zneske z varčevalnega na tekoči račun, sam razpolagal s svojim posebnim premoženjem. Toženka je s sredstvi le upravljala. Sodišče je spregledalo odgovor Banke A. z 11. 4. 2024, da so bila vsa naročila za preknjiženje dana po telefonu in da je dal tožnik 4. 6. 2018 naročilo za preknjiženje 3.000 EUR. Pravdni stranki sta sklenili ustni dogovor v času veljavnosti ZZZDR2 (ne DZ3 ), ki ni določal stroge obličnosti pri sklepanju pravnih poslov med zakoncema, poleg tega se je njun dogovor nanašal zgolj na upravljanje s premoženjem. Dokazni zaključek, da je toženka razpolagala s tožnikovim posebnim premoženjem, ni obrazložen, poleg tega je v nasprotju z omenjenim odgovorom Banke A. in z izpovedmi prič.

5.Toženka v pritožbi zoper sklep o ugovoru zoper začasno odredbo predlaga, da pritožbeno sodišče sklep spremeni tako, da ugovoru ugodi, sklep o začasni odredbi razveljavi in tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe zavrne. Trdi, da vtoževana terjatev ni verjetno izkazana. Toženka je dvigovala sredstva z dveh tožnikovih tekočih računov, ker je bila zadolžena za upravljanje z vsemi financami. Tožnik pa je imel izključna pooblastila na svojem varčevalnem računu v Nemčiji. Večkrat je svoja denarna sredstva (z naročilom po telefonu) prenakazoval z varčevalnega na tekoči račun v Nemčiji. Prenakazila je izvajal zato, ker je soglašal, da toženka s sredstvi prosto razpolaga in jih porabi za kritje življenjskih stroškov. Tožnik je odobril vsak dvig z nemškega tekočega računa, prav tako je redno pregledoval bančne izpiske. Dvignjena sredstva so bila porabljena za kritje življenjskih stroškov. Pravdni stranki sta živeli razkošno, tožnik toženki nikoli ni omejeval porabe denarja. Toženka je s tožnikovimi sredstvi delno vračala svoje kredite. V spornem obdobju je potovala na seminarje v Bolgarijo in Nemčijo, morala je preživljati sina, imela je stroške za potrebe gospodinjstva in stroške za popravilo avtomobila. Ustni dogovor je bil med pravdnima strankama sklenjen v času veljavnosti ZZZDR, ki glede pravnih poslov med zakoncema ni določal stroge obličnosti. Pojem "urejanje premoženjskih razmerij med zakoncema" je treba v kontekstu obličnostne zahteve iz 1. točke 47. člena ZN4 razlagati zožujoče. Toženka je zgolj upravljala s skupnim premoženjem. Tožnik pa je s tem konkludentno (s podelitvijo pooblastila) soglašal. Izpodbijani sklep nima razlogov o obstoju nevarnosti dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali drugačnega razpolaganja s premoženjem. Brez podlage v dejstvih je ugotovitev sodišča, da bo lahko toženka nepremičnino prodala drugim kupcem. Ne drži, da toženka z izdajo začasne odredbe ne bo utrpela nobene škode. Sodišče se tudi ni opredelilo do kriterija sorazmernosti, vrednost nepremičnine, ki je predmet zavarovanja, namreč bistveno presega vrednost tožnikove terjatve.

6.Toženka v pritožbi zoper sklep o njenem predlogu za plačilo varščine namesto začasne odredbe predlaga, da pritožbeno sodišče sklep spremeni tako, da njenemu predlogu ugodi in določi višino varščine. Izpodbijanemu sklepu očita neobrazloženost. Toženka je trdila, da je za nepremičnino, ki jo je izjemno težko prodati, našla potencialnega kupca. Če bo začasna odredba ostala v veljavi in posledično nepremičnine ne bo mogla prodati, ji bo nastala velika premoženjska škoda. Zlasti v primeru, da bi cene nepremičnin naglo padle.

Odgovor na pritožbo

7.Tožnik v odgovorih na toženkine pritožbe predlaga njihovo zavrnitev. Toženka na tožnikovo pritožbo ni odgovorila.

Presoja pritožbenega sodišča

8.Pritožbi zoper sodbo sta utemeljeni, pritožbi zoper sklepa pa nista utemeljeni.

O pritožbah zoper sodbo

9.Tožnik je od toženke zahteval, da mu povrne 18.463,56 EUR, ki jih je v obdobju od decembra 2017 do junija 2018, ko sta bila še v zakonski zvezi, neupravičeno dvignila z njegovega nemškega bančnega računa. Trdil je, da je toženka sredstva, ki so predstavljala njegovo posebno premoženje, brez njegovega dovoljenja porabila za svoje osebne potrebe.

10.Pritožbeno sodišče je dalo v prvem pritožbenem postopku sodišču prve stopnje jasne smernice za odločanje v novem sojenju.5 Zavzelo je pravno stališče, da bi bil ustni dogovor o porabi tožnikovega posebnega premoženja, tudi če bi ga toženka uspela dokazati, zaradi obličnostnih pomanjkljivosti neveljaven.6 V tem pritožbenem postopku ni (več) odločilno, ali gre za (pre)strogo stališče, ki nima opore v relevantnih določbah ZZZDR (kot trdi pritožnica). Sodišče prve stopnje je namreč dokazni postopek vodilo ob predpostavki, da so bili sporni dvigi opravljeni brez veljavnega pravnega temelja. Upoštevajoč pravno podlago po 190. členu OZ7 in toženkine ugovorne trditve je ugotavljalo, ali so bila sporna sredstva po dogovoru med pravdnima strankama porabljena za kritje tožnikovega deleža njunih skupnih življenjskih stroškov, oziroma če niso bila, ali je tožnik soglašal z njihovo porabo za toženkine osebne potrebe. Takšno soglasje bi pomenilo privolitev v lastno prikrajšanje, s tem pa odpoved pravici zahtevati vrnitev premoženja, ki je prešlo v toženkino sfero.

11.Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja:

-da sta se tožnik in toženka poročila 24. 9. 2016, razšla pa v začetku junija 2018,

-da je imel tožnik bančni račun v Sloveniji in dva bančna računa v Nemčiji, pri čemer je bila toženka pooblaščenka za dvige na slovenskem računu in na nemškem tekočem računu (ne pa tudi na nemškem varčevalnem računu),

-da je tožnik, ki je v relevantnem obdobju mesečno prejemal okoli 1.250 EUR pokojnine, za tekoče življenjske stroške (s trajnikom za nakazilo z nemškega na slovenski račun) zagotavljal 900 EUR in da je toženka s svojo dejavnostjo (frizerstvo) mesečno ustvarila približno 1.500 EUR dohodkov,

-da je imela toženka dolgove iz naslova dveh kreditov (pridobljenih pred sklenitvijo zakonske zveze s tožnikom) in preživninsko obveznost do sina,

-da sta imela tožnik in toženka pestro družabno življenje (pogosto sta prirejala piknike ter druga druženja s prijatelji in sorodniki).

12.Zavrnilni del sodbe temelji na presoji, da je bilo vsaj 350 EUR na mesec, kolikor je znašala razlika med tožnikovo pokojnino in zneskom, ki ga je nakazoval na slovenski račun (1.250 EUR - 900 EUR), porabljeno za skupno življenje pravdnih strank, zato toženki v tem delu (glede zneska 2.450 EUR8) ni mogoče očitati protipravnega razpolaganja. Ugodilni del sodbe pa je oprt na ugotovitev, da toženka spornih sredstev ni trošila zgolj za potrebe skupnega življenja s tožnikom, temveč tudi za svoje osebne potrebe (s tožnikovimi sredstvi je plačevala kredit, preživljala sina, krila stroške potovanj v tujino in financirala popravilo sinovega avtomobila), vendar je tožnik s tem soglašal. Tej ugotovitvi pa nato sledi zaključek, "da so bila denarna sredstva na tožnikovem bančnem računu v znesku nad skupnim premoženjem pravdnih strank (prejete pokojnine) brez dvoma njegovo posebno premoženje, s katerim pa je toženka razpolagala protipravno". Razlogi o odločilnih dejstvih so torej protislovni. Iz njih najprej izhaja, da je tožnik soglašal s toženkinimi dvigi in porabo svojega posebnega premoženja (kar bi vodilo k sklepu, da je privolil v toženkino okoriščenje in svoje prikrajšanje), nato pa je iz te ugotovitve izpeljan pravno nelogičen (nekonsistenten) zaključek, da je bilo toženkino razpolaganje protipravno. Toženkino razpolaganje s tožnikovimi sredstvi (za njene osebne potrebe) bi bilo lahko označeno za protipravno le v primeru, če ne bi imelo podlage v tožnikovem soglasju. Razlogi o odločilnih dejstvih pa so ne le protislovni, temveč tudi pomanjkljivi. Glede na presojo, da je toženka tožnikova sredstva trošila tako za skupne kot tudi za osebne potrebe, bi morala biti v dejansko podlago sodbe zajeta ugotovitev o višini izdatkov za izključno osebne potrebe, ki jih je toženka financirala s tožnikovimi sredstvi.

13.Izpodbijana sodba je obremenjena z absolutno bistveno procesno kršitvijo iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP (razlogi o odločilnih dejstvih so med seboj v nasprotju, oziroma jih sploh ni, oboje pa onemogoča pritožbeni preizkus), kar utemeljuje njeno razveljavitev (v celoti) in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v izdelavo nove sodbe (1. odstavek 354. člena ZPP). Ugotovljene postopkovne kršitve že po naravi stvari ne more odpraviti pritožbeno sodišče sámo (ne more namesto sodišča prve stopnje napisati manjkajočih razlogov ali odpraviti nejasnosti razlogov). Zaradi takšne odločitve (ponovitev postopka zgolj z izdajo sodbe) tudi nobena od strank ne bo utrpela hujše kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (2. odstavek 354. člena ZPP).

14.Ob dokaznem izhodišču, da je na toženki dokazno breme o tem, da je sporna sredstva potrošila izključno za kritje skupnih življenjskih stroškov, oziroma da je tožnik soglašal s porabo za njene osebne potrebe, bo moralo sodišče prve stopnje v novem sojenju (ob pisanju nove sodbe) celovito in skrbno oceniti vse že izvedene dokaze z vidika njihove verodostojnosti in prepričljivosti, iz njih izpeljati smiselne dejanske in pravne zaključke ter te nato povezati v odločitev, ki bo obrazložena skladno z zahtevanimi procesnimi standardi.

15.Na tem mestu lahko pritožbeno sodišče v okviru smernic za nadaljnje delo pritrdi dokazni presoji, da je bila tožnikova pokojnina glede na življenjski stil pravdnih strank v celoti porabljena za njune skupne potrebe. Pokojnina je dohodek, ki ga je tožnik pridobival med trajanjem zakonske zveze s toženko, torej premoženjska pravica, ki je vir skupnega premoženja (67. člen DZ). Pritožbeno sodišče prav tako pritrjuje dokazni presoji, da je toženka sredstva, ki so predstavljala tožnikove prihranke (njegovo posebno premoženje - 77. člen DZ), trošila za svoje osebne potrebe: poravnavala je svoje kredite, preživljala sina, financirala svoja izobraževanja v tujini in stroške za popravilo sinovega avtomobila. Takšno presojo omogoča že toženkina izpoved, da ji je po odštetju stroškov, povezanih z njeno dejavnostjo, od njenega mesečnega dohodka (1.500 EUR) ostalo zgolj 100 - 200 EUR. Toženka torej ni razpolagala z lastnimi sredstvi, s katerimi bi lahko financirala svoje izdatke, ki so izvirali iz obdobja pred sklenitvijo zakonske zveze s tožnikom. Razpoložljivo trditveno in dokazno gradivo omogoča ugotovitev teh izdatkov tudi po višini, za celotno relevantno obdobje (500 EUR/mesec za "hipotekarni" kredit, 3.500 EUR za kredit C., 600-800 EUR/mesec za preživljanje sina, 2.500 EUR za barvanje in popravilo sinovega avtomobila...). Tožnik je vedel, da ima toženka obveznosti, ki izvirajo iz obdobja pred sklenitvijo zakonske zveze. Ker je toženki zaupal, jo je pooblastil za dvige sredstev s svojih dveh bančnih računov. Šteti je, da je s tem soglašal, da dvignjena sredstva porabi za plačilo skupnih življenjskih stroškov. Tožnikovega védenja o toženkinih obveznostih ali njegovega bančnega pooblastila ni mogoče enačiti z njegovim soglasjem, da toženka svoje dolgove poravnava s sredstvi njegovega posebnega premoženja. Tudi na podlagi prenakazil sredstev z varčevalnega na tekoči (nemški) račun ni mogoče domnevati, da je tožnik soglašal s porabo za toženkine osebne potrebe.9 Verodostojnosti tožnikove izpovedi, da ni vedel za dvige in da ni soglašal s porabo za toženkine osebne potrebe, sodišče prve stopnje (ponovno, kljub napotku pritožbenega sodišča v sklepu I Cp 109/2021) ni dokazno presojalo v luči dejstva, da je tožnik bančne izpiske prejemal na svoj nemški naslov in da mu jih je v Slovenijo občasno pošiljal njegov prijatelj (kar je v izpovedi potrdila tudi toženka). Ker so bili tožniku bančni izpiski posredovani s časovnim zamikom, ni mogoče izključiti, da je izpiske, ki so izkazovali porabo v relevantnem obdobju, prejel in se s spornimi dvigi seznanil šele po razhodu s toženko10 . To posredno dokazuje tudi toženkina izpoved, da sta se s tožnikom neposredno ob razhodu objela in se strinjala, da drug od drugega ne bosta ničesar zahtevala. Glede na toženkino trditev, da je podobne dvige opravljala tudi pred decembrom 2017, je pomembno, da je del dokazne presoje tudi primerjava spornih dvigov s toženkinimi dvigi pred decembrom 2017 (ti izhajajo iz dokumentacije na list. št. 474 - 485 v spisu). Ugotovljeno odstopanje (po višini) bi predstavljalo pomemben indic o tem, da tožnik za sporne dvige ni vedel oziroma soglašal z njimi. Pri oceni dokaza, na katerega opozarja pritožnica (dopis Banka A. z dne 11. 4. 2024, iz katerega izhaja, da je dal tožnik 4. 6. 2018 po telefonu naročilo za preknjiženje 3.000 EUR - list. št. 632 v spisu), pa bi moralo biti upoštevano, da je življenjska skupnost pravdnih strank razpadla 3. 6. 2018 in da je takrat toženka tožniku vrnila obe bančni kartici.

O pritožbi zoper sklep o ugovoru zoper začasno odredbo

16.Izpodbijani sklep temelji na ugotovitvah, da je tožnik s stopnjo verjetnosti izkazal, da ima terjatev do toženke (1. odstavek 270. člena ZIZ11 ) in da obstaja nevarnost, da bo zaradi toženkinega razpolaganja z njenim nepremičnim premoženjem uveljavitev te terjatve onemogočena ali precej otežena (2. odstavek 270. člena ZIZ).

17.Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji, da je podana predpostavka iz 1. odstavka 270. člena ZIZ in se v izogib ponavljanju sklicuje na svoja pravna in dejanska naziranja, razgrnjena v 15. točki obrazložitve tega sklepa.

18.Obrazložitev izpodbijanega sklepa (kar zadeva predpostavko iz 2. odstavka 270. člena ZIZ) je sicer skopa, vendar omogoča pritožbeni preizkus. Argumentacijo izpodbijanega sklepa, da bi se tožnik v primeru uspeha v pravdi najlažje poplačal na način, da bi v postopku izvršbe predlagal prodajo toženkine solastne nepremičnine v D., je treba povezati s tožnikovimi trditvami v predlogu za izdajo začasne odredbe, da živi toženka v Nemčiji, da skupaj z bivšim možem prodaja nepremičnino v D. in da v Sloveniji nima drugega premoženja. Gre za okoliščine, ki jih toženka ne zanika (nasprotno, svoj predlog za plačilo varščine namesto začasne odredbe opira prav na dejstvo, da sta z bivšim možem dolgo iskala in končno našla primernega kupca za nepremičnino v D., ki pa je zaradi izdane začasne odredbe ne moreta prodati). Podana je torej subjektivna nevarnost, da bo zaradi prodaje edinega premoženja, iz katerega bi se tožnik lahko poplačal, uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena.

19.Četudi drži, da vrednost nepremičnine, ki je predmet zavarovanja, presega višino vtoževane terjatve, je treba po presoji pritožbenega sodišča, izhajajoč iz namena zavarovanja, zasledovanega z izdano začasno odredbo, večjo težo pripisati dejstvu, da toženka ne trdi, da razpolaga z (po vrednosti) primernejšim predmetom zavarovanja.

20.Ker niti uveljavljeni niti po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo ter sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP, v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ).

O pritožbi zoper sklep o predlogu za položitev varščine namesto začasne odredbe

21.Po 2. odstavku 274. člena ZIZ lahko sodišče na predlog dolžnika dovoli položitev varščine namesto začasne odredbe. Položitev varščine ima za posledico ustavitev postopka zavarovanja in razveljavitev že opravljenih dejanj (3. odstavek 274. člena ZIZ). Toženka je skupaj z ugovorom zoper začasno odredbo vložila predlog za plačilo varščine namesto začasne odredbe. Sodišče prve stopnje ga je z izpodbijanim sklepom zavrnilo, ker je ocenilo, da toženka ni izkazala škode, ki bi jo lahko utrpela zaradi izdane začasne odredbe.

22.Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji, da toženka ni izkazala pogojev za razveljavitev začasne odredbe in sprostitev svojega premoženja. Ni izkazala, da svojega solastniškega deleža kasneje (po zaključeni pravdi) ne bo mogla prodati, ali da ga bo lahko prodala le pod bistveno manj ugodnimi pogoji. Ker po javno dostopnih zemljiškoknjižnih podatkih toženkin bivši mož (E. E.) ni več solastnik parcel 225/5 in 225/8, obe ..., je očitno, da ne drži pritožničina teza, da izdana začasna odredba posega tudi v lastninska upravičenja njenega bivšega moža, oziroma da za prodajo solastniškega deleža pri kupcih ni interesa. Splošno znano dejstvo je, da je na slovenskem nepremičninskem trgu v zadnjih nekaj letih prisoten trend rasti cen, zato bi morala toženka v trditvenem in dokaznem smislu ponuditi nekaj več kot zgolj trditev, da je (marca 2023) s kupcem dogovorjena za prodajo.

23.Ker niti uveljavljeni niti po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo ter sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP, v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ).

O stroških

24.Razveljavitev odločitve o pravdnih stroških je posledica razveljavitve sodbe. Ker je pravica do povračila stroškov postopka odvisna od končne odločbe o glavni stvari in ker končni uspeh strank v tej fazi postopka še ni znan, se odločitev o stroških pritožbenega postopka pridrži za končno odločbo (4. in 6. odstavek 163. člena ZPP, 3. odstavek 165. člena ZPP). Stroški zavarovanja terjatve so sestavni del pravdnih stroškov, zato velja enako pravilo tudi za pritožbene stroške v zvezi z izpodbijanima sklepoma (4. odstavek 163. člena ZPP, v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ).

-------------------------------

1Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999, s spremembami in dopolnitvami.

2Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, Ur. l. SRS, št. 15/1976, s spremembami in dopolnitvami.

3Družinski zakonik, Ur. l. RS, št. 15/2017, s spremembami in dopolnitvami.

4Zakon o notariatu, Ur. l. RS, št. 13/1994, s spremembami in dopolnitvami.

5Glej sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 109/2021 z dne 25. 5. 2021, s katerim je bila razveljavljena sodba Okrajnega sodišča v Črnomlju P 24/2019 z dne 29. 10. 2020 in zadeva vrnjena v novo sojenje.

6S posebnim premoženjem zakonec razpolaga samostojno. Vsi premoženjski posli med zakoncema, torej tudi glede posebnega premoženja, morajo biti sklenjeni v obliki notarskega zapisa, razen če gre za običajna manjša darila (2. in 3. odstavek 64. člena DZ, 1. točka 47. člena ZN). Pravni posli, ki niso sklenjeni v obliki notarskega zapisa, so nični.

7Obligacijski zakonik, Ur. l. RS, št. 83/2001, s spremembami in dopolnitvami.

8350 EUR x 7 mesecev.

9Poleg tega je bilo med pravdnima strankama sporno, ali je prenakazila telefonsko naročal tožnik ali tudi toženka.

10Ob zaslišanju je tožnik slikovito pojasnil, da je stanje na nemškem računu preveril, ko je toženka odšla in da je takrat "padel na glavo".

11Zakon o izvršbi in zavarovanju, Ur. l. RS, št. 51/1998, s spremembami in dopolnitvami.

Zveza:

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 190 Družinski zakonik (2017) - DZ - člen 64, 64/2, 64/3, 67, 77 Zakon o notariatu (1994) - ZN - člen 47, 47-1 Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 270, 270/1, 270/2, 274, 274/2, 274/3 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 339, 339/2, 339/2-14, 354, 354/1, 354/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.