Jedro

Odškodnina, prisojena za telesne bolečine in neugodnosti, mora biti tudi objektivno pogojena.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, mora pa tožeči stranki povrniti njene stroške za odgovor na pritožbo v znesku 279,99 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči po preteku tako določenega paricijskega roka.

Obrazložitev

1. S sodbo P 376/2018 z dne 23. 6. 2020 je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči plačati 19.149,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 3. 2018 dalje do dneva plačila, vse v 15 dneh, pod izvršbo. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je podan temelj za plačilo odškodnine tožniku zaradi prometne nezgode v kateri se je telesno poškodoval dne 8. 9. 2015, ko je padel z motornim kolesom. Sodišče prve stopnje je na podlagi mnenje izvedenca in medicinske dokumentacije ugotovilo, da je tožnik v nezgodi zadobil poškodbe pretrganja vezivno-hrustančnega roba sklepne jamice na levi lopatici v sprednjem spodnjem delu po udarnini ali zvinu levega ramena, pretres možganov po udarnini glave, udarnino desnega ledvenega predela in lahko blago udarnino desne ledvice. Poškodbe glave, desnega ledvenega predela in levega ramena so mu povzročile telesne bolečine. Trpel je tako hude telesne bolečine kot občasne lahke, katere bo trpel tudi v bodoče. Utrpel je številne neugodnosti med zdravljenjem, zato mu je sodišče prve stopnje iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem od zahtevanih 15.000,00 EUR prisodilo 12.000,00 EUR. Ugotovilo je, da ima tožnik tudi težave pri fizičnem delu in pri športnih aktivnostih, zato mu je iz naslova psihičnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti od zahtevanih 6.000,00 EUR, prisodilo 4.200,00 EUR. Tožniku je prisodilo še odškodnino za premoženjsko škodo, višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. O pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji je odločilo na podlagi uspeha v pravdi (drugi odstavek 154. člena ZPP).

2. Zoper zavrnilni del sodbe se pritožuje tožena stranka. Zanjo je na pritožbeni stopnji sporna odškodnina v višini 4.000,00 EUR, ker je mnenja, da je sodišče prve stopnje iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem prisodilo za ta znesek previsoko denarno odškodnino. Prav tako meni, da je sodišče glede na to, da je prisodilo previsoko odškodnino, odmerilo tožniku previsoke pravdne stroške. V pritožbi pa navaja, da je v tem škodnem dogodku tožnik utrpel poškodbe: pretrganje vezivno-hrustančnega roba sklepne jamice na levi lopatici v sprednjem spodnjem delu po uradnini ali zvinu levega ramena, pretres možganov po udarnini glave, udarnino levega ledvenega predela ter lahko blago udarnino desne ledvice. Čas zdravljenja tožnikovih poškodb je trajal od 8. 9. 2015 do 10. 10. 2016, ko je bila potrjena indikacija za operativni poseg zaradi z MR artrografijo ugotovljene poškodbe labruma leve lopatice in tudi glede na klinično sliko ob pregledu 10. 10. 2016. Dne 29. 3. 2017 je bil tožnik operiran in se je zaradi tega zdravil do 9. 10. 2017. Tožnik je imel v času zdravljenja številne neugodnosti kot posledice zdravljenja. Po poškodbi je tožnik utrpel pretres možganov ob udarnini glave, zaradi česar je imel glavobole, ki so sicer bili sprva intenzivnejši, kasneje pa se je intenzivnost zmanjševala. Na podlagi mnenja izvedenca ugotovljenih telesnih poškodb ter bolečin in neugodnosti med zdravljenjem pa je sodišče tožniku prisodilo odškodnino v višini 12.000,00 EUR, kar pa je skladno s sodno prakso, pretirano. Ocenjuje, da bi bila primerna odškodnina iz tega naslova 8.000,00 EUR in predlaga, da pritožbeno sodišče tožbeni zahtevek zavrne za znesek 4.000,00 EUR. V podkrepitev svojih pritožbenih trditev tožena stranka izpostavlja primeroma sodbo VSK Cp 1344/2010, kjer je oškodovanka utrpela lažje poškodbe od tožnika, sodišče pa ji je prisodilo odškodnino v višini 5.800,00 EUR, kar predstavlja v sedanjem valoriziranem znesku 6.409,00 EUR, kar pa je občutno nižja odškodnina za težje poškodbe kot so bile tožnikove. Tožena stranka izpostavlja tudi sodbo II Ips 110/2003, kjer je oškodovanec prav tako utrpel hujše in več poškodb, poleg takšnih kot jih je tožnik in mu je sodišče za telesne bolečine in neugodnosti dosodilo odškodnino v višini 600.000,00 SIT, kar je pomenilo v letu 2003 3,7 povprečne plače, medtem ko je tožnik prejel 12,5 povprečnih plač. Tako je oškodovanec v primerljivi sodbi za hujše poškodbe prejel občutno nižjo odškodnino v primerjavi s tožnikom, ki je utrpel lažje poškodbe. Primerljiva pa je tudi sodba Višjega delovnega sodišča v Ljubljani VDSS sodba in sklep Pdp 124/2014. Tožena stranka glede na vse navedeno predlaga, da pritožbeno sodišče ponovno ugotovi uspeh tožnika v pravdi in glede na navedeno tudi odmeri pravdne stroške do katerih je le-ta upravičen. Tožnik je po mnenju tožene stranke v tej pravdi uspel le v višini 62,62 % in je torej glede na navedeno upravičen do pravdnih stroškov v višini 2.576,91 EUR. Priglaša še pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila. V odgovoru na pritožbo navaja, da je Višje sodišče v Kopru s sodbo Cp 1344/2010 z dne 11. 4. 2011 oškodovanki prisodilo odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem v višini 5.800,00 EUR, kar je takrat znašalo 6 povprečnih neto plač v RS v času odločanja. Ob trenutni povprečni neto plači v višini 1.175,00 EUR bi odškodnina preračunano sedaj znašala 7.050,00 EUR, vendar pa je mnenja, da zadevi med sabo nista primerljivi. V citiranem primeru je bilo trajanje hudih bolečin daljše, vendar pa je tožnik kar 20 mesecev trpel srednje hude bolečine, medtem ko jih je oškodovanka 5 dni. Oškodovanka je bila hospitalizirana 56 dni, vendar pa ni izkazano, da bi bila operirana, prav tako ne, da bi izvajala fizioterapije. Sama primera med sabo tako nista povsem primerljiva. Nekoliko ustreznejši primer iz sodne prakse je obravnavan v zadevi VS RS II Ips 657/2003, ko je oškodovanec utrpel lažji možganski pretres, zlom akromialnega dela leve lopatice, zvin vratne hrbtenice, postkomocionalni sindrom, reaktivno anksiozno nevrozo in udarnine in odrgnine po vsem telesu zaradi nesreče z motorjem, vendar pa so bila bolečinska obdobja bistveno milejša ter ni bil ne hospitaliziran in ne operiran ter mu je bila prisojena odškodnina v višini 13 povprečnih plač v RS, kar danes znaša 15.275,00 EUR in se tako izkaže, da je prisojena odškodnina povsem primerna, ker se bolečine in nevšečnosti, ki jih je trpel tožnik bile intenzivnejše. Primerljiv je tudi primer iz sodbe VS RS II Ips 933/94, v katerem je sodišče oškodovancu, ki je utrpel pretres možganov, udarnine leve strani prsnega koša in zlom leve lopatice, prisodilo odškodnino v višini 18 povprečnih plač v RS, kar bi danes znašalo 21.150,00 EUR. Tudi v primeru sodbe VS RS II Ips 110/2003 tožena stranka ne zapiše, da je bila oškodovancu prisojena odškodnina v višini 16 povprečnih plač v RS, kar bi danes znašalo 18.800,00 EUR, prav tako pa so bolečinska obdobja bila milejša, oškodovanec je bil hospitaliziran 2 dni, ni bil operiran, prav tako se ne beležijo fizioterapije ali zdravniško zdravljenje. Zato predlaga, da se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi, ter priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V konkretnem primeru je po zaključku sodišča druge stopnje, sodišče prve stopnje pravilno uporabilo pri odmeri odškodnine tako imenovani kriterij individualne pogojenosti prisojene višine odškodnine, kakor tudi objektivne pogojenosti in je prisodilo odškodnino za nepremoženjsko škodo iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti, kakor tudi gledano v celoti, v pravičnem denarnem znesku, ob pravilni uporabi določbe člena 179 in 182 OZ. Že iz samih pritožbenih navedb tožene stranke, ko povzema dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje na področju telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem je mogoče zaključiti, da tožnikova poškodba glede njegove individualnosti ni primerljiva z odškodninami, na katere se glede telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem v pritožbi in v odgovoru na pritožbo sklicujeta obe pravdni stranki. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi izpovedi tožnika, zdravstvene dokumentacije in mnenja izvedenca ugotovilo, da je tožnik ob škodnem dogodku utrpel poškodbe pretrganja vezivno-hrustančnega roba sklepne jamice na levi lopatici, v sprednjem spodnjem delu po udarnini ali zvinu levega ramena, pretres možganov po udarnini glave, udarnino desnega ledvenega predela in lahko blago udarnino desne ledvice, poškodbe glave, desnega ledvenega predela in levega ramena, ki so mu povzročile telesne bolečine, ki so bile povečane pri vsakodnevnih fizičnih aktivnosti, trpel je glavobole. Stalno hude telesne bolečine je trpel 2 dni, občasno hude telesne bolečine 7 dni, stalne srednje hude bolečine 14 dni in občasne srednje hude telesne bolečine 20 mesecev. Stalne lahke telesne bolečine so se mu pojavljale 4 tedne in občasne lahke telesne bolečine 2 leti. Sodišče glede bolečinskih obdobij in intenzivnosti bolečin sledi izvedenskemu mnenju kot objektivnejšemu v primerjavi z bolj subjektivno obarvano izpovedjo tožnika. Izvedenec je dopustil možnost, da se mu občasne lahke telesne bolečine pojavljajo še danes in sicer zaradi poškodbe hrustančnega roba sklepne jamice leve lopatice. Sodišče je zaključilo, da tožnik zaradi poškodbe hrustančnega roba sklepne jamice leve lopatice še vedno trpi občasne lahke bolečine; pričakovati je, da jih bo trpel tudi v bodoče in trajno in sicer ob nekaterih obremenitvah leve roke. Sodišče prve stopnje pa je ugotovilo tudi številne neugodnosti med zdravljenjem. Zdravljenje je trajalo od 8. 9. 2015 do 10. 10. 2016, ko je bila končno potrjena indikacija za operativni poseg zaradi z MR artrografijo ugotovljene poškodbe labruma leve lopatice, upoštevaje pri tem klinično sliko ob pregledu dne 10. 10. 2016. Zaradi operacije, ki je sledila v Splošni bolnici ... dne 29. 3. 2017, se je zdravil tudi od dne 29. 3. 2017 do 9. 10. 2017. Med nadaljnjimi neugodnostmi je sodišče prve stopnje izpostavilo zdravniške preglede v ZD ... in v SB ..., pri specialistih ortopedije 6-krat, pri specialistih fizioterapije 2-krat, pri ambulantnem izbranem zdravniku 38-krat in pri nevrologu 2-krat. Bil je hospitaliziran 2-krat od 8. 9. 2015 do 11. 9. 2015 in ponovno od 29. 3. 2017 do 31. 3. 2017. Trpel je neugodnosti ob operativnem posegu, ki so bile s tem povezane. Prav tako so mu neugodnosti glede na naravo stvari prav gotovo predstavljale odvzem krvi, krvne preiskave, nastavitve žilnih kanalov, prejemanje infuzij tekom hospitalizacij, RTG slikanja, UZ preiskave skupno 2-krat, MR preiskave 2-krat, EEG preiskava, dolgotrajno jemanje protibolečinskih zdravil, prevezi operativnih ran in odstranjevanje kožnih šivov, fizikalna terapija, ki se je izvajala ambulantno 24-krat in v času zdraviliškega zdravljenja, 12-krat, dolgotrajno razgibanje levega ramena doma in vaje za mišično moč, kot tudi nekajdnevno nošenje specialne mitele za umiritev bolečin v levem ramenu od 13. 10. 2015 dalje in po operativnem posegu dne 29. 3. 2017 v trajanju 6 tednov. Tožnik je v škodnem dogodku utrpel tudi udarnino glave in pretres možganov, zaradi česar je imel glavobole in je bil tudi napoten k nevrologu, ki je glavobole označil kot poškodbene glavobole po pretresu možganov. Ugotovljena je bila tudi popoškodbena stresna motnja. Iz teh ugotovljenih dejstev glede prestanih številnih neugodnosti med zdravljenjem in glede na cel spekter telesnih bolečin, ki so trajale celotno obdobje zdravljenja od poškodbe pa tudi še po drugem operativnem posegu, ki je bil 29. 3. 2017 in tudi v bodoče, se tako izkaže, da je sodišče prve stopnje pravilno določilo odškodnino v višini 12.000,00 EUR iz tega naslova. Iz s strani obeh pravdnih strank pritožbeno izpostavljeni primeri pa izhaja, da so bile odškodnine za podobne primere iz naslova neugodnosti med zdravljenjem in telesnih bolečin prisojena v nižjih zneskih, kot je to prisodilo sodišče v konkretnem primeru. Ti primeri ne omajajo pravilne odločitve sodišča prve stopnje o prisoji nekoliko višjega zneska iz tega naslova, kajti iz vseh izpostavljenih primerov ne izhaja da bi oškodovanci trpeli na tem področju telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem tako hude posledice nezgode, ki se pri tožniku kažejo v daljšem časovnem obdobju bolečin ter v dvakratni hospitalizaciji in v operativnem posegu, kar vse opravičuje, da je sodišče prve stopnje prisodilo nekoliko višjo denarno odškodnino iz tega naslova kakor v podobnih, s strani obeh pravdnih strank izpostavljenih primerih.1 Tako se na podlagi izpostavljenih primerov, ki izhajajo iz pritožbe tožene stranke in ob upoštevanju odgovora na tožbo tožeče stranke, sodišče druge stopnje strinja s tem, da je sodišče prve stopnje uporabilo primerno individualizacijo konkretnega primera, konkretnega oškodovanca in je zato iz tega naslova prisodilo nekoliko višjo odškodnino kot so bile prisojene oškodovancem v podobnih primerih.

6. Iz vseh, s strani tožeče in tožene stranke izpostavljenih primerov pa se izkaže, da je sodišče prve stopnje tudi primerno umestilo odškodnino med odškodnine, že prisojene v podobnih primerih, ki so opisane in naštete v opombi št. 1, sodišča druge stopnje in kot jih je opisala pritožba in odgovor na pritožbo. Iz vseh teh primerov izhaja, da so bile odškodnine v skupnem znesku prisojene do največ 16 povprečnih plač v RS, v konkretnem primeru pa je sodišče prve stopnje prisodilo primerljivo odškodnino v višini 13,6 povprečne plače v RS. Tako se izkaže, da je odškodnina v skupaj prisojenem znesku, prisojena v okviru že prisojenih odškodnin za podobne primere in ne odstopa od dosedanje sodne prakse za prisojene odškodnine s podobnimi diagnozami in posledicami poškodb. Sodišče prve stopnje je pravilno v točki 19. obrazložitve zapisalo, da je prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo v konkretnem primeru odvisna od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, ki ne sme podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom, zato je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbe člena 179 in 182 OZ. Pri določanju višine odškodnine je tako sodišče prve stopnje pravilno uporabilo merila za individualizacijo in konkretizacijo odškodnine, upoštevalo je tudi širše okvire, ki se izražajo v medsebojnem primerjanju med posameznimi škodami in odškodninami zanje. Sodišče prve stopnje je pravilno individualizacijo odškodnine opravilo na podlagi navedb tožeče stranke, navedb tožene stranke, upoštevaje ob tem izpoved tožnika, vendar slednje le v obsegu, objektiviziranem z medicinsko dokumentacijo in z izvedenskim mnenjem izvedenca travmatologa.

7. Glede na obrazloženo je zato sodišče druge stopnje ob uporabi določbe člena 353 ZPP pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo na pravilno ugotovljeno dejansko stanje in se mu niso pripetile tiste bistvene kršitve določb pravdnega postopka na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

8. Glede na to, da je sodišče druge stopnje potrdilo sodbo sodišča prve stopnje je neutemeljena pritožba tožene stranke v zvezi s stroškovno odločitvijo sodišča prve stopnje, katera je pravilno sprejeta in obrazložena v točki 35., 36. in 37. obrazložitve.

9. Tožena stranka je priglasila pritožbene stroške, ker pa s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške, mora pa tožeči stranki povrniti njene stroške za odgovor na pritožbo in sicer stroške za odgovor na pritožbo po tar. št. 21/1 OT 375 točk, izdatke za stranko po 11. členu OT 7,5 točke (pritožbeno je spornih 4.000,00 EUR), kar vse skupaj z 22 % DDV znaša 279,99 EUR in te pritožbene stroške mora tožena povrniti tožeči na način kot je to odločeno v točki II izreka sodbe sodišča druge stopnje.

1 Primerjaj odškodnine v že prisojenih zadevah VS RS II Ips 110/2003, sodba VDSS Pdp 124/2014, sodba VSK Cp 1344/2010, sodba VS RS II Ips 657/2003, sodba VS RS II Ips 333/94 in sodba VS RS II Ips 110/2003.